Opis epizode

V 16. stoletju je Evropa doživljala veliko duhovno in kulturno krizo, hkrati pa tudi očiščenje in duhovni razcvet. Po moralni prenovi, ki jo je v krščansko Cerkev prinesla reformacija, je nastopila še katoliška obnova, z njo pa nastanek novih redovnih skupnost. Na eni strani so to bili jezuitje sv. Ignacija Lojolskega in na drugi Frančiškovi bratje kapucini. Začeli so ustanavljati šole za mladino in pa knjižnice, ki so bile dobro založene in tudi obiskane z znanja željnimi obrazi. V ta duhovni in moralni preporod je v vstopil Alojzij Gonzaga, ki se je rodil l. 1568 stari plemiški družini v Mantovi v Severni Italiji.

Oče je imel visok položaj nadvojvode in je želel, da bi njegov sin postal najprej vojščak, nato pa skrbel za veliko posest gradov,, ki jih je imela družina v lasti. Že zgodaj mu je pustil, da se je igral z orožjem. Deček je užival, ko je sprožil puško, enkrat si je celo dovolil prižgati z gorilno vrvico grmeči top. Vendar je kmalu začutil, da je v njegovem srcu gori nek drug ogenj, ki ga neti hrepenenje po večni ljubezni. Odkril je knjigo velikega teologa Petra Kanizija in začel se je poglabljati v molitev. Zato se ne čudimo, da je hotel vstopiti v »Družbo Jezusovo«, kot imenujemo jezuite. Spoznal je, da je pravo viteštvo nekje drugje kot na konju in na viteških dvorih. Prave bitke se odvijajo v nasprotovanju samoljubju in zaverovanosti vase. Ti boji pa se odvijajo v služenju drugim. V tem duhu je kot jezuitski gojenec radostno poprijel za vsako delo in se lotil vsakodnevnih opravil tem strežbe bolnikom, največje veselje pa mu je pomenilo, ko je lahko otroke učil verouk. Spoznal je, da je vsaka otroška duša daljna pokrajina, ki jo mora šele odkriti, tako kot oddaljene misijonske dežele, ki so ga prav tako mikale.

Njegovi življenjepisci so radi poudarjali, da je bil odličen študent in kako si je nalagal spokorna opravila ter ohranjal čisto mladeniško dušo. Pisatelj Rebula, ki je nosil svetnikovo ime Alojz, je v teh hagiografskih zapisih videl pretiranost in poudarjal, da je bilo njegovo svetništvo predvsem v tem, »da je umrl od kuge, ki se jo je nalezel v junaški strežbi bližnjemu.« To se je zgodilo 21. junija 1591. Papež ga je po stoletju in pol skupaj s Stanislavom razglasil za svetnika in tri leta kasneje za zavetnika mladine. V našem času pa je sv. oče Pavel VI. dejal: »Še po štiristo letih je živ čar, ki ga odseva podoba tega sina sv. Ignacija, mojstrovina kulture in milosti… Svoje življenje je doumel kot dar, ki naj ga deli bližnjemu.«

Edvard Kovač