Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dokumentarno-feljtonska oddaja Sledi, ki nastaja v produkciji Televizije Maribor, je vsebinsko osredotočena na osebnosti, pojave, stvari ter objekte, katerih sledi so na najrazličnejših področjih dobile trajni pomen. Oddaja, ki ima dolgo tradicijo, na poljuden način razkriva še neznane dimenzije nemalokrat pozabljenih del, vrednot, pomnikov ter druge snovne in nesnovne dediščine, vredne naše pozornosti. Avtorska oddaja pa v 30-minutnem formatu pušča trajne sledi za prihodnje rodove.
Prvi Slovenci v Tuzli so se pojavili že leta 1885, takrat je tam deloval tudi Slovenec Fran Maselj Podlimbarski, slovenskega častnika in pisatelja. Mestu in Bosni se je poklonil z romanom Gospod Franjo. Po revolucionarki Amaliji Lebeničnik pa so v tem mestu poimenovali tudi ulico. Slovenska skupnost v Tuzli uspešno povezuje Slovence že trideset let. V času vojne vihre so med seboj povezali 1700 Slovencev, da bi uspešno izpeljali vsaj humanitarno delo, povezani pa so ostali še danes. Njihov zbor Slovenčice popestri marsikateri kulturni dogodek v mestu in daleč naokoli. Od leta 2001 pa v "Plamen kuči" pripravljajo tradicionalno likovno razstavo. Ves čas pa deluje tudi pouk slovenskega jezika, za mlade pa pripravljajo številne delavnice.
Prvi Slovenci v Tuzli so se pojavili že leta 1885, takrat je tam deloval tudi Slovenec Fran Maselj Podlimbarski, slovenskega častnika in pisatelja. Mestu in Bosni se je poklonil z romanom Gospod Franjo. Po revolucionarki Amaliji Lebeničnik pa so v tem mestu poimenovali tudi ulico. Slovenska skupnost v Tuzli uspešno povezuje Slovence že trideset let. V času vojne vihre so med seboj povezali 1700 Slovencev, da bi uspešno izpeljali vsaj humanitarno delo, povezani pa so ostali še danes. Njihov zbor Slovenčice popestri marsikateri kulturni dogodek v mestu in daleč naokoli. Od leta 2001 pa v "Plamen kuči" pripravljajo tradicionalno likovno razstavo. Ves čas pa deluje tudi pouk slovenskega jezika, za mlade pa pripravljajo številne delavnice.
Vida Matjan je bila glasbenica, skladateljica pedagoginja, stroga in skopa s pohvalami, toda za Boko Kotorsko in Črno goro je bila neprecenljivo bogastvo, zlasti njena predanost mladini. V Sloveniji te imenitne gospe skorajda ne poznamo. Iz Ljubljane, kjer se je rodila jo je pot prek Beograda vodila v Kotor, kjer so po njej poimenovali glasbeno šolo, tamkajšnje slovensko društvo pa nosi njeno ime. Letos mineva 30 let od njene smrti.
Vida Matjan je bila glasbenica, skladateljica pedagoginja, stroga in skopa s pohvalami, toda za Boko Kotorsko in Črno goro je bila neprecenljivo bogastvo, zlasti njena predanost mladini. V Sloveniji te imenitne gospe skorajda ne poznamo. Iz Ljubljane, kjer se je rodila jo je pot prek Beograda vodila v Kotor, kjer so po njej poimenovali glasbeno šolo, tamkajšnje slovensko društvo pa nosi njeno ime. Letos mineva 30 let od njene smrti.
Kulturno-umetniško društvo Angel Besednjak Maribor, je bilo ustanovljeno pred več kot 100 leti. Društvo deluje po sekcijah, najstarejša med njimi je mešani pevski zbor. Slednji je v bogati zgodovini nanizal številne uspehe tako na občinski, kot na državni in mednarodni ravni. 32 članski zbor že več kot 20 let vodi zborovodja Franci Kovač. Jubilej so proslavili v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob sodelovanju vseh sekcij društva.
Kulturno-umetniško društvo Angel Besednjak Maribor, je bilo ustanovljeno pred več kot 100 leti. Društvo deluje po sekcijah, najstarejša med njimi je mešani pevski zbor. Slednji je v bogati zgodovini nanizal številne uspehe tako na občinski, kot na državni in mednarodni ravni. 32 članski zbor že več kot 20 let vodi zborovodja Franci Kovač. Jubilej so proslavili v Kazinski dvorani SNG Maribor, ob sodelovanju vseh sekcij društva.
Dokumentarno feljtonska oddaja Sledi, ki nastaja v produkciji Televizije Maribor, je vsebinsko osredotočena na osebnosti, pojave, stvari ter objekte, katerih sledi so na najrazličnejših področjih dobile trajni pomen. Oddaja, ki ima dolgo tradicijo, na poljuden način razkriva še neznane dimenzije nemalokrat pozabljenih del, vrednot, pomnikov ter druge snovne in nesnovne dediščine, vredne naše pozornosti. Avtorska oddaja pa v 30 minutnem formatu pušča trajne Sledi za prihodnje rodove.
Dokumentarno feljtonska oddaja Sledi, ki nastaja v produkciji Televizije Maribor, je vsebinsko osredotočena na osebnosti, pojave, stvari ter objekte, katerih sledi so na najrazličnejših področjih dobile trajni pomen. Oddaja, ki ima dolgo tradicijo, na poljuden način razkriva še neznane dimenzije nemalokrat pozabljenih del, vrednot, pomnikov ter druge snovne in nesnovne dediščine, vredne naše pozornosti. Avtorska oddaja pa v 30 minutnem formatu pušča trajne Sledi za prihodnje rodove.
Marko Sluga – ekonomist in pravnik, športnik, zbiratelj. Delal je po vsem svetu, predvsem na področju računalništva. S športom se ukvarja že od mladosti. Treniral je rokomet, tenis, namizni tenis. Njegova velika ljubezen je atletika. Še posebej se ji posveča zdaj, ko je veteran. Je državni rekorder v skoku v višino v svoji kategoriji. Rad ima umetnost. Pohvali se lahko z izjemno zbirko bidermajerskega pohištva in umetniških slik.
Marko Sluga – ekonomist in pravnik, športnik, zbiratelj. Delal je po vsem svetu, predvsem na področju računalništva. S športom se ukvarja že od mladosti. Treniral je rokomet, tenis, namizni tenis. Njegova velika ljubezen je atletika. Še posebej se ji posveča zdaj, ko je veteran. Je državni rekorder v skoku v višino v svoji kategoriji. Rad ima umetnost. Pohvali se lahko z izjemno zbirko bidermajerskega pohištva in umetniških slik.
V Slovenski krajini je bila leta 1893 ustanovljena gimnazija v Monoštru, najprej kot enorazrednica s sedmimi slovenskimi dijaki. Od takrat pa vse do danes so znanje v njej iskali tudi Slovenci, bodoči intelektualci v porabskem prostoru.
V Slovenski krajini je bila leta 1893 ustanovljena gimnazija v Monoštru, najprej kot enorazrednica s sedmimi slovenskimi dijaki. Od takrat pa vse do danes so znanje v njej iskali tudi Slovenci, bodoči intelektualci v porabskem prostoru.
Slovenci so se v Bosno in Hercegovino, zlasti v rudarske kraje, začeli naseljevati na prelomu 19. in 20. stoletja. V kakanjsko Staro jamo so slovenski rudarji vstopili že davnega leta 1902. Vselej nemirna Bosna je Slovence v Kaknju povezala v zadnji vojni in letos društvo praznuje že 30 uspešnih let delovanja.
Slovenci so se v Bosno in Hercegovino, zlasti v rudarske kraje, začeli naseljevati na prelomu 19. in 20. stoletja. V kakanjsko Staro jamo so slovenski rudarji vstopili že davnega leta 1902. Vselej nemirna Bosna je Slovence v Kaknju povezala v zadnji vojni in letos društvo praznuje že 30 uspešnih let delovanja.
Naše najstarejše mesto se ponaša tudi z najstarejšim še delujočim kinom v državi. Pred 125 leti, slabo leto po začetkih kinematografije v svetu, so se tudi na Ptuju odvrteli koluti prvih filmskih projekcij. Gledalci so si takrat lahko ogledali filme Pralnica, Plavalna šola in Prihod vlaka na postajo. Mestni kino Ptuj ponazarja celotno zgodovino slovenske kinematografije.
Naše najstarejše mesto se ponaša tudi z najstarejšim še delujočim kinom v državi. Pred 125 leti, slabo leto po začetkih kinematografije v svetu, so se tudi na Ptuju odvrteli koluti prvih filmskih projekcij. Gledalci so si takrat lahko ogledali filme Pralnica, Plavalna šola in Prihod vlaka na postajo. Mestni kino Ptuj ponazarja celotno zgodovino slovenske kinematografije.
Lavoslav Schwentner je gotovo eden največjih modernizatorjev slovenskega kulturnega življenja na prelomu 19. v 20. stoletje. To je čas, ko se je na stari celini hitro širila pismenost in je knjiga doživljala razcvet. Moderni založniki, kakršen je bil Schwentner, so razumeli pomen »hišnih avtorjev«, pomen lepo oblikovane knjige, znali so svetovati kupcem in celo zbirati in urejati njihove knjižne zbirke. Ivan Cankar je v Schwentnerju našel svojega založnika, ki mu je omogočil, da je postal prvi slovenski poklicni pisatelj. Njun odnos ni bil le posloven. Spoznali ga boste ob ogledu Sledi, ki so nastale na Vranskem v rojstnem kraju založnika slovenske moderne, kjer so pred časom hišo Schwentnerjevih preuredili v muzej.
Lavoslav Schwentner je gotovo eden največjih modernizatorjev slovenskega kulturnega življenja na prelomu 19. v 20. stoletje. To je čas, ko se je na stari celini hitro širila pismenost in je knjiga doživljala razcvet. Moderni založniki, kakršen je bil Schwentner, so razumeli pomen »hišnih avtorjev«, pomen lepo oblikovane knjige, znali so svetovati kupcem in celo zbirati in urejati njihove knjižne zbirke. Ivan Cankar je v Schwentnerju našel svojega založnika, ki mu je omogočil, da je postal prvi slovenski poklicni pisatelj. Njun odnos ni bil le posloven. Spoznali ga boste ob ogledu Sledi, ki so nastale na Vranskem v rojstnem kraju založnika slovenske moderne, kjer so pred časom hišo Schwentnerjevih preuredili v muzej.
V Muzeju ljutomerskega kasača je veliko starih zapisov. Pridni zbiratelji so jih od začetkov do leta 1946 našteli kar 326. Že tisti najstarejši iz leta 1788 govori o "lepih konjih ljutomerskih". Gre za tradicionalno slovensko pasmo, pravi najbolj znani rejec konjev ljutomerskega okoliša Janko Slavič. Dolgoletno predsednik bo njemu dragi Konjeniški klub Ljutomer pospremil do 150 letnice delovanja. Pa še dlje, če bo država hotela videti perspektivo in možnosti za razvoj panoge, ki drugod po svetu prinaša delovna mesta in denar.
V Muzeju ljutomerskega kasača je veliko starih zapisov. Pridni zbiratelji so jih od začetkov do leta 1946 našteli kar 326. Že tisti najstarejši iz leta 1788 govori o "lepih konjih ljutomerskih". Gre za tradicionalno slovensko pasmo, pravi najbolj znani rejec konjev ljutomerskega okoliša Janko Slavič. Dolgoletno predsednik bo njemu dragi Konjeniški klub Ljutomer pospremil do 150 letnice delovanja. Pa še dlje, če bo država hotela videti perspektivo in možnosti za razvoj panoge, ki drugod po svetu prinaša delovna mesta in denar.
Menda nam lepo obnovljeno Kadetnico v Mariboru, v kateri je Center vojaških šol Slovenije, danes zavidajo celo Avstrijci. Na zunaj je stavba ostala takšna, kot je bila daljnega leta 1856, ko so takratni Kadetten institut, po preureditvi vojaškega šolstva v takrat še avstrijski monarhiji, predali namenu. Ena najmarkantnejših stavb v Mariboru je nekoč stala na obrobju mesta, potem ko je preživela vse spremembe in vojske, je danes center slovenskega vojaškega šolstva in del Vojašnice generala Maistra. Nekoč zaprta in nedostopna ustanova na zaprtem in območju, se danes trudi biti del mesta. Vojska, ki je v njej, je končno naša.
Menda nam lepo obnovljeno Kadetnico v Mariboru, v kateri je Center vojaških šol Slovenije, danes zavidajo celo Avstrijci. Na zunaj je stavba ostala takšna, kot je bila daljnega leta 1856, ko so takratni Kadetten institut, po preureditvi vojaškega šolstva v takrat še avstrijski monarhiji, predali namenu. Ena najmarkantnejših stavb v Mariboru je nekoč stala na obrobju mesta, potem ko je preživela vse spremembe in vojske, je danes center slovenskega vojaškega šolstva in del Vojašnice generala Maistra. Nekoč zaprta in nedostopna ustanova na zaprtem in območju, se danes trudi biti del mesta. Vojska, ki je v njej, je končno naša.
Ptujsko jezero, največje slovensko umetno jezero, se razteza na površini 3,5 km2, v njem pa je 20 milijonov m³ vode. Jezero je zbirnik vode za hidroelektrarno Formin, z leti pa je postalo priljubljena rekreacijska točka. Bogato je z ribami, na območju jezera in otočkih pa gnezdi 230 vrst ptic. Domačini mu pravijo tudi Ptujsko morje, saj mu ni videti konca, ob njem pa je tudi edina marina pri nas, ki ni ob morju.
Ptujsko jezero, največje slovensko umetno jezero, se razteza na površini 3,5 km2, v njem pa je 20 milijonov m³ vode. Jezero je zbirnik vode za hidroelektrarno Formin, z leti pa je postalo priljubljena rekreacijska točka. Bogato je z ribami, na območju jezera in otočkih pa gnezdi 230 vrst ptic. Domačini mu pravijo tudi Ptujsko morje, saj mu ni videti konca, ob njem pa je tudi edina marina pri nas, ki ni ob morju.
Maribor še danes išče svojo identiteto, ki so mu jo po drugi vojni skušali vsiliti z vrsto industrijskih gigantov. A mu takšna ni bila lastna, zato so se vedno znova rojevali poskusi, da bi ji ubežali. V 50 in 60 letih prejšnjega stoletja najbolj s krogom, ki mu je dajal ton slikar, scenograf, restavrator in pedagog Maks Kavčič. Bil je karizmatična osebnost in je kot takšen vplival na mnoge stvari v mestu, ki je sicer veljalo za industrijsko. S sopotniki, med katerimi so bili Vrišer, Teply, Baš, pa slikarja Tošo Primožič ali Ludvik Pandur, je po drugi svetovni vojni postavljal temelje kulturnega razvoja Maribora.
Maribor še danes išče svojo identiteto, ki so mu jo po drugi vojni skušali vsiliti z vrsto industrijskih gigantov. A mu takšna ni bila lastna, zato so se vedno znova rojevali poskusi, da bi ji ubežali. V 50 in 60 letih prejšnjega stoletja najbolj s krogom, ki mu je dajal ton slikar, scenograf, restavrator in pedagog Maks Kavčič. Bil je karizmatična osebnost in je kot takšen vplival na mnoge stvari v mestu, ki je sicer veljalo za industrijsko. S sopotniki, med katerimi so bili Vrišer, Teply, Baš, pa slikarja Tošo Primožič ali Ludvik Pandur, je po drugi svetovni vojni postavljal temelje kulturnega razvoja Maribora.
V idiličnem okolju graščine Podgrad pri Vranskem se je leta 1833 rodil slikar, mornar in dvorjan na avstro ogrskem dvoru Anton Perko. Oče je bil lastnik gospoščine Ojstrica in posestva Podgrad, poljedelstvo, s katerim se je ukvarjala družina, pa sina ni zanimalo. Od doma je odšel s petnajstimi leti, da bi postal vojak. Med karakternimi oznakami, s katerimi so opremili bodočega mornarja, so odgovorni zapisali, da odlično slika. Proslavil se je s slikanjem znamenite viške bitke, v kateri je admiral Tegetthoff premagal mnogo močnejšo italijansko floto. Slikarstvo pa ga je pripeljalo tudi v najožji krog avstrijske cesarske družine.
V idiličnem okolju graščine Podgrad pri Vranskem se je leta 1833 rodil slikar, mornar in dvorjan na avstro ogrskem dvoru Anton Perko. Oče je bil lastnik gospoščine Ojstrica in posestva Podgrad, poljedelstvo, s katerim se je ukvarjala družina, pa sina ni zanimalo. Od doma je odšel s petnajstimi leti, da bi postal vojak. Med karakternimi oznakami, s katerimi so opremili bodočega mornarja, so odgovorni zapisali, da odlično slika. Proslavil se je s slikanjem znamenite viške bitke, v kateri je admiral Tegetthoff premagal mnogo močnejšo italijansko floto. Slikarstvo pa ga je pripeljalo tudi v najožji krog avstrijske cesarske družine.
Na osnovni šoli na Ponikvi so, ko jo je obiskoval Blaž Kocen, kasnejši vodilni geograf nekdanje avstrijske monarhije, učencem za vzor radi postavljali Antona Martina Slomška. Blaž Kocen ni bil iz tako premožne družine, zato mu je pri šolanju pomagal najprej domači trgovec, kasneje pa neka koroška družina. Ko je velika reforma avstrijskega šolstva prinesla potrebo po večjem številu učiteljev različnih profilov, je mladi Kocen zapustil poklic duhovnika, na Dunaju v enem letu z odliko opravil izpite iz fizike, matematike, grščine, latinščine in prirodoslovja in postal učitelj. Od tod se je njegova pot vzpenjala le še navzgor.
Na osnovni šoli na Ponikvi so, ko jo je obiskoval Blaž Kocen, kasnejši vodilni geograf nekdanje avstrijske monarhije, učencem za vzor radi postavljali Antona Martina Slomška. Blaž Kocen ni bil iz tako premožne družine, zato mu je pri šolanju pomagal najprej domači trgovec, kasneje pa neka koroška družina. Ko je velika reforma avstrijskega šolstva prinesla potrebo po večjem številu učiteljev različnih profilov, je mladi Kocen zapustil poklic duhovnika, na Dunaju v enem letu z odliko opravil izpite iz fizike, matematike, grščine, latinščine in prirodoslovja in postal učitelj. Od tod se je njegova pot vzpenjala le še navzgor.
Ko je odšel, so za Janeza Karlina mnogi uporabili izraz ikona - ikona kulturnega življenja mesta ob Dravi. V Maribor je prišel že kot študent in mu je ostal zvest do odhoda. Po poklicu učitelj, kruh mu je zato dajala prosveta. Srčna izbira pa je bila kultura v najširšem pomenu besede. Najprej gledališče in potem vse ostalo. V kulturniški genom tega mesta bo ostal zapisan kot režiser najbolj znanega amaterskega gledališča Slava Klavora v Mariboru. Iz vrst njegovih igralcev so štirje kasnejši dobitniki Borštnikovega prstana. 11 plaket in priznanj različnih vrednosti in grbov različnih sijajev je prejel še v rajni Jugoslaviji, 4 v Sloveniji, med njimi - prvi - zlato plaketo Sklada ljubiteljskih kulturnih dejavnosti Republike Slovenije, pri 95-ih pa je postal tudi častni občan mesta, ki mu je bilo drago.
Ko je odšel, so za Janeza Karlina mnogi uporabili izraz ikona - ikona kulturnega življenja mesta ob Dravi. V Maribor je prišel že kot študent in mu je ostal zvest do odhoda. Po poklicu učitelj, kruh mu je zato dajala prosveta. Srčna izbira pa je bila kultura v najširšem pomenu besede. Najprej gledališče in potem vse ostalo. V kulturniški genom tega mesta bo ostal zapisan kot režiser najbolj znanega amaterskega gledališča Slava Klavora v Mariboru. Iz vrst njegovih igralcev so štirje kasnejši dobitniki Borštnikovega prstana. 11 plaket in priznanj različnih vrednosti in grbov različnih sijajev je prejel še v rajni Jugoslaviji, 4 v Sloveniji, med njimi - prvi - zlato plaketo Sklada ljubiteljskih kulturnih dejavnosti Republike Slovenije, pri 95-ih pa je postal tudi častni občan mesta, ki mu je bilo drago.
Čebelarstvo ima v Sloveniji dolgo in bogato tradicijo. Zahvaljujoč mnogim sledilcem Antona Janše in krajnski čebeli. Janko Pislak iz Doklec pod Ptujsko goro je že v otroštvi vedel, da bi rad bil čebelar. Z denarjem, ki ga je dobil pri birmi, je kupil prvi roj čebel in ga naselil v pleteni panj, ki ga je izdelal na paši. Ko se je izučil za mizarja, je začel izdelovati lesene panje. Nazadnje jih je ime več kakor 2500 in je veljal za največjega čebelarja v Sloveniji, pa tudi v Evropi je malo večjih. Veljal pa je tudi za inovatorja, številne praktične izboljšave, ki jih je uvedel v čebelarjenju, so v rabi še danes. Bil pa je tudi čebelar s srcem, so nam potrdili vsi sogovorniki.
Čebelarstvo ima v Sloveniji dolgo in bogato tradicijo. Zahvaljujoč mnogim sledilcem Antona Janše in krajnski čebeli. Janko Pislak iz Doklec pod Ptujsko goro je že v otroštvi vedel, da bi rad bil čebelar. Z denarjem, ki ga je dobil pri birmi, je kupil prvi roj čebel in ga naselil v pleteni panj, ki ga je izdelal na paši. Ko se je izučil za mizarja, je začel izdelovati lesene panje. Nazadnje jih je ime več kakor 2500 in je veljal za največjega čebelarja v Sloveniji, pa tudi v Evropi je malo večjih. Veljal pa je tudi za inovatorja, številne praktične izboljšave, ki jih je uvedel v čebelarjenju, so v rabi še danes. Bil pa je tudi čebelar s srcem, so nam potrdili vsi sogovorniki.
Dr. Manica Špendal je dobitnica najvišjega priznanja Slovenskega muzikološkega društva - Mantuanijeve nagrade - za leto 2020. Je tudi prva prejemnica tega uglednega stanovskega priznanja zunaj Ljubljane. Za njo je 40 let raziskovanja, znanstvenega in publicističnega dela, pa seveda pedagoškega, s čemer je prispevala k uveljavljanju in prepoznavnosti slovenske muzikologije. Pozornost je usmerjala predvsem v preučevanje glasbene zgodovine Maribora in SV Slovenije in tako prispevala k celovitejši podobi zgodovine glasbe na Slovenskem.
Dr. Manica Špendal je dobitnica najvišjega priznanja Slovenskega muzikološkega društva - Mantuanijeve nagrade - za leto 2020. Je tudi prva prejemnica tega uglednega stanovskega priznanja zunaj Ljubljane. Za njo je 40 let raziskovanja, znanstvenega in publicističnega dela, pa seveda pedagoškega, s čemer je prispevala k uveljavljanju in prepoznavnosti slovenske muzikologije. Pozornost je usmerjala predvsem v preučevanje glasbene zgodovine Maribora in SV Slovenije in tako prispevala k celovitejši podobi zgodovine glasbe na Slovenskem.
Kar 3000 orgel je bilo postavljenih v slovenski zgodovini, danes jih je okrog 950 še vedno v uporabi. S svojo 500 letno tradicijo so prav gotovo eden najbolj značilnih sooblikovalcev skupnega evropskega prostora. Smo ena redkih, če ne edina država na svetu, ki ima vse svoje orgle predstavljene v eni knjigi. Vsaj leta 2018 je bilo tako, ko sta muzikolog dr. Edo Škulj z besedo in Jurij Dobravec s fotografijo dokončala desetletja dolgo delo in popisala 1094 orgel na Slovenskem. Za Sledi smo obiskali nekatere, med njimi tiste iz Sv. Krištofa nad Laškim, ker so za mnoge še vedno najstarejše.
Kar 3000 orgel je bilo postavljenih v slovenski zgodovini, danes jih je okrog 950 še vedno v uporabi. S svojo 500 letno tradicijo so prav gotovo eden najbolj značilnih sooblikovalcev skupnega evropskega prostora. Smo ena redkih, če ne edina država na svetu, ki ima vse svoje orgle predstavljene v eni knjigi. Vsaj leta 2018 je bilo tako, ko sta muzikolog dr. Edo Škulj z besedo in Jurij Dobravec s fotografijo dokončala desetletja dolgo delo in popisala 1094 orgel na Slovenskem. Za Sledi smo obiskali nekatere, med njimi tiste iz Sv. Krištofa nad Laškim, ker so za mnoge še vedno najstarejše.
Starodavna tradicija mlinarske obrti je zaznamovala življenja več generacij Pohorcev. Nekoč neutrudna kolesa pa so danes tiha in tam ob vodi zaraščena trohnijo. Le redki se še spominjajo mlinov in mlinarstva ter znajo o tem pripovedovati. V pozabo počasi izginjajo še redki ostanki ene najstarejših obrti – mlinarstva.
Starodavna tradicija mlinarske obrti je zaznamovala življenja več generacij Pohorcev. Nekoč neutrudna kolesa pa so danes tiha in tam ob vodi zaraščena trohnijo. Le redki se še spominjajo mlinov in mlinarstva ter znajo o tem pripovedovati. V pozabo počasi izginjajo še redki ostanki ene najstarejših obrti – mlinarstva.
Skladba Kam le čas beži je ponarodela in marsikdo ne ve, da je avtor glasbe in besedila ustanovitelj ansambla Štirje kovači Franc Šegovc. Za Franca pravijo, da je neuničljiv. Že 65 let je duša in srce kvinteta, ki je na Slovenskem znan tako kot Avseniki ali Slaki. Posebej privrženi so mu Korošci, zato je ansambel v Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu dobil spomisko sobo, v pripravi pa je samostojni muzej. Štirje kovači veljajo za najstarejši slovenski narodno zabavni ansambel.
Skladba Kam le čas beži je ponarodela in marsikdo ne ve, da je avtor glasbe in besedila ustanovitelj ansambla Štirje kovači Franc Šegovc. Za Franca pravijo, da je neuničljiv. Že 65 let je duša in srce kvinteta, ki je na Slovenskem znan tako kot Avseniki ali Slaki. Posebej privrženi so mu Korošci, zato je ansambel v Pokrajinskem muzeju v Slovenj Gradcu dobil spomisko sobo, v pripravi pa je samostojni muzej. Štirje kovači veljajo za najstarejši slovenski narodno zabavni ansambel.
Ivan Roškar, preprost kmet iz Slovenskih goric, je na prehodu iz 19. v 20. stoletje dosegel visoke politične časti, danes pa je skorajda pozabljen. V Jurovskem dolu, od koder je doma, se trudijo, da bi ga rešili iz pozabe. V graškem deželnem in dunajskem državnem zboru Slovenci takrat nismo imeli veliko zastopnikov. Ivan Roškar pa je bil zelo mlad, ko je skupaj z Antonom Korošcem zastopal zlasti pravice kmetov. Veliko dobrega je napravil takrat za svoje rojake v Slovenskih goricah. Ustanavljal je zadruge, predvsem pa kmete učil umnega gospodarjenja.
Ivan Roškar, preprost kmet iz Slovenskih goric, je na prehodu iz 19. v 20. stoletje dosegel visoke politične časti, danes pa je skorajda pozabljen. V Jurovskem dolu, od koder je doma, se trudijo, da bi ga rešili iz pozabe. V graškem deželnem in dunajskem državnem zboru Slovenci takrat nismo imeli veliko zastopnikov. Ivan Roškar pa je bil zelo mlad, ko je skupaj z Antonom Korošcem zastopal zlasti pravice kmetov. Veliko dobrega je napravil takrat za svoje rojake v Slovenskih goricah. Ustanavljal je zadruge, predvsem pa kmete učil umnega gospodarjenja.
Dr. Pavel Turner, domačin Framskega Pohorja, je bil v drugi polovici 19. stoletja, posebej pa v začetku 20. stoletja zaslužen za to, da se je marsikateri dijak in kasneje študent lahko izobraževal tudi zunaj svoje ožje domovine. Nekaj pred smrtjo je sklenil, da bo svoje, za takratne čase obsežno premoženje, daroval skladu, ki naj bi skrbel za šolanje pravnikov in filozofov in kar 12 štipendistov Turnerjevega sklada je kasneje postalo članov SAZU. V Mariboru na mecena in mentorja Turnerja spominja ena najlepših ulic pod Kalvarijo, sicer pa se spomin nanj, ker ni imel potomcev, počasi izgublja.
Dr. Pavel Turner, domačin Framskega Pohorja, je bil v drugi polovici 19. stoletja, posebej pa v začetku 20. stoletja zaslužen za to, da se je marsikateri dijak in kasneje študent lahko izobraževal tudi zunaj svoje ožje domovine. Nekaj pred smrtjo je sklenil, da bo svoje, za takratne čase obsežno premoženje, daroval skladu, ki naj bi skrbel za šolanje pravnikov in filozofov in kar 12 štipendistov Turnerjevega sklada je kasneje postalo članov SAZU. V Mariboru na mecena in mentorja Turnerja spominja ena najlepših ulic pod Kalvarijo, sicer pa se spomin nanj, ker ni imel potomcev, počasi izgublja.
10. oktobra 2020 bo minilo 100 let od koroškega plebiscita, ki je boleče zarezal v narodovo telo. Izgubili smo slovensko Koroško, tisti del, ki mu največkrat rečemo zibelka slovenstva. Prebivalci majhne vasice na skrajnem robu pa so se takrat uprli mogočni Avstriji in z vztrajnostjo dosegli, da so bili dve leti kasneje priključeni matičnemu narodu. Zgodba o upornih Libeličanih še danes živi v srcih prebivalcev in še danes ne razumejo zbadljivk na račun svojih prednikov, ker je njihov upor zanje svetinja. Z njo so ostali Slovenci.
10. oktobra 2020 bo minilo 100 let od koroškega plebiscita, ki je boleče zarezal v narodovo telo. Izgubili smo slovensko Koroško, tisti del, ki mu največkrat rečemo zibelka slovenstva. Prebivalci majhne vasice na skrajnem robu pa so se takrat uprli mogočni Avstriji in z vztrajnostjo dosegli, da so bili dve leti kasneje priključeni matičnemu narodu. Zgodba o upornih Libeličanih še danes živi v srcih prebivalcev in še danes ne razumejo zbadljivk na račun svojih prednikov, ker je njihov upor zanje svetinja. Z njo so ostali Slovenci.
Mitja Šipek je eden tistih Korošcev, ki ga ljudje še dolgo ne bodo pozabili. Bil je fužinar, znanstvenik, izumitelj, ob tem pa recitator, režiser, slavnostni govornik, pisatelj, pesnik, pevec, igralec, v času pred smrtjo pa je celo rezbaril. Največ pipe, ki so bile tudi sicer njegov zaščitni znak. In mogočni brki, ki se jim ni odrekel tudi v filmih, v katerih je igral. Največkrat so ga angažirali v tistih, ki so nastali po motivih Prežihovega Voranca: Jamnica, Boj na požiralniku, Koplji pod brezo. Proslavil pa se je s Svetnečim Gašperjem, likom, ki ga je za potrebe nastopov na Prežihovi domačiji v Kotljah oblikoval po Vorančevi noveli Pot na klop, zgodba zgaranega tesarja pa je inspirirala tudi dva filma.
Mitja Šipek je eden tistih Korošcev, ki ga ljudje še dolgo ne bodo pozabili. Bil je fužinar, znanstvenik, izumitelj, ob tem pa recitator, režiser, slavnostni govornik, pisatelj, pesnik, pevec, igralec, v času pred smrtjo pa je celo rezbaril. Največ pipe, ki so bile tudi sicer njegov zaščitni znak. In mogočni brki, ki se jim ni odrekel tudi v filmih, v katerih je igral. Največkrat so ga angažirali v tistih, ki so nastali po motivih Prežihovega Voranca: Jamnica, Boj na požiralniku, Koplji pod brezo. Proslavil pa se je s Svetnečim Gašperjem, likom, ki ga je za potrebe nastopov na Prežihovi domačiji v Kotljah oblikoval po Vorančevi noveli Pot na klop, zgodba zgaranega tesarja pa je inspirirala tudi dva filma.
Do smrti, umrl je v Žalcu, star 72 let, je Simon Kukec prehodil zanimivo pot. S Primorske je prišel v Žalec, ki je postal njegov dom, zeleno zlato pa svojevrstna obsedenost, iz katere so premoženje in navdih črpale še naslednje generacije. V drugi polovici 19. stoletja je bil lastnik manjše pivovarne v Žalcu in večje v Laškem. Letno so v obeh zvarili kakšnih 60 000 hektolitrov piva in z njim prodrli na svetovne trge. Žalska fontana je poklon spominu na narodno zavednega pivovarja, pa tudi v Laškem mu priznavajo velike zasluge za to, da je mesto ob Savinji danes znano predvsem po predelavi zelenega zlata.
Do smrti, umrl je v Žalcu, star 72 let, je Simon Kukec prehodil zanimivo pot. S Primorske je prišel v Žalec, ki je postal njegov dom, zeleno zlato pa svojevrstna obsedenost, iz katere so premoženje in navdih črpale še naslednje generacije. V drugi polovici 19. stoletja je bil lastnik manjše pivovarne v Žalcu in večje v Laškem. Letno so v obeh zvarili kakšnih 60 000 hektolitrov piva in z njim prodrli na svetovne trge. Žalska fontana je poklon spominu na narodno zavednega pivovarja, pa tudi v Laškem mu priznavajo velike zasluge za to, da je mesto ob Savinji danes znano predvsem po predelavi zelenega zlata.
Stanko Čurin je v drugi polovici prejšnjega stoletja na področjih vinogradništva in vinarstva opravil pionirsko delo. Začel je na 39 arih, v 70 pa obdeloval 10 ha. Zmanjšal je donosnost trsov in s tem količino vina – ker ga je zanimala kakovost. Bil je prvi zasebni vinogradnik pri nas, prvi je stekleničil lastna vina, razvil predikatna vina, pridelal prvo ledeno vino in potem po klasični metodi še penino iz njega. Bil je prvi zasebni vinogradnik, ki se je predstavil na ljubljanskem vinskem sejmu, ustanovnik Društva vinogradnikov ljutomersko ormoških goric. Strokovnjaki pravijo, da je premikal meje ne le v vinogradništvu, ampak v kmetijstvu nasploh.
Stanko Čurin je v drugi polovici prejšnjega stoletja na področjih vinogradništva in vinarstva opravil pionirsko delo. Začel je na 39 arih, v 70 pa obdeloval 10 ha. Zmanjšal je donosnost trsov in s tem količino vina – ker ga je zanimala kakovost. Bil je prvi zasebni vinogradnik pri nas, prvi je stekleničil lastna vina, razvil predikatna vina, pridelal prvo ledeno vino in potem po klasični metodi še penino iz njega. Bil je prvi zasebni vinogradnik, ki se je predstavil na ljubljanskem vinskem sejmu, ustanovnik Društva vinogradnikov ljutomersko ormoških goric. Strokovnjaki pravijo, da je premikal meje ne le v vinogradništvu, ampak v kmetijstvu nasploh.
"Če nisi pripravljen pomagati pri obrambi domovine, tudi te domovine ne moreš imeti", so besede upokojenega generalmajorja slovenske vojke dr. Alojza Šteinerja. Besede, ki najizraziteje poudarijo vlogo slovenskih vojakov in poveljujočih častnikov bivše jugoslovake armade, ki so leta 1990 in 1991 vedeli, da Jugoslavija ni njihova domovina. A v vojake so jih vzgajali in to so ostali. Kakor so ostali spomini na nekdanjo armado. V Sledeh smo jih skušali zajeti - neobremenjeno in z vedenjem, da so del preteklosti, ki je skupna mnogim generacijam.
"Če nisi pripravljen pomagati pri obrambi domovine, tudi te domovine ne moreš imeti", so besede upokojenega generalmajorja slovenske vojke dr. Alojza Šteinerja. Besede, ki najizraziteje poudarijo vlogo slovenskih vojakov in poveljujočih častnikov bivše jugoslovake armade, ki so leta 1990 in 1991 vedeli, da Jugoslavija ni njihova domovina. A v vojake so jih vzgajali in to so ostali. Kakor so ostali spomini na nekdanjo armado. V Sledeh smo jih skušali zajeti - neobremenjeno in z vedenjem, da so del preteklosti, ki je skupna mnogim generacijam.
Leta 1885 rojeni Milan Vidmar je bil poznavalec in raziskovalec elektroenergetike, električnih strojev (večinoma transformatorjev) ter proizvodnje, transformacije in prenosa električne energije. Bil pa je tudi prvi slovenski in takrat seveda jugoslovanski šahovski velemojster. Tokratne Sledi smo zato naslovili Damin gambit. Ena najstarejših šahovskih otvoritev je bila posebej priljubljena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Milan Vidmar ji je posvečal veliko časa in še danes šahisti pravijo, da se še ni rodil večji mojster te uvodne postavitve 32 šahovskih figur.
Leta 1885 rojeni Milan Vidmar je bil poznavalec in raziskovalec elektroenergetike, električnih strojev (večinoma transformatorjev) ter proizvodnje, transformacije in prenosa električne energije. Bil pa je tudi prvi slovenski in takrat seveda jugoslovanski šahovski velemojster. Tokratne Sledi smo zato naslovili Damin gambit. Ena najstarejših šahovskih otvoritev je bila posebej priljubljena v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Milan Vidmar ji je posvečal veliko časa in še danes šahisti pravijo, da se še ni rodil večji mojster te uvodne postavitve 32 šahovskih figur.
Čas po drugi svetovni vojni. Vsega je primanjkovalo, a povsod se je gradilo, vse je rastlo. Bilo je veselje in upanje, smeh in zanos. Podjetje Tobi iz Bistrice pri Limbušu je začelo razvijati proizvodnjo gospodinjskih aparatov. Ko Gorenja še ni bilo nikjer, je majhno podjetje v majhnem kraju blizu Maribora iskalo inovativne mlade ljudi, zaposlovalo izobražence tehnične smeri in kot prvo podjetje v takratni državi osvojilo proizvodnjo štedilnikov in hladilnikov. Čeprav so v času svojega delovanja razvili mnoge znane produkte, so ti kasneje pristali v drugih podjetjih, tovarna v Bistrici pri Mariboru pa v stečaju. Kje je bil razlog, da iz okretnega malčka ni zrastla velika tovarna?
Čas po drugi svetovni vojni. Vsega je primanjkovalo, a povsod se je gradilo, vse je rastlo. Bilo je veselje in upanje, smeh in zanos. Podjetje Tobi iz Bistrice pri Limbušu je začelo razvijati proizvodnjo gospodinjskih aparatov. Ko Gorenja še ni bilo nikjer, je majhno podjetje v majhnem kraju blizu Maribora iskalo inovativne mlade ljudi, zaposlovalo izobražence tehnične smeri in kot prvo podjetje v takratni državi osvojilo proizvodnjo štedilnikov in hladilnikov. Čeprav so v času svojega delovanja razvili mnoge znane produkte, so ti kasneje pristali v drugih podjetjih, tovarna v Bistrici pri Mariboru pa v stečaju. Kje je bil razlog, da iz okretnega malčka ni zrastla velika tovarna?
Ko govorimo o taroku, govorimo o eni najbolj razširjenih iger s kartami na svetu. In tudi o najstarejši igri. Njen razvoj je zelo zanimiv, saj so karte izdelovali najprej v obliki podobic, uporabljali pa so jih za pripovedovanje zgodb. Na Slovenskem se tarok igra vse od 14. stoletja, ko se je z njim srečala Evropa. O izvoru in razvoju te igre še zdaleč ne vemo vsega. A smo po osamosvojitvi tudi tu želeli poiskati svojo identiteto. Naše, slovenske podobe kart, je oblikoval akademski slikar in ilustrator Matjaž Schmidt, največ besede pri izbiri motivov pa je imel etnolog Janez Bogataj. Na 54-ih kartah najdemo vse – od zgodovinskih dogodkov in oseb do mitologije in druge raznolike kulturne dediščine.
Ko govorimo o taroku, govorimo o eni najbolj razširjenih iger s kartami na svetu. In tudi o najstarejši igri. Njen razvoj je zelo zanimiv, saj so karte izdelovali najprej v obliki podobic, uporabljali pa so jih za pripovedovanje zgodb. Na Slovenskem se tarok igra vse od 14. stoletja, ko se je z njim srečala Evropa. O izvoru in razvoju te igre še zdaleč ne vemo vsega. A smo po osamosvojitvi tudi tu želeli poiskati svojo identiteto. Naše, slovenske podobe kart, je oblikoval akademski slikar in ilustrator Matjaž Schmidt, največ besede pri izbiri motivov pa je imel etnolog Janez Bogataj. Na 54-ih kartah najdemo vse – od zgodovinskih dogodkov in oseb do mitologije in druge raznolike kulturne dediščine.
Letos mineva 100 let od rojstva dr. Vladimirja Bračiča, brez katerega Slovenija prav gotovo leta 1975 ne bi dobila svoje druge Univerze. Prva, ki smo jo dobili predvsem in najprej zaradi zgodovinskih okoliščin leta 1919, je bila v drugi polovici prejšnjega stoletja premalo za vse učenja željne mlade Slovence. Evropa in svet sta nas krepko prehitevala pri zagotavljanju pogojev za študij in do politične ustanovitve druge slovenske Univerze je moralo priti. Bilo je samo vprašanje časa. A vseeno velja: če ne bi bilo pogumnih posameznikov, se ne bi premaknilo. Vsaj še ne tako zelo hitro. Dr. Vladimir Bračič, geograf po osnovni izobrazbi, je situacijo razumel bolj kot drugi in bil za idejo pripravljen tudi veliko žrtvovati. Maribor se mu še ni zahvalil. Morda pa je 100 letnica rojstva pravi čas za to.
Letos mineva 100 let od rojstva dr. Vladimirja Bračiča, brez katerega Slovenija prav gotovo leta 1975 ne bi dobila svoje druge Univerze. Prva, ki smo jo dobili predvsem in najprej zaradi zgodovinskih okoliščin leta 1919, je bila v drugi polovici prejšnjega stoletja premalo za vse učenja željne mlade Slovence. Evropa in svet sta nas krepko prehitevala pri zagotavljanju pogojev za študij in do politične ustanovitve druge slovenske Univerze je moralo priti. Bilo je samo vprašanje časa. A vseeno velja: če ne bi bilo pogumnih posameznikov, se ne bi premaknilo. Vsaj še ne tako zelo hitro. Dr. Vladimir Bračič, geograf po osnovni izobrazbi, je situacijo razumel bolj kot drugi in bil za idejo pripravljen tudi veliko žrtvovati. Maribor se mu še ni zahvalil. Morda pa je 100 letnica rojstva pravi čas za to.
Alojzij Juvan je bil mariborski župan pred drugo svetovno vojno. To je bil čas gospodarske krize in naraščajočega nacizma. V obdobju njegovega prvega mandata je Maribor dobil letno kopališče na dravskem otoku, začela se je gradnja socialnih stanovanj in vrstnih hiš. Številni projekti, ki so določili mesto v arhitekturnem in kulturnem pogledu, so se nadaljevali tudi v času njegovega drugega mandata, nekateri so bili realizirani, druge je ustavila vojna. Veljal je za vizionarja in človeka konsenza. Ker pa je pripadal Koroščevemu krčanskemu taboru, je bil po drugi svetovni vojni ob premoženje in ime. Pozabili so ga tudi arhivi.
Alojzij Juvan je bil mariborski župan pred drugo svetovno vojno. To je bil čas gospodarske krize in naraščajočega nacizma. V obdobju njegovega prvega mandata je Maribor dobil letno kopališče na dravskem otoku, začela se je gradnja socialnih stanovanj in vrstnih hiš. Številni projekti, ki so določili mesto v arhitekturnem in kulturnem pogledu, so se nadaljevali tudi v času njegovega drugega mandata, nekateri so bili realizirani, druge je ustavila vojna. Veljal je za vizionarja in človeka konsenza. Ker pa je pripadal Koroščevemu krčanskemu taboru, je bil po drugi svetovni vojni ob premoženje in ime. Pozabili so ga tudi arhivi.
Letos mineva 30 let od nastanka Poletnega lutkovnega pristana. Dogodka ne postavljamo ob bok Borštnikovemu srečanju ali Festivalu Lent. Pa bi ga lahko. Gre namreč za enega največjih mednarodnih lutkarskih festivalov. Lutkarji prihajajo v Maribor zaradi zveste publike, to pa so jo vzgojile generacije lutkam predanih igralcev in režiserjev. In zato, pravijo v Lutkovnem gledališču Maribor, je lutkarstvo ljubezen, ki ne mine.
Letos mineva 30 let od nastanka Poletnega lutkovnega pristana. Dogodka ne postavljamo ob bok Borštnikovemu srečanju ali Festivalu Lent. Pa bi ga lahko. Gre namreč za enega največjih mednarodnih lutkarskih festivalov. Lutkarji prihajajo v Maribor zaradi zveste publike, to pa so jo vzgojile generacije lutkam predanih igralcev in režiserjev. In zato, pravijo v Lutkovnem gledališču Maribor, je lutkarstvo ljubezen, ki ne mine.
Zdravstvo ima na Štajerskem dolgo tradicijo, saj je bil mariborski ranocelnik iz prve polovice 13. stoletja znan, tako pravijo zgodovinarji, po vsej Evropi. Mariborska bolnišnica pa je bila ustanovljena leta 1799, se pravi pred 220 leti, ko je okrožni urad izdal okrožnico o ustanovitvi mestnega špitala. Po dobrih 50 letih so bolnišnico preselili z današnjega Slomškovega trga v magdalensko predmestje, kjer je z vsemi oddelki in nazivom Univerzitetni klinični center še danes. Oddaja iz niza Sledi je posvečena bogati in zanimivi zgodovini te za Maribor pomembne ustanove.
Zdravstvo ima na Štajerskem dolgo tradicijo, saj je bil mariborski ranocelnik iz prve polovice 13. stoletja znan, tako pravijo zgodovinarji, po vsej Evropi. Mariborska bolnišnica pa je bila ustanovljena leta 1799, se pravi pred 220 leti, ko je okrožni urad izdal okrožnico o ustanovitvi mestnega špitala. Po dobrih 50 letih so bolnišnico preselili z današnjega Slomškovega trga v magdalensko predmestje, kjer je z vsemi oddelki in nazivom Univerzitetni klinični center še danes. Oddaja iz niza Sledi je posvečena bogati in zanimivi zgodovini te za Maribor pomembne ustanove.
Ko je Penelopa čakala svojega Odiseja, se je izogibala nasilnim snubcem tako, da jim je obljubila, da si bo novega moža izbrala, ko bo stkala prt za Laerta, pravi legenda. Pa najbrž ni tkala, ker bi ponoči tkanje težko razparala. Bolj verjetno je kvačkala ali pletla, smo izvedeli, ko smo obiskali Društvo lokavških žena. Že drugo desetletje se dobivajo ob večerih, ko ob škarjah, šivanki, pletilkah, kvački ali klekljih steče pogovor – o dnevih, ki jih živimo, in časih, ki jih ni več. Vmes pa nastajajo čudoviti izdelki, ki jih je kdaj pa kdaj mogoče videti na razstavi. Če se boš, tihi obiskovalec, zazrl vanje, bodo spregovorili .....
Ko je Penelopa čakala svojega Odiseja, se je izogibala nasilnim snubcem tako, da jim je obljubila, da si bo novega moža izbrala, ko bo stkala prt za Laerta, pravi legenda. Pa najbrž ni tkala, ker bi ponoči tkanje težko razparala. Bolj verjetno je kvačkala ali pletla, smo izvedeli, ko smo obiskali Društvo lokavških žena. Že drugo desetletje se dobivajo ob večerih, ko ob škarjah, šivanki, pletilkah, kvački ali klekljih steče pogovor – o dnevih, ki jih živimo, in časih, ki jih ni več. Vmes pa nastajajo čudoviti izdelki, ki jih je kdaj pa kdaj mogoče videti na razstavi. Če se boš, tihi obiskovalec, zazrl vanje, bodo spregovorili .....
Znamke so že dobrih 150 let predmet organiziranega zbirateljskega konjička. Začetnik v znamkarstvu zbira vse, a kaj hitro ugotovi, da je vsega preveč. Specializacija pa pomeni iskanje in raziskovanje skozi zgodbe. Te so lahko neskončno zanimive, filatelistu pa odpirajo povsem nova obzorja in znanje, ki ga ni najti v nobeni knjigi. Mariborsko filatelistično društvo je najstarejše še delujoče v Sloveniji, predsednik mag. Bojan Bračič pa je tudi tajnik Evropske filatelistične zveze. Obiskali smo jih na enem od srečanj in izvedeli veliko zanimivih zgodb.
Znamke so že dobrih 150 let predmet organiziranega zbirateljskega konjička. Začetnik v znamkarstvu zbira vse, a kaj hitro ugotovi, da je vsega preveč. Specializacija pa pomeni iskanje in raziskovanje skozi zgodbe. Te so lahko neskončno zanimive, filatelistu pa odpirajo povsem nova obzorja in znanje, ki ga ni najti v nobeni knjigi. Mariborsko filatelistično društvo je najstarejše še delujoče v Sloveniji, predsednik mag. Bojan Bračič pa je tudi tajnik Evropske filatelistične zveze. Obiskali smo jih na enem od srečanj in izvedeli veliko zanimivih zgodb.
Skozi drugo polovico 19. stoletja je rast narodne samozavesti temeljila predvsem v kulturi. Uradne institucije v Mariboru so bile do prve svetovne vojne nemške, tudi gledališče, ki je delovalo na lokaciji današnjega SNG. Slovenci pa so iskali možnosti, kako oporekati vsemu nemškemu. V Naskovem dvorcu in kasneje v Narodnem domu je delovalo slovensko gledališče. Vse do konca prve svetovne vojne, ko je Maribor zajela prava evforija. Takrat se je v nekdanji nemški Kazino na Stolnem trgu preselilo slovensko poklicno gledališče. Prvo igro, Levstikovega oz. Jurčičevega Tugomerja, so v režiji Hinka Nučiča uprizorili 27. septembra 1919. Od takrat SNG Maribor raste in se razvija. Po stotih letih delovanja je mestni ponos.
Skozi drugo polovico 19. stoletja je rast narodne samozavesti temeljila predvsem v kulturi. Uradne institucije v Mariboru so bile do prve svetovne vojne nemške, tudi gledališče, ki je delovalo na lokaciji današnjega SNG. Slovenci pa so iskali možnosti, kako oporekati vsemu nemškemu. V Naskovem dvorcu in kasneje v Narodnem domu je delovalo slovensko gledališče. Vse do konca prve svetovne vojne, ko je Maribor zajela prava evforija. Takrat se je v nekdanji nemški Kazino na Stolnem trgu preselilo slovensko poklicno gledališče. Prvo igro, Levstikovega oz. Jurčičevega Tugomerja, so v režiji Hinka Nučiča uprizorili 27. septembra 1919. Od takrat SNG Maribor raste in se razvija. Po stotih letih delovanja je mestni ponos.
V drugi polovici 19. stoletja se je slovenski del Maribora bolj kot druga mesta začenjal zavedati nevarnosti potujčenja. Šele danes se v popolnosti zavedamo veličine dejanj A. M. Slomška in Rudofa Maistra in o tem tudi govorimo. Zavest o Mariboru kot braniku slovenstva pa je tlela na številnih področjih. Tudi zato se je leta 1918 lahko spremenila v vojaško silo. Po drugi svetovni vojni je nastalo Športno društvo Branik. Šele takrat je dobilo ime, ki bi ga z vso pravico nosili že njegovi predhodniki. Malokdo namreč ve, da ima Branik svoj začetek leta 1900. V času, ko se je še zdelo, da je Avstro Ogrska večna, so v deželnem središču Gradcu izdali Pravila novega društva v slovenskem jeziku in rodilo se je prvo slovensko športno društvo, v katerega so se vključevali samo Slovenci.
V drugi polovici 19. stoletja se je slovenski del Maribora bolj kot druga mesta začenjal zavedati nevarnosti potujčenja. Šele danes se v popolnosti zavedamo veličine dejanj A. M. Slomška in Rudofa Maistra in o tem tudi govorimo. Zavest o Mariboru kot braniku slovenstva pa je tlela na številnih področjih. Tudi zato se je leta 1918 lahko spremenila v vojaško silo. Po drugi svetovni vojni je nastalo Športno društvo Branik. Šele takrat je dobilo ime, ki bi ga z vso pravico nosili že njegovi predhodniki. Malokdo namreč ve, da ima Branik svoj začetek leta 1900. V času, ko se je še zdelo, da je Avstro Ogrska večna, so v deželnem središču Gradcu izdali Pravila novega društva v slovenskem jeziku in rodilo se je prvo slovensko športno društvo, v katerega so se vključevali samo Slovenci.
V letu 2018 v Sloveniji deluje 1270 poklicnih gasilcev, v 1341 prostovoljnih društev pa je včlanjenih še 162 575 gasilk in gasilcev. Na lestvici zaupanja se gasilci praviloma uvrščajo na najvišja mesta. Slovenci vemo, da bodo priskočili na pomoč, ko se kaj zgodi, zato smo pripravljeni dati prostovoljne prispevke za nakup novega vozila ali druge opreme. Več kot 150 let organizirane gasilske službe v Sloveniji in številna društva, ki stopajo v drugo stoletje svojega obstoja, pomeni tudi bogato zgodovino, ki jo spremljajo številne težke pa tudi zabavne zgodbe. Ker biti gasilec pomeni način življenja, pravijo naši sogovorniki. Veliko jih je iz PGD Hoče, društva, ki letos praznuje 130 let obstoja.
V letu 2018 v Sloveniji deluje 1270 poklicnih gasilcev, v 1341 prostovoljnih društev pa je včlanjenih še 162 575 gasilk in gasilcev. Na lestvici zaupanja se gasilci praviloma uvrščajo na najvišja mesta. Slovenci vemo, da bodo priskočili na pomoč, ko se kaj zgodi, zato smo pripravljeni dati prostovoljne prispevke za nakup novega vozila ali druge opreme. Več kot 150 let organizirane gasilske službe v Sloveniji in številna društva, ki stopajo v drugo stoletje svojega obstoja, pomeni tudi bogato zgodovino, ki jo spremljajo številne težke pa tudi zabavne zgodbe. Ker biti gasilec pomeni način življenja, pravijo naši sogovorniki. Veliko jih je iz PGD Hoče, društva, ki letos praznuje 130 let obstoja.
Med Petrovčami in Žalcem leži dvorec Novo Celje. Nedvomno ena najlepših baročnih stavb na Slovenskem. Vhod spominja na nekdanje čase in sijaj, ki so ga dvorcu želeli dati njegovi prvi lastniki - grofje Geisruck. V stoletjih so se menjevali lastniki, v spominu domačinov pa je pisar, ki je postal plemič, Jozef Ludvik Haussmann, oče dame v črnem, kakor so imenovali Fanny Haussmann, za katero številni še danes trdijo, da je prva slovenska pesnica. Revitalizacija gradu je poseben izziv za umetnike. In redka priložnost izgubljeno umetnino nadomestiti – tako da intervencija ne bo zmotila nekdanjega časa, obiskovalca pa nagovorila z izkušnjo stoletij, in vedenjem današnjega časa.
Med Petrovčami in Žalcem leži dvorec Novo Celje. Nedvomno ena najlepših baročnih stavb na Slovenskem. Vhod spominja na nekdanje čase in sijaj, ki so ga dvorcu želeli dati njegovi prvi lastniki - grofje Geisruck. V stoletjih so se menjevali lastniki, v spominu domačinov pa je pisar, ki je postal plemič, Jozef Ludvik Haussmann, oče dame v črnem, kakor so imenovali Fanny Haussmann, za katero številni še danes trdijo, da je prva slovenska pesnica. Revitalizacija gradu je poseben izziv za umetnike. In redka priložnost izgubljeno umetnino nadomestiti – tako da intervencija ne bo zmotila nekdanjega časa, obiskovalca pa nagovorila z izkušnjo stoletij, in vedenjem današnjega časa.
Za kiparja Ivana Napotnika pravijo, da si nihče ni prisvojil lesa kot materiala za obdelovanje v tolikšni meri, kot si ga je on. Rojen v majhni vasici Zavodnje nad Šošanjem je bil vse življenje tesno povezan z naravo. Oče je upal, da bo ostal na domačiji, a ga je vleklo v svet. Akademsko izobražen kipar je najbolj ustvarjalno obdobje svojega življenja preživel na kmetiji, kjer se je bolj kot kmetovanju posvečal kiparstvu. 130 let je od njegovega rojstva in v Šoštanju obeležujejo njegovo leto. Stalna razstava, ki je na ogled v lepo obnovljeni Vili Mayer, je le ena od možnosti, da spoznamo zanimivega ustvarjalca. V Sledeh smo poiskali tudi druge zanimivosti.
Za kiparja Ivana Napotnika pravijo, da si nihče ni prisvojil lesa kot materiala za obdelovanje v tolikšni meri, kot si ga je on. Rojen v majhni vasici Zavodnje nad Šošanjem je bil vse življenje tesno povezan z naravo. Oče je upal, da bo ostal na domačiji, a ga je vleklo v svet. Akademsko izobražen kipar je najbolj ustvarjalno obdobje svojega življenja preživel na kmetiji, kjer se je bolj kot kmetovanju posvečal kiparstvu. 130 let je od njegovega rojstva in v Šoštanju obeležujejo njegovo leto. Stalna razstava, ki je na ogled v lepo obnovljeni Vili Mayer, je le ena od možnosti, da spoznamo zanimivega ustvarjalca. V Sledeh smo poiskali tudi druge zanimivosti.
Človek je od pradavnine plenil divje živali. Potreboval jih je za prehrano, nekatere pa je udomačil. Bil je čas, ko je bil lov stvar prestiža in način preživljanja prostega časa. Na območju dežele Krajnske je leta 1870 začela veljati posebna lovska zakonodaja, z njo pa so prišla jasna opozorila, da v naravi nismo sami in da ne smemo brezglavo izkoriščati njenih darov. Lovske družine, ki so jih ustanavljali v slovenskih krajih, so sprejemale pravilnike in kodekse obnašanja, s katerimi so želeli zavestno ohranjati naravno ravnovesje v živalskem svetu. Jim to uspeva še danes? Ali pa je Kozorog, bajeslovni čuvaj narave, zaspal nekje na območju Triglavskega narodnega parka?
Človek je od pradavnine plenil divje živali. Potreboval jih je za prehrano, nekatere pa je udomačil. Bil je čas, ko je bil lov stvar prestiža in način preživljanja prostega časa. Na območju dežele Krajnske je leta 1870 začela veljati posebna lovska zakonodaja, z njo pa so prišla jasna opozorila, da v naravi nismo sami in da ne smemo brezglavo izkoriščati njenih darov. Lovske družine, ki so jih ustanavljali v slovenskih krajih, so sprejemale pravilnike in kodekse obnašanja, s katerimi so želeli zavestno ohranjati naravno ravnovesje v živalskem svetu. Jim to uspeva še danes? Ali pa je Kozorog, bajeslovni čuvaj narave, zaspal nekje na območju Triglavskega narodnega parka?
Politik, pisatelj in zdravnik Josip Vošnjak in njegov brat Mihael, začetnik zadružništva na Slovenskem, sta znana člana znamenite družine usnjarjev iz Šoštanja. O Mihaelovem sinu Bogumilu Vošnjaku pa povprečni Slovenec ve bolj malo. Gre za politika in diplomata, ki je ob koncu svetovne vojne kot generalni sekretar jugoslovanske delegacije sodeloval na pariški mirovni konferenci. Čeprav je vse do smrti verjel, da je za Slovence kraljevina Jugoslavija edina možnost obstoja in razvoja, je bil ves smisel njegovega življenja v ozaveščanju evropskih in svetovnih politikov o obstoju Slovencev. Vabljeni k ogledu!
Politik, pisatelj in zdravnik Josip Vošnjak in njegov brat Mihael, začetnik zadružništva na Slovenskem, sta znana člana znamenite družine usnjarjev iz Šoštanja. O Mihaelovem sinu Bogumilu Vošnjaku pa povprečni Slovenec ve bolj malo. Gre za politika in diplomata, ki je ob koncu svetovne vojne kot generalni sekretar jugoslovanske delegacije sodeloval na pariški mirovni konferenci. Čeprav je vse do smrti verjel, da je za Slovence kraljevina Jugoslavija edina možnost obstoja in razvoja, je bil ves smisel njegovega življenja v ozaveščanju evropskih in svetovnih politikov o obstoju Slovencev. Vabljeni k ogledu!
Večji del Frama z okolico spada v območje Nature 2000. Med drugim zaradi obilice čiste pohorske vode, s katero so pred 2000 leti oskrbovali tudi takratno Petovio, današnji Ptuj. Začetek 25 kilometrov dolgega rimskega vodovoda se danes imenuje Zlati studenec. Prvi je o njem javno spregovoril Franc Ferk že v 19. stoletju, največ poročil pa je iz 30-ih let 20. stoletja. Po vseh odkritjih in dognanjih tudi za strokovnjake ni nobenega dvoma.V rimski Petovii so uporabljali vodo iz takrat vodnatega framskega izvira. Danes sameva sredi gozda, v društvu Gremo naprej pa si že leta prizadevajo, da bi pomen zgodovinske najdbe spoznala tudi širša javnost.
Večji del Frama z okolico spada v območje Nature 2000. Med drugim zaradi obilice čiste pohorske vode, s katero so pred 2000 leti oskrbovali tudi takratno Petovio, današnji Ptuj. Začetek 25 kilometrov dolgega rimskega vodovoda se danes imenuje Zlati studenec. Prvi je o njem javno spregovoril Franc Ferk že v 19. stoletju, največ poročil pa je iz 30-ih let 20. stoletja. Po vseh odkritjih in dognanjih tudi za strokovnjake ni nobenega dvoma.V rimski Petovii so uporabljali vodo iz takrat vodnatega framskega izvira. Danes sameva sredi gozda, v društvu Gremo naprej pa si že leta prizadevajo, da bi pomen zgodovinske najdbe spoznala tudi širša javnost.
Ruše pri Mariboru bi bile danes povsem nepomemben kraj ali morda celo vas, če ne bi pred 100 leti zgradili prve elektrane na Dravi. Fala je bila takrat moderna elektrarna, ki so jo že pred prvo svetovno vojno začeli graditi predvsem zaradi potreb avstrijskega Gradca. Po vojni, ko so se meje spremenile in Fala pričela z obratovanjem, je, prav tako v tem letu zgrajena, Tovarna dušika Ruše porabila le 20 odstotkov energije, ki jo je bila Fala sposobna proizvesti. Z daljnovodi so jo zato povezali z Mariborom in naprej v Prekmurje, kar je pomenilo začetek industrijskega razvoja tudi za ta del Slovenije. 100 letnici Fale in Tovarne dušika Ruše zato namenjamo tokratne Sledi.
Ruše pri Mariboru bi bile danes povsem nepomemben kraj ali morda celo vas, če ne bi pred 100 leti zgradili prve elektrane na Dravi. Fala je bila takrat moderna elektrarna, ki so jo že pred prvo svetovno vojno začeli graditi predvsem zaradi potreb avstrijskega Gradca. Po vojni, ko so se meje spremenile in Fala pričela z obratovanjem, je, prav tako v tem letu zgrajena, Tovarna dušika Ruše porabila le 20 odstotkov energije, ki jo je bila Fala sposobna proizvesti. Z daljnovodi so jo zato povezali z Mariborom in naprej v Prekmurje, kar je pomenilo začetek industrijskega razvoja tudi za ta del Slovenije. 100 letnici Fale in Tovarne dušika Ruše zato namenjamo tokratne Sledi.
Življenje je po vsaki vojni drugačno, kot je bilo prej. Najprej so tu tri besede: zmaga, poraz in smrt. Šele potem vse njihove nianse v dušah preživelih in njihovih potomcev. V slehernem spopadu različnosti pa se s posledicami prvi srečujejo zdravstveni delavci. 4 vojske, ki jih smemo imenovati slovenske, ohranjajo predvsem spomin na junake iz prve vrste, o tistih zadaj se, z izjemo partizanske, ve le malo. Zato se v tokratnih Sledeh posvečamo sanitetnim službam Maistrove vojske, partizanske, domobranske in teritorialne obrambe v času osamosvajanja Slovenije. Vabljeni k ogledu!
Življenje je po vsaki vojni drugačno, kot je bilo prej. Najprej so tu tri besede: zmaga, poraz in smrt. Šele potem vse njihove nianse v dušah preživelih in njihovih potomcev. V slehernem spopadu različnosti pa se s posledicami prvi srečujejo zdravstveni delavci. 4 vojske, ki jih smemo imenovati slovenske, ohranjajo predvsem spomin na junake iz prve vrste, o tistih zadaj se, z izjemo partizanske, ve le malo. Zato se v tokratnih Sledeh posvečamo sanitetnim službam Maistrove vojske, partizanske, domobranske in teritorialne obrambe v času osamosvajanja Slovenije. Vabljeni k ogledu!
Oblačilna kultura je že od nekdaj prepletena z družbenimi, kulturnimi in političnimi vplivi, oblačenje pa je tudi neločljivo povezano z modo in stilom. Z oblačili navsezadnje komuniciramo z okolico in izražamo svoje razpoloženje. Skozi zgodovino so se oblačila spreminjala tako v funkcionalnem, estetskem, moralnem in simboličnem smislu. V primerjavi z evropskimi deželami, ki so dirigirale modo, je razvoj oblačilne kulture na naših tleh potekal s časovnimi zamiki. Prve modne smernice smo dobili v 16. stoletju iz Španije. To je čas, ko se je moda že oblikovala zavestno in imela svoje posnemovalce. Najprej in bolj razkošno seveda na evropskih dvorih, stilizirani odtenki pa so se prenašali v meščanske in kmečke noše. Tudi na slovenskih tleh.
Oblačilna kultura je že od nekdaj prepletena z družbenimi, kulturnimi in političnimi vplivi, oblačenje pa je tudi neločljivo povezano z modo in stilom. Z oblačili navsezadnje komuniciramo z okolico in izražamo svoje razpoloženje. Skozi zgodovino so se oblačila spreminjala tako v funkcionalnem, estetskem, moralnem in simboličnem smislu. V primerjavi z evropskimi deželami, ki so dirigirale modo, je razvoj oblačilne kulture na naših tleh potekal s časovnimi zamiki. Prve modne smernice smo dobili v 16. stoletju iz Španije. To je čas, ko se je moda že oblikovala zavestno in imela svoje posnemovalce. Najprej in bolj razkošno seveda na evropskih dvorih, stilizirani odtenki pa so se prenašali v meščanske in kmečke noše. Tudi na slovenskih tleh.
Pedagoginja, prevajalka in pesnica Zdenka Serajnik še živi v spominu mnogih prebivalcev Slovenskih Konjic. Kot učiteljica slovenščine je bila znana predvsem kot vsestranska ljubiteljica lepe slovenske besede. Sama jo je vtkala v 2300 sonetov, je avtorica številnih esejev in razprav na temo kulturne dediščine, ker je prijateljevala z Almo Karlin, pa velja tudi za prvo prevajalko njenih del. Po simpoziju, ki ga je oktobra 2017 v dvorcu Trebnik organiziral prihovski župnik dr. Slavko Krajnc, je dobila ime tudi v širši slovenski znanstveni javnosti. Številne njene pesmi so uglasbljene in se pojejo pri mašah, prav tako pa se uporabljajo deli glavnih mašnih besedil, ki jih je Serajnikova prevedla iz latinščine.
Pedagoginja, prevajalka in pesnica Zdenka Serajnik še živi v spominu mnogih prebivalcev Slovenskih Konjic. Kot učiteljica slovenščine je bila znana predvsem kot vsestranska ljubiteljica lepe slovenske besede. Sama jo je vtkala v 2300 sonetov, je avtorica številnih esejev in razprav na temo kulturne dediščine, ker je prijateljevala z Almo Karlin, pa velja tudi za prvo prevajalko njenih del. Po simpoziju, ki ga je oktobra 2017 v dvorcu Trebnik organiziral prihovski župnik dr. Slavko Krajnc, je dobila ime tudi v širši slovenski znanstveni javnosti. Številne njene pesmi so uglasbljene in se pojejo pri mašah, prav tako pa se uporabljajo deli glavnih mašnih besedil, ki jih je Serajnikova prevedla iz latinščine.
Spomeniki so pomniki preteklosti - dogodkov in ljudi. Običajno jih ne opazimo, čeprav vsak dan hodimo mimo njih. Oživijo le ob obletnicah in takrat se zavemo, kolikšna je njihova sporočilna vrednost. Maistrov kip, ki so po dolgih letih prizadevanj njegovih borcev v Mariboru končno postavili, pa je zgodba sam zase. Takrat mladi konzervator na Zavodu za spomeniško varstvo Aleš Arih, ki je bil zadolžen za ohranjanje spomenikov, zlasti tistih iz NOB, je nekaj prej kot drugi spoznal vrednost generalovih dejanj in skupaj z borci so začeli bitko za postavitev figuralnega kipa. Danes na Trgu generala Maistra stoji plastika akademske kiparke Vlaste Zorko - v spomin in opomin.
Spomeniki so pomniki preteklosti - dogodkov in ljudi. Običajno jih ne opazimo, čeprav vsak dan hodimo mimo njih. Oživijo le ob obletnicah in takrat se zavemo, kolikšna je njihova sporočilna vrednost. Maistrov kip, ki so po dolgih letih prizadevanj njegovih borcev v Mariboru končno postavili, pa je zgodba sam zase. Takrat mladi konzervator na Zavodu za spomeniško varstvo Aleš Arih, ki je bil zadolžen za ohranjanje spomenikov, zlasti tistih iz NOB, je nekaj prej kot drugi spoznal vrednost generalovih dejanj in skupaj z borci so začeli bitko za postavitev figuralnega kipa. Danes na Trgu generala Maistra stoji plastika akademske kiparke Vlaste Zorko - v spomin in opomin.
