Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oddaja v obliki predstavitev raziskovalnih oddelkov, laboratorijev ali odsekov, reportaž z biologi s terena, pogovorov s posamičnimi naravoslovci skuša izpolnjevati poslanstvo javnega zavoda RTV Slovenija na področju deficitarnega področja “popularizacija znanosti”. Šele zavedanje o materialnih pogojih življenja živali, rastlin in nato še človeka kot vrste nam omogoča pot k začetkom razumevanja pravega mesta in nalog človeške družbe za popravo doslejšnjih napak industrijskega sveta in zametek poti v bolj trajnostno naravnan razvoj.
Oddajo pripravlja Goran Tenze, na sporedu je v ponedeljek ob 13.05.
Avtor: Goran Tenze
Eden od paradoksov javnega financiranja znanstvenih raziskav v okviru javnih raziskovalnih inštitutov je nedvomno obstoječi režim sistemskega vrednotenja objav v takoimenovanih »vplivnih revijah«. Dostop do objavljenih rezultatov raziskav je bil doslej »samoumevno« pogojen z visokimi stroški, in to za z javnimi sredstvi držav financirane dosežke. Koncept odprte znanosti, ki ga med drugim že nekaj časa podpira celo Komisija EU, pa zdaj preko državnih »Načrtov za okrevanje in odpornost« znotraj EU utira pot podpori uvajanja teh načel tudi pri nas. Maja lani je vlada RS kot del izvajanja zadnjega zakona o raziskovalni in inovativni dejavnosti sprejela uredbo o izvajanju raziskav v skladu z načeli odprte znanosti. Triletni projekt Spoznaj, ki se je začel jeseni, v njem pa sodeluje praktično ves javni raziskovalni sektor (20 javnih inštitutov in univerz) koordinira Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani. Direktor knjižnice mag.Miro Pušnik v pogovoru pojasnjuje potek izvedbe tega projekta. FOTO: Srečanje ob začetku projekta Spoznaj jeseni 2023 VIR: Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani (CC BY)
Eden od paradoksov javnega financiranja znanstvenih raziskav v okviru javnih raziskovalnih inštitutov je nedvomno obstoječi režim sistemskega vrednotenja objav v takoimenovanih »vplivnih revijah«. Dostop do objavljenih rezultatov raziskav je bil doslej »samoumevno« pogojen z visokimi stroški, in to za z javnimi sredstvi držav financirane dosežke. Koncept odprte znanosti, ki ga med drugim že nekaj časa podpira celo Komisija EU, pa zdaj preko državnih »Načrtov za okrevanje in odpornost« znotraj EU utira pot podpori uvajanja teh načel tudi pri nas. Maja lani je vlada RS kot del izvajanja zadnjega zakona o raziskovalni in inovativni dejavnosti sprejela uredbo o izvajanju raziskav v skladu z načeli odprte znanosti. Triletni projekt Spoznaj, ki se je začel jeseni, v njem pa sodeluje praktično ves javni raziskovalni sektor (20 javnih inštitutov in univerz) koordinira Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani. Direktor knjižnice mag.Miro Pušnik v pogovoru pojasnjuje potek izvedbe tega projekta. FOTO: Srečanje ob začetku projekta Spoznaj jeseni 2023 VIR: Centralna tehniška knjižnica Univerze v Ljubljani (CC BY)
Naslovna tema »Bober kot ekosistemski inženir« je povzeta po naslovu poljudnega prispevka današnjega gosta na spletni strani Slovenskega društva za zaščito voda (https://sdzv-drustvo.si ) ob mednarodnem dnevu bobra, 7. aprilu. Avtor je redni profesor za geologijo na Naravoslovnotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani dr.Mihael Brenčič, od lani tudi izredni član SAZU, sicer pa član slovenskega komiteja Mednarodnega združenja hidrogeologov. Z njim v oddaji nismo ovrednotili bioloških lastnosti bobra temveč to, kako z gradnjo svojih jezov ob nabrežjih sploh vpliva na obrežno življenje vodotoka in predvsem na vodni krog. Kaj se lahko naučimo od te pred dvema stoletjema iz naših krajev že iztrebljene obvodne živali, ki se v zadnjem času vrača ob nekatere reke? In nenazadnje, kaj se hidrogeologi lahko naučijo iz bobrovega načina urejanja brežin rek? Skratka, govorimo o vlogi bobra v vodnem krogu nabrežij rek! FOTO: Bober (lat. castor) na bregu reke VIR: Wikipedija, prosta enciklopedija
Naslovna tema »Bober kot ekosistemski inženir« je povzeta po naslovu poljudnega prispevka današnjega gosta na spletni strani Slovenskega društva za zaščito voda (https://sdzv-drustvo.si ) ob mednarodnem dnevu bobra, 7. aprilu. Avtor je redni profesor za geologijo na Naravoslovnotehnični fakulteti Univerze v Ljubljani dr.Mihael Brenčič, od lani tudi izredni član SAZU, sicer pa član slovenskega komiteja Mednarodnega združenja hidrogeologov. Z njim v oddaji nismo ovrednotili bioloških lastnosti bobra temveč to, kako z gradnjo svojih jezov ob nabrežjih sploh vpliva na obrežno življenje vodotoka in predvsem na vodni krog. Kaj se lahko naučimo od te pred dvema stoletjema iz naših krajev že iztrebljene obvodne živali, ki se v zadnjem času vrača ob nekatere reke? In nenazadnje, kaj se hidrogeologi lahko naučijo iz bobrovega načina urejanja brežin rek? Skratka, govorimo o vlogi bobra v vodnem krogu nabrežij rek! FOTO: Bober (lat. castor) na bregu reke VIR: Wikipedija, prosta enciklopedija
Ena od značilnosti podnebnih sprememb v zadnjih desetletjih je neenakomernost njihovih pojavnih oblik. Gre za višanje povprečnih temperatur, ekstreme v padavinah in vetrovih, vendar pa je ne tako redko povzročitelj zlorabe naravnih virov človek, natančneje pohlep. Na primeru izsušitve Aralskega jezera, v pol stoletja se je skrčilo na pet odstotkov nekdanje površine, bo redni profesor za ekologijo celinskih voda z ljubljanske Biotehniške fakultete dr. Mihael Jožef Toman povzel zgodbo o tem fenomenu ekološke katastrofe, za katero ne moremo kriviti podnebnih sprememb. Pred dobrim desetletjem se je na povabilo kolegov iz Ruske federacije kot limnolog udeležil raziskovalne ekspedicije na ostankih nekoč 68.000 kvadratnih kilometrov velikega jezera v osrednji Aziji. Sovjetske oblasti so od začetka šestdesetih let speljale namakalne kanale za nova bombažna polja v sicer na pol puščavskem habitatu. Po dobrega pol stoletja so kljub sanacijskim posegom pred desetletjem in poskusom vodne regulacije posledice tu. Zasoljevanje je povzročilo izginotje množice avtohtonega življa v in ob vodi, kolikor je je še ostalo, vendar lahko izsušitev nekoč četrtega največjega sladkovodnega jezera na svetu razumemo kot šolski primer napačne izrabe naravnih virov. FOTO: Posnetek ostankov Aralskega jezera sredi junija 2018 iz satelita Proba-V Evropske vesoljske agencije (ESA) VIR: https://www.esa.int/ESA_Multimedia/Images/2019/01/Proba-V_view_of_Aral_Sea
Ena od značilnosti podnebnih sprememb v zadnjih desetletjih je neenakomernost njihovih pojavnih oblik. Gre za višanje povprečnih temperatur, ekstreme v padavinah in vetrovih, vendar pa je ne tako redko povzročitelj zlorabe naravnih virov človek, natančneje pohlep. Na primeru izsušitve Aralskega jezera, v pol stoletja se je skrčilo na pet odstotkov nekdanje površine, bo redni profesor za ekologijo celinskih voda z ljubljanske Biotehniške fakultete dr. Mihael Jožef Toman povzel zgodbo o tem fenomenu ekološke katastrofe, za katero ne moremo kriviti podnebnih sprememb. Pred dobrim desetletjem se je na povabilo kolegov iz Ruske federacije kot limnolog udeležil raziskovalne ekspedicije na ostankih nekoč 68.000 kvadratnih kilometrov velikega jezera v osrednji Aziji. Sovjetske oblasti so od začetka šestdesetih let speljale namakalne kanale za nova bombažna polja v sicer na pol puščavskem habitatu. Po dobrega pol stoletja so kljub sanacijskim posegom pred desetletjem in poskusom vodne regulacije posledice tu. Zasoljevanje je povzročilo izginotje množice avtohtonega življa v in ob vodi, kolikor je je še ostalo, vendar lahko izsušitev nekoč četrtega največjega sladkovodnega jezera na svetu razumemo kot šolski primer napačne izrabe naravnih virov. FOTO: Posnetek ostankov Aralskega jezera sredi junija 2018 iz satelita Proba-V Evropske vesoljske agencije (ESA) VIR: https://www.esa.int/ESA_Multimedia/Images/2019/01/Proba-V_view_of_Aral_Sea
Pajki so izjemno koristna bitja, v večini ekosistemov na planetu imajo ključno vlogo, tako da je razmeroma presenetljivo, da jim še niso dodelili njim posvečenega dneva, kot ga imajo na primer čebele. Njihove pomembnosti, predvsem izjemnih lastnosti natezne trdnosti njihovih mrež, se zelo zaveda in jih raziskuje nekaj raziskovalcev tudi pri nas. Dva biologa, prof.dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo in dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU bosta o tem in o novih za znanost še neznanih vrstah pajkov, ki jih je njihova skupina odkrila na raziskovalni odpravi na otoku Madagaskar, povzela temeljna spoznanja. Kot zanimivost še podatek o dveh znanstvenih imenih omenjenih štirih vrst pajkov iz roda Dolomedes oziroma "splavarji". Eno vrsto so poimenovali Dolomedes gregoric po dr. Gregoriču, drugo pa po tretjem udeležencu odprave dr. Matjažu Bedjaniču z NIB Dolomedes bedjanic. V odpravi je bil še doktorski študent NIB Kuang-Ping Yu, ki je v nedavno objavljenem članku skupaj z mentorjem dr. Kuntnerjem zasnoval model interaktivne taksonomije pajkov, o katerem v pogovoru tudi pripoveduje. FOTO: Člani odprave z leve Kuang-Ping Yu, Matjaž Gregorič, Matjaž Bedjanič in Matjaž Kuntner VIR: Matjaž Kuntner, NIB
Pajki so izjemno koristna bitja, v večini ekosistemov na planetu imajo ključno vlogo, tako da je razmeroma presenetljivo, da jim še niso dodelili njim posvečenega dneva, kot ga imajo na primer čebele. Njihove pomembnosti, predvsem izjemnih lastnosti natezne trdnosti njihovih mrež, se zelo zaveda in jih raziskuje nekaj raziskovalcev tudi pri nas. Dva biologa, prof.dr. Matjaž Kuntner z Nacionalnega inštituta za biologijo in dr. Matjaž Gregorič z Biološkega inštituta Jovana Hadžija ZRC SAZU bosta o tem in o novih za znanost še neznanih vrstah pajkov, ki jih je njihova skupina odkrila na raziskovalni odpravi na otoku Madagaskar, povzela temeljna spoznanja. Kot zanimivost še podatek o dveh znanstvenih imenih omenjenih štirih vrst pajkov iz roda Dolomedes oziroma "splavarji". Eno vrsto so poimenovali Dolomedes gregoric po dr. Gregoriču, drugo pa po tretjem udeležencu odprave dr. Matjažu Bedjaniču z NIB Dolomedes bedjanic. V odpravi je bil še doktorski študent NIB Kuang-Ping Yu, ki je v nedavno objavljenem članku skupaj z mentorjem dr. Kuntnerjem zasnoval model interaktivne taksonomije pajkov, o katerem v pogovoru tudi pripoveduje. FOTO: Člani odprave z leve Kuang-Ping Yu, Matjaž Gregorič, Matjaž Bedjanič in Matjaž Kuntner VIR: Matjaž Kuntner, NIB
Šah ni le družabna igra, ampak tudi dragocen pripomoček za raziskovanje kognitivnih dejavnosti. Kot pravi predavateljica na fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in šahovska velemojstrica dr. Jana Krivec, šah krepi kognitivne sposobnosti. Zato ga preučuje znanost. Na tem področju so v pomoč tudi računalniški šahovski programi. Foto: Tomaž Gerden
Šah ni le družabna igra, ampak tudi dragocen pripomoček za raziskovanje kognitivnih dejavnosti. Kot pravi predavateljica na fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici in šahovska velemojstrica dr. Jana Krivec, šah krepi kognitivne sposobnosti. Zato ga preučuje znanost. Na tem področju so v pomoč tudi računalniški šahovski programi. Foto: Tomaž Gerden
Tehnologije za samodejno prepoznavanje obrazov so postale resničnost. Z njimi lahko odklenemo svoj telefon ali pa že nekaj časa tudi fizični dom, če smo si privoščili vhodna vrata s to tehnologijo. Samodejno prepoznavanje obrazov z zraka z brezpilotnimi napravami na primer, pa za zdaj še ni mogoče. Vendar je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi te tehnologije s pomočjo umetne inteligence postale zanesljive. Ob tem pa se že zdaj odpira cela paleta vprašanj, ki so povezana z varovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. O razvoju, izzivih in tveganjih na tem področju smo se pogovarjali s prof. dr. Vitomirjem Štrucem in as. dr. Klemnom Grmom iz Laboratorija za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani (vir fotografije: Gerd Altmann / Pixabay).
Tehnologije za samodejno prepoznavanje obrazov so postale resničnost. Z njimi lahko odklenemo svoj telefon ali pa že nekaj časa tudi fizični dom, če smo si privoščili vhodna vrata s to tehnologijo. Samodejno prepoznavanje obrazov z zraka z brezpilotnimi napravami na primer, pa za zdaj še ni mogoče. Vendar je verjetno samo vprašanje časa, kdaj bodo tudi te tehnologije s pomočjo umetne inteligence postale zanesljive. Ob tem pa se že zdaj odpira cela paleta vprašanj, ki so povezana z varovanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin. O razvoju, izzivih in tveganjih na tem področju smo se pogovarjali s prof. dr. Vitomirjem Štrucem in as. dr. Klemnom Grmom iz Laboratorija za strojno inteligenco Fakultete za elektrotehniko Univerze v Ljubljani (vir fotografije: Gerd Altmann / Pixabay).
9. marca 1894, torej pred 130 leti, se je rodila Melitta Pivec – Stele, prva Slovenka z dvema doktoratoma znanosti. Bila je zgodovinarka, naklonjena sociološki obravnavi preteklosti, pa tudi bibliotekarka. “Ženske so se smele v tistem obdobju z zgodovino ukvarjati le kot učiteljice, zato ni težko razumeti zadržkov slovenske zgodovinske stroke do raziskav Melitte Pivec – Stele, ki jih lahko kot pokroviteljsko muzanje ob omembi njenega imena zasledimo vse do danes,” je zapisala dr. Mateja Ratej. Njen zapis o Melitti Pivec – Stele objavljamo v celoti in dodajamo avtoričin pripis o prizadevanju za poimenovanje inštituta po Melitti Pivec – Stele. Besedilo dr. Ratej je bil prvotno objavljen v delu Naše znanstvenice: Kako so ženske soustvarjale znanost v Jugoslaviji, ki je lani izšla pri Založbi ZRC, uredila jo je Jovana Mihajlović Trbovc.
9. marca 1894, torej pred 130 leti, se je rodila Melitta Pivec – Stele, prva Slovenka z dvema doktoratoma znanosti. Bila je zgodovinarka, naklonjena sociološki obravnavi preteklosti, pa tudi bibliotekarka. “Ženske so se smele v tistem obdobju z zgodovino ukvarjati le kot učiteljice, zato ni težko razumeti zadržkov slovenske zgodovinske stroke do raziskav Melitte Pivec – Stele, ki jih lahko kot pokroviteljsko muzanje ob omembi njenega imena zasledimo vse do danes,” je zapisala dr. Mateja Ratej. Njen zapis o Melitti Pivec – Stele objavljamo v celoti in dodajamo avtoričin pripis o prizadevanju za poimenovanje inštituta po Melitti Pivec – Stele. Besedilo dr. Ratej je bil prvotno objavljen v delu Naše znanstvenice: Kako so ženske soustvarjale znanost v Jugoslaviji, ki je lani izšla pri Založbi ZRC, uredila jo je Jovana Mihajlović Trbovc.
Ljudje od nekdaj intuitivno zaznavamo razlike med živimi bitji, a se je dojemanje pojma vrsta skozi zgodovino spreminjalo, pomembno ga je definiral tudi Charles Darwin, čigar dan zaznamujemo 12. februarja. Če so prej razlike med pripadniki vrste veljale za odklon, po Darwinu te razlike niso anomalija, temveč temeljna značilnost živega sveta, ki omogoča evolucijo, razloži prof. dr. Boris Kryštufek. Vrsta (lat. species) je v bioloških vedah ena od osnovnih kategorij biotske raznovrstnosti, a so torej Charles Darwin, Ernst Mayr in nenazadnje utemeljitelj znanstvene taksonomije živih bitij Karl Linne, o tem pojmu imeli različne predstave. Razumevanju problematike se v oddaji, ki je nastala leta 2019, skušamo približati s soočenjem historiata nastajanja pojma in njegovimi sodobnimi dilemami.
Ljudje od nekdaj intuitivno zaznavamo razlike med živimi bitji, a se je dojemanje pojma vrsta skozi zgodovino spreminjalo, pomembno ga je definiral tudi Charles Darwin, čigar dan zaznamujemo 12. februarja. Če so prej razlike med pripadniki vrste veljale za odklon, po Darwinu te razlike niso anomalija, temveč temeljna značilnost živega sveta, ki omogoča evolucijo, razloži prof. dr. Boris Kryštufek. Vrsta (lat. species) je v bioloških vedah ena od osnovnih kategorij biotske raznovrstnosti, a so torej Charles Darwin, Ernst Mayr in nenazadnje utemeljitelj znanstvene taksonomije živih bitij Karl Linne, o tem pojmu imeli različne predstave. Razumevanju problematike se v oddaji, ki je nastala leta 2019, skušamo približati s soočenjem historiata nastajanja pojma in njegovimi sodobnimi dilemami.
Izteka se sedemletni program Evropske unije LIFE Lynx, namenjen ohranitvi risov v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah. Po ponovni naselitvi, prva je bila že leta 1973, se njihova populacija povečuje. Ta zver iz družine mačk po izumrtju v začetku 20. stoletja spet živi v naših gozdovih. O ohranitvi populacije in reševanju risov v oddaji govori dr. Miha Krofel z biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Miha Krofel
Izteka se sedemletni program Evropske unije LIFE Lynx, namenjen ohranitvi risov v Dinaridih in jugovzhodnih Alpah. Po ponovni naselitvi, prva je bila že leta 1973, se njihova populacija povečuje. Ta zver iz družine mačk po izumrtju v začetku 20. stoletja spet živi v naših gozdovih. O ohranitvi populacije in reševanju risov v oddaji govori dr. Miha Krofel z biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani. Foto: Miha Krofel
Maja Gostič, doktorica znanosti, psihologinja in specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, se je v svoji doktorski disertaciji posvečala konceptu intimnosti v zvezah na daljavo v družbah pozne moderne. Izraz »intimnost«, ki se nanaša na osnovno človeško potrebo, uporabljamo pogosto, morda celo vsakodnevno, a kot zapiše, ni nujno, da ga tudi zares poznamo. Vsekakor se spreminja glede na zgodovinski trenutek in družbo, o kateri govorimo. V času pozne moderne, kot jo poimenujejo sociologi, ki jo zaznamuje tudi individualnost, so romantični odnosi po eni strani razbremenjeni pritiskov tradicije, po drugi pa lahko prihaja tudi do njihovega poblagovljenja. Odnosi na daljavo, ki so morda pogostejši tudi zaradi večjih možnosti povezovanja s komunikacijskimi tehnologijami in dostopnejših potovanj, imajo v primerjavi s tradicionalnimi svoje posebnosti. Kaj torej pomeni intimnost brez fizične bližine in kako jo partnerji in partnerice nadomeščajo?.
Maja Gostič, doktorica znanosti, psihologinja in specializantka transakcijsko analitične psihoterapije, se je v svoji doktorski disertaciji posvečala konceptu intimnosti v zvezah na daljavo v družbah pozne moderne. Izraz »intimnost«, ki se nanaša na osnovno človeško potrebo, uporabljamo pogosto, morda celo vsakodnevno, a kot zapiše, ni nujno, da ga tudi zares poznamo. Vsekakor se spreminja glede na zgodovinski trenutek in družbo, o kateri govorimo. V času pozne moderne, kot jo poimenujejo sociologi, ki jo zaznamuje tudi individualnost, so romantični odnosi po eni strani razbremenjeni pritiskov tradicije, po drugi pa lahko prihaja tudi do njihovega poblagovljenja. Odnosi na daljavo, ki so morda pogostejši tudi zaradi večjih možnosti povezovanja s komunikacijskimi tehnologijami in dostopnejših potovanj, imajo v primerjavi s tradicionalnimi svoje posebnosti. Kaj torej pomeni intimnost brez fizične bližine in kako jo partnerji in partnerice nadomeščajo?.
V Ljubljani so (v torek, 6. februarja 2024) odkrili natančno repliko zvezdnega opazovalnika, ki ga je po naročilu kitajskega cesarja sredi 18. stoletja v Pekingu izdelal slovenski jezuit, astronom, matematik, kartograf in diplomat p. Ferdinand Avguštin Hallerstein. Opazovalnik je darilo Veleposlaništva Ljudske republike Kitajske Ljubljani kot spodbuda za nadaljevanje kulturnih stikov med našo državo in Kitajsko. Bronasti opazovalnik, ki je težak več kot štiri tone in visok 3,3 metra, je postavljen na iztek Grudnovega nabrežja ob Šentjakobskem mostu pred Gruberjevo palačo, v kateri domuje državni arhiv. O dolgi poti Hallersteinovega opazovalnika v Slovenijo v pogovoru s sinologom prof. dr. Mitjo Sajetom, ki je med zaslužnejšimi za oživljanje spomina na Hallersteinovo delo.
V Ljubljani so (v torek, 6. februarja 2024) odkrili natančno repliko zvezdnega opazovalnika, ki ga je po naročilu kitajskega cesarja sredi 18. stoletja v Pekingu izdelal slovenski jezuit, astronom, matematik, kartograf in diplomat p. Ferdinand Avguštin Hallerstein. Opazovalnik je darilo Veleposlaništva Ljudske republike Kitajske Ljubljani kot spodbuda za nadaljevanje kulturnih stikov med našo državo in Kitajsko. Bronasti opazovalnik, ki je težak več kot štiri tone in visok 3,3 metra, je postavljen na iztek Grudnovega nabrežja ob Šentjakobskem mostu pred Gruberjevo palačo, v kateri domuje državni arhiv. O dolgi poti Hallersteinovega opazovalnika v Slovenijo v pogovoru s sinologom prof. dr. Mitjo Sajetom, ki je med zaslužnejšimi za oživljanje spomina na Hallersteinovo delo.
Biolog Andrej Hudoklin je za knjigo Bela krajina za radovedneže in ljubitelje, ki je izšla pri Založbi ZRC, prispeval zapis o črni človeški ribici oziroma črnem močerilu. Gre za endemita belokranjskega kraškega ravnika, ki so ga leta 1986 odkrili člani Inštituta za raziskovanje krasa. To je bilo več kot tristo let za njegovo belo sorodnico, ki jo je prvi omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. V oddaji v celoti objavljamo besedilo o črnem močerilu, ki mu, kot je zapisal Hudoklin, v Beli krajini ne kaže dobro, saj endemično vrsto posebno ogrožajo strupene in nevarne snovi, kot so nitrati, pesticidi in težke kovine. Andrej Hudoklin je zaposlen na Zavodu RS za varstvo narave v območni enoti Novo mesto. Posveča se predvsem problematiki varstva narave na Dolenjskem in ogroženim živalskim vrstam ter njihovim življenjskim prostorom. Interpretacija: Ivan Lotrič. Glasbena oprema: Mihael Kozjek. Urednica je Maja Žvokelj. Foto: Gregor Aljančič
Biolog Andrej Hudoklin je za knjigo Bela krajina za radovedneže in ljubitelje, ki je izšla pri Založbi ZRC, prispeval zapis o črni človeški ribici oziroma črnem močerilu. Gre za endemita belokranjskega kraškega ravnika, ki so ga leta 1986 odkrili člani Inštituta za raziskovanje krasa. To je bilo več kot tristo let za njegovo belo sorodnico, ki jo je prvi omenil Janez Vajkard Valvasor v Slavi vojvodine Kranjske. V oddaji v celoti objavljamo besedilo o črnem močerilu, ki mu, kot je zapisal Hudoklin, v Beli krajini ne kaže dobro, saj endemično vrsto posebno ogrožajo strupene in nevarne snovi, kot so nitrati, pesticidi in težke kovine. Andrej Hudoklin je zaposlen na Zavodu RS za varstvo narave v območni enoti Novo mesto. Posveča se predvsem problematiki varstva narave na Dolenjskem in ogroženim živalskim vrstam ter njihovim življenjskim prostorom. Interpretacija: Ivan Lotrič. Glasbena oprema: Mihael Kozjek. Urednica je Maja Žvokelj. Foto: Gregor Aljančič
Spletni Geografski atlas naravnih nesreč v Sloveniji, ki ga je izdal Geografski inštitut Antona Melika pri ZRC SAZU, ponuja veliko podatkov o naravnih nesrečah, ki so prizadele slovensko ozemlje v zadnjih petsto in več letih. Lahko je tudi pomoč pri načrtovanju posegov v okolje. O atlasu se pogovarjamo z dr. Rokom Cigličem, znanstvenim sodelavcem inštituta. Vir foto: Geografski inštitut Antona Melika
Spletni Geografski atlas naravnih nesreč v Sloveniji, ki ga je izdal Geografski inštitut Antona Melika pri ZRC SAZU, ponuja veliko podatkov o naravnih nesrečah, ki so prizadele slovensko ozemlje v zadnjih petsto in več letih. Lahko je tudi pomoč pri načrtovanju posegov v okolje. O atlasu se pogovarjamo z dr. Rokom Cigličem, znanstvenim sodelavcem inštituta. Vir foto: Geografski inštitut Antona Melika
Ena prvih besed, ki jih izgovori otrok, je avto. Prve ideje za nekaj avtomobilu podobnega pa so se porodile že v času renesanse. In kdo bi si mislil, da je od okoli treh milijard proizvedenih avtov v vsej zgodovini polovica še vedno voznih. Slovenci imamo s prevoznimi sredstvi sploh poseben odnos, Ljubljana na primer po deležu ljudi, ki se v službo odpravijo z avtomobilom, prednjači v Evropskem merilu. Avtomobili rastejo, ''to je že neke vrste oboroževalna tekma'', prostora zanje pa je vedno manj. O teh za človeštvo usodnih strojih je dr. Marko Kovač, raziskovalec na Centru za energetsko učinkovitost Instituta ''Jožef Stefan'', napisal knjigo s pomenljivim naslovom Pospeševanje skozi zgodovino – avtomobili med stereotipi in statistko, v kateri šofira med grafi in anekdotami, tehničnimi opisi in šalami. Zanj je sicer značilno, da poskuša pereče probleme osvetliti tudi z antropološkimi in sociološkimi ozadji ter da se ukvarja s popularizacijo znanosti.
Ena prvih besed, ki jih izgovori otrok, je avto. Prve ideje za nekaj avtomobilu podobnega pa so se porodile že v času renesanse. In kdo bi si mislil, da je od okoli treh milijard proizvedenih avtov v vsej zgodovini polovica še vedno voznih. Slovenci imamo s prevoznimi sredstvi sploh poseben odnos, Ljubljana na primer po deležu ljudi, ki se v službo odpravijo z avtomobilom, prednjači v Evropskem merilu. Avtomobili rastejo, ''to je že neke vrste oboroževalna tekma'', prostora zanje pa je vedno manj. O teh za človeštvo usodnih strojih je dr. Marko Kovač, raziskovalec na Centru za energetsko učinkovitost Instituta ''Jožef Stefan'', napisal knjigo s pomenljivim naslovom Pospeševanje skozi zgodovino – avtomobili med stereotipi in statistko, v kateri šofira med grafi in anekdotami, tehničnimi opisi in šalami. Zanj je sicer značilno, da poskuša pereče probleme osvetliti tudi z antropološkimi in sociološkimi ozadji ter da se ukvarja s popularizacijo znanosti.
Dr. Peter Turk, kustos za starejšo prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije, v oddaji predstavlja zgodovino merjenja in štetja let, ne nazadnje pa govori tudi o dilemah, povezanih s poimenovanjem štetja. Izhodišče za pogovor, ki je nastal leta 2019, je njegovo razmišljanje o zadregah, povezanih s poimenovanjema »pred Kristusom« oz. »pred našim štetjem«. O tej temi je istega leta objavil zapis v Sobotni prilogi Dela, ki je sprožil v Pismih bralcev polemiko. Gre za skrajšano različico pogovora, ki smo ga premierno predvajali pred štirimi leti v oddaji Ars humana. Pripravil ga je Goran Tenze.
Dr. Peter Turk, kustos za starejšo prazgodovino v Narodnem muzeju Slovenije, v oddaji predstavlja zgodovino merjenja in štetja let, ne nazadnje pa govori tudi o dilemah, povezanih s poimenovanjem štetja. Izhodišče za pogovor, ki je nastal leta 2019, je njegovo razmišljanje o zadregah, povezanih s poimenovanjema »pred Kristusom« oz. »pred našim štetjem«. O tej temi je istega leta objavil zapis v Sobotni prilogi Dela, ki je sprožil v Pismih bralcev polemiko. Gre za skrajšano različico pogovora, ki smo ga premierno predvajali pred štirimi leti v oddaji Ars humana. Pripravil ga je Goran Tenze.
Prof. dr. Boštjan Anko je bil eden izmed pionirjev trajnostnih načel v gospodarjenju z gozdovi. Ob 10. obletnici njegove smrti je izšel zbornik njegovih študij z odmevi njegovih sodelavcev z naslovom Gozdar pred svojim časom. Več o zborniku v oddaji z gostoma, urednikom zbornika dr. Petrom Skobernetom in dr. Edvardom Kovačem. Foto: dr. Tomaž Gerden
Prof. dr. Boštjan Anko je bil eden izmed pionirjev trajnostnih načel v gospodarjenju z gozdovi. Ob 10. obletnici njegove smrti je izšel zbornik njegovih študij z odmevi njegovih sodelavcev z naslovom Gozdar pred svojim časom. Več o zborniku v oddaji z gostoma, urednikom zbornika dr. Petrom Skobernetom in dr. Edvardom Kovačem. Foto: dr. Tomaž Gerden
Dejstvo je, da je denar zelo pomemben tako v življenju vsakega državljana kot v državi, gospodarstvu in svetovni gospodarski politiki. Z ekonomistko Marjano Kos odpiramo vprašanja, kaj je denar, kaj je nacionalni denar, kaj so komplementarne valute itd. Marjana Kos je leta 2006 v Veliki Britaniji dokončala magistrski študij na temo denarja, pred mikrofon jo je Goran Tenze povabili ob odprtju Bankariuma, Muzeja bančništva Slovenije leta 2021.
Dejstvo je, da je denar zelo pomemben tako v življenju vsakega državljana kot v državi, gospodarstvu in svetovni gospodarski politiki. Z ekonomistko Marjano Kos odpiramo vprašanja, kaj je denar, kaj je nacionalni denar, kaj so komplementarne valute itd. Marjana Kos je leta 2006 v Veliki Britaniji dokončala magistrski študij na temo denarja, pred mikrofon jo je Goran Tenze povabili ob odprtju Bankariuma, Muzeja bančništva Slovenije leta 2021.
Slovenski etnografski muzej letos obeležuje 100 let od ustanovitve. Ob tej priložnosti so izdali jubilejni zbornik z naslovom »Prvih 100 let«, ki ga je uredila kustosinja dr. Bojana Rogelj Škafar, tudi gostja v našem studiu. Pridružil se ji je kustos dr. Marko Frelih, in v pogovoru smo poskusili povzeti razvoj muzeja, njegovo vlogo v slovenski etnologiji, posebej pa spoznavna izhodišča, ki so se spreminjala skozi razgibano 20. stoletje (ponovitev). Foto: SEM
Slovenski etnografski muzej letos obeležuje 100 let od ustanovitve. Ob tej priložnosti so izdali jubilejni zbornik z naslovom »Prvih 100 let«, ki ga je uredila kustosinja dr. Bojana Rogelj Škafar, tudi gostja v našem studiu. Pridružil se ji je kustos dr. Marko Frelih, in v pogovoru smo poskusili povzeti razvoj muzeja, njegovo vlogo v slovenski etnologiji, posebej pa spoznavna izhodišča, ki so se spreminjala skozi razgibano 20. stoletje (ponovitev). Foto: SEM
Letos je minilo 30 let od smrti akademika fizika Antona Peterlina, ki je leta 1947 sprejel nalogo, da ustanovi raziskovalni inštitut; ta se je ob vselitvi v nove prostore na Viču leta 1952 preimenoval v Institut Jožefa Stefana. Leta 1984 je bil sogovornik Bojana Štiha na znamenitih Štihovih večerih v ljubljanskem Cankarjevem domu, govorila sta tudi o znanosti in človekovem blagru. Štih je Peterlina povprašal o mestu znanosti v takratni slovenski družbi in državi. Njun pogovor je za Peterlinov zbornik pred leti prepisala Vesna Arhar Štih, skrajšan izbor pa je za oddajo pripravil Goran Tenze. Pred desetimi leti sta ga prebrala Nadja Jarc in Igor Velše.
Letos je minilo 30 let od smrti akademika fizika Antona Peterlina, ki je leta 1947 sprejel nalogo, da ustanovi raziskovalni inštitut; ta se je ob vselitvi v nove prostore na Viču leta 1952 preimenoval v Institut Jožefa Stefana. Leta 1984 je bil sogovornik Bojana Štiha na znamenitih Štihovih večerih v ljubljanskem Cankarjevem domu, govorila sta tudi o znanosti in človekovem blagru. Štih je Peterlina povprašal o mestu znanosti v takratni slovenski družbi in državi. Njun pogovor je za Peterlinov zbornik pred leti prepisala Vesna Arhar Štih, skrajšan izbor pa je za oddajo pripravil Goran Tenze. Pred desetimi leti sta ga prebrala Nadja Jarc in Igor Velše.
V soboto je Narodni muzej Slovenije gostil Dan grofov Celjskih, ki je nastal v soorganizaciji Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. Potekalo je več predavanj in vodstev po sicer redkih, ohranjenih materialnih ostankih rodbine, ki se je vsaj v okviru ozemlja sedanje države povzpela najvišje v državnih tvorbah srednje Evrope pred pol tisočletja, ko je tudi izumrla. O rodbini Celjskih, načinih spominjanja in pozabe skozi čas sta v našem studiu o Celjskih prišla svoje povedati zgodovinarja Miha Kosi in Tomaž Lazar. Foto: Goran Tenze Na fotografiji sta Tomaž Lazar (levo) in Miha Kosi (desno).
V soboto je Narodni muzej Slovenije gostil Dan grofov Celjskih, ki je nastal v soorganizaciji Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU. Potekalo je več predavanj in vodstev po sicer redkih, ohranjenih materialnih ostankih rodbine, ki se je vsaj v okviru ozemlja sedanje države povzpela najvišje v državnih tvorbah srednje Evrope pred pol tisočletja, ko je tudi izumrla. O rodbini Celjskih, načinih spominjanja in pozabe skozi čas sta v našem studiu o Celjskih prišla svoje povedati zgodovinarja Miha Kosi in Tomaž Lazar. Foto: Goran Tenze Na fotografiji sta Tomaž Lazar (levo) in Miha Kosi (desno).
Inštitut za raziskovanje krasa v Postojni je nedavno z izdajo zbornika obeležil 75-letnico svojega delovanja. V njem so predstavili tudi predhodnike, saj je bila Postojna od začetkov znanstvenega raziskovanja kraškega podzemlja vsaj v 20. stoletju del kar treh oziroma štirih državnih tvorb. Gost je bil izvršni urednik jubilejnega zbornika, ki je izšel pri matični založbi ZRC SAZU, mikrobiolog z inštituta dr. Janez Mulec. FOTO: Janez Mulec z jubilejnim zbornikom v vhodni avli Inštituta v Postojni VIR: Program Ars, Goran Tenze
Inštitut za raziskovanje krasa v Postojni je nedavno z izdajo zbornika obeležil 75-letnico svojega delovanja. V njem so predstavili tudi predhodnike, saj je bila Postojna od začetkov znanstvenega raziskovanja kraškega podzemlja vsaj v 20. stoletju del kar treh oziroma štirih državnih tvorb. Gost je bil izvršni urednik jubilejnega zbornika, ki je izšel pri matični založbi ZRC SAZU, mikrobiolog z inštituta dr. Janez Mulec. FOTO: Janez Mulec z jubilejnim zbornikom v vhodni avli Inštituta v Postojni VIR: Program Ars, Goran Tenze
Francoska intelektualka, pisateljica Simone de Beauvoir je leta 1970 izdala knjigo Starost, ki jo je razdelila na dva dela; prvi nosi naslov Starost I.: Stališče zunanjosti, drugi pa Starost II.: Biti v svetu. V pogovoru o tej knjigi preizprašujemo enega od temeljnih izzivov pri nagovarjanju in razumevanju teme starosti. Ali starost bolje razumemo prek gerontoloških, torej načeloma znanstvenih raziskav, ali pa nam eruditski esej utegne dati boljši temelj za razumevanje? Na to in druga vprašanja je nedolgo po izidu slovenskega prevoda drugega dela knjige leta 2020 odgovarjal prevajalec Tomaž Gerdina.
Francoska intelektualka, pisateljica Simone de Beauvoir je leta 1970 izdala knjigo Starost, ki jo je razdelila na dva dela; prvi nosi naslov Starost I.: Stališče zunanjosti, drugi pa Starost II.: Biti v svetu. V pogovoru o tej knjigi preizprašujemo enega od temeljnih izzivov pri nagovarjanju in razumevanju teme starosti. Ali starost bolje razumemo prek gerontoloških, torej načeloma znanstvenih raziskav, ali pa nam eruditski esej utegne dati boljši temelj za razumevanje? Na to in druga vprašanja je nedolgo po izidu slovenskega prevoda drugega dela knjige leta 2020 odgovarjal prevajalec Tomaž Gerdina.
Kaj storiti s ornitološkimi muzejskimi zbirkami v sodobnem svetu? Ta, na prvi pogled zastarela dilema ima tudi sodobnejši odgovor. Ponudil ga bo dr. Al Vrezec, ornitolog in muzejski svetovalec na kustodiatu za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Sam pravi, da so stari nagačeni ptiči "časovne kapsule", ki pomagajo razumeti tudi sodobni čas. To sicer ne velja le za omenjene nagačene živali, prirodoslovne zbirke kot fenomen so pravzaprav "okna v naravo preteklosti", in tako pomagajo razumeti razliko med naravnim okoljem nekoč in danes. Z Alom Vrezcem se je februarja lani pogovarjal Goran Tenze.
Kaj storiti s ornitološkimi muzejskimi zbirkami v sodobnem svetu? Ta, na prvi pogled zastarela dilema ima tudi sodobnejši odgovor. Ponudil ga bo dr. Al Vrezec, ornitolog in muzejski svetovalec na kustodiatu za vretenčarje v Prirodoslovnem muzeju v Ljubljani. Sam pravi, da so stari nagačeni ptiči "časovne kapsule", ki pomagajo razumeti tudi sodobni čas. To sicer ne velja le za omenjene nagačene živali, prirodoslovne zbirke kot fenomen so pravzaprav "okna v naravo preteklosti", in tako pomagajo razumeti razliko med naravnim okoljem nekoč in danes. Z Alom Vrezcem se je februarja lani pogovarjal Goran Tenze.
Tokrat gre beseda v oddaji o eni od predhodnic znanosti: alkimiji v novem veku. Gre za besedilo, ki ga je pred dvema desetletjema ob strokovnem srečanju poznavalcev alkimije v Idriji pripravil znanstveni publicist dr. Sandi Sitar. Gre za sklepni del daljšega besedila v katerem je avtor opisal razvoj te starodavne dejavnosti skozi čas. FOTO: Alkimistični laboratorij v srednjem veku VIR: https://commons.wikimedia.org/
Tokrat gre beseda v oddaji o eni od predhodnic znanosti: alkimiji v novem veku. Gre za besedilo, ki ga je pred dvema desetletjema ob strokovnem srečanju poznavalcev alkimije v Idriji pripravil znanstveni publicist dr. Sandi Sitar. Gre za sklepni del daljšega besedila v katerem je avtor opisal razvoj te starodavne dejavnosti skozi čas. FOTO: Alkimistični laboratorij v srednjem veku VIR: https://commons.wikimedia.org/
Narodna in univerzitetna knjižnica je nedavno predstavila najnovejšo pridobitev, izvirnik Dnevnika grofa in diplomata habsburškega dvora, v Ljubljani rojenega Janeza Filipa Cobenzla iz l.1777. (Družina je izhajala iz Krasa, v Štanjelu su postavili prvi grad, v 17. stoletju so zgradili med 2.vojno porušeni baročni dvorec Hassberg pri notranjski Planini itd). Nekaj časa je dnevnik v antikvariatih v Evropi zasledoval dr. Janez Šumrada, zgodovinar, med drugim pa veleposlanih republike v Parizu pred leti. Z njim se pogovarjamo o ozadju nastanka dnevnika, ki ga je omenjeni diplomat pisal med politično-diplomatsko misijo v Pariz z bodočim cesarjem z Dunaja Jožefom II. Kot zanimivost omenimo, da je bil v času Napoleonove zasedbe Dunaja 1809, Cobenzl njegov sogovornik pri oblikovanju dekreta o ustanovitvi Ilirskih provinc. FOTO: Johann Philipp Cobenzl (1741-1810) vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/4b/JohannPhilippCobenzl1779.jpg
Narodna in univerzitetna knjižnica je nedavno predstavila najnovejšo pridobitev, izvirnik Dnevnika grofa in diplomata habsburškega dvora, v Ljubljani rojenega Janeza Filipa Cobenzla iz l.1777. (Družina je izhajala iz Krasa, v Štanjelu su postavili prvi grad, v 17. stoletju so zgradili med 2.vojno porušeni baročni dvorec Hassberg pri notranjski Planini itd). Nekaj časa je dnevnik v antikvariatih v Evropi zasledoval dr. Janez Šumrada, zgodovinar, med drugim pa veleposlanih republike v Parizu pred leti. Z njim se pogovarjamo o ozadju nastanka dnevnika, ki ga je omenjeni diplomat pisal med politično-diplomatsko misijo v Pariz z bodočim cesarjem z Dunaja Jožefom II. Kot zanimivost omenimo, da je bil v času Napoleonove zasedbe Dunaja 1809, Cobenzl njegov sogovornik pri oblikovanju dekreta o ustanovitvi Ilirskih provinc. FOTO: Johann Philipp Cobenzl (1741-1810) vir: https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/4/4b/JohannPhilippCobenzl1779.jpg
Že konec septembra in v prvih dneh oktobra je nekaj medijev poročalo o za ta letni čas nenavadno visokih temperaturah morske vode na globini 22 m v Piranskem, in širše v celotnem Tržaškem zalivu. Okoli 10. oktobra so na tej globini izmerili blizu 24 st C, kar je bilo celo za slabo stopinjo več kot izmerjena temperatura zraka. Raziskovalna morska boja »Vida«, last Morske biološke postaje Piran na tej in globini približno 1,5 m že leta poleg mnogih drugih meri tudi to vrednost. Oceanograf s postaje, ki je del Nacionalnega inštituta za biologijo, dr. Martin Vodopivec ta v času obstoja teh meritev nikoli zabeleženi fenomen imenuje »pridneni vročinski val«. Dokončne znanstvene potrditve fizikalnih razlogov za to stanje tako on kot njegovi kolegi iz sestrskih jadranskih raziskovalnih postaj do analize in sinteze vseh podatkov merjenja v daljšem obdobju, še ne morejo dati, o doslejšnih sklepanjih pa smo se z njim pogovarjali v prostorih postaje v Fornačah pod Piranskimi klifi. FOTO: Prikaz rasti pridnenih visokih temperatur na globini 22m v Piranskem zalivu od avgusta do septembra 2023 VIR: Morska biološka postaja, NIB
Že konec septembra in v prvih dneh oktobra je nekaj medijev poročalo o za ta letni čas nenavadno visokih temperaturah morske vode na globini 22 m v Piranskem, in širše v celotnem Tržaškem zalivu. Okoli 10. oktobra so na tej globini izmerili blizu 24 st C, kar je bilo celo za slabo stopinjo več kot izmerjena temperatura zraka. Raziskovalna morska boja »Vida«, last Morske biološke postaje Piran na tej in globini približno 1,5 m že leta poleg mnogih drugih meri tudi to vrednost. Oceanograf s postaje, ki je del Nacionalnega inštituta za biologijo, dr. Martin Vodopivec ta v času obstoja teh meritev nikoli zabeleženi fenomen imenuje »pridneni vročinski val«. Dokončne znanstvene potrditve fizikalnih razlogov za to stanje tako on kot njegovi kolegi iz sestrskih jadranskih raziskovalnih postaj do analize in sinteze vseh podatkov merjenja v daljšem obdobju, še ne morejo dati, o doslejšnih sklepanjih pa smo se z njim pogovarjali v prostorih postaje v Fornačah pod Piranskimi klifi. FOTO: Prikaz rasti pridnenih visokih temperatur na globini 22m v Piranskem zalivu od avgusta do septembra 2023 VIR: Morska biološka postaja, NIB
Tehniški muzej Slovenije v Bistri zbira, ohranja in razstavlja predmete tehniške dediščine s poudarkom na izdelkih znanja tukajšnih ali ljudi, ki so na te tozadevno vplivali. Že dolgo imajo delujoči oddelek za konservatorstvo in restavratorstvo, kjer že slaba tri desetletja dela Matej Žganjar s prvotnim poklicem gradbenik. V veliki meri ohranjanje tehniške dediščine zahteva znanja in veščine danes razmeroma redkejših poklicev, kot so mizarji, kovači, orodjarji, ključavničarji, varilci in še kaj bi se našlo. S kolegi vzdržujejo starodobnike muzeja, motorna kolesa in izvenkrmne motorje nekdanje tovarne Tomos, Žganjar pa posebej poudarja restavriranje pisalnega stroja Royal iz leta 1926, ki ga je osebno moral razstaviti do najmanjšega vijaka in sestaviti nazaj. Kako pa se veščine mehanika in tehnika prelivajo z odnosom do tehniške dediščine, pa v pogovoru, ki smo ga z njim posneli v našem studiu.
Tehniški muzej Slovenije v Bistri zbira, ohranja in razstavlja predmete tehniške dediščine s poudarkom na izdelkih znanja tukajšnih ali ljudi, ki so na te tozadevno vplivali. Že dolgo imajo delujoči oddelek za konservatorstvo in restavratorstvo, kjer že slaba tri desetletja dela Matej Žganjar s prvotnim poklicem gradbenik. V veliki meri ohranjanje tehniške dediščine zahteva znanja in veščine danes razmeroma redkejših poklicev, kot so mizarji, kovači, orodjarji, ključavničarji, varilci in še kaj bi se našlo. S kolegi vzdržujejo starodobnike muzeja, motorna kolesa in izvenkrmne motorje nekdanje tovarne Tomos, Žganjar pa posebej poudarja restavriranje pisalnega stroja Royal iz leta 1926, ki ga je osebno moral razstaviti do najmanjšega vijaka in sestaviti nazaj. Kako pa se veščine mehanika in tehnika prelivajo z odnosom do tehniške dediščine, pa v pogovoru, ki smo ga z njim posneli v našem studiu.
Letošnjo Evropsko noč raziskovalcev sta pri nas tokrat pripravila Hiša eksperimentov, koordinator projekta Noč ima svojo moč in Filozofska fakulteta Univerze v LJ s sloganom "Človek, žival« v projektu Humanistika, to si ti! Vse se je zgostilo zadnji petek, 29.9., z mnogimi dogodki v kar 24 krajih pri nas. Gre za vseevropski projekt v 26 članicah, ki ga financira Komisija EU, pri nas pa posreduje resorno ministrstvo. Od tam je v naš studio prišel dr. Stojan Sorčan, ki mu je pred mikrofonom družbo delala idejna pobudnica slogana »humanistike« dr. Mateja Gaber, dejavnosti Hiše eksperimentov pa je predstavljal direktor dr. Miha Kos. Rdeča nit pogovora sledi vprašanjem o pomenu vzpodbujanja logičnega mišljenja, radovednosti in sploh vsega v razmerah sodobnega sveta. Vedno redkejše celovito znanstveno mišljenje je dandanašnji malodane subverzivno početje nasproti načinom upravljanja sodobnih družb spektakla. FOTO: Z leve Stojan Sorčan, Mateja Gaber, Miha Kos v avli Radia Slovenija VIR: Program Ars, Goran Tenze
Letošnjo Evropsko noč raziskovalcev sta pri nas tokrat pripravila Hiša eksperimentov, koordinator projekta Noč ima svojo moč in Filozofska fakulteta Univerze v LJ s sloganom "Človek, žival« v projektu Humanistika, to si ti! Vse se je zgostilo zadnji petek, 29.9., z mnogimi dogodki v kar 24 krajih pri nas. Gre za vseevropski projekt v 26 članicah, ki ga financira Komisija EU, pri nas pa posreduje resorno ministrstvo. Od tam je v naš studio prišel dr. Stojan Sorčan, ki mu je pred mikrofonom družbo delala idejna pobudnica slogana »humanistike« dr. Mateja Gaber, dejavnosti Hiše eksperimentov pa je predstavljal direktor dr. Miha Kos. Rdeča nit pogovora sledi vprašanjem o pomenu vzpodbujanja logičnega mišljenja, radovednosti in sploh vsega v razmerah sodobnega sveta. Vedno redkejše celovito znanstveno mišljenje je dandanašnji malodane subverzivno početje nasproti načinom upravljanja sodobnih družb spektakla. FOTO: Z leve Stojan Sorčan, Mateja Gaber, Miha Kos v avli Radia Slovenija VIR: Program Ars, Goran Tenze
Zgodovinar dr. Dragan Matič je v svoji matični hiši, Arhivu RS, objavil knjigo "Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice". Že podnaslov, Zaplembe časopisov in druge tiskovne zadeve v obdobjih 1873-89 in 1908-14 v pravosodnih fondih Arhiva Republike Slovenije, časovno zaokrožijo to tudi v našem obdobju potrebno ovrednotenje tiskovne svobode v t.im. "dobri stari Avstro-Ogrski". Obsežna, dobrih 330 strani obsegajoča zgodovinsko-arhivska študija ohranjenih pravosodnih spisov ljubljanskega okrožnega sodišča in tožilstva tega obdobja, razkrije, kaj je takrat in tudi globoko v 20. stoletje pomenilo biti Slovenec ali Slovenka v dvojni monarhiji, ki je javno objavljal svoja razmišljanja. Prvi del razkrije historiat spreminjajočih se praks sodne in siceršnje državne administracije v obravnavanju svobode javne besede, ki je po ohranjenih virih sodeč strožje obravnavala sklicevanje slovensko govorečih na ustavno demokratično politično življenje v desetletjih po l.1848 do začetkov 1.svetovne vojne. Gre za potrebno in doslej manjkajoče delo, ki zamaje občasne nostalgične reminiscence po "stari Avstriji". Skozi prikaz obravnav sodnih zaplemb delo pokaže na že takrat rojevajoče se zametke radikalizacije nacionalizma nemško govorečih v smeri fašizacije v Avstriji. FOTO: Naslovnica dela »Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice« VIR: Program Ars, Goran Tenze
Zgodovinar dr. Dragan Matič je v svoji matični hiši, Arhivu RS, objavil knjigo "Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice". Že podnaslov, Zaplembe časopisov in druge tiskovne zadeve v obdobjih 1873-89 in 1908-14 v pravosodnih fondih Arhiva Republike Slovenije, časovno zaokrožijo to tudi v našem obdobju potrebno ovrednotenje tiskovne svobode v t.im. "dobri stari Avstro-Ogrski". Obsežna, dobrih 330 strani obsegajoča zgodovinsko-arhivska študija ohranjenih pravosodnih spisov ljubljanskega okrožnega sodišča in tožilstva tega obdobja, razkrije, kaj je takrat in tudi globoko v 20. stoletje pomenilo biti Slovenec ali Slovenka v dvojni monarhiji, ki je javno objavljal svoja razmišljanja. Prvi del razkrije historiat spreminjajočih se praks sodne in siceršnje državne administracije v obravnavanju svobode javne besede, ki je po ohranjenih virih sodeč strožje obravnavala sklicevanje slovensko govorečih na ustavno demokratično politično življenje v desetletjih po l.1848 do začetkov 1.svetovne vojne. Gre za potrebno in doslej manjkajoče delo, ki zamaje občasne nostalgične reminiscence po "stari Avstriji". Skozi prikaz obravnav sodnih zaplemb delo pokaže na že takrat rojevajoče se zametke radikalizacije nacionalizma nemško govorečih v smeri fašizacije v Avstriji. FOTO: Naslovnica dela »Tiskovna svoboda v krempljih ljubljanske justice« VIR: Program Ars, Goran Tenze
V okviru programa PETRI (Practical Education in Technology Research and Innovation) Evropske vesoljske agencije, skupina študentov Univerze v Ljubljani s projektom SpaceDent raziskuje, kako se bo v vesolju oziroma v breztežnostnem stanju na daljših potovanjih proti planetom skrbelo za zobe tudi z zobozdravniško prakso. Gre za multidisciplinarni zastavek, zato so v naš studio prišli, pobudnik sodelovanja in hkrati vodja v projektu Tine Šefic z Medicinske fakultete, Hana Prtenjak s Fakultete za strojništvo ter Matic Hvala s Fakultete za elektrotehniko. Povedali so, kako se lotevajo tega izziva, ki bo kulminiral v merjenju posledic zobozdravstvene obdelave modelov zob v pogojih simuliranega breztežnostnega stanja jeseni v Franciji. To bo izbrana skupina merila v nizu t.im. paraboličnih letov z letalom. FOTO: Z leve Tine Šefic, Hana Prtenjak in Matic Hvala, študenti Univerze v LJ VIR: Program Ars, G.Tenze
V okviru programa PETRI (Practical Education in Technology Research and Innovation) Evropske vesoljske agencije, skupina študentov Univerze v Ljubljani s projektom SpaceDent raziskuje, kako se bo v vesolju oziroma v breztežnostnem stanju na daljših potovanjih proti planetom skrbelo za zobe tudi z zobozdravniško prakso. Gre za multidisciplinarni zastavek, zato so v naš studio prišli, pobudnik sodelovanja in hkrati vodja v projektu Tine Šefic z Medicinske fakultete, Hana Prtenjak s Fakultete za strojništvo ter Matic Hvala s Fakultete za elektrotehniko. Povedali so, kako se lotevajo tega izziva, ki bo kulminiral v merjenju posledic zobozdravstvene obdelave modelov zob v pogojih simuliranega breztežnostnega stanja jeseni v Franciji. To bo izbrana skupina merila v nizu t.im. paraboličnih letov z letalom. FOTO: Z leve Tine Šefic, Hana Prtenjak in Matic Hvala, študenti Univerze v LJ VIR: Program Ars, G.Tenze
Avgustovske poplave so presenetile prebivalstvo, stroke vodarstva in hidrotehnike pa niti ne. Hidrologinja dr. Lidija Globevnik, dipl.ing.gradb., tudi predsednica Društva vodarjev Slovenije, že nekaj desetletij spremlja stanje voda pri nas. Zato smo jo med drugim vprašali, ali je šlo za kaj drugega kot stoletne vode oziroma povodenj, in ali so za to katastrofo krive podnebne spremembe ali način urejanja vodnih porečij? Odgovor ni enoznačen, saj je povedala, da ljudje jemljejo prostor vodi že stoletja, v 20. stoletju vedno bolj intenzivno, in da zgodovina pomni tudi poplave podobnih razsežnosti. Npr. v delu Savinje, pri mostu Juvanje blizu Letuša si je reka zaradi količine padavin utrla staro strugo, ki je lepo vidna na Franciskejskem katastru iz prvih desetletij 19. stoletja. Na prosto dostopni spletni strani Atlas voda si lahko ogledate taisto podobo tega okolja pred in po avgustovskih poplavah. V dveh stoletjih so ljudje reki odvzeli staro strugo in pridobili kmetijska polja, gradbena zemljišča ipd. Zato bo način dolgoročne prilagoditve vsakih nekaj deset let ponavljajočim se hudim poplavam izjemen razvojni izziv, saj gre za ljudem prirejena funkcionalna zemljišča. Niti ne tako redko pa so ta prav na nekdanjih strugah rek. FOTO: Juvanje ob Savinji blizu Letuša, izsek Franciskejskega katastra - reka si je avgusta nazaj vzela strugo izpred dveh stoletij VIR: https://geohub.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=f89cc3835fcd48b5a980343570e0b64e
Avgustovske poplave so presenetile prebivalstvo, stroke vodarstva in hidrotehnike pa niti ne. Hidrologinja dr. Lidija Globevnik, dipl.ing.gradb., tudi predsednica Društva vodarjev Slovenije, že nekaj desetletij spremlja stanje voda pri nas. Zato smo jo med drugim vprašali, ali je šlo za kaj drugega kot stoletne vode oziroma povodenj, in ali so za to katastrofo krive podnebne spremembe ali način urejanja vodnih porečij? Odgovor ni enoznačen, saj je povedala, da ljudje jemljejo prostor vodi že stoletja, v 20. stoletju vedno bolj intenzivno, in da zgodovina pomni tudi poplave podobnih razsežnosti. Npr. v delu Savinje, pri mostu Juvanje blizu Letuša si je reka zaradi količine padavin utrla staro strugo, ki je lepo vidna na Franciskejskem katastru iz prvih desetletij 19. stoletja. Na prosto dostopni spletni strani Atlas voda si lahko ogledate taisto podobo tega okolja pred in po avgustovskih poplavah. V dveh stoletjih so ljudje reki odvzeli staro strugo in pridobili kmetijska polja, gradbena zemljišča ipd. Zato bo način dolgoročne prilagoditve vsakih nekaj deset let ponavljajočim se hudim poplavam izjemen razvojni izziv, saj gre za ljudem prirejena funkcionalna zemljišča. Niti ne tako redko pa so ta prav na nekdanjih strugah rek. FOTO: Juvanje ob Savinji blizu Letuša, izsek Franciskejskega katastra - reka si je avgusta nazaj vzela strugo izpred dveh stoletij VIR: https://geohub.gov.si/portal/apps/webappviewer/index.html?id=f89cc3835fcd48b5a980343570e0b64e
Letos mineva 550 let od rojstva znamenitega poljskega astronoma Nikolaja Kopernika in 480 let od objave njegove prelomne knjige »O revolucijah nebesnih sfer«. To je bil začetek konca več kot tisočletnega ptolomajskega obdobja vere, da se planeti s soncem vred vrtijo okrog Zemlje, in hkrati zȏra t.im. heliocentričnega razumevanja vesolja. Par desetletij po prvem izidu te knjige leta 1543, se je eden od ponatisov znašel tudi pri jezuitih na Kranjskem. Toda šele leta 2006 je zgodovinar znanosti dr. Stanislav Južnič v NUK-u bolj ali manj po naključju našel to knjigo. Knjižničar Matija Čop je pri nekem katalogiziranju ljubljanske licejske knjižnice sredi 19. stoletja, namesto 1566 – šlo je za enega od ponatisov – pravo letnico izida spremenil v leto 1766. Zelo verjetno je, da se je tudi zato ohranila, ne da bi v nacionalki do takrat vedeli, kaj premorejo. Oktobra 2009 se je tam končevala razstava ki jo je pripravil zdaj že upokojeni srednješolski profesor fizike iz Ljubljane Boris Kham, redni sodelavec astronomske revije Spika. Novinarka Vida Curk ga je takrat povabila pred mikrofon, in nastal je pogovor, v katerem Kham razmišlja, kako je Kopernikova revolucionarna knjiga, ki je zamajala gotovost evropskega geocentričnega razumevanja sveta, takrat in skozi čas vplivala na tukajšne intelektualne tokove. FOTO: Nicolaus Copernicus (1473-1543), kot je podpisan v svojih v latinščini napisanih in izdanih delih VIR: http://www.inquiriesjournal.com/articles/1675/copernicus-galileo-and-the-church-science-in-a-religious-world
Letos mineva 550 let od rojstva znamenitega poljskega astronoma Nikolaja Kopernika in 480 let od objave njegove prelomne knjige »O revolucijah nebesnih sfer«. To je bil začetek konca več kot tisočletnega ptolomajskega obdobja vere, da se planeti s soncem vred vrtijo okrog Zemlje, in hkrati zȏra t.im. heliocentričnega razumevanja vesolja. Par desetletij po prvem izidu te knjige leta 1543, se je eden od ponatisov znašel tudi pri jezuitih na Kranjskem. Toda šele leta 2006 je zgodovinar znanosti dr. Stanislav Južnič v NUK-u bolj ali manj po naključju našel to knjigo. Knjižničar Matija Čop je pri nekem katalogiziranju ljubljanske licejske knjižnice sredi 19. stoletja, namesto 1566 – šlo je za enega od ponatisov – pravo letnico izida spremenil v leto 1766. Zelo verjetno je, da se je tudi zato ohranila, ne da bi v nacionalki do takrat vedeli, kaj premorejo. Oktobra 2009 se je tam končevala razstava ki jo je pripravil zdaj že upokojeni srednješolski profesor fizike iz Ljubljane Boris Kham, redni sodelavec astronomske revije Spika. Novinarka Vida Curk ga je takrat povabila pred mikrofon, in nastal je pogovor, v katerem Kham razmišlja, kako je Kopernikova revolucionarna knjiga, ki je zamajala gotovost evropskega geocentričnega razumevanja sveta, takrat in skozi čas vplivala na tukajšne intelektualne tokove. FOTO: Nicolaus Copernicus (1473-1543), kot je podpisan v svojih v latinščini napisanih in izdanih delih VIR: http://www.inquiriesjournal.com/articles/1675/copernicus-galileo-and-the-church-science-in-a-religious-world
Naslovna tema je že desetletja izziv v medicinskih raziskavah, biofizik prof.dr. Tadej Kotnik, vodja Laboratorija za biokibernetiko in redni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, pa je prepustnost celice začel raziskovati že z magisterijem in v dveh doktorskih disertacijah. Eno ("Vpliv dinamike električnega polja na učinkovitost elektroprepustnosti celične membrane") na Univerzi Paris XI, pred leti v Franciji prvouvrščene v naravoslovnih študijah in matematiki, drugo pa na matični fakulteti pri profesorju Damijanu Miklavčiču. Rdeča nit pogovora so torej njegove raziskave celične prepustnosti ob pomoči ustreznih električnih impulzov oziroma v največji meri elekroporacije kot vedno bolj upoštevanja vredne "neporušne" metode vplivanja na strukture DNK tako v prokariontskih kot tudi v evkariontskih celicah. Lab. za biokibernetiko z Inštitutom za neionizirna sevanja v Ljubljani sodeluje že 30 let na področju vpliva električnih in magnetnih virov na človeka. To pa bo tema ene od prihodnjih oddaj. FOTO: Tadej Kotnik VIR: Janez Kotar, © Laboratorij za biokibernetiko, UL-FE
Naslovna tema je že desetletja izziv v medicinskih raziskavah, biofizik prof.dr. Tadej Kotnik, vodja Laboratorija za biokibernetiko in redni profesor na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko, pa je prepustnost celice začel raziskovati že z magisterijem in v dveh doktorskih disertacijah. Eno ("Vpliv dinamike električnega polja na učinkovitost elektroprepustnosti celične membrane") na Univerzi Paris XI, pred leti v Franciji prvouvrščene v naravoslovnih študijah in matematiki, drugo pa na matični fakulteti pri profesorju Damijanu Miklavčiču. Rdeča nit pogovora so torej njegove raziskave celične prepustnosti ob pomoči ustreznih električnih impulzov oziroma v največji meri elekroporacije kot vedno bolj upoštevanja vredne "neporušne" metode vplivanja na strukture DNK tako v prokariontskih kot tudi v evkariontskih celicah. Lab. za biokibernetiko z Inštitutom za neionizirna sevanja v Ljubljani sodeluje že 30 let na področju vpliva električnih in magnetnih virov na človeka. To pa bo tema ene od prihodnjih oddaj. FOTO: Tadej Kotnik VIR: Janez Kotar, © Laboratorij za biokibernetiko, UL-FE
Približuje se 23. avgust, ki ga je Evropski parlament leta 2009 z resolucijo razglasil za Evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. V dobrem desetletju je obeleževanje pridobilo domovinsko pravico v mnogo državah tako zahodne kot srednje in vzhodne Evrope in tudi drugod po svetu. Predvsem v političnih predstavništvih držav zadnja leta z minuto molka skušajo okrepiti memorialni in aktualni pomen dneva, ki je povzet po datumu podpisa pakta Ribbentrop-Molotov med Tretjim rajhom in Sovjetsko zvezo leta 1939. V tajnih dodatkih je vseboval interesno razdeljenost srednje in vzhodne Evrope, ki so jo nacisti nadgradili z danes premalo znanim načrtom »Generalplan Ost«. Z njim so v primeru zmage nameravali pobiti, izseliti na vzhod ali pa germanizirati okoli 70 miljonov Slovanov v Evropi. Ta spominski dan pa je sicer v njenem bolj proti vzhodu obrnjenemu delu povezan tudi s poskusi revizije rezultatov druge svetovne vojne. Nekateri ga imenujejo tudi dan spominjanja na žrtve »vseh totalitarnih in avtoritarnih diktatur 20. stoletja«. V pripovedi o zgodovini idej konca prejšnega stoletja v povezavi z revizijo preteklosti, bolje – zgodovine – posebno mesto zaseda leta 1997 v Franciji izdani zbornik več avtorjev z naslovom »Črna knjiga komunizma«. Redakcijo sta opravila Stéphane Courtois in novinar Rémi Kauffer, ki sta naslov povzela po ruskem zborniku v redakciji dveh ruskih Judov »Črna knjiga« o iztrebljanju judov med vojno, v cenzurirani obliki izdanem 2 leti po koncu vojne, celovito pa leta 1990. Leta 1998, torej leto po izvirniku je v Italiji izšel prevod »Črne knjige komunizma«, in zato so se v reviji »L'esspresso« odločili pripraviti pogovor s francoskim zgodovinarjem. Piere Vidal Naquet je bil gost Maria Scialoje, občasnega sodelavca revije, med drugim pa tudi predstavnika Italije pri OZN-u. V posebni oddaji sem takrat pripravil uvod in prevod pogovora na temo tudi pri nas leta 1999 izdanega prevoda zbornika. FOTO: Leto po izvirniku 1997, je izšel italijanski prevod, v enem od poznejših polemičnih odmevov se je na FB pojavila pričujoča slikovna kombinacija VIR: https://www.facebook.com/IMaestriDelSocialismo/photos/a.188124971389462/534535670081722/
Približuje se 23. avgust, ki ga je Evropski parlament leta 2009 z resolucijo razglasil za Evropski dan spomina na žrtve stalinizma in nacizma. V dobrem desetletju je obeleževanje pridobilo domovinsko pravico v mnogo državah tako zahodne kot srednje in vzhodne Evrope in tudi drugod po svetu. Predvsem v političnih predstavništvih držav zadnja leta z minuto molka skušajo okrepiti memorialni in aktualni pomen dneva, ki je povzet po datumu podpisa pakta Ribbentrop-Molotov med Tretjim rajhom in Sovjetsko zvezo leta 1939. V tajnih dodatkih je vseboval interesno razdeljenost srednje in vzhodne Evrope, ki so jo nacisti nadgradili z danes premalo znanim načrtom »Generalplan Ost«. Z njim so v primeru zmage nameravali pobiti, izseliti na vzhod ali pa germanizirati okoli 70 miljonov Slovanov v Evropi. Ta spominski dan pa je sicer v njenem bolj proti vzhodu obrnjenemu delu povezan tudi s poskusi revizije rezultatov druge svetovne vojne. Nekateri ga imenujejo tudi dan spominjanja na žrtve »vseh totalitarnih in avtoritarnih diktatur 20. stoletja«. V pripovedi o zgodovini idej konca prejšnega stoletja v povezavi z revizijo preteklosti, bolje – zgodovine – posebno mesto zaseda leta 1997 v Franciji izdani zbornik več avtorjev z naslovom »Črna knjiga komunizma«. Redakcijo sta opravila Stéphane Courtois in novinar Rémi Kauffer, ki sta naslov povzela po ruskem zborniku v redakciji dveh ruskih Judov »Črna knjiga« o iztrebljanju judov med vojno, v cenzurirani obliki izdanem 2 leti po koncu vojne, celovito pa leta 1990. Leta 1998, torej leto po izvirniku je v Italiji izšel prevod »Črne knjige komunizma«, in zato so se v reviji »L'esspresso« odločili pripraviti pogovor s francoskim zgodovinarjem. Piere Vidal Naquet je bil gost Maria Scialoje, občasnega sodelavca revije, med drugim pa tudi predstavnika Italije pri OZN-u. V posebni oddaji sem takrat pripravil uvod in prevod pogovora na temo tudi pri nas leta 1999 izdanega prevoda zbornika. FOTO: Leto po izvirniku 1997, je izšel italijanski prevod, v enem od poznejših polemičnih odmevov se je na FB pojavila pričujoča slikovna kombinacija VIR: https://www.facebook.com/IMaestriDelSocialismo/photos/a.188124971389462/534535670081722/
Tokrat gre za »vlogo izobčencev v zgodovini industrije sanj«. Pravzaprav gre bolj ali manj za svobodno razlago fenomena iz obdobja oblikovanja spomina na preteklost Združenih držav Amerike, ki v njihovi kulturni produkciji odmeva še danes. Ne delamo si iluzij, da so pripovedi o preteklosti vladarjev in junakov predhodnikov evropskih ljudstev zgodbe o le poštenih in pravičnih osebnostih. Ne, vendar je ameriška posebnost ta, da je svoje junake iz dejanskih zgodovinskih osebnosti izobčencev prek holivudske filmske industrije predelala v podobe dobrega v boju z zlim. Ta poskus interpretacije smo pripravili več kot dve desetletji nazaj, in glede na to, da ti arhivski posnetki niso javno dostopni v naši internetni ponudbi, vas vabimo, da prisluhnete. FOTO: Izobčenka Belle Starr sedi na konju v kraju Fort Smith, Arkansas, l.1886 VIR: https://www.thesun.ie/news/4206279/rare-19th-century-images-show-notorious-female-outlaws-who-ruled-the-wild-west/
Tokrat gre za »vlogo izobčencev v zgodovini industrije sanj«. Pravzaprav gre bolj ali manj za svobodno razlago fenomena iz obdobja oblikovanja spomina na preteklost Združenih držav Amerike, ki v njihovi kulturni produkciji odmeva še danes. Ne delamo si iluzij, da so pripovedi o preteklosti vladarjev in junakov predhodnikov evropskih ljudstev zgodbe o le poštenih in pravičnih osebnostih. Ne, vendar je ameriška posebnost ta, da je svoje junake iz dejanskih zgodovinskih osebnosti izobčencev prek holivudske filmske industrije predelala v podobe dobrega v boju z zlim. Ta poskus interpretacije smo pripravili več kot dve desetletji nazaj, in glede na to, da ti arhivski posnetki niso javno dostopni v naši internetni ponudbi, vas vabimo, da prisluhnete. FOTO: Izobčenka Belle Starr sedi na konju v kraju Fort Smith, Arkansas, l.1886 VIR: https://www.thesun.ie/news/4206279/rare-19th-century-images-show-notorious-female-outlaws-who-ruled-the-wild-west/
Leta 1992 je knjiga z naslovom »Mediteranski brevir« profesorja Predraga Matvejevića prejela naziv »evropski esej leta«. Od prve izdaje 1. 1987 je preteklo pet let, in začela se je pot najbolj prevajane knjige, napisane v hrvaškem jeziku. V slovenskega smo jo – nemara zaradi znanja izvirnika – dobili šele dve desetletji po prvi izdaji. Leto dni pred 2017, ko je v Mostarju rojeni Matvejević v starosti 85 let preminil v Zagrebu, ga je 60 uglednih italijanskih intelektualcev, vključno z Umbertom Ecom in Claudiom Magrisom predlagalo za Nobelovo nagrado. Dobil je ni, vendar je s tem in njegovimi kasnejšimi deli o osrednjem evropskem morju starega sveta, predvsem v okoljih romanskih jezikov premikal spoznavne meje o njegovih civilizacijskih in človeških lastnostih, vplivih in njihovih trajanjih. Na Programu Ars smo konec 90-ih predvajali izbor prevodov šestih zaokroženih poglavij, ki jih je pripravil urednik Štefan Kutoš. Predzadnja oddaja, peta po vrsti, je nosila naslov »Neznosna teža govora o sebi«, v kateri se profesor Matvejević loti opisovanja ljudstev vzhodne jadranske obale in njenega zaledja skozi čas. Med drugim se je tam tudi spraševal: do kam seže Mediteran? Besedilo sta takrat prebrala Simona Juvan in Ivan Lotrič, z glasbo pa ga je opremil Blaž Šivic. FOTO: Ilirska plemena glede na vire antičnih avtorjev VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Desilo#/media/Slika:Ilirija_Ilirska_Ilira_plemena_Mapa.png
Leta 1992 je knjiga z naslovom »Mediteranski brevir« profesorja Predraga Matvejevića prejela naziv »evropski esej leta«. Od prve izdaje 1. 1987 je preteklo pet let, in začela se je pot najbolj prevajane knjige, napisane v hrvaškem jeziku. V slovenskega smo jo – nemara zaradi znanja izvirnika – dobili šele dve desetletji po prvi izdaji. Leto dni pred 2017, ko je v Mostarju rojeni Matvejević v starosti 85 let preminil v Zagrebu, ga je 60 uglednih italijanskih intelektualcev, vključno z Umbertom Ecom in Claudiom Magrisom predlagalo za Nobelovo nagrado. Dobil je ni, vendar je s tem in njegovimi kasnejšimi deli o osrednjem evropskem morju starega sveta, predvsem v okoljih romanskih jezikov premikal spoznavne meje o njegovih civilizacijskih in človeških lastnostih, vplivih in njihovih trajanjih. Na Programu Ars smo konec 90-ih predvajali izbor prevodov šestih zaokroženih poglavij, ki jih je pripravil urednik Štefan Kutoš. Predzadnja oddaja, peta po vrsti, je nosila naslov »Neznosna teža govora o sebi«, v kateri se profesor Matvejević loti opisovanja ljudstev vzhodne jadranske obale in njenega zaledja skozi čas. Med drugim se je tam tudi spraševal: do kam seže Mediteran? Besedilo sta takrat prebrala Simona Juvan in Ivan Lotrič, z glasbo pa ga je opremil Blaž Šivic. FOTO: Ilirska plemena glede na vire antičnih avtorjev VIR: https://sl.wikipedia.org/wiki/Desilo#/media/Slika:Ilirija_Ilirska_Ilira_plemena_Mapa.png
Letos mineva že 12. poletje po prezgodnji smrti enega najprodornejših tukajšnjih ljudi, ki so z znanjem in drznostjo utemeljevali prehod v vsaj približke demokratične politične ureditve od razpada Jugoslavije naprej. Samo Resnik (rojen je bil leta 1962, umrl leta 2011) je v zadnjem desetletju življenja deloval kot svobodnjak (kdaj pa ni?) in zato, če se je le dalo, objavljal, kjer so mu pač objavili. To smo storili tudi mi junija 2004 na programu Ars. Že takrat je ob analizi "realno obstoječe Evropske unije" z mandarinskimi vodstvi vred vlogam rastočih internetnih gigantov dal pravo ime: kiberfevdalci. Pa to še ni vse, kar je pokojni Mariborčan videl že v letu vstopa države v Evropsko unijo. Naslov besedila »Realno obstoječa Unija« iz leta 2004, leta vstopa države v EU, je dejansko parafraza na vsaj pri nas v osemdesetih letih popularno besedilo nemškega pesnika in letos umrlega publicista Hansa Magnusa Enzensbergerja o »hipotezi o realno obstoječem socializmu«. Ta analiza je na preprosti ravni opisovanja težav vsakdanjega življenja intelektualnim krogom pokazala pot do razumevanja bistva protislovij tedaj še krepko navzočih avtoritarnih režimov srednje in vzhodne Evrope. Samo Resnik je poskušal dileme sedanjosti in prihodnosti razširjene Evropske unije opisati v bolj civilizacijsko razvojnih okvirih.
Letos mineva že 12. poletje po prezgodnji smrti enega najprodornejših tukajšnjih ljudi, ki so z znanjem in drznostjo utemeljevali prehod v vsaj približke demokratične politične ureditve od razpada Jugoslavije naprej. Samo Resnik (rojen je bil leta 1962, umrl leta 2011) je v zadnjem desetletju življenja deloval kot svobodnjak (kdaj pa ni?) in zato, če se je le dalo, objavljal, kjer so mu pač objavili. To smo storili tudi mi junija 2004 na programu Ars. Že takrat je ob analizi "realno obstoječe Evropske unije" z mandarinskimi vodstvi vred vlogam rastočih internetnih gigantov dal pravo ime: kiberfevdalci. Pa to še ni vse, kar je pokojni Mariborčan videl že v letu vstopa države v Evropsko unijo. Naslov besedila »Realno obstoječa Unija« iz leta 2004, leta vstopa države v EU, je dejansko parafraza na vsaj pri nas v osemdesetih letih popularno besedilo nemškega pesnika in letos umrlega publicista Hansa Magnusa Enzensbergerja o »hipotezi o realno obstoječem socializmu«. Ta analiza je na preprosti ravni opisovanja težav vsakdanjega življenja intelektualnim krogom pokazala pot do razumevanja bistva protislovij tedaj še krepko navzočih avtoritarnih režimov srednje in vzhodne Evrope. Samo Resnik je poskušal dileme sedanjosti in prihodnosti razširjene Evropske unije opisati v bolj civilizacijsko razvojnih okvirih.
Konec junija so v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani odprli občasno razstavo z izborom fotografij dediščine starega Egipta, ki bo žal odprta le do zadnje avgustovske nedelje. Gre za izbor iz bogate arhivske zbirke zakonskega para iz Avstrije, profesorja Güntherja in soproge Ingrid Hölbl. Oba sta klasična filologa, s tem, da je on priznani egiptolog, ki se – kot boste slišali v pogovoru s kustosem in soavtorjem razstave, arheologom dr. Markom Frelihom – že pol stoletja ukvarja z raziskovanjem vplivov staro-egipčanske dediščine na sredozemske in z njim povezane civilizacije in kulture. Leta 2021 sta zakonca Hölbl digitalizirano zbirko več kot 14 tisoč fotografij podarila SEM. FOTO: Sebu'a, Nubija, l.2002, klančina, ki vodi od drugega dvorišča proti tretjemu pilonu iz peščenjaka; pred južno steno je kolos faranona Ramzesa s princeso ob njegovi levi nogi; na stenah pilonov Ramzes premaguje sovražnike, na jugu stoji pred Amonom, ki nosi krono z dvema peresoma, na severu je kralj pred Ra-Haraktijem s krono atef. VIR: Ingrid in Günther Hölbl, SEM
Konec junija so v Slovenskem etnografskem muzeju v Ljubljani odprli občasno razstavo z izborom fotografij dediščine starega Egipta, ki bo žal odprta le do zadnje avgustovske nedelje. Gre za izbor iz bogate arhivske zbirke zakonskega para iz Avstrije, profesorja Güntherja in soproge Ingrid Hölbl. Oba sta klasična filologa, s tem, da je on priznani egiptolog, ki se – kot boste slišali v pogovoru s kustosem in soavtorjem razstave, arheologom dr. Markom Frelihom – že pol stoletja ukvarja z raziskovanjem vplivov staro-egipčanske dediščine na sredozemske in z njim povezane civilizacije in kulture. Leta 2021 sta zakonca Hölbl digitalizirano zbirko več kot 14 tisoč fotografij podarila SEM. FOTO: Sebu'a, Nubija, l.2002, klančina, ki vodi od drugega dvorišča proti tretjemu pilonu iz peščenjaka; pred južno steno je kolos faranona Ramzesa s princeso ob njegovi levi nogi; na stenah pilonov Ramzes premaguje sovražnike, na jugu stoji pred Amonom, ki nosi krono z dvema peresoma, na severu je kralj pred Ra-Haraktijem s krono atef. VIR: Ingrid in Günther Hölbl, SEM
11. julija l. 1810 so tedanje francoske okupacijske oblasti v glavnem mestu prehodne politične tvorbe Ilirske province Ljubljani v okviru ustanavljanja laičnega visokega šolstva ustanovile tudi vrt domovinske flore. 200-letnica najstarejše akademske ustanove pri nas l. 2010 je maloštevilni skupini pod vodstvom dr. Jožeta Bavcona vzbudila upanje za financiranje njihovih - tudi iz mednarodnih zavez države o ohranjanju rastlinske biodiverzitete - zaupanih nalog. Vendar se Botanični vrt Univerze v Ljubljani še vedno sooča s pomanjkljivim financiranjem in temu ustreznim kadrovskim pomanjkanjem. Ob tej sicer neokrogli obletnici bomo povzeli njihovo delo pri raziskovalnih projektih, uspešno mednarodno sodelovanje z uglednimi vrtovi predvsem iz anglosaških dežel, vključenost v mednarodne rastlinske semenske banke in skrb za pisanje strokovnih člankov ter knjig o ključnih ljudeh vrta v njegovi preteklosti in o razsvetljenskih predhodnikih. Pravkar so ob letošnji 300-letnici rojstva izdali tudi zbornik o eni osrednjih polihistorskih osebnosti Vojvodine Kranjske 18. stoletja. Janez Anton Scopoli (na južnem Tirolskem rojen 1723 kot Giovanni Antonio Scopoli, umrl v Pavii 1788) je v Idriji deloval kot rudniški zdravnik od 1754-1769, medtem pa je objavil nekaj temeljnih oziroma prvih bioloških znanstvenih knjig o flori in favni Kranjske. Najbolj je znana »Flora Carniolica« iz 1760. Gosta v studiu sta vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani doc.dr. Jože Bavcon in njegova namestnica dr. Blanka Ravnjak. FOTO: Polihistor Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788) ima v Botaničnem vrtu UL doprsni kip VIR: Botanični vrt UL
11. julija l. 1810 so tedanje francoske okupacijske oblasti v glavnem mestu prehodne politične tvorbe Ilirske province Ljubljani v okviru ustanavljanja laičnega visokega šolstva ustanovile tudi vrt domovinske flore. 200-letnica najstarejše akademske ustanove pri nas l. 2010 je maloštevilni skupini pod vodstvom dr. Jožeta Bavcona vzbudila upanje za financiranje njihovih - tudi iz mednarodnih zavez države o ohranjanju rastlinske biodiverzitete - zaupanih nalog. Vendar se Botanični vrt Univerze v Ljubljani še vedno sooča s pomanjkljivim financiranjem in temu ustreznim kadrovskim pomanjkanjem. Ob tej sicer neokrogli obletnici bomo povzeli njihovo delo pri raziskovalnih projektih, uspešno mednarodno sodelovanje z uglednimi vrtovi predvsem iz anglosaških dežel, vključenost v mednarodne rastlinske semenske banke in skrb za pisanje strokovnih člankov ter knjig o ključnih ljudeh vrta v njegovi preteklosti in o razsvetljenskih predhodnikih. Pravkar so ob letošnji 300-letnici rojstva izdali tudi zbornik o eni osrednjih polihistorskih osebnosti Vojvodine Kranjske 18. stoletja. Janez Anton Scopoli (na južnem Tirolskem rojen 1723 kot Giovanni Antonio Scopoli, umrl v Pavii 1788) je v Idriji deloval kot rudniški zdravnik od 1754-1769, medtem pa je objavil nekaj temeljnih oziroma prvih bioloških znanstvenih knjig o flori in favni Kranjske. Najbolj je znana »Flora Carniolica« iz 1760. Gosta v studiu sta vodja Botaničnega vrta Univerze v Ljubljani doc.dr. Jože Bavcon in njegova namestnica dr. Blanka Ravnjak. FOTO: Polihistor Giovanni Antonio Scopoli (1723-1788) ima v Botaničnem vrtu UL doprsni kip VIR: Botanični vrt UL
V Ljubljani se danes začenja že tretja poletna šola Oblikovanje in znanost - ker je mednarodna torej "Design + Science " - na kateri bodo do petka govorili na temo "parainteligenca". Arhitekti, umetniki, oblikovalci, računalničarji in naravoslovci bodo iskali plodne povezave bodisi na robovih ali onstran ustaljenih razumevanj teh področij. Predstavnika organizatorja šole, prof. Boštjan Botas Kenda z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Maja Drobne - KUD PiNA, pojasnjujeta podrobnosti srečanja dveh ducatov udeležencev. Prvo srečanje leta 2021 so pripravili na temo "sintetična hrana", lani pa so govorili o "kohabitaciji". Letos šolo organizirajo v sodelovanju s Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo (UL FKKT), z Oddelkom za oblikovanje vizualnih komunikacij Umetniške akademije v Splitu, z Inštitutom Joanneum Univerze uporabnih znanosti v Gradcu in s Cankarjevim domom. FOTO: 3.poletna šola Design+Science 2023 VIR: Tine Lisjak
V Ljubljani se danes začenja že tretja poletna šola Oblikovanje in znanost - ker je mednarodna torej "Design + Science " - na kateri bodo do petka govorili na temo "parainteligenca". Arhitekti, umetniki, oblikovalci, računalničarji in naravoslovci bodo iskali plodne povezave bodisi na robovih ali onstran ustaljenih razumevanj teh področij. Predstavnika organizatorja šole, prof. Boštjan Botas Kenda z ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje in Maja Drobne - KUD PiNA, pojasnjujeta podrobnosti srečanja dveh ducatov udeležencev. Prvo srečanje leta 2021 so pripravili na temo "sintetična hrana", lani pa so govorili o "kohabitaciji". Letos šolo organizirajo v sodelovanju s Fakulteto za kemijo in kemijsko tehnologijo (UL FKKT), z Oddelkom za oblikovanje vizualnih komunikacij Umetniške akademije v Splitu, z Inštitutom Joanneum Univerze uporabnih znanosti v Gradcu in s Cankarjevim domom. FOTO: 3.poletna šola Design+Science 2023 VIR: Tine Lisjak
S prvo julijsko oddajo se obračamo v polpreteklo obdobje pred koncem tisočletja. Nekaj let po prvi objavi leta 1990, ko je ameriška profesorica humanistike in javna intelektualka Camille Paglia po nekaj letih založniških zavračanj uspela objaviti svojo prvo prebojno knjigo, smo na našem programu povzeli temeljne obrise te za bele feministke tako kontroverzne kritičarke sodobnega feminizma in družbe. Naslov knjige je "Sexual personae; umetnost in dekadenca od Nefretete do Emily Dickinson". V osnovi je šlo za njeno razširjeno doktorsko disertacijo. Paglia še vedno največ prahu dviga zaradi svojevrstne razlage vloge moških in žensk, predvsem pa spolnosti v sodobni družbi. Poudarek današnjega prispevka je na tezi, da je "ženska kot boginja".
S prvo julijsko oddajo se obračamo v polpreteklo obdobje pred koncem tisočletja. Nekaj let po prvi objavi leta 1990, ko je ameriška profesorica humanistike in javna intelektualka Camille Paglia po nekaj letih založniških zavračanj uspela objaviti svojo prvo prebojno knjigo, smo na našem programu povzeli temeljne obrise te za bele feministke tako kontroverzne kritičarke sodobnega feminizma in družbe. Naslov knjige je "Sexual personae; umetnost in dekadenca od Nefretete do Emily Dickinson". V osnovi je šlo za njeno razširjeno doktorsko disertacijo. Paglia še vedno največ prahu dviga zaradi svojevrstne razlage vloge moških in žensk, predvsem pa spolnosti v sodobni družbi. Poudarek današnjega prispevka je na tezi, da je "ženska kot boginja".
Znanstveni način spoznavanja in razmerij med živimi bitji in okoljem je že pred dobrim stoletjem skoval izraz ekologija. Njene ugotovitve so botrovale skovanki »antropocen«, obdobja ko naša vrsta, torej človek, s prekomernim onesnaževanjem povzroča prehitro izumiranje mnogih rastlin in živali. Politični konsenz v EU je tako že pred leti botroval objavi t.im. »načrta za okrevanje in odpornost«, ki je med drugim univerze pozval k pripravi izvedbe »zelenega prehoda« v trajnostno gospodarstvo, poskus prilagajanja kapitalistične ekonomije omejenostim naravnih virov. Na Univerzi v Mariboru je izziv sprejel redni profesor študijskih programov biologije in ekologije dr. Franc Janžekovič. Na podlagi dolgoletnih izkušenj in raziskav je spomladi pri domači založbi objavil univerzitetni učbenik z naslovom »Makroekologija: analiza biodiverzitetnih podatkov«. Ponuja temeljit uvod v vprašanje kako in s katerimi metodami raziskovati biodiverziteto na lokalni in povezovalno na planetarni ravni. Ilustracije je prispevala Maša Miklavc, ki zaključuje osnovno šolo in zelo rada riše. FOTO: Naslovnica univerzitetnega učbenika VIR: Program Ars, Goran Tenze
Znanstveni način spoznavanja in razmerij med živimi bitji in okoljem je že pred dobrim stoletjem skoval izraz ekologija. Njene ugotovitve so botrovale skovanki »antropocen«, obdobja ko naša vrsta, torej človek, s prekomernim onesnaževanjem povzroča prehitro izumiranje mnogih rastlin in živali. Politični konsenz v EU je tako že pred leti botroval objavi t.im. »načrta za okrevanje in odpornost«, ki je med drugim univerze pozval k pripravi izvedbe »zelenega prehoda« v trajnostno gospodarstvo, poskus prilagajanja kapitalistične ekonomije omejenostim naravnih virov. Na Univerzi v Mariboru je izziv sprejel redni profesor študijskih programov biologije in ekologije dr. Franc Janžekovič. Na podlagi dolgoletnih izkušenj in raziskav je spomladi pri domači založbi objavil univerzitetni učbenik z naslovom »Makroekologija: analiza biodiverzitetnih podatkov«. Ponuja temeljit uvod v vprašanje kako in s katerimi metodami raziskovati biodiverziteto na lokalni in povezovalno na planetarni ravni. Ilustracije je prispevala Maša Miklavc, ki zaključuje osnovno šolo in zelo rada riše. FOTO: Naslovnica univerzitetnega učbenika VIR: Program Ars, Goran Tenze
S kustosinjo pravkar odprte razstave "Vlasto Kopač: neutrudni humanist" Ano Porok se pogovarjamo o vsestranski oblikovalski ustvarjalnosti javno po njenem prepričanju premalo upoštevanega arhitekta Vlasta Kopača. Rodil se je v Žireh l. 1913 in v visoki starosti preminil 27. aprila 2006. Ustvarjalno pot je začel v seminarju Jožeta Plečnika na ljubljanski Šoli za arhitekturo l. 1934. Mojster mu je kmalu zaupal vodenje operative gradnje vhodnega kompleksa na ljubljanskih Žalah in zaključni izris njegovih oblikovnih zamisli kapelic in monumentalnega vhoda v "Vrt vseh svetih", kot ga je imenoval Plečnik. Po okupaciji je od začetka kot komunist vodil tiskarsko tehniko tukajšne komunistične partije in OF, po aretaciji ga je nemški nacistični vojni stroj jeseni l.1943 zaprl v koncentracijsko taborišče Dachau na Bavarskem, odkoder se je vrnil mesec po osvoboditvi. Po obsodbi na dachauskih procesih je bil tu zaprt od jeseni l.1947 skoraj 6 let. Nadaljeval je med drugim s svojo že predvojno zamislijo o gradnji počitniških hišic po modelu pastirskih stanov, ki jih je spoznal že v študentskih letih. Zasnoval je koncept Poti ob žici okupirane Ljubljane, že kot upokojenec je vodil obnovo kompleksa ljubljanskih Žal od 1985-1992. Razstava v Hiši Plečnik v Ljubljani bo odprta do 8.oktobra. FOTO: Vlasto Kopač kot študent riše v Plečnikovem seminarju na Stari tehniki v Ljubljani, leto 1938 VIR: zasebni arhiv
S kustosinjo pravkar odprte razstave "Vlasto Kopač: neutrudni humanist" Ano Porok se pogovarjamo o vsestranski oblikovalski ustvarjalnosti javno po njenem prepričanju premalo upoštevanega arhitekta Vlasta Kopača. Rodil se je v Žireh l. 1913 in v visoki starosti preminil 27. aprila 2006. Ustvarjalno pot je začel v seminarju Jožeta Plečnika na ljubljanski Šoli za arhitekturo l. 1934. Mojster mu je kmalu zaupal vodenje operative gradnje vhodnega kompleksa na ljubljanskih Žalah in zaključni izris njegovih oblikovnih zamisli kapelic in monumentalnega vhoda v "Vrt vseh svetih", kot ga je imenoval Plečnik. Po okupaciji je od začetka kot komunist vodil tiskarsko tehniko tukajšne komunistične partije in OF, po aretaciji ga je nemški nacistični vojni stroj jeseni l.1943 zaprl v koncentracijsko taborišče Dachau na Bavarskem, odkoder se je vrnil mesec po osvoboditvi. Po obsodbi na dachauskih procesih je bil tu zaprt od jeseni l.1947 skoraj 6 let. Nadaljeval je med drugim s svojo že predvojno zamislijo o gradnji počitniških hišic po modelu pastirskih stanov, ki jih je spoznal že v študentskih letih. Zasnoval je koncept Poti ob žici okupirane Ljubljane, že kot upokojenec je vodil obnovo kompleksa ljubljanskih Žal od 1985-1992. Razstava v Hiši Plečnik v Ljubljani bo odprta do 8.oktobra. FOTO: Vlasto Kopač kot študent riše v Plečnikovem seminarju na Stari tehniki v Ljubljani, leto 1938 VIR: zasebni arhiv
Besedo kaos ponavadi razumemo kot nasprotje reda, toda če bi vam nekdo rekel, da naj bi bila moderna teorija kaosa poleg relativnostne in kvantne tretje pomembno znanstveno spoznanje 20. stoletja, bi vsaj zainteresirani želeli izvedeti več. Za tiste tokrat govori prof.dr. Jure Zupan, ki se je že pred 40 leti ukvarjal s fenomenom umetne inteligence v povezavi s kemijo. Na ljubljanski FKKT je tudi upokojeni redni profesor, še vedno pa sodeluje s Kemijskim inštitutom. Le vnaprejšne "opozorilo": znanstvena raba izraza kaos se ne nanaša na starodavnega, na globok nered vezan pomen. Mejnik začetka moderne teorija kaosa je leto 1838, ko je matematik Pierre François Verhulst, Bruselj 1804-1849) objavil alternativo Malthusovemu modelu rasti prebivalstva v obliki diferencialne enačbe, bolje poznano kot "logistična enačba". Več pa v pogovoru! FOTO: Naslovnica študije The Patterns of Chaos avtorja Irfana Bashirja VIR: https://projectnile.in/2021/07/24/quantifying-the-patterns-of-chaos/
Besedo kaos ponavadi razumemo kot nasprotje reda, toda če bi vam nekdo rekel, da naj bi bila moderna teorija kaosa poleg relativnostne in kvantne tretje pomembno znanstveno spoznanje 20. stoletja, bi vsaj zainteresirani želeli izvedeti več. Za tiste tokrat govori prof.dr. Jure Zupan, ki se je že pred 40 leti ukvarjal s fenomenom umetne inteligence v povezavi s kemijo. Na ljubljanski FKKT je tudi upokojeni redni profesor, še vedno pa sodeluje s Kemijskim inštitutom. Le vnaprejšne "opozorilo": znanstvena raba izraza kaos se ne nanaša na starodavnega, na globok nered vezan pomen. Mejnik začetka moderne teorija kaosa je leto 1838, ko je matematik Pierre François Verhulst, Bruselj 1804-1849) objavil alternativo Malthusovemu modelu rasti prebivalstva v obliki diferencialne enačbe, bolje poznano kot "logistična enačba". Več pa v pogovoru! FOTO: Naslovnica študije The Patterns of Chaos avtorja Irfana Bashirja VIR: https://projectnile.in/2021/07/24/quantifying-the-patterns-of-chaos/
Slovenski etnografski muzej letos obeležuje 100 let od ustanovitve. Na mednarodni dan muzejev 18. maja so predstavili jubilejni zbornik z naslovom »Prvih 100 let«, ki ga je uredila kustosinja dr. Bojana Rogelj Škafar, tudi gostja v našem studiu. Pridružil se ji je kustos dr. Marko Frelih, in v pogovoru smo poskusili povzeti razvoj muzeja, njegovo vlogo v slovenski etnologiji, posebej pa spoznavna izhodišča, ki so se spreminjala skozi razgibano 20. stoletje. FOTO: S predstavitve monografije "SEM - prvih 100 let" VIR: Blaž Verbič, Slovenski etnografski muzej
Slovenski etnografski muzej letos obeležuje 100 let od ustanovitve. Na mednarodni dan muzejev 18. maja so predstavili jubilejni zbornik z naslovom »Prvih 100 let«, ki ga je uredila kustosinja dr. Bojana Rogelj Škafar, tudi gostja v našem studiu. Pridružil se ji je kustos dr. Marko Frelih, in v pogovoru smo poskusili povzeti razvoj muzeja, njegovo vlogo v slovenski etnologiji, posebej pa spoznavna izhodišča, ki so se spreminjala skozi razgibano 20. stoletje. FOTO: S predstavitve monografije "SEM - prvih 100 let" VIR: Blaž Verbič, Slovenski etnografski muzej
Slovensko muzejsko društvo je nedavno dolgoletni direktorici Mestnega muzeja Idrija, muzejski svetnici Ivani Leskovec podelilo Valvasorjevo nagrado za življensko delo. V skoraj 30 letnem vodenju muzeja so njeni in dosežki dediščinskih zanesenjakov muzeja za Cerkljansko in Idrijsko zabeležili vpis dediščine rudnika živega srebra na seznam svetovne dediščine Unesca, tradicijo klekljarstva na soroden seznam nesnovne dediščine, Partizanska bolnica Franja pa od 2014 premore »znak Evropske dediščine«, od začetka tisočletja ukrep Evropske unije za razumevanje dediščine humanosti. V časovnem okviru poltisočletne zgodovine drugega največjega rudnika živega srebra na svetu v Idriji je bilo to mesto še v 18. stoletju drugo največje na Kranjskem, takoj za glavnim deželnim mestom. FOTO: Ivana Leskovec VIR: idrija.com
Slovensko muzejsko društvo je nedavno dolgoletni direktorici Mestnega muzeja Idrija, muzejski svetnici Ivani Leskovec podelilo Valvasorjevo nagrado za življensko delo. V skoraj 30 letnem vodenju muzeja so njeni in dosežki dediščinskih zanesenjakov muzeja za Cerkljansko in Idrijsko zabeležili vpis dediščine rudnika živega srebra na seznam svetovne dediščine Unesca, tradicijo klekljarstva na soroden seznam nesnovne dediščine, Partizanska bolnica Franja pa od 2014 premore »znak Evropske dediščine«, od začetka tisočletja ukrep Evropske unije za razumevanje dediščine humanosti. V časovnem okviru poltisočletne zgodovine drugega največjega rudnika živega srebra na svetu v Idriji je bilo to mesto še v 18. stoletju drugo največje na Kranjskem, takoj za glavnim deželnim mestom. FOTO: Ivana Leskovec VIR: idrija.com
V soboto, 20. maja je bil Svetovni dan čebel, nekaj dni prej pa so na Nacionalnem inštitutu za biologijo predstavili zasnovo metodologije monitoringa divjih opraševalcev v Sloveniji. V sodelovanju z ZRC SAZU in Prirodoslovnim muzejem Slovenije je NIB po treh letih projekt sklenil tako, da bo izvršna oblast - i.e. ministrstva za kmetijstvo in za naravne vire in prostor - ugotovitve lahko uporabljala za naravovarstvena ukrepanja. V triletni raziskavi so od 575 pri nas doslej najdenih vrst divjih čebel, čmrljev in čebel samotark, našli 239 vrst na petih območjih. Več kot polovico opraševanja v kmetijstvu namreč ne opravijo medonosne, »domače« čebele temveč divji opraševalci, kamor spadajo divje čebele, muhe trepetavke in druge žuželke. Poznavalec njihove vloge doc. dr. Danilo Bevk z inštituta za biologijo pravi, da bi brez njih tudi medonosne čebele ne mogle opraviti levjega deleža razmnoževanja cvetočih rastlin, predvsem kulturnih. To pa je za prehransko samostojnost življenskega pomena. FOTO: Temnokrili zemeljski čmrlj, VIR: Blaž Koderman, NIB
V soboto, 20. maja je bil Svetovni dan čebel, nekaj dni prej pa so na Nacionalnem inštitutu za biologijo predstavili zasnovo metodologije monitoringa divjih opraševalcev v Sloveniji. V sodelovanju z ZRC SAZU in Prirodoslovnim muzejem Slovenije je NIB po treh letih projekt sklenil tako, da bo izvršna oblast - i.e. ministrstva za kmetijstvo in za naravne vire in prostor - ugotovitve lahko uporabljala za naravovarstvena ukrepanja. V triletni raziskavi so od 575 pri nas doslej najdenih vrst divjih čebel, čmrljev in čebel samotark, našli 239 vrst na petih območjih. Več kot polovico opraševanja v kmetijstvu namreč ne opravijo medonosne, »domače« čebele temveč divji opraševalci, kamor spadajo divje čebele, muhe trepetavke in druge žuželke. Poznavalec njihove vloge doc. dr. Danilo Bevk z inštituta za biologijo pravi, da bi brez njih tudi medonosne čebele ne mogle opraviti levjega deleža razmnoževanja cvetočih rastlin, predvsem kulturnih. To pa je za prehransko samostojnost življenskega pomena. FOTO: Temnokrili zemeljski čmrlj, VIR: Blaž Koderman, NIB
Biolog dr. Davorin Tome je pretekli teden v krajšem predavanju na Nacionalnem inštitutu za biologijo z retoričnim vprašanjem »Kaj pomeni biti travniška ptica?« osvetlil temelje razumevanja počasnega zmanjševanja travniških vrst ptic pri nas in v severnem Sredozemlju. Šlo je za prireditev na kateri je butična štajerska pivovarna, ki na pločevinke tiska življensko ogrožene vrste živali, Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov na NIB podarila prispevek za del izvedbe raziskav travniških ptic. D.Tome je postregel s primerjalnimi podatki spremljanja in štetja travniških ptic selivk, ki zaradi intenzivne kmetijske obdelave travnikov množično izumirajo. FOTO: Davorin Tome na predavanju na NIB na temo, kaj pomeni danes biti travniška ptica VIR: Goran Tenze, Program Ars
Biolog dr. Davorin Tome je pretekli teden v krajšem predavanju na Nacionalnem inštitutu za biologijo z retoričnim vprašanjem »Kaj pomeni biti travniška ptica?« osvetlil temelje razumevanja počasnega zmanjševanja travniških vrst ptic pri nas in v severnem Sredozemlju. Šlo je za prireditev na kateri je butična štajerska pivovarna, ki na pločevinke tiska življensko ogrožene vrste živali, Oddelku za raziskave organizmov in ekosistemov na NIB podarila prispevek za del izvedbe raziskav travniških ptic. D.Tome je postregel s primerjalnimi podatki spremljanja in štetja travniških ptic selivk, ki zaradi intenzivne kmetijske obdelave travnikov množično izumirajo. FOTO: Davorin Tome na predavanju na NIB na temo, kaj pomeni danes biti travniška ptica VIR: Goran Tenze, Program Ars
Pokojni ameriški pisatelj Ray Bradbury (1920-2012) je najbolj znan po svojem distopičnem romanu »Fahrenheit 451«, ki označuje temperaturo 232 stopinj Celzija pri kateri se vname papir. Izšel je v prvi polovici 50-ih, avtor pa je v intervjujih poudarjal, da njegovi opisi družbe, postavil jih je v naše sedanje desetletje, ne govorijo toliko o takratnih ali bodočih komunističnih državah temveč o v Ameriki že obstoječi prevladi vizualnih medijev, ki so nadomestili knjige kot simbol premišljevanja. Na temo je v eseju z naslovom »Cenzorjev največji trik« pred 15 leti razmišljala Tadeja Krečič. FOTO: Ray Bradbury v svoji delovni sobi VIR: https://americanwritersmuseum.org/exhibits/temporary-exhibits,virtual-exhibits/ray-bradbury-inextinguishable/
Pokojni ameriški pisatelj Ray Bradbury (1920-2012) je najbolj znan po svojem distopičnem romanu »Fahrenheit 451«, ki označuje temperaturo 232 stopinj Celzija pri kateri se vname papir. Izšel je v prvi polovici 50-ih, avtor pa je v intervjujih poudarjal, da njegovi opisi družbe, postavil jih je v naše sedanje desetletje, ne govorijo toliko o takratnih ali bodočih komunističnih državah temveč o v Ameriki že obstoječi prevladi vizualnih medijev, ki so nadomestili knjige kot simbol premišljevanja. Na temo je v eseju z naslovom »Cenzorjev največji trik« pred 15 leti razmišljala Tadeja Krečič. FOTO: Ray Bradbury v svoji delovni sobi VIR: https://americanwritersmuseum.org/exhibits/temporary-exhibits,virtual-exhibits/ray-bradbury-inextinguishable/
Ali v slovenskem delu Alp še imamo ledenike? Seveda večina ve za Triglavski ledenik in ledenik pod Skuto v Kamniških Alpah. Na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU deluje geograf dr. Matej Lipar, vodja raziskav slovenskih ledenikov. Raziskovalci zadnja leta zaradi njihovega večjega taljenja bolj pogosto govorijo o ledeniških zaplatah ali celo krpah, torej o ostankih ledenikov. Spoznanja v zadnji odmevni raziskavi vzorcev Triglavskega ledenika so med drugim pokazala, da povišane povprečne temperature ozračja same po sebi niso temeljni vzrok taljenja, pač pa so to posredno zaradi posledic industrijskega onesnaževanja spremenjeni vetrovi, ki tudi v Alpe "dostavijo" drobni pesek iz Sahare. Ta na zasneženih površinah poveča temperaturo vpojnosti sončnih žarkov in od tod večje taljenje ledenikov. FOTO: Kopanje profila na Triglavskem ledeniku, v ozadju koča na Kredarici VIR: Arhiv GIAM ZRC SAZU
Ali v slovenskem delu Alp še imamo ledenike? Seveda večina ve za Triglavski ledenik in ledenik pod Skuto v Kamniških Alpah. Na Geografskem inštitutu Antona Melika ZRC SAZU deluje geograf dr. Matej Lipar, vodja raziskav slovenskih ledenikov. Raziskovalci zadnja leta zaradi njihovega večjega taljenja bolj pogosto govorijo o ledeniških zaplatah ali celo krpah, torej o ostankih ledenikov. Spoznanja v zadnji odmevni raziskavi vzorcev Triglavskega ledenika so med drugim pokazala, da povišane povprečne temperature ozračja same po sebi niso temeljni vzrok taljenja, pač pa so to posredno zaradi posledic industrijskega onesnaževanja spremenjeni vetrovi, ki tudi v Alpe "dostavijo" drobni pesek iz Sahare. Ta na zasneženih površinah poveča temperaturo vpojnosti sončnih žarkov in od tod večje taljenje ledenikov. FOTO: Kopanje profila na Triglavskem ledeniku, v ozadju koča na Kredarici VIR: Arhiv GIAM ZRC SAZU
