Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Najboljši koncerti iz EBU-jevske ponudbe, svetovno znani orkestri, solisti in dirigenti. Magistralne izvedbe klasičnih mojstrovin.
Avtor: Mihael Kozjek
Maša v h-molu, BWV 232 Johanna Sebastiana Bacha, ki so jo stoletja opisovali kot “katedralo baročne glasbe”, “spomenik božanskosti”, “zenit skladateljske umetnosti za vse čase”, je brez dvoma ena najveličastnejših partitur 18. stoletja. Založnik Simrock jo je skoraj stoletje po njenem nastanku, leta 1845, zaradi monumentalnosti in izjemne dolžine izdal pod naslovom Velika maša v h-molu. To je Bachova popolna sinteza skoraj vseh skladateljskih tehnik in kompozicijskih postopkov njegovega časa in tudi preteklih dob. Kot taka upravičeno sodi med največja dela glasbene zgodovine, ki glasbenike in poslušalce očara že vse od nastanka. Njena končna oblika je nastala ob izteku Bachovega mandata na mestu kantorja Tomaževe cerkve v Leipzigu. Bach jo je torej dokončal v zadnjih dveh letih pred smrtjo kot oltar svojega življenjskega dela in čeprav jo danes izvajajo v koncertnih dvoranah in cerkvah po vsem svetu, je njen avtor ni nikdar slišal v celoti. Na posnetku, ki je nastal 24. januarja letos v Dvořákovi dvorani Rudolfinuma v Pragi, so izvajalci naslednji: štirje vokalni solisti so sopranistka Miriam Kutrowatz, mezzosopranistka oziroma kontaaltistka Catriona Morison, tenorist Patrick Grahl in basist Christian Immler. Peli so še člani zbora Collegium Vocale 1704, ki jih je pripravil Václav Luks, igral je Češki filharmonični orkester. Obsežen izvajalski korpus je vodil britanski dirigent Nicholas Kraemer.
Maša v h-molu, BWV 232 Johanna Sebastiana Bacha, ki so jo stoletja opisovali kot “katedralo baročne glasbe”, “spomenik božanskosti”, “zenit skladateljske umetnosti za vse čase”, je brez dvoma ena najveličastnejših partitur 18. stoletja. Založnik Simrock jo je skoraj stoletje po njenem nastanku, leta 1845, zaradi monumentalnosti in izjemne dolžine izdal pod naslovom Velika maša v h-molu. To je Bachova popolna sinteza skoraj vseh skladateljskih tehnik in kompozicijskih postopkov njegovega časa in tudi preteklih dob. Kot taka upravičeno sodi med največja dela glasbene zgodovine, ki glasbenike in poslušalce očara že vse od nastanka. Njena končna oblika je nastala ob izteku Bachovega mandata na mestu kantorja Tomaževe cerkve v Leipzigu. Bach jo je torej dokončal v zadnjih dveh letih pred smrtjo kot oltar svojega življenjskega dela in čeprav jo danes izvajajo v koncertnih dvoranah in cerkvah po vsem svetu, je njen avtor ni nikdar slišal v celoti. Na posnetku, ki je nastal 24. januarja letos v Dvořákovi dvorani Rudolfinuma v Pragi, so izvajalci naslednji: štirje vokalni solisti so sopranistka Miriam Kutrowatz, mezzosopranistka oziroma kontaaltistka Catriona Morison, tenorist Patrick Grahl in basist Christian Immler. Peli so še člani zbora Collegium Vocale 1704, ki jih je pripravil Václav Luks, igral je Češki filharmonični orkester. Obsežen izvajalski korpus je vodil britanski dirigent Nicholas Kraemer.
Moravski filharmonični orkester iz Olomuca ja prejšnjo koncertno sezono začel 26. septembra lani v Snemalnem studiu Reduta Moravske filharmonije v Olomucu. Tam je izvedel koncertni program, poimenovan Čeha, ki sta osupnila Ameriko. Zveneči in nadvse povedni naslov programa se je navezoval tudi na slavja ob lanskem Letu češke glasbe 2024. Kot solist je v redko slišanem Klavirskem koncertu v g-molu, op. 33 Antonína Dvořáka nastopil eden najopaznejših čeških pianistov mlajše generacije Marek Kozák. V drugem delu koncerta je zvenela med 2. svetovno vojno nastala Simfonija št. 1 Bohuslava Martinůja, za uvod pa Koncertna uvertura v E-duru, op. 12 Martinůjevega poljskega sodobnika Karola Szymanowskega.
Moravski filharmonični orkester iz Olomuca ja prejšnjo koncertno sezono začel 26. septembra lani v Snemalnem studiu Reduta Moravske filharmonije v Olomucu. Tam je izvedel koncertni program, poimenovan Čeha, ki sta osupnila Ameriko. Zveneči in nadvse povedni naslov programa se je navezoval tudi na slavja ob lanskem Letu češke glasbe 2024. Kot solist je v redko slišanem Klavirskem koncertu v g-molu, op. 33 Antonína Dvořáka nastopil eden najopaznejših čeških pianistov mlajše generacije Marek Kozák. V drugem delu koncerta je zvenela med 2. svetovno vojno nastala Simfonija št. 1 Bohuslava Martinůja, za uvod pa Koncertna uvertura v E-duru, op. 12 Martinůjevega poljskega sodobnika Karola Szymanowskega.
Gustav Mahler nas v zadnjem, najdaljšem stavku svoje Simfonije št. 2 v c-molu, ‘Vstajenje’ sooči z vprašanji posmrtnega življenja z besedami “In kaj zdaj? Kaj je to življenje – in ta smrt? So to le nejasne sanje, ali imata življenje in smrt pomen?” Njegov zapis opisuje apokalipso, pa tudi vstajenje, ki se razkrije v vrhuncu Finala: “Umrl bom, da lahko živim!” Monumentalno Mahlerjevo partituro so 4. aprila letos v Berwaldovi dvorani v Stockholmu izvedli sopranistka Johanna Wallroth, mezzosopranistka Avery Amereau, zbor Orfeó Català, ki je sicer iz Barcelone, in Simfonični orkester Švedskega radia. Nastopajoče je vodil ugledni britanski dirigent Daniel Harding.
Gustav Mahler nas v zadnjem, najdaljšem stavku svoje Simfonije št. 2 v c-molu, ‘Vstajenje’ sooči z vprašanji posmrtnega življenja z besedami “In kaj zdaj? Kaj je to življenje – in ta smrt? So to le nejasne sanje, ali imata življenje in smrt pomen?” Njegov zapis opisuje apokalipso, pa tudi vstajenje, ki se razkrije v vrhuncu Finala: “Umrl bom, da lahko živim!” Monumentalno Mahlerjevo partituro so 4. aprila letos v Berwaldovi dvorani v Stockholmu izvedli sopranistka Johanna Wallroth, mezzosopranistka Avery Amereau, zbor Orfeó Català, ki je sicer iz Barcelone, in Simfonični orkester Švedskega radia. Nastopajoče je vodil ugledni britanski dirigent Daniel Harding.
Filharmonični orkester Nizozemskega radia je 7. julija letos nastopil v Kraljevi dvorani Concertgebouw v Amsterdamu. Orkester je na koncertu v sklopu niza poletnih koncertov BankGiro Loterija vodil ameriški dirigent Roderick Cox. Najprej je zvenela orkestrska uvertura Šola za obrekovanje Samuela Barberja. Sledil je Klavirski koncert št. 1 v b-molu, op. 23 Petra Iljiča Čajkovskega, v katerem se je kot solistka predstavila mlada francoska pianistka albanskega rodu Marie-Ange Nguci, ki je oktobra lani nastopila tudi v Cankarjevem domu z Orkestrom Slovenske filharmonije, koncert pa je zaokrožila Simfonija št. 3 v Es-duru, op. 55, 'Eroica' Ludwiga van Beethovna.
Filharmonični orkester Nizozemskega radia je 7. julija letos nastopil v Kraljevi dvorani Concertgebouw v Amsterdamu. Orkester je na koncertu v sklopu niza poletnih koncertov BankGiro Loterija vodil ameriški dirigent Roderick Cox. Najprej je zvenela orkestrska uvertura Šola za obrekovanje Samuela Barberja. Sledil je Klavirski koncert št. 1 v b-molu, op. 23 Petra Iljiča Čajkovskega, v katerem se je kot solistka predstavila mlada francoska pianistka albanskega rodu Marie-Ange Nguci, ki je oktobra lani nastopila tudi v Cankarjevem domu z Orkestrom Slovenske filharmonije, koncert pa je zaokrožila Simfonija št. 3 v Es-duru, op. 55, 'Eroica' Ludwiga van Beethovna.