Opis epizode

Glasbeniki, ki se spremljajo sami, so za poslušalce pogosto prav posebej očarljivi. Tisti, ki pojejo ob lastni spremljavi, dajejo občutek posebne intimnosti in povezanosti s poslušalci. Kakor da so zvoki glasu in glasbila, ki izvirajo od enega samega človeka, vabilo poslušalcem, naj se pozorno približajo in doživijo, kako glasbenik položi vse karte na mizo. To je hkrati dejanje ranljivosti in izrazne moči. Podoben občutek neposrednosti je nemara poskušal opisati tudi Baldassare Castiglione v svoji knjigi Dvorjan iz leta 1528, ko eden njegovih likov trdi, da »cantar alla viola« — petje ob lastni spremljavi na godalu ali brenkalu — ugaja bolj kakor petje v ansamblu. Castiglione piše: »Še veliko lepše pa je peti ob violi, saj je takrat vsa sladkost zajeta v solističnem glasu, tako da z veliko večjo pozornostjo opazujemo in slišimo lepo maniro in melodijo, saj so ušesa zaposlena z enim samim glasom in lažje zaznamo tudi najmanjšo napako. Drugače je v ansamblu, ko eden pomaga drugemu.«

Domen Marinčič