Opis epizode

Dragi prijatelji,

Ko slišimo besedi človek, človeštvo, kaj nam pride na misel? Morda nam v ušesih odmeva številka sedem milijard in s tem povezan strah kaj se bo zgodilo z našim planetom. Bolj kot skrb za človeka je v ospredju preračunljivost in dobičkonosnost. To tragično, nečloveško razmišljanje uničuje človeka v notranjosti. Človek se začne vrteti v začaranem krogu samosrediščnosti. Pretirano napihovanje posameznika nas vodi v to, da človeku ne uspe odrasti, ne uspe postati človek, ki zna živeti z drugimi ljudmi. Brezbrižnost postaja prepoznavni znak današnjega časa. Ta pogled na življenje je nevaren. Rezultat brezbrižnosti so velike tragedije, ki smo jih videli v 20. stoletju. Luteranski pridigar Martin Niemoeller je v času vzpona nacistov opozoril na uničujočo moč brezbrižnosti v svoji pesmi, ki je še danes aktualna. Takole je zapisal:

Najprej so prišli po socialiste, pa sem molčal – Ker nisem socialist.
Potem so prišli po sindikaliste in sem molčal – Ker nisem bil sindikalist.
Potem so prišli po Jude in sem molčal – Ker nisem bil Jud.
Potem so prišli pome – in nihče ni ostal, da bi me zagovarjal.

Fotografije lačnih in revnih nam govorijo o stiskah ljudi po svetu. Poplava takšnih slik in posnetkov pa nam jemlje voljo, da bi kaj naredili. Pa ne samo to! Koliko je stisk, ki jih ne vidimo, ker so izven kroga medijskega poročanja. Zelo radi govorimo o pravicah vsakega človeka, toda čut za človeka je nekaj več kot človekove pravice. Pravi občutek za človeka se razvije takrat, ko v drugem človeku ne vidiš zanemarjenega starca, žene in otrok ampak človeka. Ljudje mi velikokrat postavijo vprašanje: A SO TAM REVNI? Ponavadi jim odgovorim, da niso revni, le da nimajo toliko materialnih stvari kot mi. Na misel mi prihaja triletna deklica iz države Burundi. Ime ji je bilo Shimirimana Ivet. V vojni je izgubila starše. Prestrašena je jokala ob cesti po kateri so bežali ljudje pred vojno in nasiljem. Trinajstletno dekle, čeprav tudi sama ni imela nič, je opazila objokano deklico in jo vzela s seboj. S pomočjo slovenskih misijonark je poskrbela, da je deklica preživela. O tem ne poročajo mediji, to so zgodbe, ki jih pišejo ljudje z dobrim srcem. Morda je danes pravi trenutek, da vsak izmed nas gleda in pomaga človeku, ki je zaradi brezbrižnosti pozabljen na robu človeštva.

Dragi prijatelji,

Ko slišimo besedi človek, človeštvo, kaj nam pride na misel? Morda nam v ušesih odmeva številka sedem milijard in s tem povezan strah kaj se bo zgodilo z našim planetom. Bolj kot skrb za človeka je v ospredju preračunljivost in dobičkonosnost. To tragično, nečloveško razmišljanje uničuje človeka v notranjosti. Človek se začne vrteti v začaranem krogu samosrediščnosti. Pretirano napihovanje posameznika nas vodi v to, da človeku ne uspe odrasti, ne uspe postati človek, ki zna živeti z drugimi ljudmi. Brezbrižnost postaja prepoznavni znak današnjega časa. Ta pogled na življenje je nevaren. Rezultat brezbrižnosti so velike tragedije, ki smo jih videli v 20. stoletju. Luteranski pridigar Martin Niemoeller je v času vzpona nacistov opozoril na uničujočo moč brezbrižnosti v svoji pesmi, ki je še danes aktualna. Takole je zapisal:

Najprej so prišli po socialiste, pa sem molčal – Ker nisem socialist.
Potem so prišli po sindikaliste in sem molčal – Ker nisem bil sindikalist.
Potem so prišli po Jude in sem molčal – Ker nisem bil Jud.
Potem so prišli pome – in nihče ni ostal, da bi me zagovarjal.

Fotografije lačnih in revnih nam govorijo o stiskah ljudi po svetu. Poplava takšnih slik in posnetkov pa nam jemlje voljo, da bi kaj naredili. Pa ne samo to! Koliko je stisk, ki jih ne vidimo, ker so izven kroga medijskega poročanja. Zelo radi govorimo o pravicah vsakega človeka, toda čut za človeka je nekaj več kot človekove pravice. Pravi občutek za človeka se razvije takrat, ko v drugem človeku ne vidiš zanemarjenega starca, žene in otrok ampak človeka. Ljudje mi velikokrat postavijo vprašanje: A SO TAM REVNI? Ponavadi jim odgovorim, da niso revni, le da nimajo toliko materialnih stvari kot mi. Na misel mi prihaja triletna deklica iz države Burundi. Ime ji je bilo Shimirimana Ivet. V vojni je izgubila starše. Prestrašena je jokala ob cesti po kateri so bežali ljudje pred vojno in nasiljem. Trinajstletno dekle, čeprav tudi sama ni imela nič, je opazila objokano deklico in jo vzela s seboj. S pomočjo slovenskih misijonark je poskrbela, da je deklica preživela. O tem ne poročajo mediji, to so zgodbe, ki jih pišejo ljudje z dobrim srcem. Morda je danes pravi trenutek, da vsak izmed nas gleda in pomaga človeku, ki je zaradi brezbrižnosti pozabljen na robu človeštva.

Stane Kerin