Opis epizode

Sredi 18. stoletja je v Evropi komorna glasba dobila svoj široki koncertantni pomen. Dvorane je postopno osvajala simfonična glasba. Simfonija je postala orkestrsko delo v obliki sonatnega cikla. Italijanska uvertura, ki je imela tri dele s hitrostno označenim zaporedjem: hitro – počasi – hitro, je dala temelj simfoniji z enakim zaporedjem samostojnih stavkov in z vrinjenim plesnim stavkom, ki je bil na začetku menuet. Klasično simfonijo so pisali italijanski mojstri in med njimi Sammartini, pisali so jo skladatelji iz 'mannheimske šole' in med njimi Stamitz. Na razvoj simfonije so vplivali nemški in italijanski skladatelji. V Haydnovih simfonijah pa že sledimo razvoju, ki ga ni bilo mogoče več ustaviti. »Ustvarjanje, tisočletni izziv – Haydnove simfonije« v oddaji »Čas, prostor in glasba«.

Pavel Mihelčič