Opis epizode

Če toplice večinoma povezujemo s sprostitvijo, rehabilitacijo in ugodjem, so Toplice, v katere nas v ljubljansko Galerijo Vžigalica vabi umetnik Matej Stupica, nekaj povsem drugega. Predvsem gre za prostor večglasja ter razmisleka o spajanju pomenov in medijev ter o napakah v komuniciranju – tako tudi sam naslov nima kaj dosti skupnega s tem, kar si ogledujemo na večmedijski razstavi, ki jo je umetnik zasnoval s kuratorjem Janijem Pirnatom in drugimi sodelavci.
Prostor, kjer se en glas spremeni v množico glasov, ki se začnejo čudno prepletati. Morda bi s tem razmišljanjem Mateja Stupice o pomenskem odmevu lahko opisali tudi njegovo razstavo Toplice. Ob vstopu v Galerijo Vžigalica se namreč najprej zavemo zvoka – branih besedil, občasnih udarcev bobnov in še kakšnega drugega trušča ter akustičnosti prostorov, ki vse to še popači.
Večglasje pa je v Toplicah ključno povezano s številnimi ustvarjalci, ki jih je Stupica povabil k sodelovanju. Med drugim tako lahko slišimo kompozijo, ki so jo ustvarili Tomaž Grom, Irena Z. Tomažin in Duplo Ništa, glasova Ane Pepelnik in Andreja Tomažina, ki bereta fragmente razstavnega besedila, ter zvoki prepariranih inštrumentov, ki jih je umetnik izdelal v sodelovanju z zvočnim umetnikom Stašem Vrenkom in z izdelovalcem Bojanom Stefanovićem. Zvočno-svetlobne objekte je umetnik ustvaril s pomočjo elektroinženirja Gregorja Krpiča, videe je ustvarila Neža Knez, Hana Podvršič je avtorica kostumskih elementov.
Bobni, ki igrajo brez človeške prisotnosti, mikrofoni, kjer nihče ničesar ne izjavlja in zvok, ki se širi po prostoru. Ne le, da je sporočil na razstavi Toplice več, temveč je med njimi, kot pravi Matej Stupica, tudi praznina – prostor vmes.



Foto: Matej Stupica

Izidora Pevec