Opis epizode

Človek je bivajoče, ki je razpeto med rojstvom in smrtjo; edino bitje, ki se zaveda svoje lastne umrljivosti. Toda ali človek za svojo umrljivost zgolj »ve«, ali pa se je dejansko »zaveda« v polni meri? Četudi se smrti zavedamo, pogosto nanjo gledamo kot na nekaj, kar se bo »zgodilo« drugemu, in ne nam samim. Misel na lastno smrt spremlja hkrati misel o nedokočnosti njenega prihoda. O tem je pisal že Freud, ki pravi, da v lastno smrt pravzaprav nihče ne verjame, oziroma, da je v svoji podzavesti vsakdo od nas prepričan o lastni nesmrtnosti.
Naravna smrt nas lahko doleti kadarkoli. Četudi jo lahko včasih predvidimo – recimo takrat, ko gre za neozdravljivo bolezen –, naravna smrt v osnovi nima svoje »logike«, na katero bi se lahko zanesli, jo povsem natančno predvideli ali se ji celo izognili. Nikoli se ne izognemo smrti; izognemo se kvečjemu le smrtni nevarnosti. Levinas v svojem delu »Čas in drugi« navaja Epikurja, ki trdi: »če si, smrti ni; če ona je, tebe ni«. Je potemtakem lastno smrt sploh mogoče neposredno »izkusiti«? Ali pa jo je mogoče »izkusiti« zgolj »posredno« – skozi umrljivost drugega? Lastne smrti naj ne bi mogli izkusiti, ker ni »dogodek« naše zavesti, saj naj bi se smrt in zavest absolutno izključevale. Izkusiti je mogoče bližino smrti, smrtno nevarnost ali smrt drugega, medtem ko lastna smrt »uide« vsakršni dimenziji izkustva. »Kajti izkušnja vselej že pomeni spoznanje, svetlobo in iniciativo; izkušnja namreč pomeni tudi povratek objekta k subjektu« (Levinas). Vendar pa v trenutku smrti ta povratek ravno umanjka – saj ni več subjekta. Smrt je dejstvo, ki »zaznamuje konec možatosti in subjektovega junaštva«, pravi Levinas.
Toda religijska izročila in duhovne tradicije razodevajo drugačno zgodbo. Koran recimo o odnosu med zavestjo in smrtjo pravi, da bo »vsaka duša okusila smrt« (3:185). »Okušanje« je na tem mestu treba razumeti v čisto metafizičnem smislu: kot zmožnost »izkustva« povsem transcendentne razsežnosti. Smrt tu ne pomeni dokončne ukinitve, temveč »radikalno transformacijo« biti. Prerok Mohamed je dejal, da ljudje spijo, šele ko umrejo, se dejansko prebudijo. Prebudijo se v resničnost, ki naj bi bila bolj resnična od resničnosti, ki so jo zapustili. Smrt v islamski tradiciji tako ne predstavlja »dogodka onstran zavesti«, temveč ravno nasprotno, »skrajni dogodek« zavesti: metafizični prehod iz ontološko nižje k ontološko višji ravni resničnosti. Po naraciji Korana vsaka duša »izkusi«, torej navsezadnje: »preživi« svojo smrt. Toda sama narava te transcendentne izkušnje in tega, kar sledi po njej, vselej ostaja ena največjih skrivnosti.

Človek je bivajoče, ki je razpeto med rojstvom in smrtjo; edino bitje, ki se zaveda svoje lastne umrljivosti. Toda ali človek za svojo umrljivost zgolj »ve«, ali pa se je dejansko »zaveda« v polni meri? Četudi se smrti zavedamo, pogosto nanjo gledamo kot na nekaj, kar se bo »zgodilo« drugemu, in ne nam samim. Misel na lastno smrt spremlja hkrati misel o nedokočnosti njenega prihoda. O tem je pisal že Freud, ki pravi, da v lastno smrt pravzaprav nihče ne verjame, oziroma, da je v svoji podzavesti vsakdo od nas prepričan o lastni nesmrtnosti.

Naravna smrt nas lahko doleti kadarkoli. Četudi jo lahko včasih predvidimo – recimo takrat, ko gre za neozdravljivo bolezen –, naravna smrt v osnovi nima svoje »logike«, na katero bi se lahko zanesli, jo povsem natančno predvideli ali se ji celo izognili. Nikoli se ne izognemo smrti; izognemo se kvečjemu le smrtni nevarnosti. Levinas v svojem delu »Čas in drugi« navaja Epikurja, ki trdi: »če si, smrti ni; če ona je, tebe ni«. Je potemtakem lastno smrt sploh mogoče neposredno »izkusiti«? Ali pa jo je mogoče »izkusiti« zgolj »posredno« – skozi umrljivost drugega? Lastne smrti naj ne bi mogli izkusiti, ker ni »dogodek« naše zavesti, saj naj bi se smrt in zavest absolutno izključevale. Izkusiti je mogoče bližino smrti, smrtno nevarnost ali smrt drugega, medtem ko lastna smrt »uide« vsakršni dimenziji izkustva. »Kajti izkušnja vselej že pomeni spoznanje, svetlobo in iniciativo; izkušnja namreč pomeni tudi povratek objekta k subjektu« (Levinas). Vendar pa v trenutku smrti ta povratek ravno umanjka – saj ni več subjekta. Smrt je dejstvo, ki »zaznamuje konec možatosti in subjektovega junaštva«, pravi Levinas.

Toda religijska izročila in duhovne tradicije razodevajo drugačno zgodbo. Koran recimo o odnosu med zavestjo in smrtjo pravi, da bo »vsaka duša okusila smrt« (3:185). »Okušanje« je na tem mestu treba razumeti v čisto metafizičnem smislu: kot zmožnost »izkustva« povsem transcendentne razsežnosti. Smrt tu ne pomeni dokončne ukinitve, temveč »radikalno transformacijo« biti. Prerok Mohamed je dejal, da ljudje spijo, šele ko umrejo, se dejansko prebudijo. Prebudijo se v resničnost, ki naj bi bila bolj resnična od resničnosti, ki so jo zapustili. Smrt v islamski tradiciji tako ne predstavlja »dogodka onstran zavesti«, temveč ravno nasprotno, »skrajni dogodek« zavesti: metafizični prehod iz ontološko nižje k ontološko višji ravni resničnosti. Po naraciji Korana vsaka duša »izkusi«, torej navsezadnje: »preživi« svojo smrt. Toda sama narava te transcendentne izkušnje in tega, kar sledi po njej, vselej ostaja ena največjih skrivnosti.

Raid Al-Daghistani