Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
»Živahen, zabaven, junaški, zgovoren, odkrit, premišljen in popolnoma neustavljiv« – To je bila kritiška sodba o 2. klavirskem koncertu švedskega skladatelja Andersa Hillborga po svetovni premieri oktobra 2023 v San Franciscu s solistom Emanuelom Axom in dirigentom Eso-Pekko Salonenom: »Rezultati so preprosto navdušujoči.« Umetnika sta to 22-minutno »navdušujočo kroglo zabave«, napisano posebej za Emanuela Axa, 19. decembra lani znova izvedla skupaj s Simfoničnim orkestrom Bavarskega radia. Na programu sta bila še Ravelov harmonsko izpopolnjen, ritmično čuten in melodično očarljiv Couperinov nagrobnik, posvečen velikemu francoskemu baročnemu čembalistu Françoisu Couperinu, in estetsko brezkompromisna Fantastična simfonija Hectorja Berlioza, zaradi katere so skladatelja po premieri leta 1830 nekateri sumili norosti, drugi pa so ga razglasili za ikono moderne glasbe.
»Živahen, zabaven, junaški, zgovoren, odkrit, premišljen in popolnoma neustavljiv« – To je bila kritiška sodba o 2. klavirskem koncertu švedskega skladatelja Andersa Hillborga po svetovni premieri oktobra 2023 v San Franciscu s solistom Emanuelom Axom in dirigentom Eso-Pekko Salonenom: »Rezultati so preprosto navdušujoči.« Umetnika sta to 22-minutno »navdušujočo kroglo zabave«, napisano posebej za Emanuela Axa, 19. decembra lani znova izvedla skupaj s Simfoničnim orkestrom Bavarskega radia. Na programu sta bila še Ravelov harmonsko izpopolnjen, ritmično čuten in melodično očarljiv Couperinov nagrobnik, posvečen velikemu francoskemu baročnemu čembalistu Françoisu Couperinu, in estetsko brezkompromisna Fantastična simfonija Hectorja Berlioza, zaradi katere so skladatelja po premieri leta 1830 nekateri sumili norosti, drugi pa so ga razglasili za ikono moderne glasbe.
Verjetno gre za svetovno najbolj znano in tragično ljubezensko zgodbo, ki jo bo dirigent Robin Ticciati oživil v svoji živahni interpretaciji dramatične simfonije Romeo in Julija, op. 17 Hectorja Berlioza.
Verjetno gre za svetovno najbolj znano in tragično ljubezensko zgodbo, ki jo bo dirigent Robin Ticciati oživil v svoji živahni interpretaciji dramatične simfonije Romeo in Julija, op. 17 Hectorja Berlioza.
Glede na to, da je Wolfgang Amadeus Mozart živel v 18. stoletju in le 36 let, je videl presenetljivo veliko Evrope: potoval je od Londona do Bratislave in od Amsterdama do Neaplja in – kako bi bilo drugače – dvakrat obiskal Frankfurt, do Amerike pa ni prišel. Vendar je Mozartova glasba zasedla osrednji del klasičnega kanona, s katerim se je morala spoprijeti generacija ameriških skladateljev, rojena okrog leta 1900, v prizadevanju, da bi na tej "evropski tradiciji" ustvarili pristno "ameriško" umetniško glasbo in jo hkrati zavestno razlikovali od nje. Nocoj sta na sporedu dva zelo različna predstavnika te generacije: William Grant Still, potomec temnopoltih sužnjev, in Aaron Copland, otrok judovskih priseljencev iz Litve. Coplandov koncert za klarinet, navdihnjen s tradicijo Severne in Južne Amerike, bo kot solist interpretiral švedski virtuoz na klarinetu Martin Fröst.
Glede na to, da je Wolfgang Amadeus Mozart živel v 18. stoletju in le 36 let, je videl presenetljivo veliko Evrope: potoval je od Londona do Bratislave in od Amsterdama do Neaplja in – kako bi bilo drugače – dvakrat obiskal Frankfurt, do Amerike pa ni prišel. Vendar je Mozartova glasba zasedla osrednji del klasičnega kanona, s katerim se je morala spoprijeti generacija ameriških skladateljev, rojena okrog leta 1900, v prizadevanju, da bi na tej "evropski tradiciji" ustvarili pristno "ameriško" umetniško glasbo in jo hkrati zavestno razlikovali od nje. Nocoj sta na sporedu dva zelo različna predstavnika te generacije: William Grant Still, potomec temnopoltih sužnjev, in Aaron Copland, otrok judovskih priseljencev iz Litve. Coplandov koncert za klarinet, navdihnjen s tradicijo Severne in Južne Amerike, bo kot solist interpretiral švedski virtuoz na klarinetu Martin Fröst.
Odličen program, tehten in globoko potopljen v obdobje romantike: vrhunski mojstrovini Johannesa Brahmsa in Antona Brucknerja, ki ju interpretirajo umetniki, ki so se s tema deloma ukvarjali intenzivneje kot kdor koli drug. Bruckner je svojo zadnjo simfonijo posvetil »dobremu Gospodu«. Avstrijec Manfred Honeck je eden najpomembnejših dirigentov Brucknerjeve glasbe našega časa. Leta 2020 je bil za posnetek skladateljeve »Devete simfonije« s Pittsburškim simfoničnim orkestrom trikrat nominiran za nagrado gremi; preprosto najde popolnoma uravnotežen pristop k veliki simfonični arhitekturi te glasbe. Posnetek Brahmsovega Violinskega koncerta v izvedbi Leonidasa Kavakosa ni bil nič manj hvaljen in tudi tukaj je poudarek na ravnovesju: njegova interpretacija je »najboljša, kar se je v zadnjih letih pojavilo na zgoščenki«, je zapisala revija The Guardian. Violinist sam pravi, da Brahmsov koncert ni primerljiv z drugimi violinskimi koncerti – violina tukaj ne sme le lepo in melodično peti. »Tukaj imamo resnično neverjetno povezavo z orkestrom. Zveneti mora čim bolj homogeno.«
Odličen program, tehten in globoko potopljen v obdobje romantike: vrhunski mojstrovini Johannesa Brahmsa in Antona Brucknerja, ki ju interpretirajo umetniki, ki so se s tema deloma ukvarjali intenzivneje kot kdor koli drug. Bruckner je svojo zadnjo simfonijo posvetil »dobremu Gospodu«. Avstrijec Manfred Honeck je eden najpomembnejših dirigentov Brucknerjeve glasbe našega časa. Leta 2020 je bil za posnetek skladateljeve »Devete simfonije« s Pittsburškim simfoničnim orkestrom trikrat nominiran za nagrado gremi; preprosto najde popolnoma uravnotežen pristop k veliki simfonični arhitekturi te glasbe. Posnetek Brahmsovega Violinskega koncerta v izvedbi Leonidasa Kavakosa ni bil nič manj hvaljen in tudi tukaj je poudarek na ravnovesju: njegova interpretacija je »najboljša, kar se je v zadnjih letih pojavilo na zgoščenki«, je zapisala revija The Guardian. Violinist sam pravi, da Brahmsov koncert ni primerljiv z drugimi violinskimi koncerti – violina tukaj ne sme le lepo in melodično peti. »Tukaj imamo resnično neverjetno povezavo z orkestrom. Zveneti mora čim bolj homogeno.«