Opis epizode

V mestu Aurora v zvezni državi Kolorado v ZDA je nekega večera pred petimi leti poblazneli strelec vstopil v neko kinodvorano. Začel je brezglavo streljati in padlo je 12 ljudi med katerimi je bilo več fantov, saj so ti s svojimi telesi zaščitili svoja dekleta. Dogodek se sicer ni zgodil na Valentinovo je pa bilo to pravo junaštvo, ki presega zgolj zaljubljenost – šlo je za pristno ljubezen.
Na današnji praznik se tako lahko vprašamo – kaj je zaljubljenost in kaj ljubezen? Slovar slovenskega knjižnega jezika zaljubljenost opiše kot »priti v stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom«; medicina pravi, da gre za čas neuravnovešenosti hormonov; psihologija pa da gre pri zaljubljenosti bolj kot za odnos z ljubljeno osebo za odnos s samim seboj in za projekcijo idealov na nekoga drugega.
Pa vendar – čeprav je zaljubljenost slepa, je tudi lepa, saj je prav ona tista, ki nas »spravi skupaj«, ki skrbi za nadaljevanje človeške rase; zaljubljenost je čas, ko se počutimo kot v raju. Težava je v tem, da čas zaljubljenosti neizogibno mine – strokovnjaki pravijo da običajno v letu in pol do najkasneje treh letih.
Vendar danes živimo v času, ko v popularni kulturi tudi beseda ljubezen označuje le še to romantično stanje zaljubljenosti. Zato marsikdo živi v nenehnem iskanju tega občutka zaljubljenosti z nenehnim menjavanjem zvez. Tako pa nikoli ne najde pristne sreče, ki jo v življenje prinese globok odnos, ki lahko nastane, ko se zaljubljenost spremeni v ljubezen. Vendar če mislimo, da bo tak odnos pristne ljubezni nastal sam od sebe in brez truda, smo v težavah. Globok odnos podarjajoče ljubezni je namreč rezultat vseživljenjskega dela.
Kot moža me zelo nagovarja vabilo apostola Pavla v pismu Efežanom, ko pravi, naj za svojo ženo »dam samega sebe« (Ef 5,25); naj torej ne bom egoist ampak naj v življenju najprej pomislim nanjo. Naj bom dan za dnem zanjo pripravljen »umirati« svoji sebičnosti, svoji coni udobja, svoji nezainteresiranosti.
Tako lahko valentinovo tudi nam, možem, ki smo začetno stanje zaljubljenosti že »preboleli« ponudi priložnost, da začnemo na svojem odnosu z ljubljeno osebo delat na novo.
Čeprav nam gre morda njegova »pocukranost« in skomercializiranost še tako na živce lahko danes kupimo tisto rožo ali kakšno drugo malenkost; predvsem pa si za svojo ljubljeno osebo vzemimo čas in jo peljimo na kak romantičen sprehod ali morda večerjo. Dajmo ji vedeti, da smo veseli, da si lahko z njo delimo življenje.
Jutri in vse prihodnje dni pa delajmo naprej – borimo se za svojo lepotico. Vrnimo se iz naših lokalov, hobijev, internetnih zablod, pretiranih športanj in vseh drugih naših odhajanj. Vrnimo se nazaj k njej in nehajmo iskati stanje zaljubljenosti drugod – tako bo najino »valentinovo« trajalo vse dni najine skupne poti skozi življenje.

V mestu Aurora v zvezni državi Kolorado v ZDA je nekega večera pred petimi leti poblazneli strelec vstopil v neko kinodvorano. Začel je brezglavo streljati in padlo je 12 ljudi med katerimi je bilo več fantov, saj so ti s svojimi telesi zaščitili svoja dekleta. Dogodek se sicer ni zgodil na Valentinovo je pa bilo to pravo junaštvo, ki presega zgolj zaljubljenost – šlo je za pristno ljubezen.

Na današnji praznik se tako lahko vprašamo – kaj je zaljubljenost in kaj ljubezen? Slovar slovenskega knjižnega jezika zaljubljenost opiše kot »priti v stanje takega ljubezenskega odnosa do koga, ko čustvo prevladuje nad razumom«; medicina pravi, da gre za čas neuravnovešenosti hormonov; psihologija pa da gre pri zaljubljenosti bolj kot za odnos z ljubljeno osebo za odnos s samim seboj in za projekcijo idealov na nekoga drugega.

Pa vendar – čeprav je zaljubljenost slepa, je tudi lepa, saj je prav ona tista, ki nas »spravi skupaj«, ki skrbi za nadaljevanje človeške rase; zaljubljenost je čas, ko se počutimo kot v raju. Težava je v tem, da čas zaljubljenosti neizogibno mine – strokovnjaki pravijo da običajno v letu in pol do najkasneje treh letih.

Vendar danes živimo v času, ko v popularni kulturi tudi beseda ljubezen označuje le še to romantično stanje zaljubljenosti. Zato marsikdo živi v nenehnem iskanju tega občutka zaljubljenosti z nenehnim menjavanjem zvez. Tako pa nikoli ne najde pristne sreče, ki jo v življenje prinese globok odnos, ki lahko nastane, ko se zaljubljenost spremeni v ljubezen. Vendar če mislimo, da bo tak odnos pristne ljubezni nastal sam od sebe in brez truda, smo v težavah. Globok odnos podarjajoče ljubezni je namreč rezultat vseživljenjskega dela.

Kot moža me zelo nagovarja vabilo apostola Pavla v pismu Efežanom, ko pravi, naj za svojo ženo »dam samega sebe« (Ef 5,25); naj torej ne bom egoist ampak naj v življenju najprej pomislim nanjo. Naj bom dan za dnem zanjo pripravljen »umirati« svoji sebičnosti, svoji coni udobja, svoji nezainteresiranosti.

Tako lahko valentinovo tudi nam, možem, ki smo začetno stanje zaljubljenosti že »preboleli« ponudi priložnost, da začnemo na svojem odnosu z ljubljeno osebo delat na novo.

Čeprav nam gre morda njegova »pocukranost« in skomercializiranost še tako na živce lahko danes kupimo tisto rožo ali kakšno drugo malenkost; predvsem pa si za svojo ljubljeno osebo vzemimo čas in jo peljimo na kak romantičen sprehod ali morda večerjo. Dajmo ji vedeti, da smo veseli, da si lahko z njo delimo življenje.

Jutri in vse prihodnje dni pa delajmo naprej – borimo se za svojo lepotico. Vrnimo se iz naših lokalov, hobijev, internetnih zablod, pretiranih športanj in vseh drugih naših odhajanj. Vrnimo se nazaj k njej in nehajmo iskati stanje zaljubljenosti drugod – tako bo najino »valentinovo« trajalo vse dni najine skupne poti skozi življenje.

Benjamin Siter