Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Moj pogled na znanost je serija, ki predstavi svet in znanost skozi oči vrhunskih slovenskih znanstvenikov, ki so zaznamovali današnji čas.
Režiser: Franc Arko
Scenarij: Tatjana Markošek
Zdravilne rastline so bile prvo zdravilo, ki so ga uporabljali naši predniki, pa tudi prvo zdravilo, ki ga je uporabljala »uradna medicina« od svojega nastanka. Nekaj zdravilnih rastlin je priznala tudi uradna medicina, druge so se obdržale le v ljudski medicini. Okrog 70 % zdravil, ki so danes v uporabi, izhaja iz narave. Zdravilne rastline so tudi glavna tema raziskovanja profesorja Sama Krefta. Dobro pozna njihovo moč, uporabo in učinke na zdravje. Delovanje zdravilnih rastlin raziskuje v laboratoriju, pregleduje izsledke domačih in tujih raziskav, ugotovitve pa primerja tudi s starimi zapiski ter ljudskim izročilom. Ena od zdravilnih rastlin, ki jih je s skupaj z raziskovalci s Fakultete za farmacijo raziskoval, je ameriški slamnik. Preučevali so rastline z različnih območij Slovenije in ugotavljali, ali na kakovost zdravilnih izvlečkov kakorkoli vpliva starost rastline in nekateri drugi dejavniki. Eno od področij njegovih raziskav na Fakulteti za farmacijo so tudi antioksidanti. Izolirajo iz različnih rastlin, največ iz iglavcev in v zadnjem času so najbolj obetavne in zanimive rezultate dobili iz bele jelke. Pri preučevanju zdravilnih rastlin prof. Samo Kreft združuje različne vede in znanja – botaniko, kemijo, medicinske vede, zgodovino, etnologijo, in ko pridejo zdravila na tržišče, tudi pravo.
Zdravilne rastline so bile prvo zdravilo, ki so ga uporabljali naši predniki, pa tudi prvo zdravilo, ki ga je uporabljala »uradna medicina« od svojega nastanka. Nekaj zdravilnih rastlin je priznala tudi uradna medicina, druge so se obdržale le v ljudski medicini. Okrog 70 % zdravil, ki so danes v uporabi, izhaja iz narave. Zdravilne rastline so tudi glavna tema raziskovanja profesorja Sama Krefta. Dobro pozna njihovo moč, uporabo in učinke na zdravje. Delovanje zdravilnih rastlin raziskuje v laboratoriju, pregleduje izsledke domačih in tujih raziskav, ugotovitve pa primerja tudi s starimi zapiski ter ljudskim izročilom. Ena od zdravilnih rastlin, ki jih je s skupaj z raziskovalci s Fakultete za farmacijo raziskoval, je ameriški slamnik. Preučevali so rastline z različnih območij Slovenije in ugotavljali, ali na kakovost zdravilnih izvlečkov kakorkoli vpliva starost rastline in nekateri drugi dejavniki. Eno od področij njegovih raziskav na Fakulteti za farmacijo so tudi antioksidanti. Izolirajo iz različnih rastlin, največ iz iglavcev in v zadnjem času so najbolj obetavne in zanimive rezultate dobili iz bele jelke. Pri preučevanju zdravilnih rastlin prof. Samo Kreft združuje različne vede in znanja – botaniko, kemijo, medicinske vede, zgodovino, etnologijo, in ko pridejo zdravila na tržišče, tudi pravo.
Vloga robotizacije v vsakdanjem življenju je izredna. Kakovost naših življenj zaradi robotov se je zelo izboljšala. Ne samo zaradi boljše kakovosti izdelkov, cenejše hrane, brez robotske proizvodnje si ne bi mogli privoščiti dragih ročno izdelanih mobilnih telefonov, ne bi imeli tako kakovostnih avtomobilov. Tudi varnih letalskih poletov ne bi bilo. Brez našega zavedanja roboti že zdaj močno vplivajo na naš vsakdan, saj na human način izboljšujejo naše življenje. Kako roboti sodelujejo s človekom v industriji, kako pomagajo ljudem po rehabilitaciji, kaj so eksoskeleti, ki si jih je prvi zamislil arhitekt Maks Fabiani in kakšne priložnosti danes področje robotike nudi mladim razmišlja prof. dr. MARKO MUNIH, vodja Laboratorija za robotiko na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko.
Vloga robotizacije v vsakdanjem življenju je izredna. Kakovost naših življenj zaradi robotov se je zelo izboljšala. Ne samo zaradi boljše kakovosti izdelkov, cenejše hrane, brez robotske proizvodnje si ne bi mogli privoščiti dragih ročno izdelanih mobilnih telefonov, ne bi imeli tako kakovostnih avtomobilov. Tudi varnih letalskih poletov ne bi bilo. Brez našega zavedanja roboti že zdaj močno vplivajo na naš vsakdan, saj na human način izboljšujejo naše življenje. Kako roboti sodelujejo s človekom v industriji, kako pomagajo ljudem po rehabilitaciji, kaj so eksoskeleti, ki si jih je prvi zamislil arhitekt Maks Fabiani in kakšne priložnosti danes področje robotike nudi mladim razmišlja prof. dr. MARKO MUNIH, vodja Laboratorija za robotiko na ljubljanski Fakulteti za elektrotehniko.
Tomi Trilar je velik poznavalec ptic in ljubezen do njih ohranja tudi pri svojem delu. Kot obročkovalec se je z njimi srečal že kot srednješolec. Pred tridesetimi leti je bil tudi eden od ustanovnih članov Društva za opazovanje ptic Slovenije. Ko še danes obročka ptice na Ljubljanskem Barju, jih natančno pregleda in odstrani tudi morebitne zunanje zajedavce, kot so na primer klopi. Ti ga zanimajo tudi raziskovalno, zato jih išče in dodaja v muzejsko zbirko. Zaradi večjega števila jelenjadi in srnjadi je danes klopov več kot nekoč in tudi okuženih je vse več. Slovenija sodi med države, kjer je verjetnost okužb, ki jih prenašajo klopi, izjemno visoka. Posebno raziskovalno področje Tomija Trilarja pa so živalski zvoki, ki jih snema tako po Sloveniji, kjer je posnel več kot 150 vrst ptic in drugih živali, kot po svetu – kjer pa predvsem posluša in odkriva nove vrste škržadov.
Tomi Trilar je velik poznavalec ptic in ljubezen do njih ohranja tudi pri svojem delu. Kot obročkovalec se je z njimi srečal že kot srednješolec. Pred tridesetimi leti je bil tudi eden od ustanovnih članov Društva za opazovanje ptic Slovenije. Ko še danes obročka ptice na Ljubljanskem Barju, jih natančno pregleda in odstrani tudi morebitne zunanje zajedavce, kot so na primer klopi. Ti ga zanimajo tudi raziskovalno, zato jih išče in dodaja v muzejsko zbirko. Zaradi večjega števila jelenjadi in srnjadi je danes klopov več kot nekoč in tudi okuženih je vse več. Slovenija sodi med države, kjer je verjetnost okužb, ki jih prenašajo klopi, izjemno visoka. Posebno raziskovalno področje Tomija Trilarja pa so živalski zvoki, ki jih snema tako po Sloveniji, kjer je posnel več kot 150 vrst ptic in drugih živali, kot po svetu – kjer pa predvsem posluša in odkriva nove vrste škržadov.
Glive so organizmi, ki jih najdemo tako v naših domovih kot v naravi, lahko povzročajo bolezni, hkrati pa se zaradi njihove sposobnosti razkroja ne utapljamo v odpadkih. Nekatere vrste imajo posebne sposobnosti preživeti v zelo neprijaznih okoljih, kjer vladajo ekstremne razmere. Našli so jih v puščavah, v solinah, v kraških jamah, na Arktiki in celo v oblakih. Ekstremna okolja, kjer uspevajo, pa najdemo tudi v hladilnikih in pomivalnih ter pralnih strojih in celo v avtomobilih. Mnoge med njimi je s sodelavci prva odkrila prof. dr. Nina Gunde Cimerman in zasnovala največjo zbirko ekstremofilnih gliv na svetu, ki obsega kar 12.000 sevov gliv.
Glive so organizmi, ki jih najdemo tako v naših domovih kot v naravi, lahko povzročajo bolezni, hkrati pa se zaradi njihove sposobnosti razkroja ne utapljamo v odpadkih. Nekatere vrste imajo posebne sposobnosti preživeti v zelo neprijaznih okoljih, kjer vladajo ekstremne razmere. Našli so jih v puščavah, v solinah, v kraških jamah, na Arktiki in celo v oblakih. Ekstremna okolja, kjer uspevajo, pa najdemo tudi v hladilnikih in pomivalnih ter pralnih strojih in celo v avtomobilih. Mnoge med njimi je s sodelavci prva odkrila prof. dr. Nina Gunde Cimerman in zasnovala največjo zbirko ekstremofilnih gliv na svetu, ki obsega kar 12.000 sevov gliv.
Leta 1966 je v Brinju pri Ljubljani začel obratovati jedrski reaktor TRIGA. Je del Instituta Jožef Stefan in je predvsem namenjen za izobraževanje operaterjev Jedrske elektrarne Krško. Zaradi njega pa si Slovenci lahko vsaj malo lastimo tudi Nobelovo nagrado za fiziko, saj so v njem testirali dele pospeševalnika v Cernu, kjer so leta 2012 odkrili Higgsov bozon. Reaktor ima zelo pomembno vlogo pri raziskovanju in razvoju jedrske tehnologije v Sloveniji. Tu se že od začetka izobražujejo in usposabljajo vsi slovenski jedrski strokovnjaki in tudi operaterji edine slovenske jedrske elektrarne v Krškem , ki so jo zgradili leta 1981. Včasih so na reaktorju za Onkološki inštitut izdelovali radioaktivne izotope - predvsem fluor in tehnecij. Z radioaktivnimi izotopi, ki so bili tu izdelani, so zdravili ali diagnosticirali več kot 50 tisoč bolnikov. Reaktor TRIGA se v zadnjem času veliko uporablja za testiranje odpornosti elektronskih komponent na sevanje. V okoljih, kot je vesolje, medicinski pospeševalniki, pospeševalniki delcev in tudi jedrske elektrarne so elektronske polprevodniške komponente izpostavljene sevanju, ki lahko povzroči odpoved teh komponent. Tako so na TRIGI preizkušali tudi dele pospeševalnika, s katerim so leta 2012 v švicarskem raziskovalnem središču CERN odkrili Higgsov bozon. Za to odkritje je bila podeljena tudi Nobelova nagrada. Reaktor varno deluje praktično neprekinjeno že 50 let. Ker je odlično tehnično vzdrževan, bi lahko obratoval do leta 2043, ko bi ga razgradili, izkušnje pa bi kasneje lahko uporabili pri razgradnji slovenske jedrske elektrarne v Krškem.
Leta 1966 je v Brinju pri Ljubljani začel obratovati jedrski reaktor TRIGA. Je del Instituta Jožef Stefan in je predvsem namenjen za izobraževanje operaterjev Jedrske elektrarne Krško. Zaradi njega pa si Slovenci lahko vsaj malo lastimo tudi Nobelovo nagrado za fiziko, saj so v njem testirali dele pospeševalnika v Cernu, kjer so leta 2012 odkrili Higgsov bozon. Reaktor ima zelo pomembno vlogo pri raziskovanju in razvoju jedrske tehnologije v Sloveniji. Tu se že od začetka izobražujejo in usposabljajo vsi slovenski jedrski strokovnjaki in tudi operaterji edine slovenske jedrske elektrarne v Krškem , ki so jo zgradili leta 1981. Včasih so na reaktorju za Onkološki inštitut izdelovali radioaktivne izotope - predvsem fluor in tehnecij. Z radioaktivnimi izotopi, ki so bili tu izdelani, so zdravili ali diagnosticirali več kot 50 tisoč bolnikov. Reaktor TRIGA se v zadnjem času veliko uporablja za testiranje odpornosti elektronskih komponent na sevanje. V okoljih, kot je vesolje, medicinski pospeševalniki, pospeševalniki delcev in tudi jedrske elektrarne so elektronske polprevodniške komponente izpostavljene sevanju, ki lahko povzroči odpoved teh komponent. Tako so na TRIGI preizkušali tudi dele pospeševalnika, s katerim so leta 2012 v švicarskem raziskovalnem središču CERN odkrili Higgsov bozon. Za to odkritje je bila podeljena tudi Nobelova nagrada. Reaktor varno deluje praktično neprekinjeno že 50 let. Ker je odlično tehnično vzdrževan, bi lahko obratoval do leta 2043, ko bi ga razgradili, izkušnje pa bi kasneje lahko uporabili pri razgradnji slovenske jedrske elektrarne v Krškem.
Leta 1966 je v Brinju pri Ljubljani začel obratovati jedrski reaktor TRIGA. Je del Instituta Jožef Stefan in je predvsem namenjen za izobraževanje operaterjev Jedrske elektrarne Krško. Zaradi njega pa si Slovenci lahko vsaj malo lastimo tudi Nobelovo nagrado za fiziko, saj so v njem testirali dele pospeševalnika v Cernu, kjer so leta 2012 odkrili Higgsov bozon. Reaktor ima zelo pomembno vlogo pri raziskovanju in razvoju jedrske tehnologije v Sloveniji. Tu se že od začetka izobražujejo in usposabljajo vsi slovenski jedrski strokovnjaki in tudi operaterji edine slovenske jedrske elektrarne v Krškem , ki so jo zgradili leta 1981. Včasih so na reaktorju za Onkološki inštitut izdelovali radioaktivne izotope - predvsem fluor in tehnecij. Z radioaktivnimi izotopi, ki so bili tu izdelani, so zdravili ali diagnosticirali več kot 50 tisoč bolnikov. Reaktor TRIGA se v zadnjem času veliko uporablja za testiranje odpornosti elektronskih komponent na sevanje. V okoljih, kot je vesolje, medicinski pospeševalniki, pospeševalniki delcev in tudi jedrske elektrarne so elektronske polprevodniške komponente izpostavljene sevanju, ki lahko povzroči odpoved teh komponent. Tako so na TRIGI preizkušali tudi dele pospeševalnika, s katerim so leta 2012 v švicarskem raziskovalnem središču CERN odkrili Higgsov bozon. Za to odkritje je bila podeljena tudi Nobelova nagrada. Reaktor varno deluje praktično neprekinjeno že 50 let. Ker je odlično tehnično vzdrževan, bi lahko obratoval do leta 2043, ko bi ga razgradili, izkušnje pa bi kasneje lahko uporabili pri razgradnji slovenske jedrske elektrarne v Krškem.
Leta 1966 je v Brinju pri Ljubljani začel obratovati jedrski reaktor TRIGA. Je del Instituta Jožef Stefan in je predvsem namenjen za izobraževanje operaterjev Jedrske elektrarne Krško. Zaradi njega pa si Slovenci lahko vsaj malo lastimo tudi Nobelovo nagrado za fiziko, saj so v njem testirali dele pospeševalnika v Cernu, kjer so leta 2012 odkrili Higgsov bozon. Reaktor ima zelo pomembno vlogo pri raziskovanju in razvoju jedrske tehnologije v Sloveniji. Tu se že od začetka izobražujejo in usposabljajo vsi slovenski jedrski strokovnjaki in tudi operaterji edine slovenske jedrske elektrarne v Krškem , ki so jo zgradili leta 1981. Včasih so na reaktorju za Onkološki inštitut izdelovali radioaktivne izotope - predvsem fluor in tehnecij. Z radioaktivnimi izotopi, ki so bili tu izdelani, so zdravili ali diagnosticirali več kot 50 tisoč bolnikov. Reaktor TRIGA se v zadnjem času veliko uporablja za testiranje odpornosti elektronskih komponent na sevanje. V okoljih, kot je vesolje, medicinski pospeševalniki, pospeševalniki delcev in tudi jedrske elektrarne so elektronske polprevodniške komponente izpostavljene sevanju, ki lahko povzroči odpoved teh komponent. Tako so na TRIGI preizkušali tudi dele pospeševalnika, s katerim so leta 2012 v švicarskem raziskovalnem središču CERN odkrili Higgsov bozon. Za to odkritje je bila podeljena tudi Nobelova nagrada. Reaktor varno deluje praktično neprekinjeno že 50 let. Ker je odlično tehnično vzdrževan, bi lahko obratoval do leta 2043, ko bi ga razgradili, izkušnje pa bi kasneje lahko uporabili pri razgradnji slovenske jedrske elektrarne v Krškem.
Ali sploh obstajajo razlike med ženskimi in moškimi možgani? Kako se ženske in moški odzivamo na stres – se res različno? Ali se ženske in moški različno obnašamo zaradi bioloških razlik ali razlik pri vzgoji? Vse to zelo zanima profesorja Gregorja Majdiča z Veterinarske fakultete v Ljubljani, ki preučuje vpliv hormonov in genov na razlike v možganih pri moških in ženskah. S pomočjo sodelavcev je razvil tudi novo metodo zdravljenja živali z matičnimi celicami, kar pomaga živalim – predvsem psom in konjem, ki imajo težave s sklepi. Pri adrenalinskem prostem plezanju in ob premagovanju brzic s kajakom, ob kuhanju in peki torte, ob opazovanju učencev pri sestavljanju sestavljank, ob opazovanju mišk, ki premagujejo ovire v labirintu – spoznavamo, kakšne so razlike med moškimi in ženskimi možgani.
Ali sploh obstajajo razlike med ženskimi in moškimi možgani? Kako se ženske in moški odzivamo na stres – se res različno? Ali se ženske in moški različno obnašamo zaradi bioloških razlik ali razlik pri vzgoji? Vse to zelo zanima profesorja Gregorja Majdiča z Veterinarske fakultete v Ljubljani, ki preučuje vpliv hormonov in genov na razlike v možganih pri moških in ženskah. S pomočjo sodelavcev je razvil tudi novo metodo zdravljenja živali z matičnimi celicami, kar pomaga živalim – predvsem psom in konjem, ki imajo težave s sklepi. Pri adrenalinskem prostem plezanju in ob premagovanju brzic s kajakom, ob kuhanju in peki torte, ob opazovanju učencev pri sestavljanju sestavljank, ob opazovanju mišk, ki premagujejo ovire v labirintu – spoznavamo, kakšne so razlike med moškimi in ženskimi možgani.
Ali sploh obstajajo razlike med ženskimi in moškimi možgani? Kako se ženske in moški odzivamo na stres – se res različno? Ali se ženske in moški različno obnašamo zaradi bioloških razlik ali razlik pri vzgoji? Vse to zelo zanima profesorja Gregorja Majdiča z Veterinarske fakultete v Ljubljani, ki preučuje vpliv hormonov in genov na razlike v možganih pri moških in ženskah. S pomočjo sodelavcev je razvil tudi novo metodo zdravljenja živali z matičnimi celicami, kar pomaga živalim – predvsem psom in konjem, ki imajo težave s sklepi. Pri adrenalinskem prostem plezanju in ob premagovanju brzic s kajakom, ob kuhanju in peki torte, ob opazovanju učencev pri sestavljanju sestavljank, ob opazovanju mišk, ki premagujejo ovire v labirintu – spoznavamo, kakšne so razlike med moškimi in ženskimi možgani.
Ali sploh obstajajo razlike med ženskimi in moškimi možgani? Kako se ženske in moški odzivamo na stres – se res različno? Ali se ženske in moški različno obnašamo zaradi bioloških razlik ali razlik pri vzgoji? Vse to zelo zanima profesorja Gregorja Majdiča z Veterinarske fakultete v Ljubljani, ki preučuje vpliv hormonov in genov na razlike v možganih pri moških in ženskah. S pomočjo sodelavcev je razvil tudi novo metodo zdravljenja živali z matičnimi celicami, kar pomaga živalim – predvsem psom in konjem, ki imajo težave s sklepi. Pri adrenalinskem prostem plezanju in ob premagovanju brzic s kajakom, ob kuhanju in peki torte, ob opazovanju učencev pri sestavljanju sestavljank, ob opazovanju mišk, ki premagujejo ovire v labirintu – spoznavamo, kakšne so razlike med moškimi in ženskimi možgani.
»Možgani so v tem delu vesolja najpopolnejše orodje za proučevanje razvoja vesolja, življenja, spoznavanje lastnega jaza in predvidevanje usode človeka in vesolja.« Slovenski nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek večji del svoje znanstvene poti raziskuje Parkinsonovo in Alzheimerjevo bolezen. Skozi preučevanje možganov se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Zavzema se za pogumnejši vstop v fenomene, ki se jih je še pred kratkim nevroznanost sramovala, jih zatirala ali se jim posmehovala in še danes vstopa na ta področja nerada – vprašanja zavesti, čustev. V oddaji spremljamo prof. dr. Pirtovška v službi – z bolniki in študenti, pa tudi v Angliji, kjer je živel več kot deset let . V Walesu – v opatiji Tintern Abbey pa je tudi on poslal »možgane na pašo« in užival v barvah, zvokih, tišinah, besedah, kamnih... v drugi resničnosti. »Verjamem, da lahko zaradi boljšega poznavanja možganov postanemo boljši ljudje.«.
»Možgani so v tem delu vesolja najpopolnejše orodje za proučevanje razvoja vesolja, življenja, spoznavanje lastnega jaza in predvidevanje usode človeka in vesolja.« Slovenski nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek večji del svoje znanstvene poti raziskuje Parkinsonovo in Alzheimerjevo bolezen. Skozi preučevanje možganov se sprašuje, kdo smo, od kod prihajamo in kam gremo. Zavzema se za pogumnejši vstop v fenomene, ki se jih je še pred kratkim nevroznanost sramovala, jih zatirala ali se jim posmehovala in še danes vstopa na ta področja nerada – vprašanja zavesti, čustev. V oddaji spremljamo prof. dr. Pirtovška v službi – z bolniki in študenti, pa tudi v Angliji, kjer je živel več kot deset let . V Walesu – v opatiji Tintern Abbey pa je tudi on poslal »možgane na pašo« in užival v barvah, zvokih, tišinah, besedah, kamnih... v drugi resničnosti. »Verjamem, da lahko zaradi boljšega poznavanja možganov postanemo boljši ljudje.«.
Zdravilne rastline so bile prvo zdravilo, ki so ga uporabljali naši predniki, pa tudi prvo zdravilo, ki ga je uporabljala »uradna medicina« od svojega nastanka. Nekaj zdravilnih rastlin je priznala tudi uradna medicina, druge so se obdržale le v ljudski medicini. Okrog 70 % zdravil, ki so danes v uporabi, izhaja iz narave. Zdravilne rastline so tudi glavna tema raziskovanja profesorja Sama Krefta. Dobro pozna njihovo moč, uporabo in učinke na zdravje. Delovanje zdravilnih rastlin raziskuje v laboratoriju, pregleduje izsledke domačih in tujih raziskav, ugotovitve pa primerja tudi s starimi zapiski ter ljudskim izročilom. Ena od zdravilnih rastlin, ki jih je s skupaj z raziskovalci s Fakultete za farmacijo raziskoval, je ameriški slamnik. Preučevali so rastline z različnih območij Slovenije in ugotavljali, ali na kakovost zdravilnih izvlečkov kakorkoli vpliva starost rastline in nekateri drugi dejavniki. Eno od področij njegovih raziskav na Fakulteti za farmacijo so tudi antioksidanti. Izolirajo iz različnih rastlin, največ iz iglavcev in v zadnjem času so najbolj obetavne in zanimive rezultate dobili iz bele jelke. Pri preučevanju zdravilnih rastlin prof. Samo Kreft združuje različne vede in znanja – botaniko, kemijo, medicinske vede, zgodovino, etnologijo, in ko pridejo zdravila na tržišče, tudi pravo.
Zdravilne rastline so bile prvo zdravilo, ki so ga uporabljali naši predniki, pa tudi prvo zdravilo, ki ga je uporabljala »uradna medicina« od svojega nastanka. Nekaj zdravilnih rastlin je priznala tudi uradna medicina, druge so se obdržale le v ljudski medicini. Okrog 70 % zdravil, ki so danes v uporabi, izhaja iz narave. Zdravilne rastline so tudi glavna tema raziskovanja profesorja Sama Krefta. Dobro pozna njihovo moč, uporabo in učinke na zdravje. Delovanje zdravilnih rastlin raziskuje v laboratoriju, pregleduje izsledke domačih in tujih raziskav, ugotovitve pa primerja tudi s starimi zapiski ter ljudskim izročilom. Ena od zdravilnih rastlin, ki jih je s skupaj z raziskovalci s Fakultete za farmacijo raziskoval, je ameriški slamnik. Preučevali so rastline z različnih območij Slovenije in ugotavljali, ali na kakovost zdravilnih izvlečkov kakorkoli vpliva starost rastline in nekateri drugi dejavniki. Eno od področij njegovih raziskav na Fakulteti za farmacijo so tudi antioksidanti. Izolirajo iz različnih rastlin, največ iz iglavcev in v zadnjem času so najbolj obetavne in zanimive rezultate dobili iz bele jelke. Pri preučevanju zdravilnih rastlin prof. Samo Kreft združuje različne vede in znanja – botaniko, kemijo, medicinske vede, zgodovino, etnologijo, in ko pridejo zdravila na tržišče, tudi pravo.
Glive so organizmi, ki jih najdemo tako v naših domovih kot v naravi, lahko povzročajo bolezni, hkrati pa se zaradi njihove sposobnosti razkroja ne utapljamo v odpadkih. Nekatere vrste imajo posebne sposobnosti preživeti v zelo neprijaznih okoljih, kjer vladajo ekstremne razmere. Našli so jih v puščavah, v solinah, v kraških jamah, na Arktiki in celo v oblakih. Ekstremna okolja, kjer uspevajo, pa najdemo tudi v hladilnikih in pomivalnih ter pralnih strojih in celo v avtomobilih. Mnoge med njimi je s sodelavci prva odkrila prof. dr. Nina Gunde Cimerman in zasnovala največjo zbirko ekstremofilnih gliv na svetu, ki obsega kar 12.000 sevov gliv.
Glive so organizmi, ki jih najdemo tako v naših domovih kot v naravi, lahko povzročajo bolezni, hkrati pa se zaradi njihove sposobnosti razkroja ne utapljamo v odpadkih. Nekatere vrste imajo posebne sposobnosti preživeti v zelo neprijaznih okoljih, kjer vladajo ekstremne razmere. Našli so jih v puščavah, v solinah, v kraških jamah, na Arktiki in celo v oblakih. Ekstremna okolja, kjer uspevajo, pa najdemo tudi v hladilnikih in pomivalnih ter pralnih strojih in celo v avtomobilih. Mnoge med njimi je s sodelavci prva odkrila prof. dr. Nina Gunde Cimerman in zasnovala največjo zbirko ekstremofilnih gliv na svetu, ki obsega kar 12.000 sevov gliv.
Moj pogled na znanost je serija, ki predstavi svet in znanost skozi oči vrhunskih slovenskih znanstvenikov, ki so zaznamovali današnji čas.
Moj pogled na znanost je serija, ki predstavi svet in znanost skozi oči vrhunskih slovenskih znanstvenikov, ki so zaznamovali današnji čas.
»Okolje in tehnologija z roko v roki« se glasi citat njegove raziskovalne skupine v Laboratoriju za okoljske vede in inženirstvo na Kemijskem Inštitutu v Ljubljani. Ne ukvarjajo se samo s posnetki stanja v okolju, pač pa na podlagi bogatega znanja in izkušenj ter inženirskega pristopa poskušajo najti rešitve - nove tehnologije, da odstranijo določen ekološki problem. Rešujejo jih med drugim tudi tako, da skušajo onesnaževala kemijsko pretvoriti v uporabne kemijske spojine ali pa iz onesnaževal pridobivati energijo. Glavna tema njegovega raziskovanja so napredni postopki za čiščenje odpadnih voda. Njihove ideje in projekti so v več primerih postali tudi izumi. Tako kot, recimo naprava, ki omogoča ponovno uporabo onesnažene sanitarne vode in predstavlja rešitev za zmanjšanje porabe pitne vode v gospodinjstvih in javnih zgradbah.
»Okolje in tehnologija z roko v roki« se glasi citat njegove raziskovalne skupine v Laboratoriju za okoljske vede in inženirstvo na Kemijskem Inštitutu v Ljubljani. Ne ukvarjajo se samo s posnetki stanja v okolju, pač pa na podlagi bogatega znanja in izkušenj ter inženirskega pristopa poskušajo najti rešitve - nove tehnologije, da odstranijo določen ekološki problem. Rešujejo jih med drugim tudi tako, da skušajo onesnaževala kemijsko pretvoriti v uporabne kemijske spojine ali pa iz onesnaževal pridobivati energijo. Glavna tema njegovega raziskovanja so napredni postopki za čiščenje odpadnih voda. Njihove ideje in projekti so v več primerih postali tudi izumi. Tako kot, recimo naprava, ki omogoča ponovno uporabo onesnažene sanitarne vode in predstavlja rešitev za zmanjšanje porabe pitne vode v gospodinjstvih in javnih zgradbah.
Človek se je že od nekdaj z zanimanjem oziral v vesolje. Vse svetovne civilizacije so se spraševale o nastanku sveta in ali smo v vesolju sami. Zato lahko astronomijo štejemo med najstarejše znanosti. Vesolje pa zanima tudi slovenskega fizika in astronoma, profesorja Tomaža Zwittra. Kot je vesolje neskončno in odprto na vse strani, je tudi astronomija veda brez meja. Nekoč, pred desetletji, je, vsak imel »svojo zvezdo«, danes pa se je znanje tako razpredlo na različna področja, da moraš kot astrofizik sodelovati in delovati širše – v medna rodnem okviru. Tudi profesor Zwitter sodeluje pri več pomembnih mednarodnih projektih, ki skušajo razvozlati zgodovino in prihodnost naše galaksije. S slovenskim astrofizikom se bomo torej odpravili – v vesolje.
Človek se je že od nekdaj z zanimanjem oziral v vesolje. Vse svetovne civilizacije so se spraševale o nastanku sveta in ali smo v vesolju sami. Zato lahko astronomijo štejemo med najstarejše znanosti. Vesolje pa zanima tudi slovenskega fizika in astronoma, profesorja Tomaža Zwittra. Kot je vesolje neskončno in odprto na vse strani, je tudi astronomija veda brez meja. Nekoč, pred desetletji, je, vsak imel »svojo zvezdo«, danes pa se je znanje tako razpredlo na različna področja, da moraš kot astrofizik sodelovati in delovati širše – v medna rodnem okviru. Tudi profesor Zwitter sodeluje pri več pomembnih mednarodnih projektih, ki skušajo razvozlati zgodovino in prihodnost naše galaksije. S slovenskim astrofizikom se bomo torej odpravili – v vesolje.
Genetika je veda, ki v človekovi zavesti zavzema posebno mesto. Zbuja strah in spoštovanje, podzavesten odpor in obenem velika pričakovanja. Podobno kot raziskovanje vesolja posega v nedoumljivost makrokozmosa, genetika posega v naš mikrokozmos, v katerem prav tako iščemo odgovore o svojem izvoru, bitju in prihodnosti – s to razliko, da se mikrokozmos dotika intime vsakega posameznika in obenem družbe kot celote. Z enim od pionirjev na področju molekularne biologije oz. genetike, bomo odkrivali skrivnostne poti dvojne vijačnice – DNK. Izvedeli bomo, koliko nas določajo geni in koliko okolje, ali smo že kaj bližje odkritjem zdravil danes še neozdravljivih boleznim.
Genetika je veda, ki v človekovi zavesti zavzema posebno mesto. Zbuja strah in spoštovanje, podzavesten odpor in obenem velika pričakovanja. Podobno kot raziskovanje vesolja posega v nedoumljivost makrokozmosa, genetika posega v naš mikrokozmos, v katerem prav tako iščemo odgovore o svojem izvoru, bitju in prihodnosti – s to razliko, da se mikrokozmos dotika intime vsakega posameznika in obenem družbe kot celote. Z enim od pionirjev na področju molekularne biologije oz. genetike, bomo odkrivali skrivnostne poti dvojne vijačnice – DNK. Izvedeli bomo, koliko nas določajo geni in koliko okolje, ali smo že kaj bližje odkritjem zdravil danes še neozdravljivih boleznim.
Danes razsaja bolezen »rastlinska slepota«. Rastlin sploh več ne vidimo, so del našega vsakdana, so ozadje na naših fotografijah. V dolgih letih raziskovanja rastlin je prof. dr. Marina Dermastia ugotovila, da brez njih ne moremo, da smo od njih odvisni in brez njih ne bi mogli dihati, ne bi imeli kaj za jesti, ne bi imeli zdravil, ne bi imeli užitkov. In ta spoznanja sojo iz rastlinsko slepe osebe prerodila v veliko borko za rastline. Z rastlinami smo si ljudje pravzaprav zelo podobni. Na prvi pogled sicer prav v ničemer in to je tisto glavno, zaradi česar imajo ljudje rastlinsko slepoto – rastline so pritrjene, ne komunicirajo neposredno z nami, rastline so lepa kulisa, zaradi katere je situacija obrnjena klišeju, da zaradi dreves ne vidimo gozda – v resnici zaradi gozda, travnika… sploh ne opazimo posameznih rastlin. Ker jih ne opazimo, jim ne posvečamo pozornosti in čemur ne posvečamo pozornosti ostane le ozadje našega življenja, ki nima posebnega pomena. A če rastline zares poznamo, predvsem na molekularni ravni, vidimo, da so nam še kako podobne, da procesi, ki potekajo v njihovih celicah niso nič drugačni od tistih v naših celicah. In kar je še najbolj zanimivo, da se na molekularni ravni spopadajo z zelo podobnimi povzročitelji bolezni na podoben način kot mi. Ima skoraj 30 let izkušenj z raziskovanjem razvoja rastlin in molekulskih interakcij gospodarsko pomembnih rastlin, kot so koruza, paradižnik in vinska trta, z njihovimi patogeni (predvsem fitoplazmami in virusi). Redno sodeluje z raziskovalci iz Italije, Avstrije, Velike Britanije in ZDA, kjer je bila dalj časa tudi gostujoča raziskovalka. Je avtorica številnih znanstvenih člankov, monografije o rastlinski anatomiji in več učbenikov. Za svoje delo je prejela več nagrad.
Danes razsaja bolezen »rastlinska slepota«. Rastlin sploh več ne vidimo, so del našega vsakdana, so ozadje na naših fotografijah. V dolgih letih raziskovanja rastlin je prof. dr. Marina Dermastia ugotovila, da brez njih ne moremo, da smo od njih odvisni in brez njih ne bi mogli dihati, ne bi imeli kaj za jesti, ne bi imeli zdravil, ne bi imeli užitkov. In ta spoznanja sojo iz rastlinsko slepe osebe prerodila v veliko borko za rastline. Z rastlinami smo si ljudje pravzaprav zelo podobni. Na prvi pogled sicer prav v ničemer in to je tisto glavno, zaradi česar imajo ljudje rastlinsko slepoto – rastline so pritrjene, ne komunicirajo neposredno z nami, rastline so lepa kulisa, zaradi katere je situacija obrnjena klišeju, da zaradi dreves ne vidimo gozda – v resnici zaradi gozda, travnika… sploh ne opazimo posameznih rastlin. Ker jih ne opazimo, jim ne posvečamo pozornosti in čemur ne posvečamo pozornosti ostane le ozadje našega življenja, ki nima posebnega pomena. A če rastline zares poznamo, predvsem na molekularni ravni, vidimo, da so nam še kako podobne, da procesi, ki potekajo v njihovih celicah niso nič drugačni od tistih v naših celicah. In kar je še najbolj zanimivo, da se na molekularni ravni spopadajo z zelo podobnimi povzročitelji bolezni na podoben način kot mi. Ima skoraj 30 let izkušenj z raziskovanjem razvoja rastlin in molekulskih interakcij gospodarsko pomembnih rastlin, kot so koruza, paradižnik in vinska trta, z njihovimi patogeni (predvsem fitoplazmami in virusi). Redno sodeluje z raziskovalci iz Italije, Avstrije, Velike Britanije in ZDA, kjer je bila dalj časa tudi gostujoča raziskovalka. Je avtorica številnih znanstvenih člankov, monografije o rastlinski anatomiji in več učbenikov. Za svoje delo je prejela več nagrad.
Fizik, prof. dr. Marko Mikuž – profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in vodja Odseka za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev na Institutu Jožef Stefan. Kako je bilo v vesolju po velikem poku, kaj se je z vesoljem dogajalo, kateri delci so pomembni za nastanek vesolja – vse to se sprašujejo eksperimentalni fiziki osnovnih delcev, kamor spada tudi prof. dr. Marko Mikuž, ki v Cernu vodi ekipo slovenskih raziskovalcev, ki na velikem hadronskem trkalniku iščejo in raziskujejo znane in neznane najmanjše delce snovi. V mednarodni skupini znanstvenikov, ki raziskuje obstoj osnovnih delcev v fiziki – osnovnih delcev življenja, in imajo na meji med Švico in Francijo že nekaj desetletij svoj center, imenovan Cern, je tudi nekaj slovenskih znanstvenikov, fizikov z Inštituta Jožef Stefan, ki jih vodi prof. dr. Marko Mikuž. Prof. Mikuž hodi v Cern, kjer se zbirajo najbolj ugledni znanstveniki na svetu, nekajkrat mesečno, kjer mora sodelovati pri nadzoru eksperimentov na velikem hadronskem trkalniku. S sodelavci je pripomogel k potrditvi obstoja enega osnovnih delcev materije Higgsovega bozona, za kar je bila pred tremi leti podeljena tudi Nobelova nagrada. Trkalnik so po enoletni prenovi v letu 2015 spet zagnali in upajo na ponovna revolucionarna odkritja v fiziki.
Fizik, prof. dr. Marko Mikuž – profesor na Fakulteti za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani in vodja Odseka za eksperimentalno fiziko osnovnih delcev na Institutu Jožef Stefan. Kako je bilo v vesolju po velikem poku, kaj se je z vesoljem dogajalo, kateri delci so pomembni za nastanek vesolja – vse to se sprašujejo eksperimentalni fiziki osnovnih delcev, kamor spada tudi prof. dr. Marko Mikuž, ki v Cernu vodi ekipo slovenskih raziskovalcev, ki na velikem hadronskem trkalniku iščejo in raziskujejo znane in neznane najmanjše delce snovi. V mednarodni skupini znanstvenikov, ki raziskuje obstoj osnovnih delcev v fiziki – osnovnih delcev življenja, in imajo na meji med Švico in Francijo že nekaj desetletij svoj center, imenovan Cern, je tudi nekaj slovenskih znanstvenikov, fizikov z Inštituta Jožef Stefan, ki jih vodi prof. dr. Marko Mikuž. Prof. Mikuž hodi v Cern, kjer se zbirajo najbolj ugledni znanstveniki na svetu, nekajkrat mesečno, kjer mora sodelovati pri nadzoru eksperimentov na velikem hadronskem trkalniku. S sodelavci je pripomogel k potrditvi obstoja enega osnovnih delcev materije Higgsovega bozona, za kar je bila pred tremi leti podeljena tudi Nobelova nagrada. Trkalnik so po enoletni prenovi v letu 2015 spet zagnali in upajo na ponovna revolucionarna odkritja v fiziki.
Profesorica dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanost o okolju na Institutu Jožef Stefan, je novembra prejela Zoisovo nagrado za dosežke pri raziskovanju živega srebra. Raziskovalno delo je posvetila razumevanju nevarnosti živega srebra in njegovih spojin v okolju in zdravju ljudi. Njeni dosežki so pomembni za Slovenijo in svet, saj je z znanstvenimi podlagami prispevala k ustvarjanju novih mednarodnih predpisov in standardov. »Področje analizne kemije me je vedno pritegnilo, saj me je vedno zanimalo iz česa so stvari sestavljene in kako lahko to ugotovimo.« Skoraj 30 let že preučuje prisotnost škodljivih kemijskih snov v okolju, kako vplivajo na človeka in druga živa bitja – živo srebro v Idriji, živo srebro v ribah Jadranskega in Sredozemskega morja »Zdravo okolje danes pojmujemo kot kakovost življenja, česar pa ne moremo doseči samo z denarjem, pač pa z našim iskrenim odnosom do narave kot celote. »
Profesorica dr. Milena Horvat, vodja Odseka za znanost o okolju na Institutu Jožef Stefan, je novembra prejela Zoisovo nagrado za dosežke pri raziskovanju živega srebra. Raziskovalno delo je posvetila razumevanju nevarnosti živega srebra in njegovih spojin v okolju in zdravju ljudi. Njeni dosežki so pomembni za Slovenijo in svet, saj je z znanstvenimi podlagami prispevala k ustvarjanju novih mednarodnih predpisov in standardov. »Področje analizne kemije me je vedno pritegnilo, saj me je vedno zanimalo iz česa so stvari sestavljene in kako lahko to ugotovimo.« Skoraj 30 let že preučuje prisotnost škodljivih kemijskih snov v okolju, kako vplivajo na človeka in druga živa bitja – živo srebro v Idriji, živo srebro v ribah Jadranskega in Sredozemskega morja »Zdravo okolje danes pojmujemo kot kakovost življenja, česar pa ne moremo doseči samo z denarjem, pač pa z našim iskrenim odnosom do narave kot celote. »