Opis epizode

Nepredvidljivi časi, hitro spreminjanje ukrepov in omejevanje pravic v nas vnašajo nemir. Veliko je različnih mnenj, vsak je prepričan v svoj prav, iz dneva v dan se povečuje nestrpnost. Tudi rimski cesar Mark Avrelij iz 2. stol. se v sedmi knjigi svojih dnevniških zapisov in filozofskih premislekov sprašuje, kako naj človek živi v skupnosti tako različno mislečih posameznikov. Pri tem izhaja iz stoiške predpostavke, da smo ljudje del skupne celote in neločljivo povezani med sabo. To dalje pomeni, da imajo dejanja medsebojen vpliv: če delujemo v skupno dobro, delujemo tudi sebi v prid in obratno: vsa naša nepremišljena dejanja bodo pustila posledice v širši skupnosti.
V primeru nesoglasij in krivic zato Mark Avrelij ne verjame, da bomo z nasiljem in neprijaznostjo stvari kakorkoli izboljšali, pač pa priporoča blagohotnost. Naroča nam, naj se pogosto spominjamo, da so tisti, ki nam povzročijo nekaj slabega, enakega rodu kot mi sami – da smo torej vsi del istega sveta, da dihamo isti zrak, da enako živimo in enako umremo. V luči večnosti in človeške minljivosti pa so storjene krivice nepomembne in bomo nanje slej kot prej tudi pozabili. Dalje nas opozarja, da ljudje »delajo nápake iz nevednosti in zoper svojo voljo«, saj pogosto storijo kaj ponesreči, zaradi napačnih predpostavk ali pa njihovim dejanjem sledijo posledice, ki si jih pravzaprav niso želeli. Takole v nadaljevanju razmišlja filozof: »Kadar se kdo nad teboj spozabi, se takoj vprašaj, kakšno mišljenje ima o dobrem in hudem, da je mogel grešiti. Kajti če boš to ugotovil, se ti bo zasmilil in se ne boš ne čudil ne jezil: saj imaš mogoče sam o dobrem in hudem enako ali podobno naziranje. V tem primeru mu je treba torej odpustiti. Če pa se tvoj nazor o nravstvenih dobrinah ne sklada z njegovim, ti bo blagohotnost do njega, ki se moti, še tem lažja.«
V razmislek nam daje tudi naslednje: po stoiškem nazoru dejanje ni dobro ali slabo sámo po sebi, ampak smo mi tisti, ki ga kot takega dojemamo – od nas samih je torej odvisno, ali bomo sočloveka oklicali za krivičneža ali ne in s tem dopustili, da nas prizadene. Vpliv na nas bo imel le, če mu bomo to dovolili, zato nas Mark Avrelij opominja, da je moč pravzaprav v naših rokah. »Tvoja vladajoča razumska sila v tebi po njegovem prestopku ni slabša, kot je bila prej,« zapiše v svojih premišljevanjih. Če nam nekdo stori krivico, s tem kvari le samega sebe, ne pa tudi nas, in prav blagohotnost mu bo pokazala, da zmoremo svojo moralno držo kljub krivicam ohranjati neoporečno.

Polonca Zupančič