Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dokumentarno-izobraževalne oddaje Pogled na ... o kulturnih spomenikih Slovenije, nastale po zamisli umetnostne zgodovinarke, kodikologinje ddr. Nataše Golob.
Veduto Kranja zaznamujejo zvoniki treh gotskih cerkva; najvišji je zvonik župnijske cerkve sv. Kancijana. Najpomembnejša kvaliteta kranjske župnijske cerkve je njena arhitektura - podatkov o njeni gradnji je malo, a dovolj, da lahko njeno stavbno zgodovino zadovoljivo rekonstruiramo. Dvoranski prostor je vse od 14. stoletja naprej eden značilnih arhitekturnih tipov v Nemškem cesarstvu, a nikjer se vse naštete prvine niso harmonično združile v celoto, kakršno vidimo v Kranju in po imenu neznanim mojstrom moramo pripisati kar lepo mero izvirnosti in ustvarjalnosti. Ta cerkev je z novim prostorskim konceptom močno zaznamovala stavbarstvo naslednjih desetletij na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem, kjer je postala dvoranska cerkev z zvezdastim obokom na osmerokotnih stebrih po vzoru Kranja najbolj razširjen tip mestnih in trških župnijskih cerkva.
Veduto Kranja zaznamujejo zvoniki treh gotskih cerkva; najvišji je zvonik župnijske cerkve sv. Kancijana. Najpomembnejša kvaliteta kranjske župnijske cerkve je njena arhitektura - podatkov o njeni gradnji je malo, a dovolj, da lahko njeno stavbno zgodovino zadovoljivo rekonstruiramo. Dvoranski prostor je vse od 14. stoletja naprej eden značilnih arhitekturnih tipov v Nemškem cesarstvu, a nikjer se vse naštete prvine niso harmonično združile v celoto, kakršno vidimo v Kranju in po imenu neznanim mojstrom moramo pripisati kar lepo mero izvirnosti in ustvarjalnosti. Ta cerkev je z novim prostorskim konceptom močno zaznamovala stavbarstvo naslednjih desetletij na Gorenjskem, Dolenjskem in Notranjskem, kjer je postala dvoranska cerkev z zvezdastim obokom na osmerokotnih stebrih po vzoru Kranja najbolj razširjen tip mestnih in trških župnijskih cerkva.
Ko je po končani I. svetovni vojni zahodni del slovenskega ozemlja pripadel Italiji, je bolečina razkosanega narodovega telesa postala snov nekaterih del Toneta Kralja. Umetnosti je čas ekspresionizma dal učinkovit simbolni repertoar, s katerim je slikar oblikoval nekonvencionalno sporočilo, občutek tesnobe in brezizhodnosti. Slika je alegorija žalostnega spoznanja, da kljub obljubam zmagovite antante Slovencem ni bilo dano združiti svoja ozemlja v svobodno domovino. Skupaj z drugimi slikami je Tone Kralj pokazal bridkost, ki je ob tem prevzemala intelektualce. Avtor strokovnega besedila in koscenarist: dr. Andrej Smrekar Scenaristka in urednica: prof. ddr. Nataša Golob Režiser: Primož Meško
Ko je po končani I. svetovni vojni zahodni del slovenskega ozemlja pripadel Italiji, je bolečina razkosanega narodovega telesa postala snov nekaterih del Toneta Kralja. Umetnosti je čas ekspresionizma dal učinkovit simbolni repertoar, s katerim je slikar oblikoval nekonvencionalno sporočilo, občutek tesnobe in brezizhodnosti. Slika je alegorija žalostnega spoznanja, da kljub obljubam zmagovite antante Slovencem ni bilo dano združiti svoja ozemlja v svobodno domovino. Skupaj z drugimi slikami je Tone Kralj pokazal bridkost, ki je ob tem prevzemala intelektualce. Avtor strokovnega besedila in koscenarist: dr. Andrej Smrekar Scenaristka in urednica: prof. ddr. Nataša Golob Režiser: Primož Meško
Interpretacija slike klasicističnega mojstra Kavčiča, ki je zgodbo slike utemeljil na razsvetljenskem vzoru antičnega vojskovodje Fokiona kot velikega patriota. Na sliki je upodobljena Fokionova žena, ki neki Jonki razloži, da je njen najlepši nakit njen mož in ne bogastvo, kakršnega nase vesi Jonka. Premoč bistva nad videzom.
Interpretacija slike klasicističnega mojstra Kavčiča, ki je zgodbo slike utemeljil na razsvetljenskem vzoru antičnega vojskovodje Fokiona kot velikega patriota. Na sliki je upodobljena Fokionova žena, ki neki Jonki razloži, da je njen najlepši nakit njen mož in ne bogastvo, kakršnega nase vesi Jonka. Premoč bistva nad videzom.
Na ravnini sredi Ptujskega polja, ob robu vasi Dornava stoji razkošen baročni dvorec. Mogočen videz, ki pritegne od daleč, zbuja misel na vznemirljivo preteklost in sproža pričakovanja o bogastvu za ograjo, ki dvorec ločuje od okolice. Dornavski grajski kompleks velja za izvrstno sožitje arhitekture in vrta. A s pogledom od blizu kompleks izgubi precej sijaja, saj je stavba že nekaj let brez prebivalcev in notranje opreme, prav tako pa ne uidejo pozornosti znamenja propada.
Na ravnini sredi Ptujskega polja, ob robu vasi Dornava stoji razkošen baročni dvorec. Mogočen videz, ki pritegne od daleč, zbuja misel na vznemirljivo preteklost in sproža pričakovanja o bogastvu za ograjo, ki dvorec ločuje od okolice. Dornavski grajski kompleks velja za izvrstno sožitje arhitekture in vrta. A s pogledom od blizu kompleks izgubi precej sijaja, saj je stavba že nekaj let brez prebivalcev in notranje opreme, prav tako pa ne uidejo pozornosti znamenja propada.
Ob koncu 19. stoletja so evropske velesile kar tekmovale, kako dobre ekipe arheologov in starinoslovcev bodo poslale v pradavne sredozemske kraje. V knjigi novih pridobitev takratnega Deželnega muzeja je pod številko 47 zapisano, da so leta 1890 pridobili 52 koptskih tkanin za 260 florintov. Kopte in njihovo umetnostno izročilo je obdajal kanček skrivnostnega, prvinskega, povezanega z izvirnim krščanstvom. Tkanine ostalih poznoantičnih ljudstev se niso ohranile, v vlažnih notranjščinah sarkofagov in grobov so zaradi vlage sprhnele. Zato so toliko pomembnejše koptske tekstilije, ki so se uspele ohraniti v toplem in suhem egiptovskem okolju, v grobovih, zasutih s sipkim peskom…
Ob koncu 19. stoletja so evropske velesile kar tekmovale, kako dobre ekipe arheologov in starinoslovcev bodo poslale v pradavne sredozemske kraje. V knjigi novih pridobitev takratnega Deželnega muzeja je pod številko 47 zapisano, da so leta 1890 pridobili 52 koptskih tkanin za 260 florintov. Kopte in njihovo umetnostno izročilo je obdajal kanček skrivnostnega, prvinskega, povezanega z izvirnim krščanstvom. Tkanine ostalih poznoantičnih ljudstev se niso ohranile, v vlažnih notranjščinah sarkofagov in grobov so zaradi vlage sprhnele. Zato so toliko pomembnejše koptske tekstilije, ki so se uspele ohraniti v toplem in suhem egiptovskem okolju, v grobovih, zasutih s sipkim peskom…
Restavratorska detektivka, ki osvetljuje nastanek in vse kasnejše predelave dveh znamenitih razpel, ki sta postavljeni na ogled v Kopru in Piranu. Oba križana sta pomemben del slovenske umetnostne dediščine srednjega veka in vsak pripoveduje zanimivo zgodbo: prvi o dramatični preobrazbi, ki jo je doživel še v srednjem veku, drugi pa napeto zgodbo o odkrivanju njegovega porekla in vpetosti v dediščino jadranskega prostora.
Restavratorska detektivka, ki osvetljuje nastanek in vse kasnejše predelave dveh znamenitih razpel, ki sta postavljeni na ogled v Kopru in Piranu. Oba križana sta pomemben del slovenske umetnostne dediščine srednjega veka in vsak pripoveduje zanimivo zgodbo: prvi o dramatični preobrazbi, ki jo je doživel še v srednjem veku, drugi pa napeto zgodbo o odkrivanju njegovega porekla in vpetosti v dediščino jadranskega prostora.
»Nosil sem ga dolgo v glavi, tako da sem ga v enem samem zanosu položil na platno. Ko so videli otroci mojega tovariša, so zbežali pred njim, pred njegovim portretom pa so tudi odrasli rekli, da sem naslikal norega človeka,« je o nastajanju slike dejal Veno Pilon. Slika ne skriva, zakaj je umetnostna zgodovina Pilonov portret uvrstila v ekspresionizem, saj se je ekspresionizem pri nas večinoma dojemal skozi izraženost notranje napetosti.
»Nosil sem ga dolgo v glavi, tako da sem ga v enem samem zanosu položil na platno. Ko so videli otroci mojega tovariša, so zbežali pred njim, pred njegovim portretom pa so tudi odrasli rekli, da sem naslikal norega človeka,« je o nastajanju slike dejal Veno Pilon. Slika ne skriva, zakaj je umetnostna zgodovina Pilonov portret uvrstila v ekspresionizem, saj se je ekspresionizem pri nas večinoma dojemal skozi izraženost notranje napetosti.
Geme so dragoceni kamni, v katere so vbrušene podobe. V grškem klasičnem obdobju so nastajale geme izjemne lepote, ki so dosti pozneje navdušile renesančne zbiralce in raziskovalce. Geme so svojo pot najpogosteje pričele kot pečatniki, nosilci sporočila, kot varuhi resnice, avtentičnosti. Zato so bile vdelane v prstane, da jih je imel lastnik vedno pri sebi in se njihovega pečata ne bi nihče mogel polastiti. Prizori so hkrati preskusni kamenčki znanja antične literature in zgodovine.
Geme so dragoceni kamni, v katere so vbrušene podobe. V grškem klasičnem obdobju so nastajale geme izjemne lepote, ki so dosti pozneje navdušile renesančne zbiralce in raziskovalce. Geme so svojo pot najpogosteje pričele kot pečatniki, nosilci sporočila, kot varuhi resnice, avtentičnosti. Zato so bile vdelane v prstane, da jih je imel lastnik vedno pri sebi in se njihovega pečata ne bi nihče mogel polastiti. Prizori so hkrati preskusni kamenčki znanja antične literature in zgodovine.
Valentin Fabri iz Konjic, o katerem je leta 1487 pisal že oglejski vizitator Paolo Santonino, je v slabih dveh desetletjih napredoval od kaplana do dvojnega župnika, prošta in dvakratnega arhidiakona. Njegova gradbena zavzetost in njegova spretnost pri gospodarjenju sta pomembno zaznamovali arhitekturni podobi Štajerske in Koroške na začetku novega veka.
Valentin Fabri iz Konjic, o katerem je leta 1487 pisal že oglejski vizitator Paolo Santonino, je v slabih dveh desetletjih napredoval od kaplana do dvojnega župnika, prošta in dvakratnega arhidiakona. Njegova gradbena zavzetost in njegova spretnost pri gospodarjenju sta pomembno zaznamovali arhitekturni podobi Štajerske in Koroške na začetku novega veka.
Pozimi sta stanovalce po gradovih mučila mraz in prepih. Eden od načinov, kako ohranjati toploto v prostoru, je bilo prekrivanje sten in vratnih odprtin s tkaninami, ki so imele v plemiških bivališčih značaj umetnin. Pri nas hranijo najimenitnejše tapiserije na ptujskem gradu in jih uvrščamo v sam vrh takratne evropske produkcije. Tapiserije so iz zapuščine rodbine Leslie, ki so bili lastniki gradu od 1656 do 1802.
Pozimi sta stanovalce po gradovih mučila mraz in prepih. Eden od načinov, kako ohranjati toploto v prostoru, je bilo prekrivanje sten in vratnih odprtin s tkaninami, ki so imele v plemiških bivališčih značaj umetnin. Pri nas hranijo najimenitnejše tapiserije na ptujskem gradu in jih uvrščamo v sam vrh takratne evropske produkcije. Tapiserije so iz zapuščine rodbine Leslie, ki so bili lastniki gradu od 1656 do 1802.
CERKEV SV. MARTINA V MARTJANCIH Cerkev sv. Martina je bila zgrajena leta 1392. Kljub preprosti zunanjščini velja za vrh skupine prekmurskih gotskih arhitektur, predvsem zaradi prezbiterija z bogatim kamnoseškim okrasjem in kvalitetnimi stenskimi poslikavami, delo Janeza Akvile iz Radgone. Poslikava je uglašena s srednjeveško predstavo »nebeškega Jeruzalema«, zaporedje slik pa se razvije v čustveno močno in prepričljivo izpoved…
CERKEV SV. MARTINA V MARTJANCIH Cerkev sv. Martina je bila zgrajena leta 1392. Kljub preprosti zunanjščini velja za vrh skupine prekmurskih gotskih arhitektur, predvsem zaradi prezbiterija z bogatim kamnoseškim okrasjem in kvalitetnimi stenskimi poslikavami, delo Janeza Akvile iz Radgone. Poslikava je uglašena s srednjeveško predstavo »nebeškega Jeruzalema«, zaporedje slik pa se razvije v čustveno močno in prepričljivo izpoved…
To je najlepši viteški nagrobnik, kar jih premoremo in v številnih opisih – tako znanstvenih kot literarnih – avtorji niso skoparili s hvalnicami. Čeprav je delno poškodovan, nam zrcali ideal plemenitega viteza. Frideriku IX. ni bilo namenjeno dolgo življenje, dočakal je le 35 let. Imel pa je gradiščanstvo na ptujskem gradu, bil je vojaški poveljnik, štajerski maršal in nekaj časa tudi štajerski deželni glavar. In ta mož je obstal pred nami, kot popolna podoba poznosrednjeveškega viteza, ki živi in zre v nas z odprtimi očmi. Nagrobnik je podoba živega: z nami govori in čeprav je telo minljiva tvarina, je duh ostal.
To je najlepši viteški nagrobnik, kar jih premoremo in v številnih opisih – tako znanstvenih kot literarnih – avtorji niso skoparili s hvalnicami. Čeprav je delno poškodovan, nam zrcali ideal plemenitega viteza. Frideriku IX. ni bilo namenjeno dolgo življenje, dočakal je le 35 let. Imel pa je gradiščanstvo na ptujskem gradu, bil je vojaški poveljnik, štajerski maršal in nekaj časa tudi štajerski deželni glavar. In ta mož je obstal pred nami, kot popolna podoba poznosrednjeveškega viteza, ki živi in zre v nas z odprtimi očmi. Nagrobnik je podoba živega: z nami govori in čeprav je telo minljiva tvarina, je duh ostal.