Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Izbor prijetne glasbe za sobotno popoldne, najpogosteje iz bogate EBU-jevske ponudbe.
Avtor: Mihael Kozjek
Predvajamo posnetke s koncerta kvarteta Dover, ki je 17. marca letos nastopil v dvorani Wigmore v Londonu v sklopu BBC-jevega komornega cikla The Lunchtime Concerts. Kvartet, v katerem igrajo violinista Joel Link in Bryan Lee, violistka Julianne Lee in violončelist Camden Shaw, je tam najprej izvedel Godalni kvartet št. 12 v F-duru, op. 96, 'Ameriški' Antonína Dvořáka, nato Godalni kvartet št. 1 v a-molu, op. 41, št. 1 Roberta Schumanna, nazadnje pa kot dodatek še Andante iz Godalnega kvarteta št. 4 v e-molu, op. 44, št. 2 Felixa Mendelssohna.
Predvajamo posnetke s koncerta kvarteta Dover, ki je 17. marca letos nastopil v dvorani Wigmore v Londonu v sklopu BBC-jevega komornega cikla The Lunchtime Concerts. Kvartet, v katerem igrajo violinista Joel Link in Bryan Lee, violistka Julianne Lee in violončelist Camden Shaw, je tam najprej izvedel Godalni kvartet št. 12 v F-duru, op. 96, 'Ameriški' Antonína Dvořáka, nato Godalni kvartet št. 1 v a-molu, op. 41, št. 1 Roberta Schumanna, nazadnje pa kot dodatek še Andante iz Godalnega kvarteta št. 4 v e-molu, op. 44, št. 2 Felixa Mendelssohna.
Čajkovski je Klavirski trio v a-molu ustvarjal v letih 1881 in 1882, ko se je mudil v Rimu. S podnaslovom V spomin na velikega umetnika ga je posvetil svojemu tesnemu prijatelju in mentorju Nikolaju Rubinsteinu, ki je umrl marca 1881. Sestavljata ga dva obsežna stavka. Prvi, Pezzo elegico, je oblikovno konvencionalen. Kljub dokaj razgibani glasbeni teksturi prevladuje elegični podton, ki ga začrta uvodna tema. Glasba je na nekaterih mestih tudi bolj optimistična, vselej pa čustveno polna. Še obsežnejši drugi stavek Tria je zasnovan kot tema z dvanajstimi variacijami in sklepno kodo. Tema, ki jo predstavi klavir, je bistveno svetlejša, skoraj klasicistično jasna in zdi se, kot da bi nas Čajkovski hotel prestaviti nekam popolnoma drugam, v svet utopije, upanja in neskaljenega optimizma. Tema se v nadaljnjih variacijskih obdelavah približuje značaju skladateljevih slovitih Variacij na rokokojsko temo, glasba pa doseže vrhunec v mogočni 12. variaciji, za katero je Čajkovski v pismu svoji mecenki Nadeždi von Meck zapisal, da si jo je zamislil kot "finale celotne skladbe". Trio Fortuny, v katerem umetniške sile združujejo violinist Joel Bardolet, violončelist Pau Codina in pianist Marc Heredia, je delo izvedel 6. avgusta lani v cerkvi v Nordbyju v neposredni bližini mesta Esbjerg na zahodni obali Danske.
Čajkovski je Klavirski trio v a-molu ustvarjal v letih 1881 in 1882, ko se je mudil v Rimu. S podnaslovom V spomin na velikega umetnika ga je posvetil svojemu tesnemu prijatelju in mentorju Nikolaju Rubinsteinu, ki je umrl marca 1881. Sestavljata ga dva obsežna stavka. Prvi, Pezzo elegico, je oblikovno konvencionalen. Kljub dokaj razgibani glasbeni teksturi prevladuje elegični podton, ki ga začrta uvodna tema. Glasba je na nekaterih mestih tudi bolj optimistična, vselej pa čustveno polna. Še obsežnejši drugi stavek Tria je zasnovan kot tema z dvanajstimi variacijami in sklepno kodo. Tema, ki jo predstavi klavir, je bistveno svetlejša, skoraj klasicistično jasna in zdi se, kot da bi nas Čajkovski hotel prestaviti nekam popolnoma drugam, v svet utopije, upanja in neskaljenega optimizma. Tema se v nadaljnjih variacijskih obdelavah približuje značaju skladateljevih slovitih Variacij na rokokojsko temo, glasba pa doseže vrhunec v mogočni 12. variaciji, za katero je Čajkovski v pismu svoji mecenki Nadeždi von Meck zapisal, da si jo je zamislil kot "finale celotne skladbe". Trio Fortuny, v katerem umetniške sile združujejo violinist Joel Bardolet, violončelist Pau Codina in pianist Marc Heredia, je delo izvedel 6. avgusta lani v cerkvi v Nordbyju v neposredni bližini mesta Esbjerg na zahodni obali Danske.
Predvajamo posnetke s koncerta violončelistke Anastasie Kobekine in pianista Jeana - Sélima Abdelmoule, ki sta 27. januarja letos nastopila v londonski dvorani Wigmore v sklopu BBC-jevega cikla komornih koncertov The Lunchtime Concerts. Glasbenika sta izvedla Tri skladbe za violončelo in klavir Nadie Boulanger, Pravljico Leoša Janáčka, transkripcijo samospeva Les berceaux (Zibeli), op. 23/1 Gabriela Fauréja in za konec še transkripcijo Fauréjeve Violinske sonate št. 1 v A-duru, op. 13.
Predvajamo posnetke s koncerta violončelistke Anastasie Kobekine in pianista Jeana - Sélima Abdelmoule, ki sta 27. januarja letos nastopila v londonski dvorani Wigmore v sklopu BBC-jevega cikla komornih koncertov The Lunchtime Concerts. Glasbenika sta izvedla Tri skladbe za violončelo in klavir Nadie Boulanger, Pravljico Leoša Janáčka, transkripcijo samospeva Les berceaux (Zibeli), op. 23/1 Gabriela Fauréja in za konec še transkripcijo Fauréjeve Violinske sonate št. 1 v A-duru, op. 13.
Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna je 1. junija lani v dvorani Filharmonije v Essnu priredil Veselo glasbeno urico, v kateri je kot osrednje delo sporeda izvedel obsežnejšo Serenado za orkester v D-duru Michaela Haydna. Orkester je vodil nemški dirigent Reinhard Goebel, ki je Haydnovo Serenado v D-duru razdelil na dva obširnejša dela, med katera je vrinil Koncert za pozavno v Es-duru Georga Christopha Wagenseila. V njem se je v vlogi solista predstavil Kris Garfitt.
Simfonični orkester Zahodnonemškega radia iz Kölna je 1. junija lani v dvorani Filharmonije v Essnu priredil Veselo glasbeno urico, v kateri je kot osrednje delo sporeda izvedel obsežnejšo Serenado za orkester v D-duru Michaela Haydna. Orkester je vodil nemški dirigent Reinhard Goebel, ki je Haydnovo Serenado v D-duru razdelil na dva obširnejša dela, med katera je vrinil Koncert za pozavno v Es-duru Georga Christopha Wagenseila. V njem se je v vlogi solista predstavil Kris Garfitt.
Umetniško vodstvo na uvodnem koncertu letošnje sezone cikla SiBrass, ki je bil 30. marca v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji, je prevzel izjemni in vsestranski glasbenik Leonhard Paul, ki ga dobro poznamo kot pozavnista in basovskega trobentača v trobilski zasedbi Mnozil Brass. Paul kot član slovite zasedbe, katere člani v zadnjih letih pogosto navdušujejo tudi na slovenskih koncertnih odrih, svoje nastope vselej začini s performativnimi vložki, ki jih določata izrazit smisel za črni humor in pantomimo ter izjemen občutek za odrsko prezenco. Za to vizualno podobo pa je tudi zelo široka in neponovljiva glasbena osebnost, ki je s svojo kariero pustila neizbrisljiv pečat na pedagoškem in umetniškem področju. Sodeloval je s številnimi, še zlasti dunajskimi zasedbami, dirigenti, kot je bil Nicolaus Harnoncourt, že dlje časa je vodja oddelka za komorno in sodobno glasbo Inštituta Josepha Haydna Univerze za glasbo in uprizarjajočo umetnost na Dunaju, v svoji matični zasedbi Mnozil Brass pa se že od samih začetkov pred tridesetimi leti intenzivno angažira tudi kot skladatelj in aranžer. V večplastni vlogi – kot izvajalca, aranžerja, skladatelja in umetniškega vodjo – smo ga spoznali tudi na tokratnem koncertu v Ljubljani. Na sporedu se je Paulova avtorska glasba prepletala z njegovimi priredbami filmskih in klasičnih melodij.
Umetniško vodstvo na uvodnem koncertu letošnje sezone cikla SiBrass, ki je bil 30. marca v dvorani Marjana Kozine v Slovenski filharmoniji, je prevzel izjemni in vsestranski glasbenik Leonhard Paul, ki ga dobro poznamo kot pozavnista in basovskega trobentača v trobilski zasedbi Mnozil Brass. Paul kot član slovite zasedbe, katere člani v zadnjih letih pogosto navdušujejo tudi na slovenskih koncertnih odrih, svoje nastope vselej začini s performativnimi vložki, ki jih določata izrazit smisel za črni humor in pantomimo ter izjemen občutek za odrsko prezenco. Za to vizualno podobo pa je tudi zelo široka in neponovljiva glasbena osebnost, ki je s svojo kariero pustila neizbrisljiv pečat na pedagoškem in umetniškem področju. Sodeloval je s številnimi, še zlasti dunajskimi zasedbami, dirigenti, kot je bil Nicolaus Harnoncourt, že dlje časa je vodja oddelka za komorno in sodobno glasbo Inštituta Josepha Haydna Univerze za glasbo in uprizarjajočo umetnost na Dunaju, v svoji matični zasedbi Mnozil Brass pa se že od samih začetkov pred tridesetimi leti intenzivno angažira tudi kot skladatelj in aranžer. V večplastni vlogi – kot izvajalca, aranžerja, skladatelja in umetniškega vodjo – smo ga spoznali tudi na tokratnem koncertu v Ljubljani. Na sporedu se je Paulova avtorska glasba prepletala z njegovimi priredbami filmskih in klasičnih melodij.