Opis epizode

Izbrali smo renesančno glasbo za lutnjo, ki združuje polifonijo in diminucije. Mojstri poznega petnajstega in zgodnjega šestnajstega stoletja, kakršna sta Ockeghem in Josquin, so ustvarjali polifono večglasje, ki je dobro ustrezalo renesančnemu pogledu na svet in ga lahko opišemo kot tonsko arhitekturo. Diminuiranje ali okraševanje obstoječih melodij s hitrejšimi pasažami je bila povsem drugačna umetnost. Pogosto so jo povezovali z improvizacijo, a so menili, da je nepogrešljiva pri vseh oblikah muziciranja. Opisujejo jo učbeniki v sredini šestnajstega stoletja, a viri glasbe za lutnjo in glasbila s tipkami kažejo, da je bila veliko starejša. Ohranjene tabulature pričajo, da so renesančni lutnjisti diminucije posebno radi dodajali polifonemu večglasju.

Domen Marinčič