Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Glasovi svetov
O tem, kako so srednjeveški trgovci in bankirji vplivali ne le na ekonomijo, ampak tudi na družbo, politiko, mišljenje in umetnost krščanske Evrope ter s tem utrli pot kasnejšemu nastopu kapitalizma
O tem, kako so srednjeveški trgovci in bankirji vplivali ne le na ekonomijo, ampak tudi na družbo, politiko, mišljenje in umetnost krščanske Evrope ter s tem utrli pot kasnejšemu nastopu kapitalizma
Glasovi svetov
V usodi človeka, ki se je osebno poznal tako z Gavrilom Principom kakor z Adolfom Hitlerjem, za nameček pa prehodil pot, ki iz bosanskega zakotja vodi vse do Stockholma, se po svoje zgošča zgodba evropskega 20. stoletja
V usodi človeka, ki se je osebno poznal tako z Gavrilom Principom kakor z Adolfom Hitlerjem, za nameček pa prehodil pot, ki iz bosanskega zakotja vodi vse do Stockholma, se po svoje zgošča zgodba evropskega 20. stoletja
Glasovi svetov
Nam je monogamija prirojena ali privzgojena? Je stvar narave ali kulture? Je to sploh pomembno? Drži, da strast in poželenje v dolgotrajni intimni partnerski zvezi polagoma ugašata? Da domače z leti postane dolgočasno in nezanimivo? Kako razložiti nezvestobo? Kakšna vrednota je zvestoba in kaj je sploh danes definicija nezvestobe? Je to fantaziranje o drugih osebah, gledanje pornografije, plačevanje za spolnost ali intimnost z drugo osebo? Se skokom čez plot v dolgotrajni monogamni intimni zvezi ne da izogniti? Kako jih preprečiti? Kako preboleti? O vsem tem piše ugledna psihoterapevtka Esther Perel v svoji knjigi Nezvestoba do groba, o skokih čez plot malce drugače, ki je v prevodu Tine Stanek izšla pri založbi Mladinska knjiga. Zanimiva mnenja o knjigi, nezvestobi in monogamiji razkriva psihoterapevt in seksolog Jaka Sotlar v tokratni oddaji Glasovi svetov. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Nam je monogamija prirojena ali privzgojena? Je stvar narave ali kulture? Je to sploh pomembno? Drži, da strast in poželenje v dolgotrajni intimni partnerski zvezi polagoma ugašata? Da domače z leti postane dolgočasno in nezanimivo? Kako razložiti nezvestobo? Kakšna vrednota je zvestoba in kaj je sploh danes definicija nezvestobe? Je to fantaziranje o drugih osebah, gledanje pornografije, plačevanje za spolnost ali intimnost z drugo osebo? Se skokom čez plot v dolgotrajni monogamni intimni zvezi ne da izogniti? Kako jih preprečiti? Kako preboleti? O vsem tem piše ugledna psihoterapevtka Esther Perel v svoji knjigi Nezvestoba do groba, o skokih čez plot malce drugače, ki je v prevodu Tine Stanek izšla pri založbi Mladinska knjiga. Zanimiva mnenja o knjigi, nezvestobi in monogamiji razkriva psihoterapevt in seksolog Jaka Sotlar v tokratni oddaji Glasovi svetov. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Glasovi svetov
Andra Sibak je profesorica medijskih študij na Univerzi v Tartuju v Estoniji. Raziskovalno se ukvarja z novimi tehnologijami in mladimi, od družbenih medijev do zasebnosti in datafikacije oziroma upodatkovljenja. Z Giovanno Masceroni v knjigi Datafied Childhoods: Data Practices and Imaginaries in Children's Lives opisujeta odraščanje otrok v današnjem upodatkovljenem vsakdanu. Kako digitalni mediji, z internetom povezane naprave, kot so denimo igrače in pametni zvočniki, algoritmi in umetna inteligenca vplivajo na odraščanje? Ob zavedanju, da so otroci zelo različni in otroštva lahko tudi – ne glede na njihovo vpetost v digitaliziran medijski vsakdan, avtorici kritično motrita upodatkovljenost, ki najmlajše danes ujame že ob rojstvu. Digitalizacija je močno spremenila naša vsakdanja življenja. Pred tremi leti, ob začetku pandemije, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija ta mesec preklicala, smo vsi ostali doma. Po eni strani pandemije ne bi mogli preživeti na način, kot smo jo, če ne bi bilo interneta, računalnikov, pametnih telefonov in aplikacij. Po drugi strani pa smo se naučili, da našim interakcijam prek zaslona manjka velik del človeške izkušnje. Raziskovalkam in raziskovalcem vpliva digitalizacije, datafikacije, ekonomije pozornosti in nadzorovalnega kapitalizma na naša življenja so se ob razglasitvi pandemije, ugašanju javnega življenja in druženja v živo ter zapiranju ljudi med stene svojih domov, prižgali vsi alarmi. Andra Siibak in Giovanna Masceroni sta se pisanja knjige lotili novembra 2019, ko o pandemiji še ni bilo ne duha ne sluha. Andra Siibak, ki se je tik pred začetkom zaprtja s svojo družino preselila v Združene države Amerike, v Chicago, kjer naj bi preživela celotno leto, je zato zaprtje najprej občutila na osebni ravni, tako kot številni ljudje po svetu. Vedela pa je tudi, da premik življenj za zaslone pomeni večjo proizvodnjo in črpanje podatkov uporabnic in uporabnikov. Med njimi so bili posebna skupina otroci in mladostniki, saj se je njihovo izobraževanje preselilo na splet in na različne izobraževalne platforme. Določene tehnologije, ki so se začele nenadoma množično uporabljati, so bile podatkovno požrešne na zelo različne načine, opozarja raziskovalka, ki v knjigi Datafied Childhoods: Data Practices and Imaginaries in Children's Lives razkriva, na kakšen način je sodobno otroštvo upodatkovljeno doma, v šoli in v vrstniški skupini. Upodatkovljenost razume kot produkt in ojačevalec mediatizacije, ki se je prek kulture nadzora naturalizirala v imaginarijih in praksah državljank in državljanov in kolonizirala vse življenjske prostore. Deljenje podatkov je postalo normalno, o njem uporabnice in uporabniki ne razmišljajo več. Če pa razmišljajo in se z njim ne strinjajo, potem v veliko primerih ne morejo sodelovati. Deljenje podatkov se pričakuje v zameno za uporabo aplikacij in storitev. Z Andro Siibak se je pogovarjala Urška Henigman.
Andra Sibak je profesorica medijskih študij na Univerzi v Tartuju v Estoniji. Raziskovalno se ukvarja z novimi tehnologijami in mladimi, od družbenih medijev do zasebnosti in datafikacije oziroma upodatkovljenja. Z Giovanno Masceroni v knjigi Datafied Childhoods: Data Practices and Imaginaries in Children's Lives opisujeta odraščanje otrok v današnjem upodatkovljenem vsakdanu. Kako digitalni mediji, z internetom povezane naprave, kot so denimo igrače in pametni zvočniki, algoritmi in umetna inteligenca vplivajo na odraščanje? Ob zavedanju, da so otroci zelo različni in otroštva lahko tudi – ne glede na njihovo vpetost v digitaliziran medijski vsakdan, avtorici kritično motrita upodatkovljenost, ki najmlajše danes ujame že ob rojstvu. Digitalizacija je močno spremenila naša vsakdanja življenja. Pred tremi leti, ob začetku pandemije, ki jo je Svetovna zdravstvena organizacija ta mesec preklicala, smo vsi ostali doma. Po eni strani pandemije ne bi mogli preživeti na način, kot smo jo, če ne bi bilo interneta, računalnikov, pametnih telefonov in aplikacij. Po drugi strani pa smo se naučili, da našim interakcijam prek zaslona manjka velik del človeške izkušnje. Raziskovalkam in raziskovalcem vpliva digitalizacije, datafikacije, ekonomije pozornosti in nadzorovalnega kapitalizma na naša življenja so se ob razglasitvi pandemije, ugašanju javnega življenja in druženja v živo ter zapiranju ljudi med stene svojih domov, prižgali vsi alarmi. Andra Siibak in Giovanna Masceroni sta se pisanja knjige lotili novembra 2019, ko o pandemiji še ni bilo ne duha ne sluha. Andra Siibak, ki se je tik pred začetkom zaprtja s svojo družino preselila v Združene države Amerike, v Chicago, kjer naj bi preživela celotno leto, je zato zaprtje najprej občutila na osebni ravni, tako kot številni ljudje po svetu. Vedela pa je tudi, da premik življenj za zaslone pomeni večjo proizvodnjo in črpanje podatkov uporabnic in uporabnikov. Med njimi so bili posebna skupina otroci in mladostniki, saj se je njihovo izobraževanje preselilo na splet in na različne izobraževalne platforme. Določene tehnologije, ki so se začele nenadoma množično uporabljati, so bile podatkovno požrešne na zelo različne načine, opozarja raziskovalka, ki v knjigi Datafied Childhoods: Data Practices and Imaginaries in Children's Lives razkriva, na kakšen način je sodobno otroštvo upodatkovljeno doma, v šoli in v vrstniški skupini. Upodatkovljenost razume kot produkt in ojačevalec mediatizacije, ki se je prek kulture nadzora naturalizirala v imaginarijih in praksah državljank in državljanov in kolonizirala vse življenjske prostore. Deljenje podatkov je postalo normalno, o njem uporabnice in uporabniki ne razmišljajo več. Če pa razmišljajo in se z njim ne strinjajo, potem v veliko primerih ne morejo sodelovati. Deljenje podatkov se pričakuje v zameno za uporabo aplikacij in storitev. Z Andro Siibak se je pogovarjala Urška Henigman.
Glasovi svetov
Danes je verjetno popolnoma jasno, da je slovensko gospodarstvo v veliki meri odvisno od gospodarstev večjih držav Evropske unije. Še več: celo naše nacionalne ekonomske politike v pomembnem obsegu določajo v Bruslju in Frankfurtu. In če se je komu v zanosu približevanja zahodu morda zdelo, da je to dobrodošlo, je vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 postalo očitno tudi, da nam ta velika odvisnost nikakor ni vedno v korist in da imajo močno omejene zmožnosti ukrepanja ob gospodarski krizi lahko tudi zelo visoko ceno. Toda kako smo sploh prišli do te točke? Prav to raziskuje še sveža knjiga sociologinje in ekonomistke dr. Ane Podvršič z naslovom Iz socializma v periferni kapitalizem, v kateri avtorica skozi dve veliki strukturni krizi - tisto, ki je zajela Jugoslavijo v 80-ih letih preteklega stoletja in pa tisto po letu 2008 – raziskuje, kako se je spreminjal položaj naše ekonomije v razmerju do mednarodnih trgov ter kako je to vplivalo na socialno in politično podobo naše države. Na kakšen način sta torej ti dve krizi prodrli v naš prostor in kako sta preobrazili naše gospodarstvo? Kako so se nanje odzvali domači politiki in družba ter kakšno vlogo so v tem kontekstu odigrale tuje finančne institucije? Koliko smo imeli pri vsem skupaj sploh manevrskega prostora, koliko pa smo le del širših strukturnih in ideoloških sprememb v svetovni ekonomiji? To je nekaj vprašanj, o katerih se bomo z Ano Podvršič pogovarjali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Danes je verjetno popolnoma jasno, da je slovensko gospodarstvo v veliki meri odvisno od gospodarstev večjih držav Evropske unije. Še več: celo naše nacionalne ekonomske politike v pomembnem obsegu določajo v Bruslju in Frankfurtu. In če se je komu v zanosu približevanja zahodu morda zdelo, da je to dobrodošlo, je vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 postalo očitno tudi, da nam ta velika odvisnost nikakor ni vedno v korist in da imajo močno omejene zmožnosti ukrepanja ob gospodarski krizi lahko tudi zelo visoko ceno. Toda kako smo sploh prišli do te točke? Prav to raziskuje še sveža knjiga sociologinje in ekonomistke dr. Ane Podvršič z naslovom Iz socializma v periferni kapitalizem, v kateri avtorica skozi dve veliki strukturni krizi - tisto, ki je zajela Jugoslavijo v 80-ih letih preteklega stoletja in pa tisto po letu 2008 – raziskuje, kako se je spreminjal položaj naše ekonomije v razmerju do mednarodnih trgov ter kako je to vplivalo na socialno in politično podobo naše države. Na kakšen način sta torej ti dve krizi prodrli v naš prostor in kako sta preobrazili naše gospodarstvo? Kako so se nanje odzvali domači politiki in družba ter kakšno vlogo so v tem kontekstu odigrale tuje finančne institucije? Koliko smo imeli pri vsem skupaj sploh manevrskega prostora, koliko pa smo le del širših strukturnih in ideoloških sprememb v svetovni ekonomiji? To je nekaj vprašanj, o katerih se bomo z Ano Podvršič pogovarjali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Glasovi svetov
Akupunktura je v Sloveniji kot dopolnilna metoda zdravljenja kronične bolečine že dalj časa del javnega zdravstvenega sistema
Akupunktura je v Sloveniji kot dopolnilna metoda zdravljenja kronične bolečine že dalj časa del javnega zdravstvenega sistema
Glasovi svetov
Lahko bi rekli, da je Kranj zibelka slovenske fotografije. Tu je bil ustanovljen prvi foto klub, ki si je v avstroogrskih časih drznil imenovati se »Prvi slovenski klub fotografov amaterjev« in v Kranju se je rodil prvi slovenski fotograf in izumitelj fotografije na steklo Janez Puhar. Že v slovenskih krogih, kaj šele v mednarodnih, je Puharja kljub izjemnemu dosežku za svetovno dediščino, skoraj nemogoče zaslediti, celo v fotografskih enciklopedijah je to težava. Zakaj je Janez Puhar, ki ga uvrščamo med svetovne pionirje razvoja fotografije, še vedno tako spregledan, (pre)malo znan, človek svetovljanskega duha, ki je bil vsestranski izobraženec, ki je govoril več kot 10 tujih jezikov, čeprav je deloval v skromnih razmerah, oddaljen od takratnih vplivnih centrov Evrope. Za pojasnila, podrobnejše vpoglede v njegovo izjemno življenjsko zgodbo, je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič tokrat gostila poznavalca Puharjevega dela in življenja - Petro Puhar, sorodnico Janeza Puharja, sicer zaposleno v Mestni knjižnici Kranj in Vasjo Doberleta, mojstra fotografije pri Fotografski zvezi Slovenije in pri Mednarodni zvezi za fotografsko umetnost. Oba gosta sta tudi člana Fotografskega društva Janez Puhar Kranj.
Lahko bi rekli, da je Kranj zibelka slovenske fotografije. Tu je bil ustanovljen prvi foto klub, ki si je v avstroogrskih časih drznil imenovati se »Prvi slovenski klub fotografov amaterjev« in v Kranju se je rodil prvi slovenski fotograf in izumitelj fotografije na steklo Janez Puhar. Že v slovenskih krogih, kaj šele v mednarodnih, je Puharja kljub izjemnemu dosežku za svetovno dediščino, skoraj nemogoče zaslediti, celo v fotografskih enciklopedijah je to težava. Zakaj je Janez Puhar, ki ga uvrščamo med svetovne pionirje razvoja fotografije, še vedno tako spregledan, (pre)malo znan, človek svetovljanskega duha, ki je bil vsestranski izobraženec, ki je govoril več kot 10 tujih jezikov, čeprav je deloval v skromnih razmerah, oddaljen od takratnih vplivnih centrov Evrope. Za pojasnila, podrobnejše vpoglede v njegovo izjemno življenjsko zgodbo, je voditeljica in avtorica oddaje Liana Buršič tokrat gostila poznavalca Puharjevega dela in življenja - Petro Puhar, sorodnico Janeza Puharja, sicer zaposleno v Mestni knjižnici Kranj in Vasjo Doberleta, mojstra fotografije pri Fotografski zvezi Slovenije in pri Mednarodni zvezi za fotografsko umetnost. Oba gosta sta tudi člana Fotografskega društva Janez Puhar Kranj.
Glasovi svetov
Čeprav so se kar tri četrtine njegove monumentalne zgodovine izgubile, je tisto, kar je od Livijevega besedila ostalo, nepogrešljivo za razumevanje nastanka rimske republike in njenega velikega obračuna s Hanibalom in Kartagino
Čeprav so se kar tri četrtine njegove monumentalne zgodovine izgubile, je tisto, kar je od Livijevega besedila ostalo, nepogrešljivo za razumevanje nastanka rimske republike in njenega velikega obračuna s Hanibalom in Kartagino
Glasovi svetov
Odsotnost celovite in sistematične spolne vzgoje ne pomeni, da mladi ne dobijo nikakršnih informacij o spolnosti in seksualnosti. Na svojih pametnih napravah lahko kjerkoli in kadarkoli dostopajo do pornografskih vsebin. Ker je resnična človekova seksualnost še vedno velika tabu tema, ker se o njej ne pogovarjamo, če pa že, pa se opozarja predvsem na nevarnosti ali spodbuja vzdržnost od seksa, potem seks v očeh odraščajočih ljudi ni nekaj, kar je namenjeno užitku in zabavi. Kako pa človekovo seksualnost obravnavajo religije? O tem, kakšen pogled, pravila, prepovedi in zapovedi imajo različne svetovne religije, od velikih abrahamovskih monoteizmov do novih religijskih gibanj in vzhodnih verskih tradicij, nam je razložil religiolog prof. dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Odsotnost celovite in sistematične spolne vzgoje ne pomeni, da mladi ne dobijo nikakršnih informacij o spolnosti in seksualnosti. Na svojih pametnih napravah lahko kjerkoli in kadarkoli dostopajo do pornografskih vsebin. Ker je resnična človekova seksualnost še vedno velika tabu tema, ker se o njej ne pogovarjamo, če pa že, pa se opozarja predvsem na nevarnosti ali spodbuja vzdržnost od seksa, potem seks v očeh odraščajočih ljudi ni nekaj, kar je namenjeno užitku in zabavi. Kako pa človekovo seksualnost obravnavajo religije? O tem, kakšen pogled, pravila, prepovedi in zapovedi imajo različne svetovne religije, od velikih abrahamovskih monoteizmov do novih religijskih gibanj in vzhodnih verskih tradicij, nam je razložil religiolog prof. dr. Aleš Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Glasovi svetov
Letošnja prejemnica Glazerjeve listine in tudi sicer večkrat nagrajena vsestranska umetnica Nika Autor je pred slabim mesecem napisala javno pismo, v katerem je odkrito spregovorila o svojih neuspelih poskusih prijavljanja na razpisih za delovno mesto ter o klientelizmu in neenakih možnostih za ženske v slovenskem akademskem prostoru. Zdi se, da je zgodba Nike Autor odprla pandorino skrinjico, saj so se nanjo odzvale številne ženske s podobnimi izkušnjami, a hkrati se zdi, da so patriarhalne strukture ter omrežja moči, ki reproducirajo neenakosti, nedotakljive. O položaju žensk ter o enakosti spolov v univerzitetnem okolju je spregovorila red. prof. dr. Milica Antić Gaber.
Letošnja prejemnica Glazerjeve listine in tudi sicer večkrat nagrajena vsestranska umetnica Nika Autor je pred slabim mesecem napisala javno pismo, v katerem je odkrito spregovorila o svojih neuspelih poskusih prijavljanja na razpisih za delovno mesto ter o klientelizmu in neenakih možnostih za ženske v slovenskem akademskem prostoru. Zdi se, da je zgodba Nike Autor odprla pandorino skrinjico, saj so se nanjo odzvale številne ženske s podobnimi izkušnjami, a hkrati se zdi, da so patriarhalne strukture ter omrežja moči, ki reproducirajo neenakosti, nedotakljive. O položaju žensk ter o enakosti spolov v univerzitetnem okolju je spregovorila red. prof. dr. Milica Antić Gaber.
Glasovi svetov
Z zgodovinarjem dr. Juretom Ramšakom o tem, kako je Jugoslavija znotraj različnih pratform, prav posebej pa Gibanja neuvrščenih, skušala propagirati in udejanjati pravičnejše mednarodno ekonomsko povezovanje od tistega, ki ga je po drugi svetovni vojni vodil Zahod z Združenimi državami na čelu
Z zgodovinarjem dr. Juretom Ramšakom o tem, kako je Jugoslavija znotraj različnih pratform, prav posebej pa Gibanja neuvrščenih, skušala propagirati in udejanjati pravičnejše mednarodno ekonomsko povezovanje od tistega, ki ga je po drugi svetovni vojni vodil Zahod z Združenimi državami na čelu
Glasovi svetov
Misel, da vedno vemo več, kot lahko povemo, se zdi precej očitna. Pravzaprav se na najbolj banalni, vsakdanji ravni redno srečujemo s tem problemom, ko pač že česa ne znamo dobro upovedati, ko ne najdemo pravih besed. A ta poanta, ki je danes tako razširjena, da se sliši kot obče mesto, pravzaprav skuša izpostaviti nekaj mnogo bolj temeljnega in bolj daljnosežnega, kot je zgolj pomanjkanje pravih besed. Osvetliti namreč skuša tiste razsežnosti védenja in osmišljanja sveta, ki se vedno in nujno izmaknejo besedam, in ki obenem tvorijo tako nujni temelj vsake vednosti kot tudi neobhodni okvir vsake komunikacije. Gre za izhodišče, iz katerega je judovsko-madžarski znanstvenik in filozof Michael Polányi zastavil svoje kartiranje tistega, čemur pravi tiha vednost. S tem konceptom je skušal na eni strani pojasniti, kako pravzaprav ljudje ustvarjamo vednost, kako ustvarjamo znanost in kako, po drugi strani, lahko instrumentalizacija znanosti v določene partikularne namene, - v današnjih časih bi bili to v prvi vrsti uporabni, aplikativni vidiki znanstvenih spoznanj -, ogroža samo znanost in s tem našo zmožnost ustvarjanja novega vedenja. Ideje, ki jih je Polanyi razvil v svojem delu Razsežnosti tihe vednosti, ki smo ga več kot pol stoletja po nastanku dobili v slovenskem prevodu v zbirki Temeljna dela založbe Krtina, so v tem času seveda vplivale na različna področja od filozofije znanosti do izobraževanja in celo managementa. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo ključne poante tega dela dodobra osvojili. Nasprotno, zdi se, da današnji čas kar kliče po tem, da razsežnostim tihe vednosti ponovno posvetimo nekaj več pozornosti. Gost tokratnih Glasov svetov je zato filozof in izr. prof. na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem dr. Tomaž Grušovnik, ki je knjigi pripisal spremno besedo.
Misel, da vedno vemo več, kot lahko povemo, se zdi precej očitna. Pravzaprav se na najbolj banalni, vsakdanji ravni redno srečujemo s tem problemom, ko pač že česa ne znamo dobro upovedati, ko ne najdemo pravih besed. A ta poanta, ki je danes tako razširjena, da se sliši kot obče mesto, pravzaprav skuša izpostaviti nekaj mnogo bolj temeljnega in bolj daljnosežnega, kot je zgolj pomanjkanje pravih besed. Osvetliti namreč skuša tiste razsežnosti védenja in osmišljanja sveta, ki se vedno in nujno izmaknejo besedam, in ki obenem tvorijo tako nujni temelj vsake vednosti kot tudi neobhodni okvir vsake komunikacije. Gre za izhodišče, iz katerega je judovsko-madžarski znanstvenik in filozof Michael Polányi zastavil svoje kartiranje tistega, čemur pravi tiha vednost. S tem konceptom je skušal na eni strani pojasniti, kako pravzaprav ljudje ustvarjamo vednost, kako ustvarjamo znanost in kako, po drugi strani, lahko instrumentalizacija znanosti v določene partikularne namene, - v današnjih časih bi bili to v prvi vrsti uporabni, aplikativni vidiki znanstvenih spoznanj -, ogroža samo znanost in s tem našo zmožnost ustvarjanja novega vedenja. Ideje, ki jih je Polanyi razvil v svojem delu Razsežnosti tihe vednosti, ki smo ga več kot pol stoletja po nastanku dobili v slovenskem prevodu v zbirki Temeljna dela založbe Krtina, so v tem času seveda vplivale na različna področja od filozofije znanosti do izobraževanja in celo managementa. Kar pa še zdaleč ne pomeni, da smo ključne poante tega dela dodobra osvojili. Nasprotno, zdi se, da današnji čas kar kliče po tem, da razsežnostim tihe vednosti ponovno posvetimo nekaj več pozornosti. Gost tokratnih Glasov svetov je zato filozof in izr. prof. na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem dr. Tomaž Grušovnik, ki je knjigi pripisal spremno besedo.
Glasovi svetov
Zadnje čase se veliko govori in piše o travmi. Glede na to, da je ta izraz, pojem tako medijsko pa tudi laično uporabljan/izrabljan, nas je v tokratni oddaji zanimalo, kaj travma pravzaprav sploh je, kako odreja naša življenja in tudi, kako mi lahko urejamo njo. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je gostila Sanjo Rozman, zdravnico in priznano psihoterapevtko, publicistko ter prof. dr. Metko Kuhar, redno predavateljico socialne psihologije na Univerzi v Ljubljani, raziskovalko, publicistko.
Zadnje čase se veliko govori in piše o travmi. Glede na to, da je ta izraz, pojem tako medijsko pa tudi laično uporabljan/izrabljan, nas je v tokratni oddaji zanimalo, kaj travma pravzaprav sploh je, kako odreja naša življenja in tudi, kako mi lahko urejamo njo. Avtorica in voditeljica oddaje Liana Buršič je gostila Sanjo Rozman, zdravnico in priznano psihoterapevtko, publicistko ter prof. dr. Metko Kuhar, redno predavateljico socialne psihologije na Univerzi v Ljubljani, raziskovalko, publicistko.
Glasovi svetov
Ženske v slovenski medicini
Ženske v slovenski medicini
Glasovi svetov
Svetovno združenje za spolno zdravje v Deklaraciji o spolnih pravicah izpostavlja, da ima vsakdo pravico do izobraževanja in celovite spolne vzgoje, ki mora biti prilagojena starosti, znanstveno natančna, kulturno kompetentna in temelječa na človekovih pravicah, enakosti spolov ter pozitivnem pristopu k spolnosti in užitku. V našem izobraževalnem sistemu takšne celovite in sistematične spolne vzgoje nimamo, zato je resnična človeška seksualnost še vedno močno tabuizirana, prepričanja o tem, kakšna je in kakšna bi morala biti, pa so zaznamovana s številnimi stereotipi, prepovedmi, zapovedmi, predsodki in škodljivimi miti, še posebej, ko gre za ženski užitek. Na Novi pošti v Ljubljani v letošnji gledališki sezoni poteka proces z naslovom Spolna vzgoja II, ki izhaja iz omenjene Deklaracije o spolnih pravicah in raziskuje seksualni užitek kot temeljno spolno pravico. Ustvarjalke raziskujejo teme, kot so boleči spolni odnosi in vaginizem, soglasje, seksualni užitek žensk s hendikepom, alternativne seksualne prakse ter zgodovina spolne vzgoje v Jugoslaviji. Režiserka Tjaša Črnigoj je na povabilo Urške Henigman prišla na pogovor o tem raziskovalno umetniškem projektu za oddajo Glasovi svetov.
Svetovno združenje za spolno zdravje v Deklaraciji o spolnih pravicah izpostavlja, da ima vsakdo pravico do izobraževanja in celovite spolne vzgoje, ki mora biti prilagojena starosti, znanstveno natančna, kulturno kompetentna in temelječa na človekovih pravicah, enakosti spolov ter pozitivnem pristopu k spolnosti in užitku. V našem izobraževalnem sistemu takšne celovite in sistematične spolne vzgoje nimamo, zato je resnična človeška seksualnost še vedno močno tabuizirana, prepričanja o tem, kakšna je in kakšna bi morala biti, pa so zaznamovana s številnimi stereotipi, prepovedmi, zapovedmi, predsodki in škodljivimi miti, še posebej, ko gre za ženski užitek. Na Novi pošti v Ljubljani v letošnji gledališki sezoni poteka proces z naslovom Spolna vzgoja II, ki izhaja iz omenjene Deklaracije o spolnih pravicah in raziskuje seksualni užitek kot temeljno spolno pravico. Ustvarjalke raziskujejo teme, kot so boleči spolni odnosi in vaginizem, soglasje, seksualni užitek žensk s hendikepom, alternativne seksualne prakse ter zgodovina spolne vzgoje v Jugoslaviji. Režiserka Tjaša Črnigoj je na povabilo Urške Henigman prišla na pogovor o tem raziskovalno umetniškem projektu za oddajo Glasovi svetov.
Glasovi svetov
Kompromis med različnimi družbenimi in političnimi akterji je nujni sestavni del tako rekoč vseh političnih sistemov. Celo v enopartijskih državah, totalitarnih režimih in absolutističnih kraljevinah so morali vladarji vedno na tak ali drugačen način usklajevati interese in poglede različnih skupin in močnih posameznikov. Če se je to večinoma odvijalo daleč od oči javnosti in vključevalo precej majhno število akterjev, pa se zdi, da je v parlamentarni demokraciji, kakršna se je na zahodu uveljavila v zadnjih 150 letih, politični kompromis tako rekoč na dnevnem redu in velikokrat povsem neobhoden za to, da se sploh sprejme kakršnekoli politične odločitve. In vendar se kompromisa v političnem prostoru parlamentarnih demokracij drži nenavaden sloves. Če se ta v nekaterih obdobjih zdi kot odličen mehanizem, s katerim lahko na miren način sklepamo dogovore med različnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev, in smo te kompromise - z bolj ali manj zavihanim nosom - pripravljeni tudi spoštovati, se drugič iskanje kompromisa med različnimi političnimi akterji zdi skorajda nemogoče, tudi sprejeti kompromisi pa sprožajo hudo nasprotovanje. Še več: če je politični kompromis v nekaterih obdobjih pri nas volivcih zaželen in viden kot izraz politične zrelosti, ga v drugih obdobjih vidimo kot nekaj zavržnega in se nam zdi prav nepremakljivost in brezkompromisnost političnih akterjev tisto, kar bi bilo treba nagraditi - kar je v 150 letni zgodovini parlamentarne demokracije nemalokrat privedlo ne le do zastojev pri sprejemanju kakršnihkoli političnih odločitev, temveč celo do nasilja znotraj parlamenta, tako kot recimo v Kraljevini Jugoslaviji, kjer so bili hudi pretepi med velikokrat povsem nespravljivimi poslanci tako rekoč na dnevnem redu. O kompleksni zgodovini kompromisa v parlamentarnih demokracijah bomo za tokratne Glasove svetov govorili z dr. Juretom Gašparičem z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: spodnji dom britanskega parlamenta, Wikipedija
Kompromis med različnimi družbenimi in političnimi akterji je nujni sestavni del tako rekoč vseh političnih sistemov. Celo v enopartijskih državah, totalitarnih režimih in absolutističnih kraljevinah so morali vladarji vedno na tak ali drugačen način usklajevati interese in poglede različnih skupin in močnih posameznikov. Če se je to večinoma odvijalo daleč od oči javnosti in vključevalo precej majhno število akterjev, pa se zdi, da je v parlamentarni demokraciji, kakršna se je na zahodu uveljavila v zadnjih 150 letih, politični kompromis tako rekoč na dnevnem redu in velikokrat povsem neobhoden za to, da se sploh sprejme kakršnekoli politične odločitve. In vendar se kompromisa v političnem prostoru parlamentarnih demokracij drži nenavaden sloves. Če se ta v nekaterih obdobjih zdi kot odličen mehanizem, s katerim lahko na miren način sklepamo dogovore med različnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev, in smo te kompromise - z bolj ali manj zavihanim nosom - pripravljeni tudi spoštovati, se drugič iskanje kompromisa med različnimi političnimi akterji zdi skorajda nemogoče, tudi sprejeti kompromisi pa sprožajo hudo nasprotovanje. Še več: če je politični kompromis v nekaterih obdobjih pri nas volivcih zaželen in viden kot izraz politične zrelosti, ga v drugih obdobjih vidimo kot nekaj zavržnega in se nam zdi prav nepremakljivost in brezkompromisnost političnih akterjev tisto, kar bi bilo treba nagraditi - kar je v 150 letni zgodovini parlamentarne demokracije nemalokrat privedlo ne le do zastojev pri sprejemanju kakršnihkoli političnih odločitev, temveč celo do nasilja znotraj parlamenta, tako kot recimo v Kraljevini Jugoslaviji, kjer so bili hudi pretepi med velikokrat povsem nespravljivimi poslanci tako rekoč na dnevnem redu. O kompleksni zgodovini kompromisa v parlamentarnih demokracijah bomo za tokratne Glasove svetov govorili z dr. Juretom Gašparičem z Inštituta za novejšo zgodovino. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: spodnji dom britanskega parlamenta, Wikipedija
Glasovi svetov
Prihodnji teden se v Ljubljani začenja 11. Gibanica, bienale slovenske sodobne plesne umetnosti. Med 22. in 25. februarjem bo na ogled izbor domače plesne produkcije zadnjih dveh let. Sodobni ples v Sloveniji dosega vrhunske rezultate, a se še vedno spopada s pomanjkanjem financiranja in slabimi delovnimi pogoji. V tokratni oddaji Glasovi svetov gostimo Nino Meško, članico umetniškega odbora Gibanice ter koreografa Jana Rozmana, člana upravnega odbora Društva za sodobni ples Slovenije. Oddajo pripravlja Miha Žorž
Prihodnji teden se v Ljubljani začenja 11. Gibanica, bienale slovenske sodobne plesne umetnosti. Med 22. in 25. februarjem bo na ogled izbor domače plesne produkcije zadnjih dveh let. Sodobni ples v Sloveniji dosega vrhunske rezultate, a se še vedno spopada s pomanjkanjem financiranja in slabimi delovnimi pogoji. V tokratni oddaji Glasovi svetov gostimo Nino Meško, članico umetniškega odbora Gibanice ter koreografa Jana Rozmana, člana upravnega odbora Društva za sodobni ples Slovenije. Oddajo pripravlja Miha Žorž
Glasovi svetov
V tokratni oddaji Glasovi svetov je novinarka in voditeljica Tita Mayer gostila direktorico Inštituta za preučevanje enakosti spolov mag. Ano Pavlič. Spregovorili sta o nacionalni raziskavi enakosti spolov na slovenskem podeželju, katere rezultati so v marsičem zelo zaskrbljujoči, predvem pa nedvomno kažejo na izrazito neenak in neenakovreden položaj žensk na podeželju.
V tokratni oddaji Glasovi svetov je novinarka in voditeljica Tita Mayer gostila direktorico Inštituta za preučevanje enakosti spolov mag. Ano Pavlič. Spregovorili sta o nacionalni raziskavi enakosti spolov na slovenskem podeželju, katere rezultati so v marsičem zelo zaskrbljujoči, predvem pa nedvomno kažejo na izrazito neenak in neenakovreden položaj žensk na podeželju.
Glasovi svetov
Kako dobro preživeti svoje življenje, je eno najstarejših vprašanj, s katerim se človeške skupnosti in posamezniki bržkone ukvarjajo že od nekdaj. In prav to vprašanje je tudi v središču Nikomahove etike, ki jo je pred več kot dva tisoč tristo leti napisal znameniti antični filozof Aristotel, slovenski prevod pa so nedavno ponatisnili pri Slovenski Matici. O tem, na kakšen način Aristotel razmišlja o dobrem in krepostnem življenju ter koliko so uvidi, ki nam jih ponuja, vredni upoštevanja tudi v današnjem, zgodovinsko povsem drugačnem času, bomo preverjali s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: Aristotel, kot ga je na freski z naslovom Atenska šola naslikal renesančni slikar Rafael, izsek iz freske
Kako dobro preživeti svoje življenje, je eno najstarejših vprašanj, s katerim se človeške skupnosti in posamezniki bržkone ukvarjajo že od nekdaj. In prav to vprašanje je tudi v središču Nikomahove etike, ki jo je pred več kot dva tisoč tristo leti napisal znameniti antični filozof Aristotel, slovenski prevod pa so nedavno ponatisnili pri Slovenski Matici. O tem, na kakšen način Aristotel razmišlja o dobrem in krepostnem življenju ter koliko so uvidi, ki nam jih ponuja, vredni upoštevanja tudi v današnjem, zgodovinsko povsem drugačnem času, bomo preverjali s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. foto: Aristotel, kot ga je na freski z naslovom Atenska šola naslikal renesančni slikar Rafael, izsek iz freske
Glasovi svetov
Ali živimo v svetu, kjer si vsaka država skuša priboriti čim večji vpliv in moč ter delovanje držav poganjajo zgolj materialni interesi? Ali pa moramo, da bi razumeli mednarodne odnose, razumeti tudi identiteto vsake države, njeno zgodovino, njen specifičen pogled na svet, na samo sebe in druge?
Ali živimo v svetu, kjer si vsaka država skuša priboriti čim večji vpliv in moč ter delovanje držav poganjajo zgolj materialni interesi? Ali pa moramo, da bi razumeli mednarodne odnose, razumeti tudi identiteto vsake države, njeno zgodovino, njen specifičen pogled na svet, na samo sebe in druge?
Glasovi svetov
Živimo v času velike negotovosti. Če omenimo samo dogajanje minulih treh let – pandemija koronavirusa, vojna v Ukrajini, ekstremni vremenski pojavi in naravne katastrofe, torej zdravstvena, gospodarska, energetska in okoljska kriza. Informacije o aktualnem dogajanju v sosednji ulici ali na drugem koncu sveta niso objektivne, saj jih kurirajo spletni giganti, njihov poslovni model temelji na pozornosti uporabnic in uporabnikov. Pridobijo jo s personaliziranimi in skrajnimi vsebinami, kar je povzročilo polarizacijo in radikalizacijo. Kako vse te družbene okoliščine vplivajo na intimna partnerstva, v katerih se posameznice in posamezniki vsak na svoj način in vsak s svojimi obrambnimi mehanizmi soočajo s strahovi? Seksolog in psihoterapevt Jaka Sotlar nam je povedal, kaj opaža v svoji praksi. Vabljeni k poslušanju.
Živimo v času velike negotovosti. Če omenimo samo dogajanje minulih treh let – pandemija koronavirusa, vojna v Ukrajini, ekstremni vremenski pojavi in naravne katastrofe, torej zdravstvena, gospodarska, energetska in okoljska kriza. Informacije o aktualnem dogajanju v sosednji ulici ali na drugem koncu sveta niso objektivne, saj jih kurirajo spletni giganti, njihov poslovni model temelji na pozornosti uporabnic in uporabnikov. Pridobijo jo s personaliziranimi in skrajnimi vsebinami, kar je povzročilo polarizacijo in radikalizacijo. Kako vse te družbene okoliščine vplivajo na intimna partnerstva, v katerih se posameznice in posamezniki vsak na svoj način in vsak s svojimi obrambnimi mehanizmi soočajo s strahovi? Seksolog in psihoterapevt Jaka Sotlar nam je povedal, kaj opaža v svoji praksi. Vabljeni k poslušanju.
Glasovi svetov
Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine
Ameriški zgodovinar Alan Mikhail v knjigi Božja senca dobro pokaže, kako je pri nas sicer neznani sultan Selim, ki je Otomanskemu imperiju vladal na začetku 16. stoletja, daljnosežno spremenil potek svetovne zgodovine
Glasovi svetov
Internet je obljubljal več demokracije in enakopravnosti, dobili pa smo polarizacijo, sovražni govor, poplavo dezinformacij, plutokracijo in tehnofevdalizem. Medtem ko dva najbolj znana obraza tega obrata, podjetji Meta in Twitter, doživljata najhujše pretrese v času svojega obstoja, se sprašujemo, kako naprej? Se bo Spletu 3, ki temelji na tehnologiji veriženja blokov, uspelo izogniti podobni usodi in s tehnologijo vendarle postaviti pravičnejše temelje za prihodnji razvoj? O tem smo se pogovarjali s filozofinjo Aude Launay, ki je sodelovala na mednarodni konferenci »Od skupnega do NFT-jev«, na kateri so razpravljali o sodobni digitalni kulturi. Konferenco je organiziral Zavod za sodobne umetnosti Aksioma pod pokroviteljstvom platforme konS v Kinu Šiška. Z Aude Launay se je pogovarjala Urška Henigman.
Internet je obljubljal več demokracije in enakopravnosti, dobili pa smo polarizacijo, sovražni govor, poplavo dezinformacij, plutokracijo in tehnofevdalizem. Medtem ko dva najbolj znana obraza tega obrata, podjetji Meta in Twitter, doživljata najhujše pretrese v času svojega obstoja, se sprašujemo, kako naprej? Se bo Spletu 3, ki temelji na tehnologiji veriženja blokov, uspelo izogniti podobni usodi in s tehnologijo vendarle postaviti pravičnejše temelje za prihodnji razvoj? O tem smo se pogovarjali s filozofinjo Aude Launay, ki je sodelovala na mednarodni konferenci »Od skupnega do NFT-jev«, na kateri so razpravljali o sodobni digitalni kulturi. Konferenco je organiziral Zavod za sodobne umetnosti Aksioma pod pokroviteljstvom platforme konS v Kinu Šiška. Z Aude Launay se je pogovarjala Urška Henigman.
Glasovi svetov
Ali bomo žrtvovali kmetijska zemljišča za postavitev sončnih elektrarn? Kako velike naj bodo? Kje bodo stale vetrne elektrarne? Bo prevladal interes kapitala ali skupno javno dobro? To je le nekaj vprašanj, ki si jih zastavljamo ob postavitvi naprav za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Tudi v luči napovedi, da bomo v Sloveniji v prihodnjih letih postavili za 1000 megavatov fotovoltaičnih panelov, čemur bomo namenili do 3000 hektarov površin. Konflikti med investitorji, lokalnimi skupnostmi in civilno družbo so ob takih projektih skoraj vedno v ospredju. Zato je še kako pomembno, da se umeščanja tovrstnih naprav v prostor lotevamo premišljeno in z upoštevanjem vseh vpletenih. Več v oddaji Glasovi svetov, ki jo pripravlja Miha Žorž.
Ali bomo žrtvovali kmetijska zemljišča za postavitev sončnih elektrarn? Kako velike naj bodo? Kje bodo stale vetrne elektrarne? Bo prevladal interes kapitala ali skupno javno dobro? To je le nekaj vprašanj, ki si jih zastavljamo ob postavitvi naprav za pridobivanje energije iz obnovljivih virov. Tudi v luči napovedi, da bomo v Sloveniji v prihodnjih letih postavili za 1000 megavatov fotovoltaičnih panelov, čemur bomo namenili do 3000 hektarov površin. Konflikti med investitorji, lokalnimi skupnostmi in civilno družbo so ob takih projektih skoraj vedno v ospredju. Zato je še kako pomembno, da se umeščanja tovrstnih naprav v prostor lotevamo premišljeno in z upoštevanjem vseh vpletenih. Več v oddaji Glasovi svetov, ki jo pripravlja Miha Žorž.
Glasovi svetov
Pred dobrim letom in pol je gledališka igralka Mia Skrbinac kot prva javno spregovorila o spolnem nadlegovanju, ki ga je doživljala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Jeseni so javnost pretresle anonimne izpovedi o spolnem nasilju v tako imenovani kulturni sferi, v teh dneh pa odmevajo obtožbe o spolnih zlorabah v slovenski cerkvi. O tem kako bodo problem nasilja v naši družbi, predvsem v delovnih okoljih, pričeli reševati na politični in zakonodajni ravni, bomo govorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila v.d. direktorico Direktorata za kulturne politike Ministrstva za kulturo, ga. Tjašo Pureber in državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, g. Simona Maljevca.
Pred dobrim letom in pol je gledališka igralka Mia Skrbinac kot prva javno spregovorila o spolnem nadlegovanju, ki ga je doživljala na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Jeseni so javnost pretresle anonimne izpovedi o spolnem nasilju v tako imenovani kulturni sferi, v teh dneh pa odmevajo obtožbe o spolnih zlorabah v slovenski cerkvi. O tem kako bodo problem nasilja v naši družbi, predvsem v delovnih okoljih, pričeli reševati na politični in zakonodajni ravni, bomo govorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila v.d. direktorico Direktorata za kulturne politike Ministrstva za kulturo, ga. Tjašo Pureber in državnega sekretarja na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, g. Simona Maljevca.
Glasovi svetov
Vaško situlo so našli v grobu bogatega vladarja
Vaško situlo so našli v grobu bogatega vladarja
Glasovi svetov
O družbeni, ekonomski in politični situaciji v Braziliji ter širših geopolitičnih trendih v Latinski Ameriki
O družbeni, ekonomski in politični situaciji v Braziliji ter širših geopolitičnih trendih v Latinski Ameriki
Glasovi svetov
Veleblagovnica Globus – ena najbolj prepoznavnih stavb v Kranju, letos praznuje 50. let. Je delo enega vodilnih protagonistov modernistične arhitekture s področja nekdanje Jugoslavije, velikega slovenskega arhitekta Edvarda Ravnikarja. Globus je že ob odprtju, avgusta leta 1972 vzbudil veliko pozornosti, tudi zaradi uporabe kortena, tedaj novega materiala v gradbeništvu oziroma arhitekturi v Jugoslaviji. In stavba, s tem značilnim površinskim slojem rje je danes pravzaprav zapisana v DNK Kranjčanov.O Globusu, njegovi gradnji, zgodovini, vplivu, simbolnem pomenu, revitalizacijski prenovi in navsezadnje o Ravnikarjevi arhitekturno-urbanistični viziji gorenjske prestolnice – Kranja, pa v tokratnih Glasovih svetov. Z Ravnikarjevo študentko/diplomantko in sodelavko, arhitektko Majdo Kregar in avtorico razstave v Mestni knjižnici Kranj (Globus- prvih 50 let) - Petro Puhar se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič
Veleblagovnica Globus – ena najbolj prepoznavnih stavb v Kranju, letos praznuje 50. let. Je delo enega vodilnih protagonistov modernistične arhitekture s področja nekdanje Jugoslavije, velikega slovenskega arhitekta Edvarda Ravnikarja. Globus je že ob odprtju, avgusta leta 1972 vzbudil veliko pozornosti, tudi zaradi uporabe kortena, tedaj novega materiala v gradbeništvu oziroma arhitekturi v Jugoslaviji. In stavba, s tem značilnim površinskim slojem rje je danes pravzaprav zapisana v DNK Kranjčanov.O Globusu, njegovi gradnji, zgodovini, vplivu, simbolnem pomenu, revitalizacijski prenovi in navsezadnje o Ravnikarjevi arhitekturno-urbanistični viziji gorenjske prestolnice – Kranja, pa v tokratnih Glasovih svetov. Z Ravnikarjevo študentko/diplomantko in sodelavko, arhitektko Majdo Kregar in avtorico razstave v Mestni knjižnici Kranj (Globus- prvih 50 let) - Petro Puhar se je pogovarjala avtorica oddaje Liana Buršič
Glasovi svetov
Ob mednarodnih dnevih delovanja proti nasilju nad ženskami, ki se bodo kakor vsako leto pričeli 25. novembra, bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov spregovorili o tem, zakaj je nasilje družbeni in sistemski problem, kakšni stereotipi še vedno prevladujejo glede nasilja in kako smo vsi soodgovorni za ustvarjanje družbe brez nasilja. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila vodjo programa SOS telefon Dalido Horvat.
Ob mednarodnih dnevih delovanja proti nasilju nad ženskami, ki se bodo kakor vsako leto pričeli 25. novembra, bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov spregovorili o tem, zakaj je nasilje družbeni in sistemski problem, kakšni stereotipi še vedno prevladujejo glede nasilja in kako smo vsi soodgovorni za ustvarjanje družbe brez nasilja. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila vodjo programa SOS telefon Dalido Horvat.
Glasovi svetov
Kako so iz vzhodnoalpskih Slovanov v počasnem zgodovinskem procesu nastali Kranjci, Štajerci, Goričani in Korošci in kako potem iz njih moderni Slovenci?
Kako so iz vzhodnoalpskih Slovanov v počasnem zgodovinskem procesu nastali Kranjci, Štajerci, Goričani in Korošci in kako potem iz njih moderni Slovenci?
Glasovi svetov
S poznavalko paleolitika o življenju neandertalcev in o najdbah, ki nam o njih govorijo
S poznavalko paleolitika o življenju neandertalcev in o najdbah, ki nam o njih govorijo
Glasovi svetov
Letos mineva šestdeset let od kubanske raketne krize, ki je svet pahnila na rob jedrske katastrofe.
Letos mineva šestdeset let od kubanske raketne krize, ki je svet pahnila na rob jedrske katastrofe.
Glasovi svetov
V začetku oktobra so v Ljubljani ustanovili sindikat za ustvarjalnost in kulturo Zasuk, ki bo združeval delavke in delavce v kulturno-ustvarjalnem sektorju. Ti večinoma delujejo kot zunanji izvajalci javnih zavodov, nevladnih organizacij in podjetij, kar pa pogosto pomeni, da delajo kot poceni ali celo brezplačna delovna sila. To prakso je treba nemudoma prekiniti, le z združevanjem in povezovanjem pa bodo izboljšali pogajalski položaj delavcev. V kulturno-ustvarjalnem sektorju dela cela paleta ljudi iz različnih poklicev, ki so zaradi večinoma prekarnih oblik dela povsem nezaščiteni. Slišali bomo pogovor z dvema vidnima članoma novoustanovljenega sindikata Zasuk. To sta Eva Matjaž in Andraž Mali. Prva je dolgoletna raziskovalka razmer na trgu dela v kreativnem sektorju, drugi pa odličen poznavalec delavskega organiziranja in povezovanja. Glasove svetov je pripravil Miha Žorž.
V začetku oktobra so v Ljubljani ustanovili sindikat za ustvarjalnost in kulturo Zasuk, ki bo združeval delavke in delavce v kulturno-ustvarjalnem sektorju. Ti večinoma delujejo kot zunanji izvajalci javnih zavodov, nevladnih organizacij in podjetij, kar pa pogosto pomeni, da delajo kot poceni ali celo brezplačna delovna sila. To prakso je treba nemudoma prekiniti, le z združevanjem in povezovanjem pa bodo izboljšali pogajalski položaj delavcev. V kulturno-ustvarjalnem sektorju dela cela paleta ljudi iz različnih poklicev, ki so zaradi večinoma prekarnih oblik dela povsem nezaščiteni. Slišali bomo pogovor z dvema vidnima članoma novoustanovljenega sindikata Zasuk. To sta Eva Matjaž in Andraž Mali. Prva je dolgoletna raziskovalka razmer na trgu dela v kreativnem sektorju, drugi pa odličen poznavalec delavskega organiziranja in povezovanja. Glasove svetov je pripravil Miha Žorž.
Glasovi svetov
Komunikacija v sodobni digitalizirani družbi poteka kjerkoli in kadarkoli. Pošiljamo si tekstovna sporočila, delimo fotografije in se pogovarjamo prek videoklicev. Tako kot druge vidike vsakdanjega življenja tudi sodobna partnerska razmerja močno zaznamuje tehnologija, ki pa je v resnici že od nekdaj del intimne komunikacije. Če so bili prvi ženitni posrednik časopisi z osebnimi oglasi, imajo to vlogo danes aplikacije za pametne telefone, ki so izjemno priljubljeno in razširjeno orodje za spoznavanje ljudi in dogovarjanje za intimna srečanja. Tinder, Grinder, Badoo, Bumble, Her, Feeld – tukaj uporabnice in uporabniki v Sloveniji izbirajo potencialne intimne partnerke in partnerje. Kako? To raziskuje Anamarija Šiša, doktorska študentka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pred mikrofon jo je povabila Urška Henigman.
Komunikacija v sodobni digitalizirani družbi poteka kjerkoli in kadarkoli. Pošiljamo si tekstovna sporočila, delimo fotografije in se pogovarjamo prek videoklicev. Tako kot druge vidike vsakdanjega življenja tudi sodobna partnerska razmerja močno zaznamuje tehnologija, ki pa je v resnici že od nekdaj del intimne komunikacije. Če so bili prvi ženitni posrednik časopisi z osebnimi oglasi, imajo to vlogo danes aplikacije za pametne telefone, ki so izjemno priljubljeno in razširjeno orodje za spoznavanje ljudi in dogovarjanje za intimna srečanja. Tinder, Grinder, Badoo, Bumble, Her, Feeld – tukaj uporabnice in uporabniki v Sloveniji izbirajo potencialne intimne partnerke in partnerje. Kako? To raziskuje Anamarija Šiša, doktorska študentka na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pred mikrofon jo je povabila Urška Henigman.
Glasovi svetov
17. oktobra bomo obeležili peto obletnico gibanja #MeToo, ki je razkrilo strukturo spolnega nasilja nad ženskami in povzročilo globalne spremembe v dojemanju nasilja zaradi spola. V teh dneh pa minevajo tudi dobri trije meseci po razveljavitvi primera Roe vs. Wade v Združenih državah Amerike, ki je ženskam omogočal pravico do abortusa in dve leti odkar je Poljska vlada sprejela zakon, ki je ženskam skoraj popolnoma odvzel pravico do odoločanja o lastnem telesu. Reproduktivne pravice žensk pa restriktivne politike zmanjšujejo tudi drugod. Poleg že omenjenih Združenih držav Amerike in Poljske velja opozoriti na Madžarsko, Hrvaško in Italijo. Kljub neokonservativnim gibanjem in politikam nekaterih držav, pa se upor žensk proti nasilju in proti kršenju njihovih pravic nadaljuje. Več o položaju žensk v oddaji Glasovi svetov, z gostjo Niko Kovač in voditeljico oddaje Tito Mayer.
17. oktobra bomo obeležili peto obletnico gibanja #MeToo, ki je razkrilo strukturo spolnega nasilja nad ženskami in povzročilo globalne spremembe v dojemanju nasilja zaradi spola. V teh dneh pa minevajo tudi dobri trije meseci po razveljavitvi primera Roe vs. Wade v Združenih državah Amerike, ki je ženskam omogočal pravico do abortusa in dve leti odkar je Poljska vlada sprejela zakon, ki je ženskam skoraj popolnoma odvzel pravico do odoločanja o lastnem telesu. Reproduktivne pravice žensk pa restriktivne politike zmanjšujejo tudi drugod. Poleg že omenjenih Združenih držav Amerike in Poljske velja opozoriti na Madžarsko, Hrvaško in Italijo. Kljub neokonservativnim gibanjem in politikam nekaterih držav, pa se upor žensk proti nasilju in proti kršenju njihovih pravic nadaljuje. Več o položaju žensk v oddaji Glasovi svetov, z gostjo Niko Kovač in voditeljico oddaje Tito Mayer.
Glasovi svetov
So desničarski voditelji, ki na različnih koncih sveta danes zasledujejo avtoritarne politike, res fašisti, kakor jim očitajo na levici, ali pa se njihova ideologija vendar pomembno loči od tiste iz 30. let 20. stoletja?
So desničarski voditelji, ki na različnih koncih sveta danes zasledujejo avtoritarne politike, res fašisti, kakor jim očitajo na levici, ali pa se njihova ideologija vendar pomembno loči od tiste iz 30. let 20. stoletja?
Glasovi svetov
Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan in nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, pogled na svet. Ali kot je zapisala znamenita Susan Sontag, »fotografije nas učijo novega vizualnega koda, s tem pa spreminjajo in širijo naše pojme o tem, kaj je vredno pogleda in kaj imamo pravico gledati«. Vsaka fotografija ima v sebi sporočilno vrednost in tokrat nas bo zanimalo, kaj nam s svojimi fotografskimi deli sporočajo oziroma so poskušale sporočiti ene najbolj znanih svetovnih fotografinj. V svetu fotografije, ki je še vedno pretežno moški poklic je kar nekaj žensk, fotografinj, ki sodijo v sam svetovni vrh fotografske umetnosti, tudi reportažne. Kako so gledale na svet, v čem se njihov pogled razlikuje od moških kolegov? Mnoge med njimi so bile izrazite humanistke, socialno občutljive, zelo samosvoje in zavezane svobodi, predvsem kreativni, pa vendar – kje so se morale ukloniti, vliti v stereotipni kalup patriarhalnemu modusu operandi, ki še vedno vlada svetu? "Fotoaparat je instrument, ki nas uči, kako videti življenje brez aparata" je nekoč izjavila Dorothea Lang, ameriška fotografinja, ki je zaslovela s svojo znamenito serijo fotografij migrantske matere, družine, posnete v času velike gospodarske krize. Fotografinja Letizia Battaglia, tudi ena najvidnejših intelektualk naše dobe, pa je s fotoaparatom v roki pripovedovala ne le zgodbo Sicilije in cosa nostre, temveč vse Italije. Za debato o znamenitih velikih ženskah pretekle in sodobne fotografije je avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič gostila dr. Marijo Skočir, višjo kustosinja, vodjo alerije Jakopič in galerije Vžigalica ter Manco Juvan, mednarodno priznano fotografinja, fotoreporterko.
Fotografske podobe nas spremljajo vsak dan in nam zavestno in nezavedno oblikujejo misli, občutja, pogled na svet. Ali kot je zapisala znamenita Susan Sontag, »fotografije nas učijo novega vizualnega koda, s tem pa spreminjajo in širijo naše pojme o tem, kaj je vredno pogleda in kaj imamo pravico gledati«. Vsaka fotografija ima v sebi sporočilno vrednost in tokrat nas bo zanimalo, kaj nam s svojimi fotografskimi deli sporočajo oziroma so poskušale sporočiti ene najbolj znanih svetovnih fotografinj. V svetu fotografije, ki je še vedno pretežno moški poklic je kar nekaj žensk, fotografinj, ki sodijo v sam svetovni vrh fotografske umetnosti, tudi reportažne. Kako so gledale na svet, v čem se njihov pogled razlikuje od moških kolegov? Mnoge med njimi so bile izrazite humanistke, socialno občutljive, zelo samosvoje in zavezane svobodi, predvsem kreativni, pa vendar – kje so se morale ukloniti, vliti v stereotipni kalup patriarhalnemu modusu operandi, ki še vedno vlada svetu? "Fotoaparat je instrument, ki nas uči, kako videti življenje brez aparata" je nekoč izjavila Dorothea Lang, ameriška fotografinja, ki je zaslovela s svojo znamenito serijo fotografij migrantske matere, družine, posnete v času velike gospodarske krize. Fotografinja Letizia Battaglia, tudi ena najvidnejših intelektualk naše dobe, pa je s fotoaparatom v roki pripovedovala ne le zgodbo Sicilije in cosa nostre, temveč vse Italije. Za debato o znamenitih velikih ženskah pretekle in sodobne fotografije je avtorica oddaje in voditeljica Liana Buršič gostila dr. Marijo Skočir, višjo kustosinja, vodjo alerije Jakopič in galerije Vžigalica ter Manco Juvan, mednarodno priznano fotografinja, fotoreporterko.
Glasovi svetov
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Glasovi svetov
Stečki, nagrobni spomeniki, kamni, za katere je nekdaj veljalo, da so del pogrebne kulture bogomilov, v resnici pripadajo zelo mešani tradiciji kulturno, etnično in versko zelo pestri in pluralni družbi, ki je živela na področju zahodnega Balkana od 12. do 16. stoletja, predvsem na ozemlju Bosne in Hercegovine. Poleg tega, da ta fenomen, ki v tistem obdobju težko najde par kje drugje v Evropi, prepleta različna izročila, je veliko raznolikosti tudi v podobah nagrobnikov. Strokovnjaki različnih področji, zgodovinarji, arheologi, krajinarji, umetnostni zgodovinarji, geologi in drugi, ugotavljajo tudi širino in prepletenost »estetskega izražanja, pisave in jezikov«, kot so zapisali sodelujoči v mednarodnem projektu Dežela stečkov: multikulturna družbena slika srednjeveške Hercegovine, v katerega so vključeni tudi raziskovalci z ZRC SAZU v Ljubljani. Magda Tušar se je že za oddajo Kulturni fokus na daljavo pogovarjala z dr. Sašo Čaval, arheologinjo, ki projekt tudi vodi, (med drugim aktivno deluje na Univerzi v Stanfordu iz San Francisca) in z dr. Lucijo Grahek, arheologinjo z ZRC SAZU, ki je bila gostja v studiu. Dr. Monika Milosavljevič, tudi arheologinja, ki sodeluje pri raziskavah na terenu, sicer pa deluje na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu, pa v zvezi s presenečenji, da je v določenih srednjeveških obdobjih na Balkanu vladala tako raznovrstnost kot homogenost različnih kulturnih skupin, pravi, da bi morali fokus preteklosti in sedanjosti videti v socialnem življenju, namesto da podlegamo nacionalističinim in političnim zlorabam. Tudi antropološka in arheološka znanost sta bili nekdaj dekli ideoloških potreb. Še pred desetletji so v teh skupnostih nastajale prikrite rasistične ideologije ...
Stečki, nagrobni spomeniki, kamni, za katere je nekdaj veljalo, da so del pogrebne kulture bogomilov, v resnici pripadajo zelo mešani tradiciji kulturno, etnično in versko zelo pestri in pluralni družbi, ki je živela na področju zahodnega Balkana od 12. do 16. stoletja, predvsem na ozemlju Bosne in Hercegovine. Poleg tega, da ta fenomen, ki v tistem obdobju težko najde par kje drugje v Evropi, prepleta različna izročila, je veliko raznolikosti tudi v podobah nagrobnikov. Strokovnjaki različnih področji, zgodovinarji, arheologi, krajinarji, umetnostni zgodovinarji, geologi in drugi, ugotavljajo tudi širino in prepletenost »estetskega izražanja, pisave in jezikov«, kot so zapisali sodelujoči v mednarodnem projektu Dežela stečkov: multikulturna družbena slika srednjeveške Hercegovine, v katerega so vključeni tudi raziskovalci z ZRC SAZU v Ljubljani. Magda Tušar se je že za oddajo Kulturni fokus na daljavo pogovarjala z dr. Sašo Čaval, arheologinjo, ki projekt tudi vodi, (med drugim aktivno deluje na Univerzi v Stanfordu iz San Francisca) in z dr. Lucijo Grahek, arheologinjo z ZRC SAZU, ki je bila gostja v studiu. Dr. Monika Milosavljevič, tudi arheologinja, ki sodeluje pri raziskavah na terenu, sicer pa deluje na Filozofski fakulteti Univerze v Beogradu, pa v zvezi s presenečenji, da je v določenih srednjeveških obdobjih na Balkanu vladala tako raznovrstnost kot homogenost različnih kulturnih skupin, pravi, da bi morali fokus preteklosti in sedanjosti videti v socialnem življenju, namesto da podlegamo nacionalističinim in političnim zlorabam. Tudi antropološka in arheološka znanost sta bili nekdaj dekli ideoloških potreb. Še pred desetletji so v teh skupnostih nastajale prikrite rasistične ideologije ...
Glasovi svetov
4. septembra smo obeležili svetovni dan spolnega zdravja, ki je pod sloganom »Let's talk pleasure« oziroma "Pogovarjajmo se o užitku" poudaril pomen užitka za seksualno dobrobit vsake osebe. Svetovna zdravstvena organizacija je izpostavila, da na spolno zdravje vpliva kakovost, varnost in spoštovanje v vseh vrstah odnosov – najprej do samega sebe, do drugih posameznic in posameznikov, v družinah, med prijatelji in nenazadnje v družbi, v kateri živimo. Spolne in seksualne norme pomembno vplivajo na naše izkušnje, zato je za spolno zdravje izjemno pomembno spoštovanje osnovnih človekovih pravic. Eden največjih tabujev v sodobni digitalizirani in seksualnlizirani družbi je presenetljivo še vedno pogovor o spolnosti, telesu, čustvih, užitku. To naslavlja razstava Približevanja, ki sta jo na povabilo kustosinje Irene Čerčnik v Centru sodobnih umetnosti Celje v Galeriji Račka pripravili umetnici Mojca Senegačnik in Andreja Džakušič. Raziskovali sta željo in užitek onkraj družbenih predsodkov, pričakovanj in normativov, ustvarili prostor približevanja drugemu in drugačnemu ter deljenja pisane palete izkušenj, ki segajo v različna življenjska obdobja in situacije. Z umetnicama smo se pogovarjali za tokratno oddajo Glasovi svetov, vabimo vas v našo družbo.
4. septembra smo obeležili svetovni dan spolnega zdravja, ki je pod sloganom »Let's talk pleasure« oziroma "Pogovarjajmo se o užitku" poudaril pomen užitka za seksualno dobrobit vsake osebe. Svetovna zdravstvena organizacija je izpostavila, da na spolno zdravje vpliva kakovost, varnost in spoštovanje v vseh vrstah odnosov – najprej do samega sebe, do drugih posameznic in posameznikov, v družinah, med prijatelji in nenazadnje v družbi, v kateri živimo. Spolne in seksualne norme pomembno vplivajo na naše izkušnje, zato je za spolno zdravje izjemno pomembno spoštovanje osnovnih človekovih pravic. Eden največjih tabujev v sodobni digitalizirani in seksualnlizirani družbi je presenetljivo še vedno pogovor o spolnosti, telesu, čustvih, užitku. To naslavlja razstava Približevanja, ki sta jo na povabilo kustosinje Irene Čerčnik v Centru sodobnih umetnosti Celje v Galeriji Račka pripravili umetnici Mojca Senegačnik in Andreja Džakušič. Raziskovali sta željo in užitek onkraj družbenih predsodkov, pričakovanj in normativov, ustvarili prostor približevanja drugemu in drugačnemu ter deljenja pisane palete izkušenj, ki segajo v različna življenjska obdobja in situacije. Z umetnicama smo se pogovarjali za tokratno oddajo Glasovi svetov, vabimo vas v našo družbo.
Glasovi svetov
V množici digitalnih vsebin je vse težje uzreti širšo sliko.
V množici digitalnih vsebin je vse težje uzreti širšo sliko.
Glasovi svetov
Skrb za ostarele člane skupnosti je pri človeštvu seveda prisotna že od nekdaj. In vendar se načini, kako družbe poskrbijo za tiste, ki zaradi svoje starosti ne morejo več delati, skozi zgodovino močno spreminjajo. V tem smislu verjetno lahko rečemo, da je enega največjih pretresov v evropski socialni zgodovini povzročila intenzivna industrializacija od 19. stoletja naprej, zaradi katere so se množice ostarelih delavcev – ki so s selitvijo v mesta izgubile zaščito lokalnih družinskih ali vaških skupnosti – v starosti ostajale dobesedno na cesti, skrb za ta pereč socialni problem pa je vse bolj postajal vprašanje države in ne ožje skupnosti vsakega posameznika. No, če se je po vrsti poskusov uvedbe nekakšnih pokojninskih zavarovanj – ki pa dolgo niso vključevala vseh delavcev – zdelo, da je po drugi svetovni vojni vzpostavljeni univerzalni pokojninski sistem dokončno rešil vprašanje, kako ostarelim omogočiti dostojno življenje tudi v moderni industrializirani družbi, pa se je v zadnjih desetletjih pokazalo, da nas tudi ta pokojninski model ne bo spremljal večno. O tem, s kakšnimi težavami se evropski pokojninski sistemi v luči spremenjenih demografskih in ekonomskih razmer srečujejo v času od konca hladne vojne, zakaj so nacionalne države na področju socialnih politik v tem času vedno več moči prepustile zunanjim, nadnacionalnim institucijam ter kakšne pokojninske modele so te institucije narekovale v različnih obdobjih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s poznavalcev evropskih socialnih politik dr. Igorjem Guardiancichem, asistentom na oddelku za politične vede, pravo in mednarodne odnose na Univerzi v Padovi. Foto: Pixabay
Skrb za ostarele člane skupnosti je pri človeštvu seveda prisotna že od nekdaj. In vendar se načini, kako družbe poskrbijo za tiste, ki zaradi svoje starosti ne morejo več delati, skozi zgodovino močno spreminjajo. V tem smislu verjetno lahko rečemo, da je enega največjih pretresov v evropski socialni zgodovini povzročila intenzivna industrializacija od 19. stoletja naprej, zaradi katere so se množice ostarelih delavcev – ki so s selitvijo v mesta izgubile zaščito lokalnih družinskih ali vaških skupnosti – v starosti ostajale dobesedno na cesti, skrb za ta pereč socialni problem pa je vse bolj postajal vprašanje države in ne ožje skupnosti vsakega posameznika. No, če se je po vrsti poskusov uvedbe nekakšnih pokojninskih zavarovanj – ki pa dolgo niso vključevala vseh delavcev – zdelo, da je po drugi svetovni vojni vzpostavljeni univerzalni pokojninski sistem dokončno rešil vprašanje, kako ostarelim omogočiti dostojno življenje tudi v moderni industrializirani družbi, pa se je v zadnjih desetletjih pokazalo, da nas tudi ta pokojninski model ne bo spremljal večno. O tem, s kakšnimi težavami se evropski pokojninski sistemi v luči spremenjenih demografskih in ekonomskih razmer srečujejo v času od konca hladne vojne, zakaj so nacionalne države na področju socialnih politik v tem času vedno več moči prepustile zunanjim, nadnacionalnim institucijam ter kakšne pokojninske modele so te institucije narekovale v različnih obdobjih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili s poznavalcev evropskih socialnih politik dr. Igorjem Guardiancichem, asistentom na oddelku za politične vede, pravo in mednarodne odnose na Univerzi v Padovi. Foto: Pixabay
Glasovi svetov
"Slab okus je mnogo bolj vzemirljiv od dobrega" Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za Helmuta Newtona - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala Barbara Čeferin, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in Fulvio Grisoni, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval. V pogovoru z avtorico oddaje Liano Buršič
"Slab okus je mnogo bolj vzemirljiv od dobrega" Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za Helmuta Newtona - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala Barbara Čeferin, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in Fulvio Grisoni, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval. V pogovoru z avtorico oddaje Liano Buršič
Glasovi svetov
V tokratni oddaji Glasovi svetov boste slišali pogovor o zgodovini družine, o mitih in stereotipih, o liberalizaciji in hkratnemu vračanju nazadnjaških pogledov na družinske skupnosti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila redno profesorico dr. Darjo Zaviršek.
V tokratni oddaji Glasovi svetov boste slišali pogovor o zgodovini družine, o mitih in stereotipih, o liberalizaciji in hkratnemu vračanju nazadnjaških pogledov na družinske skupnosti. Voditeljica Tita Mayer je pred mikrofon povabila redno profesorico dr. Darjo Zaviršek.
Glasovi svetov
Kako se v tipičnih jedeh, pod katerimi se šibijo tržaške mize, izraža nostalgija, ki jo mesto v zalivu danes goji do habsburškega imperija?
Kako se v tipičnih jedeh, pod katerimi se šibijo tržaške mize, izraža nostalgija, ki jo mesto v zalivu danes goji do habsburškega imperija?
Glasovi svetov
»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali s tokratnimi gosti, predavateljem na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primožem Krašovcem, filozofom dr. Alešem Mendiževcem ter ekonomistom, strokovnim sodelavcem na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorjem Feketijo, ki za začetek takole razlaga sam izvor izraza tehnofevdalizem v ekonomski vedi. Oddajo, ki ste jo v preteklosti že lahko slišali v Intelekti na Prvem, je pripravila Alja Zore.
»Ne živimo več v kapitalizmu, ampak v tehnofevdalizmu.« Tako se glasi teza nekaterih ekonomistov, ki skušajo pojasniti spremembe v svetu, v katerem ima zgolj peščica izjemno bogatih posameznikov – med drugimi lastniki gigantskih digitalnih podjetij, kot so Google, Amazon, Apple, Microsoft in Meta oz. Facebook – v rokah ne le skorajda nepredstavljivo ekonomsko, ampak tudi vedno večjo politično in družbeno moč. Toda kako smiselna je pravzaprav primerjava današnjega družbeno-gospodarskega ustroja s srednjeveškim fevdalizmom? Ali se kapitalizem, kakršnega smo poznali, skozi neznansko koncentracijo gospodarske in družbene moči ter vso tehnologijo, ki omogoča doslej nepredstavljiv nadzor nad obnašanjem posameznikov, res tako zelo spreminja, da zanj potrebujemo novo besedo ali pa lahko vse to mirno razumemo tudi v kontekstu kapitalizma? In nenazadnje: kaj – če ne ponovna fevdalizacija – sploh je bistvo sprememb, ki smo jim priča? O tovrstnih vprašanjih bomo razmišljali s tokratnimi gosti, predavateljem na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primožem Krašovcem, filozofom dr. Alešem Mendiževcem ter ekonomistom, strokovnim sodelavcem na ljubljanski Ekonomski fakulteti Igorjem Feketijo, ki za začetek takole razlaga sam izvor izraza tehnofevdalizem v ekonomski vedi. Oddajo, ki ste jo v preteklosti že lahko slišali v Intelekti na Prvem, je pripravila Alja Zore.
Glasovi svetov
Reševanje severnega belega nosoroga, vrste na robu izumrtja
Reševanje severnega belega nosoroga, vrste na robu izumrtja
Glasovi svetov
Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je nedavno ponovno pretresel slovensko javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z dr. Jasno Podreka, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, prostovoljko Društva SOS telefon.
Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je nedavno ponovno pretresel slovensko javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z dr. Jasno Podreka, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, prostovoljko Društva SOS telefon.
Glasovi svetov
V tokratnih Glasovih svetov se bomo posvetili disciplinizaciji humorja in temu, kaj je smešno. Oddajo, ki jo je pripravila Liana Buršič, ste v preteklosti že lahko slišali v Intelekti na Prvem.
V tokratnih Glasovih svetov se bomo posvetili disciplinizaciji humorja in temu, kaj je smešno. Oddajo, ki jo je pripravila Liana Buršič, ste v preteklosti že lahko slišali v Intelekti na Prvem.
Glasovi svetov
Repriza oddaje, v kateri smo z ekonomistom dr. Bogomirjem Kovačem še pred izbruhom vojne v Ukrajini govorili o gospodarskih, psiholoških, družbenih in geopolitičnih vzrokih rasti cen
Repriza oddaje, v kateri smo z ekonomistom dr. Bogomirjem Kovačem še pred izbruhom vojne v Ukrajini govorili o gospodarskih, psiholoških, družbenih in geopolitičnih vzrokih rasti cen
Glasovi svetov
Potem ko je na začetku meseca Italija Grčiji vrnila dragocen del marmornatega friza iz slovitega Partenona na atenski Akropoli, so zdaj oči uprte v Združeno kraljestvo in v Britanski muzej. Ta namreč že več kot dvesto let hrani vrsto neprecenljivih partenonskih skulptur. Kaj se bo zgodilo z njimi? Kdo je njihov lastnik? Kdo je bil lord Elgin, ki jih je na začetku 19. stoletja iz Grčije prepeljal v London? Iztok Konc in arheolog prof. Božidar Slapšak. Foto: Andrew Dunn, cc
Potem ko je na začetku meseca Italija Grčiji vrnila dragocen del marmornatega friza iz slovitega Partenona na atenski Akropoli, so zdaj oči uprte v Združeno kraljestvo in v Britanski muzej. Ta namreč že več kot dvesto let hrani vrsto neprecenljivih partenonskih skulptur. Kaj se bo zgodilo z njimi? Kdo je njihov lastnik? Kdo je bil lord Elgin, ki jih je na začetku 19. stoletja iz Grčije prepeljal v London? Iztok Konc in arheolog prof. Božidar Slapšak. Foto: Andrew Dunn, cc
Glasovi svetov
15. junij je dan, ko se prične festival Spider. Gre za festival radikalnih teles, ki odpira možnost intenzivnega kritičnega obravnavanja kompleksnega kulturnopolitičnega ozračja, družbenih trenj in paradoksov, sodobnih tabujev in najbolj perečih tem – skozi umetniški izraz. Sodobne umetniške plesne in performativne prakse in veriga poglobljenih pogovorov, če na kratko povzamemo festival. V studiu gostimo dve izjemni ženski, večkrat nagrajeni umetnici. Dr. Baro Kolenc, filozofinjo in umetnico na področju uprizoritvenih umetnosti, osebo, ki bdi nad pogovornim delom festivala in ambasadorko festivala Lejo Jurišić, plesalko, koreografinjo, performerko.
15. junij je dan, ko se prične festival Spider. Gre za festival radikalnih teles, ki odpira možnost intenzivnega kritičnega obravnavanja kompleksnega kulturnopolitičnega ozračja, družbenih trenj in paradoksov, sodobnih tabujev in najbolj perečih tem – skozi umetniški izraz. Sodobne umetniške plesne in performativne prakse in veriga poglobljenih pogovorov, če na kratko povzamemo festival. V studiu gostimo dve izjemni ženski, večkrat nagrajeni umetnici. Dr. Baro Kolenc, filozofinjo in umetnico na področju uprizoritvenih umetnosti, osebo, ki bdi nad pogovornim delom festivala in ambasadorko festivala Lejo Jurišić, plesalko, koreografinjo, performerko.
Glasovi svetov
Deloittovo novo poročilo Women @ Work 2022: A Global Outlook ugotavlja, da epidemija izgorelosti in premalo fleksibilno delo še naprej zavirata napredek pri podpori zaposlenim ženskam. V raziskavi je 53 % žensk povedalo, da so pod večjim stresom kot lani, in skoraj polovica jih navaja, da so izgorele. O problematiki izgorelosti žensk smo se pogovarjali z magistrico Barbaro Žibret Kralj, odgovorno partnerico družbe Deloitte za Slovenijo, ki jo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.
Deloittovo novo poročilo Women @ Work 2022: A Global Outlook ugotavlja, da epidemija izgorelosti in premalo fleksibilno delo še naprej zavirata napredek pri podpori zaposlenim ženskam. V raziskavi je 53 % žensk povedalo, da so pod večjim stresom kot lani, in skoraj polovica jih navaja, da so izgorele. O problematiki izgorelosti žensk smo se pogovarjali z magistrico Barbaro Žibret Kralj, odgovorno partnerico družbe Deloitte za Slovenijo, ki jo je pred mikrofon povabila voditeljica Tita Mayer.
Glasovi svetov
Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino? - Odgovor iščemo v pogovoru z zgodovinarjem, dr. Gregorjem Antoličičem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti, intrigantno biografsko študijo o tem visokem, a nesrečnem sinu habsburške dinastije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mehiška delegacija Maksimilijanu ponuja krono med obiskom Miramara l. 1863 (Wikipedia, javna last)
Kako je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa, postal mehiški cesar v službi francoskih interesov? In zakaj je njegova srednjeameriška pustolovščina bolj, kakor si mislimo, vplivala na slovensko zgodovino? - Odgovor iščemo v pogovoru z zgodovinarjem, dr. Gregorjem Antoličičem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa ZRC SAZU, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi objavil knjigo Maksimilijan : cesar po Napoleonovi milosti, intrigantno biografsko študijo o tem visokem, a nesrečnem sinu habsburške dinastije. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mehiška delegacija Maksimilijanu ponuja krono med obiskom Miramara l. 1863 (Wikipedia, javna last)
Glasovi svetov
Smo v supervolilnem letu, v katerem bodo novembra tudi lokalne volitve. Volivke in volivci bodo izbirali ljudi, ki bodo v prihodnjem mandatu sprejemali odločitve na lokalnem nivoju. Ni pa nujno, da se z volitvami konča sodelovanje pri sprejemanju odločitev v občini, krajevni ali mestni četrti. Participativni proračun je mehanizem, ki omogoča, da ljudje predlagajo, za katere projekte porabiti del javnih sredstev. Kako ta mehanizem deluje, kako se izvaja, kaj so prednosti in kje se zatika? To nam je razložila Maja Cimerman z Inštituta Danes je nov dan, ki med drugim oblikuje različna orodja za krepitev sodelovanja in demokratičnega odločanja.
Smo v supervolilnem letu, v katerem bodo novembra tudi lokalne volitve. Volivke in volivci bodo izbirali ljudi, ki bodo v prihodnjem mandatu sprejemali odločitve na lokalnem nivoju. Ni pa nujno, da se z volitvami konča sodelovanje pri sprejemanju odločitev v občini, krajevni ali mestni četrti. Participativni proračun je mehanizem, ki omogoča, da ljudje predlagajo, za katere projekte porabiti del javnih sredstev. Kako ta mehanizem deluje, kako se izvaja, kaj so prednosti in kje se zatika? To nam je razložila Maja Cimerman z Inštituta Danes je nov dan, ki med drugim oblikuje različna orodja za krepitev sodelovanja in demokratičnega odločanja.
Glasovi svetov
O zgodovini slovanske ideje in njenem vplivu na preteklo in sedanjo politiko evropskega prostora z dolgoletnim diplomatom dr. Andrejem Benedejčičem
O zgodovini slovanske ideje in njenem vplivu na preteklo in sedanjo politiko evropskega prostora z dolgoletnim diplomatom dr. Andrejem Benedejčičem
Glasovi svetov
Zlata doba Plečnikove arhitekture je čas med obema vojnama, ko je Plečnik pustil močan pečat na arhitekturni in urbanistični podobi Ljubljane. To je čas, ko se je Ljubljana oblikovala v prestolnico in se pospešeno prenavljala pod budnim očesom mojstra Plečnika. Peter Naglič, Vekoslav Kramarič in Anton Šušteršič pa so bili fotografi v prvi polovici 20. stoletja; Naglič ljubiteljski, Kramarič in Šušteršič pa poklicna fotografa. Dokumentirali so vsakdanje življenje, takratne dogodke in podobo krajev, med drugim tudi Plečnikova dela. Gre za izjemno fotografsko gradivo treh fotografov, treh Plečnikovih sodobnikov, ki ga danes hrani dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) in z razstavo Zlata doba Plečnikove arhitekture je od prejšnjega tedna na ogled izbor fotografij Plečnikovih arhitekturnih mojstrovin, ki jih je ustvaril po Sloveniji, med njimi tudi izbrana Plečnikova dela v Ljubljani, ki jih je Odbor za svetovno dediščino Unesca julija 2021 vpisal na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Gradivo na razstavi je prvič na ogled javnosti v takšnem obsegu. Avtorja razstave sta kustosa SEM-a - Miha Špiček in Blaž Verbič, ki bosta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Zlata doba Plečnikove arhitekture je čas med obema vojnama, ko je Plečnik pustil močan pečat na arhitekturni in urbanistični podobi Ljubljane. To je čas, ko se je Ljubljana oblikovala v prestolnico in se pospešeno prenavljala pod budnim očesom mojstra Plečnika. Peter Naglič, Vekoslav Kramarič in Anton Šušteršič pa so bili fotografi v prvi polovici 20. stoletja; Naglič ljubiteljski, Kramarič in Šušteršič pa poklicna fotografa. Dokumentirali so vsakdanje življenje, takratne dogodke in podobo krajev, med drugim tudi Plečnikova dela. Gre za izjemno fotografsko gradivo treh fotografov, treh Plečnikovih sodobnikov, ki ga danes hrani dokumentacija Slovenskega etnografskega muzeja (SEM) in z razstavo Zlata doba Plečnikove arhitekture je od prejšnjega tedna na ogled izbor fotografij Plečnikovih arhitekturnih mojstrovin, ki jih je ustvaril po Sloveniji, med njimi tudi izbrana Plečnikova dela v Ljubljani, ki jih je Odbor za svetovno dediščino Unesca julija 2021 vpisal na seznam svetovne naravne in kulturne dediščine. Gradivo na razstavi je prvič na ogled javnosti v takšnem obsegu. Avtorja razstave sta kustosa SEM-a - Miha Špiček in Blaž Verbič, ki bosta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Glasovi svetov
Sodobni način življenja, še prav posebej v razvitem, bogatem svetu, temelji na tako visoki porabi energije in dobrin, da ta poraba že drastično presega zmožnosti planeta, da bi takšno raven lahko dolgoročno vzdrževal. Sodobna civilizacija je uspela nekoč tako rekoč neskončna prostranstva Zemlje na nek način skrčiti na pretesen planet, kjer se zdi vsega premalo. Vztrajano dodajanje toplogrednih plinov antropogenega izvora v ozračje, ki se danes giblje okoli 36 milijard ton C02 ekvivalenta na leto, vse bolj ruši celo vrsto prepletenih fizikalnih in biolških procesov na planetu. Posledično postaja Zemlja iz desetletja v desetletje vse manj življenju prijazen planet. Da se moramo naslavljanja tega neravnovesja resno lotiti, danes slišimo skoraj na vsakem koraku. A za uspešno uvajanje sprememb, ki bi podnebne spremembe ublažile, je dobro imeti pred očmi razsežnosti današnje porabe. Kako se je poraba energije spremenila z industrijsko revolucijo in z nadaljnjim tehnološkim razvojem ter kakšna je energetska bilanca človeštva danes, se je v knjigi Energetske potrebe človeštva skozi čas: od industrijske revolucije do civilizacije tipa I lotil dr. Marko Kovač s Centra za energetsko učinkovitost Instituta "Jožef Stefan ".
Sodobni način življenja, še prav posebej v razvitem, bogatem svetu, temelji na tako visoki porabi energije in dobrin, da ta poraba že drastično presega zmožnosti planeta, da bi takšno raven lahko dolgoročno vzdrževal. Sodobna civilizacija je uspela nekoč tako rekoč neskončna prostranstva Zemlje na nek način skrčiti na pretesen planet, kjer se zdi vsega premalo. Vztrajano dodajanje toplogrednih plinov antropogenega izvora v ozračje, ki se danes giblje okoli 36 milijard ton C02 ekvivalenta na leto, vse bolj ruši celo vrsto prepletenih fizikalnih in biolških procesov na planetu. Posledično postaja Zemlja iz desetletja v desetletje vse manj življenju prijazen planet. Da se moramo naslavljanja tega neravnovesja resno lotiti, danes slišimo skoraj na vsakem koraku. A za uspešno uvajanje sprememb, ki bi podnebne spremembe ublažile, je dobro imeti pred očmi razsežnosti današnje porabe. Kako se je poraba energije spremenila z industrijsko revolucijo in z nadaljnjim tehnološkim razvojem ter kakšna je energetska bilanca človeštva danes, se je v knjigi Energetske potrebe človeštva skozi čas: od industrijske revolucije do civilizacije tipa I lotil dr. Marko Kovač s Centra za energetsko učinkovitost Instituta "Jožef Stefan ".
Glasovi svetov
Ob dnevu upora proti okupatorju o tem, kako se v mesecih od ustanovitve Osvobodilne fronte takorekoč iz nič vzpostavi vojaška struktura, ki do poletja 1942 uspe zasesti kar dve tretjini Ljubljanske pokrajine
Ob dnevu upora proti okupatorju o tem, kako se v mesecih od ustanovitve Osvobodilne fronte takorekoč iz nič vzpostavi vojaška struktura, ki do poletja 1942 uspe zasesti kar dve tretjini Ljubljanske pokrajine
Glasovi svetov
Teorija pravi, da posttravmatska stresna motnja nastane kot posledica izpostavljenosti travmatičnemu dogodku. Nastopi lahko po tistem, ko je oseba doživela, videla ali izvedela za hudo fizično, psihično ali spolno nasilje, za posilstvo, mučenje ali ustrahovanje, za nenadno smrt bližnjega, za vojne spopade. Občutek življenjske ogroženosti in hkrati nemoči pusti v duši globoke sledi. Travmatični dogodki se vračajo v spomin in prizadeti osebi ne dajo miru. V obliki prebliskov jih podoživlja znova in znova. Doživlja strah, zaskrbljenost, močan občutek krivde, jezo, mučijo jo nočne more. Posttravmatska stresna motnja (PTSM) se razvije kot zapoznel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne dogodke. Teorija ne obeta nič dobrega. Kaj pa praksa? Podrobneje o posttravmatski stresni motnji, tudi o njenem obvladovanju in zdravljenju, v Glasovih svetov s psihologom prof. dr. Robertom Mastenom s Filozofske fakultete v Ljubljani.
Teorija pravi, da posttravmatska stresna motnja nastane kot posledica izpostavljenosti travmatičnemu dogodku. Nastopi lahko po tistem, ko je oseba doživela, videla ali izvedela za hudo fizično, psihično ali spolno nasilje, za posilstvo, mučenje ali ustrahovanje, za nenadno smrt bližnjega, za vojne spopade. Občutek življenjske ogroženosti in hkrati nemoči pusti v duši globoke sledi. Travmatični dogodki se vračajo v spomin in prizadeti osebi ne dajo miru. V obliki prebliskov jih podoživlja znova in znova. Doživlja strah, zaskrbljenost, močan občutek krivde, jezo, mučijo jo nočne more. Posttravmatska stresna motnja (PTSM) se razvije kot zapoznel ali podaljšan odziv na izjemno hude stresne dogodke. Teorija ne obeta nič dobrega. Kaj pa praksa? Podrobneje o posttravmatski stresni motnji, tudi o njenem obvladovanju in zdravljenju, v Glasovih svetov s psihologom prof. dr. Robertom Mastenom s Filozofske fakultete v Ljubljani.
Glasovi svetov
V tokratni oddaji Glasovi svetov smo govorili o pomenu kulturno umetnostne vzgoje in enakosti spolov v kulturi, za kar si že vrsto let uspešno prizadevajo ustvarjalke in ustvarjalci Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk, ki je pred kratkim ponovno prejelo nagrado, tokrat nagrado glavnega mesta Ljubljane. Voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. antropologije spolov Teo Hvala, sodelavko Društva Mesto žensk, odgovorno za uredniško delo, kulturno-umetnostno vzgojo in knjižnico Mesto žensk.
V tokratni oddaji Glasovi svetov smo govorili o pomenu kulturno umetnostne vzgoje in enakosti spolov v kulturi, za kar si že vrsto let uspešno prizadevajo ustvarjalke in ustvarjalci Društva za promocijo žensk v kulturi - Mesto žensk, ki je pred kratkim ponovno prejelo nagrado, tokrat nagrado glavnega mesta Ljubljane. Voditeljica oddaje Tita Mayer je pred mikrofon povabila mag. antropologije spolov Teo Hvala, sodelavko Društva Mesto žensk, odgovorno za uredniško delo, kulturno-umetnostno vzgojo in knjižnico Mesto žensk.
Glasovi svetov
Spolna in seksualna identiteta ter seksualne prakse so pomembne informacije, ko gre za spolno zdravje. Za osebe z ženskimi spolnimi in reproduktivnimi organi zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, pa tudi za boleznimi, ki so značilne le za ženski biološki spol. V Sloveniji imamo ginekološko varstvo na primarni ravni, do katerega so upravičene poleg cis heteroseksualnih žensk tudi lezbijke, biseksualke, transspolne in interspolne osebe. Te naj bi se pri ginekoloških pregledih glede na anektodska pripovedovanja srečevale s homofobijo, zato se ginekoloških pregledov v celoti izogibajo, kar pušča posledice na spolnem in reproduktivnem zdravju. Pa to drži? Kakšno je dejansko stanje? To razkriva raziskava Moja roka, tvoja roka, ki so jo opravili v društvu Kvartir. O Spolnem zdravju in spolnih praksah lezbijk, biseksualk, transspolnih in interspolnih oseb v Sloveniji v tokratni oddaji Glasovi svetov. Gostji v studiu sta bili Vanja Hreščak in Ada Černoša.
Spolna in seksualna identiteta ter seksualne prakse so pomembne informacije, ko gre za spolno zdravje. Za osebe z ženskimi spolnimi in reproduktivnimi organi zbolevajo za boleznimi, ki so značilne za vse spole, pa tudi za boleznimi, ki so značilne le za ženski biološki spol. V Sloveniji imamo ginekološko varstvo na primarni ravni, do katerega so upravičene poleg cis heteroseksualnih žensk tudi lezbijke, biseksualke, transspolne in interspolne osebe. Te naj bi se pri ginekoloških pregledih glede na anektodska pripovedovanja srečevale s homofobijo, zato se ginekoloških pregledov v celoti izogibajo, kar pušča posledice na spolnem in reproduktivnem zdravju. Pa to drži? Kakšno je dejansko stanje? To razkriva raziskava Moja roka, tvoja roka, ki so jo opravili v društvu Kvartir. O Spolnem zdravju in spolnih praksah lezbijk, biseksualk, transspolnih in interspolnih oseb v Sloveniji v tokratni oddaji Glasovi svetov. Gostji v studiu sta bili Vanja Hreščak in Ada Černoša.
Glasovi svetov
Zanašanje na statistične podatke in rezultate raziskav je odločilno za načrtovanje javnih politik na tako pomembnih področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje in spodbujanje razvoja. Vendar pa večina podatkov, ki so osnova za odločanje, spregleda spol kot tak, saj temelji na prepričanju, da je osnova za večino merjenj moški spol, ženski pa je nekaj atipičnega in postranskega. Zato sta pristranskost in diskriminacija vgrajeni v naš družbeni sistem na vseh ravneh, ženske pa zaradi njunih zahrbtnih posledic plačujejo ogromno ceno. Tako lahko preberemo v knjigi z naslovom Nevidne, avtorice Caroline Criado Perez, ki nam je služila kot izhodišče za pogovor o tem, kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri. Pogovarjali smo se s publicistko, novinarko in urednico Klaro Otorepec, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.
Zanašanje na statistične podatke in rezultate raziskav je odločilno za načrtovanje javnih politik na tako pomembnih področjih, kot so zdravstvo, izobraževanje in spodbujanje razvoja. Vendar pa večina podatkov, ki so osnova za odločanje, spregleda spol kot tak, saj temelji na prepričanju, da je osnova za večino merjenj moški spol, ženski pa je nekaj atipičnega in postranskega. Zato sta pristranskost in diskriminacija vgrajeni v naš družbeni sistem na vseh ravneh, ženske pa zaradi njunih zahrbtnih posledic plačujejo ogromno ceno. Tako lahko preberemo v knjigi z naslovom Nevidne, avtorice Caroline Criado Perez, ki nam je služila kot izhodišče za pogovor o tem, kako vrzeli v podatkih in raziskavah oblikujejo svet po moški meri. Pogovarjali smo se s publicistko, novinarko in urednico Klaro Otorepec, ki jo je pred mikrofon povabila Tita Mayer.
Glasovi svetov
Čeprav še ne vemo, kako natanko se bo svet zaradi vojne spremenil, številni zgodovinarji, politologi in strokovnjaki za mednarodno pravo zaskrbljeno opozarjajo, da ruska invazija na Ukrajino med drugim spodkopava tudi temelje mednarodnega reda, kakršen se je v Evropi oblikoval od srede 17. stoletja dalje, ko je bil sklenjen vestfalski mir. Toda: na katerih načelih sistem odnosov med državami pravzaprav temelji; v kakšnih zgodovinskih procesih so se ta načela sploh oblikovala skozi stoletja; in kaj ima z vsem skupaj opraviti vestfalski mir? Pri iskanju odgovora na ta in druga sorodna vprašanja nam je lahko v pomoč intrigantna knjiga nemškega zgodovinarja in politologa Benna Teschkeja, Mit o letu 1648 : razred, geopolitika in nastanek novoveških mednarodnih odnosov, ki je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Sophia. Do kakšnih odgovorov Teschke med svojim razpravljanjem navsezadnje dospe, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa Jašo Veselinoviča, doktorskega raziskovalca na Doktorski šoli za globalne in transregionalne študije Svobodne univerze v Berlinu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Gerard ter Bosch - španska in nizozemska delegacija podpisujeta mirovno pogodbo l. 1648 (Wikipedia, javna last)
Čeprav še ne vemo, kako natanko se bo svet zaradi vojne spremenil, številni zgodovinarji, politologi in strokovnjaki za mednarodno pravo zaskrbljeno opozarjajo, da ruska invazija na Ukrajino med drugim spodkopava tudi temelje mednarodnega reda, kakršen se je v Evropi oblikoval od srede 17. stoletja dalje, ko je bil sklenjen vestfalski mir. Toda: na katerih načelih sistem odnosov med državami pravzaprav temelji; v kakšnih zgodovinskih procesih so se ta načela sploh oblikovala skozi stoletja; in kaj ima z vsem skupaj opraviti vestfalski mir? Pri iskanju odgovora na ta in druga sorodna vprašanja nam je lahko v pomoč intrigantna knjiga nemškega zgodovinarja in politologa Benna Teschkeja, Mit o letu 1648 : razred, geopolitika in nastanek novoveških mednarodnih odnosov, ki je v prevodu Marka Kržana pred nedavnim izšla pri založbi Sophia. Do kakšnih odgovorov Teschke med svojim razpravljanjem navsezadnje dospe, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa Jašo Veselinoviča, doktorskega raziskovalca na Doktorski šoli za globalne in transregionalne študije Svobodne univerze v Berlinu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Gerard ter Bosch - španska in nizozemska delegacija podpisujeta mirovno pogodbo l. 1648 (Wikipedia, javna last)
Glasovi svetov
Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za Helmuta Newtona - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala Barbara Čeferin, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in Fulvio Grisoni, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Ta v otroštvu plah deček iz premožne berlinske judovske družine, si je svoj prvi fotoaparat kupil z žepnino pri dvanajstih letih in njegova prva fotografija je bila - radijski stolp. Ostalo je zgodovina, bi lahko rekli za Helmuta Newtona - fotografskega voajerja, ki je bil barvno slep in je zelo redko delal v studiu, raje je fotografiral v hotelih, bazenih in seveda na ulicah. Zaslovel je s provokativnimi in subverzivnimi fotografijami žensk, ki še danes burijo duhove in razdvajajo, češ - je bil zgolj seksist in mizoginist ali je ženske oboževal in s svojimi fotografijami le nastavljal ogledalo mizogini družbi? Interpretacije so seveda različne in tokrat bosta svoje videnje tega nedvomno velikega mojstra modne fotografije, njegovega življenja ter dela, podala Barbara Čeferin, fotografinja in lastnica ter vodja prve zasebne galerije specializirane za umetniško/avtorsko fotografijo pri nas - Galerija Fotografija in Fulvio Grisoni, priznani modni fotograf, ki je s Helmutom Newtonom tudi osebno sodeloval. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Glasovi svetov
Niccolo Machiavelli je verjetno eden najbolj razvpitih političnih mislecev naše zgodovine in še danes, po več kot 500 letih, njegov priimek uporabljamo kot sinonim popolne amoralnosti in pripravljenosti uporabiti kakršnokoli silo ali zvijačo za ohranitev moči. Toda ali je to res tisto, kar je imel v mislih Machiavelli, ko je delil nasvete za vladanje v renesančnih Firencah? Ali pa je morda Machiavelli – s tem, ko vladarju ni predpisal ravnanja po etičnih pravilih, ki veljajo za posameznike, ampak ravnanje v dobro države, ki velikokrat zahteva tudi kršitev osebnih moralnih ali verskih prepričanj – pravzaprav eden prvih mislecev sodobne sekularne države? O Machiavellijevem pogledu na politiko, pa tudi o mestu, ki ga zaseda v zgodovini zahodne politične misli in nenazadnje o tem, koliko je ta pol stoletja star mislec aktualen tudi danes, se bomo ob ponatisu Machiavellijevega dela Vladar, ki je v preteklem letu izšlo pri Slovenski matici, za tokratne Glasove svetov pogovarjali z raziskovalko na Mirovnem inštitutu in predavateljico na Filozofski fakulteti, dr. političnih ved Vlasto Jalušič. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Niccolo Machiavelli je verjetno eden najbolj razvpitih političnih mislecev naše zgodovine in še danes, po več kot 500 letih, njegov priimek uporabljamo kot sinonim popolne amoralnosti in pripravljenosti uporabiti kakršnokoli silo ali zvijačo za ohranitev moči. Toda ali je to res tisto, kar je imel v mislih Machiavelli, ko je delil nasvete za vladanje v renesančnih Firencah? Ali pa je morda Machiavelli – s tem, ko vladarju ni predpisal ravnanja po etičnih pravilih, ki veljajo za posameznike, ampak ravnanje v dobro države, ki velikokrat zahteva tudi kršitev osebnih moralnih ali verskih prepričanj – pravzaprav eden prvih mislecev sodobne sekularne države? O Machiavellijevem pogledu na politiko, pa tudi o mestu, ki ga zaseda v zgodovini zahodne politične misli in nenazadnje o tem, koliko je ta pol stoletja star mislec aktualen tudi danes, se bomo ob ponatisu Machiavellijevega dela Vladar, ki je v preteklem letu izšlo pri Slovenski matici, za tokratne Glasove svetov pogovarjali z raziskovalko na Mirovnem inštitutu in predavateljico na Filozofski fakulteti, dr. političnih ved Vlasto Jalušič. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Glasovi svetov
Podnebne spremembe, kibernetska transformacija družbe, pandemija in zdaj še vojna v Ukrajini. Sodobni problemi zahtevajo širok pogled in premišljene in dolgoročno zastavljene rešitve. A živimo v dobi dezinformacij, kratke pozornosti in visoke stopnje negotovosti in nezaupanja. V kolikšni meri so naši možgani kos takšnim razmeram, na katere nas evolucija ni mogla pripraviti? Gost oddaje je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.
Podnebne spremembe, kibernetska transformacija družbe, pandemija in zdaj še vojna v Ukrajini. Sodobni problemi zahtevajo širok pogled in premišljene in dolgoročno zastavljene rešitve. A živimo v dobi dezinformacij, kratke pozornosti in visoke stopnje negotovosti in nezaupanja. V kolikšni meri so naši možgani kos takšnim razmeram, na katere nas evolucija ni mogla pripraviti? Gost oddaje je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek.
Glasovi svetov
Homo faber suae quisque fortunae, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal Apij Klavdij Slepi. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe. Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja avstrijske zgodovinarke Andree Komlosy, ki je izšla pri Založbi /*cf., ter v luči monografije Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja Maje Breznik, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno. V tem kontekstu pa smo si postavili nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z dr. Maja Breznik, ki ni le napisala že omenjenega Mezdnega dela, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mostafa_meraji (Pixabay)
Homo faber suae quisque fortunae, je okoli leta 300 pred naši štetjem zapisal Apij Klavdij Slepi. Elegantno jedrnata sentenca rimskega državnika, ki pravi, da si sleherni človek svojo usodo izdela sam, je slej ko prej eden najzgodnejših ohranjenih primerov tistega mišljenja, ki nam je danes razmeroma blizu: da namreč obstaja tesna povezava med globljim smislom človekove eksistence in aktivno dejavnostjo oziroma delom. Pri tem najbrž ne gre le za to, da si z delom priskrbimo, kar potrebujemo za materialno preživetje, ampak tudi za to, da se med delovnim procesom kreativno izrazimo ali, celo, da v potu svojega obraza navsezadnje spoznamo sami sebe. Zveni imenitno, kajne, ampak v zadnjih mesecih sta pri nas izšli dve intrigantni knjigi, ki nazorno pokažeta, da ni kar vsako delo – delo. V luči razprave Delo : globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja avstrijske zgodovinarke Andree Komlosy, ki je izšla pri Založbi /*cf., ter v luči monografije Mezdno delo : kritika teorij prekarnosti, ki jo je pri založbi Sophia izdala slovenska sociologinja Maje Breznik, se namreč pokaže, da se definicija, katere človekove dejavnosti lahko opredelimo kot delo, ki nas osebnostno izgrajuje, v času in prostoru močno spreminja. Še več; pokaže se, da številnih dejavnosti tako zelo nismo pripravljeni šteti za delo, da jih tudi plačamo ne, kar seveda pomeni, da od njih niti preživeti ni mogoče, kaj šele da bi se ob njih osebnostno razvijali. In, zanimivo, ob branju knjig obeh avtoric lahko navsezadnje ugotovimo, da obstajajo tudi dela, za katera verjamemo, da ob njih je mogoče osebnostno rasti, spričo česar naj bi, paradoksalno, plačilo za opravljen napor sploh ne bilo potrebno. V tem kontekstu pa smo si postavili nekaj vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Na primer: zakaj niso vsa dela upravičena do označbe »delo«; katera dela so plačana in katera ne; v kakšnih okoliščinah nas delo dejansko lahko tudi osebnostno bogati; kaj vse to pomeni za družbeni položaj različnih delavk in delavcev? – Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v pogovoru z dr. Maja Breznik, ki ni le napisala že omenjenega Mezdnega dela, ampak je tudi pripisala spremno besedo k študiji Andree Komlosy. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mostafa_meraji (Pixabay)
Glasovi svetov
Kompleksne družbene, politične in kulturne spremembe od razsvetljenskega preloma dalje zmanjšujejo monopolni vpliv religije v družbenem življenju. Javna šola je od sredine 20-ega stoletja vse bolj sekularizirana, vednar to ne pomeni, da religija v njej nima več prostora. Pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je v zbirki Kult izšla knjiga Religija in šola, Poučevanje o religiji in njena simbolna prisotnost v javni šoli, v kateri avtorja Aleš Črnič in Anja Pogačnik odgovarjata na težave ob srečevanju dveh velikih sistemov – religije in šole. V knjigi predstavita temeljit pregled praks v Evropi in pri nas in strokovno utemeljena izhodišča za učinkovito soočanje javnega šolskega sistema z rastočimi izzivi religijsko in svetovnonazorsko pluralne družbe. O tem v tokratni oddaji Glasovi svetov.
Kompleksne družbene, politične in kulturne spremembe od razsvetljenskega preloma dalje zmanjšujejo monopolni vpliv religije v družbenem življenju. Javna šola je od sredine 20-ega stoletja vse bolj sekularizirana, vednar to ne pomeni, da religija v njej nima več prostora. Pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je v zbirki Kult izšla knjiga Religija in šola, Poučevanje o religiji in njena simbolna prisotnost v javni šoli, v kateri avtorja Aleš Črnič in Anja Pogačnik odgovarjata na težave ob srečevanju dveh velikih sistemov – religije in šole. V knjigi predstavita temeljit pregled praks v Evropi in pri nas in strokovno utemeljena izhodišča za učinkovito soočanje javnega šolskega sistema z rastočimi izzivi religijsko in svetovnonazorsko pluralne družbe. O tem v tokratni oddaji Glasovi svetov.
Glasovi svetov
Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je ponovno pretresel našo javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z dr. Jasno Podreka, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti v Ljubljani in prostovoljko Društva SOS telefon.
Femicidi niso osamljeni primeri družinske drame, ampak umori žensk, inter, nebinarnih ali trans oseb zaradi njihovega spola ali spolne identitete. Za tem leži celoten sistem patriarhalnega nasilja, kar moramo ozavestiti v širšem javnem prostoru. Femicid ni zasebni problem, ampak družbeni in ga je kot takega treba naslavljati, so zapisali pri Društvu SOS, po umoru ženske, ki je ponovno pretresel našo javnost. O nasilju nad ženskami kot družbenem problemu smo se pogovarjali z dr. Jasno Podreka, raziskovalko in predavateljico na Filozofski fakulteti v Ljubljani in prostovoljko Društva SOS telefon.
Glasovi svetov
Če v literaturi poiščemo definicijo egoizma, ugotovimo, da ne moremo mimo pojmov, kot so sebičnost in narcisizem, pa tudi altruizem in asertivnost. V Stanfordski enciklopediji filozofije preberemo, da egoizem na polju psihologije temelji na postavki, da ima vsaka oseba le en končni cilj. To je lastna blaginja. Vendar ta razlaga dopušča tudi pomoč drugim. Pogosto pa sta tudi v tej pomoči v ozadju lastna korist in zadoščenje. Kaj je torej egoizem in kdo je egoist? Ali mora res vsakdo najprej imeti rad sebe, da ima lahko rad tudi druge? Zakaj egoisti le redko zaidejo v psihoterapevtsko ordinacijo? Sprašujeta Tina Lamovšek in Iztok Konc, odgovarjata psihologinja in psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos in socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil s Filozofske fakultete v Mariboru. Foto: Ars
Če v literaturi poiščemo definicijo egoizma, ugotovimo, da ne moremo mimo pojmov, kot so sebičnost in narcisizem, pa tudi altruizem in asertivnost. V Stanfordski enciklopediji filozofije preberemo, da egoizem na polju psihologije temelji na postavki, da ima vsaka oseba le en končni cilj. To je lastna blaginja. Vendar ta razlaga dopušča tudi pomoč drugim. Pogosto pa sta tudi v tej pomoči v ozadju lastna korist in zadoščenje. Kaj je torej egoizem in kdo je egoist? Ali mora res vsakdo najprej imeti rad sebe, da ima lahko rad tudi druge? Zakaj egoisti le redko zaidejo v psihoterapevtsko ordinacijo? Sprašujeta Tina Lamovšek in Iztok Konc, odgovarjata psihologinja in psihoterapevtka dr. Tjaša M. Kos in socialni psiholog prof. dr. Bojan Musil s Filozofske fakultete v Mariboru. Foto: Ars
Glasovi svetov
Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, zadnje mesece lahko opažamo občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdi se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Bogomirjem Kovačem z ljubljanske Ekonomske fakultete. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Po tem ko smo se vsaj v zahodnem svetu v preteklih desetletjih navadili, da se z inflacijo ne ukvarjamo resno, zadnje mesece lahko opažamo občuten dvig cen nekaterih življenjskih potrebščin in inflacija je, vsaj ponekod, resnično dosegla stopnjo, ki je že nekaj časa nismo videli. Zdi se torej primeren trenutek, da si nekoliko pobliže ogledamo ta ekonomski fenomen, ki je v 70-ih letih preteklega stoletja tako prestrašil kreatorje svetovnih gospodarskih politik, da so v prihodnjih desetletjih skušali narediti skoraj vse, kar je bilo mogoče, da bi stabilizirali cene, tudi če je to velikokrat prineslo recesijo in ustavljanje gospodarske rasti. O tem, kaj sploh je inflacija in kako nastane, kako so o njej razmišljali skozi zgodovino, ter o njenih ne le ekonomskih, ampak tudi psiholoških, družbenih in geopolitičnih razsežnostih, bomo v tokratnih Glasovih svetov govorili z dr. Bogomirjem Kovačem z ljubljanske Ekonomske fakultete. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Glasovi svetov
V slovenskih osnovnih šolah je v izobraževalnem procesu še vedno prisotno veliko spolnih stereotipov, ki se kažejo v odkritem in prikritem kurikulumu, prisotni so tako v šolskih gradivih kot tudi pri metodah poučevanja. Ker so spolni stereotipi škodljivi ter bistveno prispevajo k neenakim možnostim deklic in dečkov, ker so stereotipi ponotranjeni in se jih večina niti ne zaveda ali pa se mnogim zdijo celo nekaj povsem naravnega in normalnega, je o negativnih posledicah reproduciranja spolnih stereotipov pomembno ozaveščati tako pedagoško osebje kot tudi družbo v celoti. Za dober zgled nam lahko služijo skandinavske države, ki se že vrsto let uvrščajo med države z največjo stopnjo enakosti v družbi.
V slovenskih osnovnih šolah je v izobraževalnem procesu še vedno prisotno veliko spolnih stereotipov, ki se kažejo v odkritem in prikritem kurikulumu, prisotni so tako v šolskih gradivih kot tudi pri metodah poučevanja. Ker so spolni stereotipi škodljivi ter bistveno prispevajo k neenakim možnostim deklic in dečkov, ker so stereotipi ponotranjeni in se jih večina niti ne zaveda ali pa se mnogim zdijo celo nekaj povsem naravnega in normalnega, je o negativnih posledicah reproduciranja spolnih stereotipov pomembno ozaveščati tako pedagoško osebje kot tudi družbo v celoti. Za dober zgled nam lahko služijo skandinavske države, ki se že vrsto let uvrščajo med države z največjo stopnjo enakosti v družbi.
Glasovi svetov
Glede na javnomnenjske raziskave 72 odstotkov ljudi v Sloveniji podpira pravico do abortusa. Slovenija se tako po naklonjenosti do pravice do izbire uvršča med najbolj liberalne države, v skupino, kjer so skandinavske države in Francija. Dvajseto stoletje je obdobje izjemnih sprememb na področju seksualnosti in reprodukcije. Redni ginekološki pregledi, zanesljiva kontracepcija in svobodno odločanje o rojstvih otrok so močno izboljšali zdravje in kakovost življenj žensk. V 21. stoletju pa se vračamo v preteklost, saj je žensko telo z vse večjimi pritiski na krčenje reproduktivnih in seksualnih pravic, med njimi najbolj na pravico do abortusa, spet polje boja za enakopravnost. Zakaj? Na to vprašanje celovito odgovarja znanstvena monografija Pravica do abortusa, ki je izšla pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Glede na javnomnenjske raziskave 72 odstotkov ljudi v Sloveniji podpira pravico do abortusa. Slovenija se tako po naklonjenosti do pravice do izbire uvršča med najbolj liberalne države, v skupino, kjer so skandinavske države in Francija. Dvajseto stoletje je obdobje izjemnih sprememb na področju seksualnosti in reprodukcije. Redni ginekološki pregledi, zanesljiva kontracepcija in svobodno odločanje o rojstvih otrok so močno izboljšali zdravje in kakovost življenj žensk. V 21. stoletju pa se vračamo v preteklost, saj je žensko telo z vse večjimi pritiski na krčenje reproduktivnih in seksualnih pravic, med njimi najbolj na pravico do abortusa, spet polje boja za enakopravnost. Zakaj? Na to vprašanje celovito odgovarja znanstvena monografija Pravica do abortusa, ki je izšla pri založbi FDV Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Glasovi svetov
Narodnozabavna glasba je na Slovenskem precej priljubljena. Pravzaprav praktično ni poroke, zabave ali športne zmage, ki bi minila brez tega najbolj množično razširjenega in pregovorno slovenskega glasbenega žanra. Zato čudi, da o tem žanru ni bila opravljena še niti ena sama resna raziskava. In, če je simbolni imaginarij slovenske klasične narodnozabavne glasbe razmeroma dobro poznan - gre za različne označevalce domačega (domovine, družine, etc.), narave, podeželja in tradicije (narodne noše, običaji, etc.), pa o simbolnem imaginariju sodobne slovenske narodnozabavne glasbe ne vemo prav veliko. Zato se je tega z raziskavo lotil prof. dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in sicer tako, da je izbral in analiziral 20 trenutno najbolj priljubljenih skladb in njihovih videospotov, iz platforme YouTube in s televizijskih lestvic priljubljenosti. O njegovih ugotovitvah, ki so pred kratkim izšle pri Založbi FDV v znanstveni monografiji Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, pa v tokratnih Glasovih svetov z avtorjem. Torej v čem so se ustvarjalci sodobne narodnozabavne glasbe oddaljili od podob tradicionalne oziroma klasične narodnozabavne glasbe in kako motivi ter ideje te zvrsti ustvarjajo oziroma definirajo "resnico stvari", tudi politično, v slovenski družbi. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Narodnozabavna glasba je na Slovenskem precej priljubljena. Pravzaprav praktično ni poroke, zabave ali športne zmage, ki bi minila brez tega najbolj množično razširjenega in pregovorno slovenskega glasbenega žanra. Zato čudi, da o tem žanru ni bila opravljena še niti ena sama resna raziskava. In, če je simbolni imaginarij slovenske klasične narodnozabavne glasbe razmeroma dobro poznan - gre za različne označevalce domačega (domovine, družine, etc.), narave, podeželja in tradicije (narodne noše, običaji, etc.), pa o simbolnem imaginariju sodobne slovenske narodnozabavne glasbe ne vemo prav veliko. Zato se je tega z raziskavo lotil prof. dr. Peter Stanković s Katedre za kulturologijo na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in sicer tako, da je izbral in analiziral 20 trenutno najbolj priljubljenih skladb in njihovih videospotov, iz platforme YouTube in s televizijskih lestvic priljubljenosti. O njegovih ugotovitvah, ki so pred kratkim izšle pri Založbi FDV v znanstveni monografiji Simbolni imaginarij sodobne slovenske narodnozabavne glasbe, pa v tokratnih Glasovih svetov z avtorjem. Torej v čem so se ustvarjalci sodobne narodnozabavne glasbe oddaljili od podob tradicionalne oziroma klasične narodnozabavne glasbe in kako motivi ter ideje te zvrsti ustvarjajo oziroma definirajo "resnico stvari", tudi politično, v slovenski družbi. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Glasovi svetov
Uporaba umetne inteligence v medicini danes naglo spreminja parametre možnega. Od iskanja novih zdravil na podlagi milijonov učinkovin, ki jih že poznamo, do novih pristopov pri odkrivanju antibiotikov, pa vse do vmesnikov, ki bolnikom, ki ne morejo govoriti, njihove misli prevedejo v besede. Pravcato revolucijo pa lahko pričakujemo od novega orodja Alphafold, ki omogoča hitro napovedovanje zgradbe proteinov, ki predstavljajo temelj vseh procesov v telesu. O ključnih prebojih na tem področju ter vlogi in uporabi umetne inteligence širše v današnji družbi, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za umetno inteligenco dr. Marinko Žitnik, docentko na harvardski univerzi.
Uporaba umetne inteligence v medicini danes naglo spreminja parametre možnega. Od iskanja novih zdravil na podlagi milijonov učinkovin, ki jih že poznamo, do novih pristopov pri odkrivanju antibiotikov, pa vse do vmesnikov, ki bolnikom, ki ne morejo govoriti, njihove misli prevedejo v besede. Pravcato revolucijo pa lahko pričakujemo od novega orodja Alphafold, ki omogoča hitro napovedovanje zgradbe proteinov, ki predstavljajo temelj vseh procesov v telesu. O ključnih prebojih na tem področju ter vlogi in uporabi umetne inteligence širše v današnji družbi, smo se pogovarjali s strokovnjakinjo za umetno inteligenco dr. Marinko Žitnik, docentko na harvardski univerzi.
Glasovi svetov
V sobi prof. dr. Nine Kočevar Glavač na Fakulteti za farmacijo je zadišalo po cimetu. Za nas je namreč iz zbirke v vitrini na steni vzela kozarec, na katerem je bilo natisnjeno: Cinnamomum verum – »pravi cimet« in ga odprla. Značilna aroma rjavih cimetovih paličic se je razširila po prostoru. Cimet je ena najstarejših začimb, saj so ga v Aziji in starem Egiptu poznali in uporabljali že več tisoč let pred našim štetjem. V Evropi ga uporabljamo od 16. stoletja. »Ko so otroci prehlajeni, naredim pripravek z medom, ingverjem, muškatnim oreščkom in kurkumo, ki ga bogato potresem s cimetom,« pravi profesorica Kočevar Glavač. Še več o praznično dišečem in okusnem cimetu s sogovornicama in sogovornikom v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Tina Lamovšek
V sobi prof. dr. Nine Kočevar Glavač na Fakulteti za farmacijo je zadišalo po cimetu. Za nas je namreč iz zbirke v vitrini na steni vzela kozarec, na katerem je bilo natisnjeno: Cinnamomum verum – »pravi cimet« in ga odprla. Značilna aroma rjavih cimetovih paličic se je razširila po prostoru. Cimet je ena najstarejših začimb, saj so ga v Aziji in starem Egiptu poznali in uporabljali že več tisoč let pred našim štetjem. V Evropi ga uporabljamo od 16. stoletja. »Ko so otroci prehlajeni, naredim pripravek z medom, ingverjem, muškatnim oreščkom in kurkumo, ki ga bogato potresem s cimetom,« pravi profesorica Kočevar Glavač. Še več o praznično dišečem in okusnem cimetu s sogovornicama in sogovornikom v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Tina Lamovšek
Glasovi svetov
Beseda družina je v človeškem besednjaku najbrž najbolj pogosto uporabljena beseda, a vendar imamo o vprašanju družin različni ljudje različna mnenja. Tako v uvodu v knjigo z naslovom Družinski pojmovnik, zapiše red. prof. na Fakulteti za socialno delo, sociologinja in avtorica številnih znanstvenih del, dr. Darja Zaviršek, gostja tokratne oddaje Glasovi svetov, v kateri bomo govorili o pojmu družine, o mitih in stereotipih povezanih z domnevno "pravo" družino, tem kako se je družina spreminjala skozi čas ter v različnih družbeno kulturnih okoljih, kako na oblikovanje družinskih norm vpliva politika, zakaj in na kakšne načine oblast regulira družine in o tem kaj vse je družina danes. Oddajo pripravlja Tita Mayer.
Beseda družina je v človeškem besednjaku najbrž najbolj pogosto uporabljena beseda, a vendar imamo o vprašanju družin različni ljudje različna mnenja. Tako v uvodu v knjigo z naslovom Družinski pojmovnik, zapiše red. prof. na Fakulteti za socialno delo, sociologinja in avtorica številnih znanstvenih del, dr. Darja Zaviršek, gostja tokratne oddaje Glasovi svetov, v kateri bomo govorili o pojmu družine, o mitih in stereotipih povezanih z domnevno "pravo" družino, tem kako se je družina spreminjala skozi čas ter v različnih družbeno kulturnih okoljih, kako na oblikovanje družinskih norm vpliva politika, zakaj in na kakšne načine oblast regulira družine in o tem kaj vse je družina danes. Oddajo pripravlja Tita Mayer.
Glasovi svetov
Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)
Jože Plečnik ni bil le osebno globoko verujoč kristjan, ki se je odvračal od blišča sveta in vodil poudarjeno skromno, celo asketsko življenje, ampak je – v širokem loku od kozmopolitske Prage do podeželske Bogojine – tudi vneto projektiral nove in prenavljal stare cerkve ter oblikoval prelepe kelihe in monštrance. Pravijo celo, da naj bi njegova sakralna dela že v dvajsetih in tridesetih letih minulega stoletja daljnovidno napovedovala bolj demokratično-občestvenega duha drugega vatikanskega koncila. V tej luči najbrž ni presenetljivo, da so nekateri duhovniki in laični intelektualci, »plečnikologi«, pred dobrim desetletjem predlagali, da bi Plečnika Cerkev tudi uradno beatificirala. Toda proces se je očitno zataknil. Zakaj neki le? – Dr. Luka Vidmar, literarni in umetnostni zgodovinar ter raziskovalec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, je v intrigantni razpravi, ki jo je lani objavil v mednarodnem znanstvenem zborniku Great Immortality (se pravi: Velika nesmrtnost), opozoril, da umetnikov, ki jih pri delu sicer neizpodbitno navdihuje evangeljsko sporočilo, nikoli ni bilo lahko povzdigniti v vrste svetnikov. Če pa naj bo proces umetnikove beatifikacije vendarle uspešen, tedaj ga mora, je še dodal Vidmar, zavzeto podpirati tudi širša nacionalno-politična skupnost, iz katere dotični ustvarjalec prihaja. V tem smislu pa naj bi bil Plečnik v očeh Slovenk in Slovencev vendarle manj vreden čaščenja oziroma podpore od kakega Prešerna ali Cankarja, za katera smo pač prepričani, da sta v svojih delih bolj kakor kdorkoli drug ujela oziroma izrazila bistvo slovenstva. Na tem mestu se očitno zastavljata dve tehtni, daljnosežni vprašanji: zakaj, po eni strani, umetniško ustvarjanje ne predstavlja dobro uhojene smeri na poti do katoliškega svetništva in čemu se, po drugi plati, zdi, da arhitekturo, tudi Plečnikovo, v slovenskem kulturnem panteonu postavljamo nižje od književnosti? – Odgovora smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Luko Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: cerkev sv. Mihaela na Barju v Črni vasi pri Ljubljani, zgrajena po Plečnikovih načrtih v letih 1937-39 (Goran Dekleva)
Glasovi svetov
Ko je pred približno 40-imi leti Ljudska republika Kitajska pod novim voditeljem Deng Xiaopingom začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo ter sprejemati korenite ekonomske reforme, si je verjetno le redkokdo mislil, da bo ta revna in tehnološko zaostala sila z bruto domačim proizvodom na prebivalca, nižjim od večine afriških držav, tako hitro postala drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike. Danes je jasno, da se bo Kitajska na tej lestvici kmalu povzpela na sam vrh, in medtem ko se na zahodu veselimo že nekaj-odstotnih rasti bruto domačega proizvoda, gospodarstvo te azijske velesile že desetletja vztraja pri skoraj 10-odstotni rasti na leto. In če se zdijo te statistike preveč abstraktne, da bi si lahko predstavljali, kaj konkretno ta rast pomeni, naj omenimo samo, da je Kitajska v tem obdobju iz ekstremne revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, delež prebivalcev, ki živijo v mestih, se je povečal iz 17 na več kot 60 odstotkov, samo med letoma 2011 in 2013 pa naj bi Kitajska porabila toliko betona, kolikor so ga Združene države Amerike porabile v celotnem 20-em stoletju. Več kot očitno gre torej za proces zgodovinskih razsežnosti, posledice katerega so tudi v svetovnem okviru enormne. In vendar o kitajskem gospodarstvu vemo presenetljivo malo. V tokratne Glasove svetov smo zato povabili izvrstnega poznavalca tega področja, ekonomista dr. Matevža Raškovića, izrednega profesorja mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočega profesorja na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Ko je pred približno 40-imi leti Ljudska republika Kitajska pod novim voditeljem Deng Xiaopingom začela odpirati svoje prej strogo nadzorovano gospodarstvo ter sprejemati korenite ekonomske reforme, si je verjetno le redkokdo mislil, da bo ta revna in tehnološko zaostala sila z bruto domačim proizvodom na prebivalca, nižjim od večine afriških držav, tako hitro postala drugo največje gospodarstvo na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike. Danes je jasno, da se bo Kitajska na tej lestvici kmalu povzpela na sam vrh, in medtem ko se na zahodu veselimo že nekaj-odstotnih rasti bruto domačega proizvoda, gospodarstvo te azijske velesile že desetletja vztraja pri skoraj 10-odstotni rasti na leto. In če se zdijo te statistike preveč abstraktne, da bi si lahko predstavljali, kaj konkretno ta rast pomeni, naj omenimo samo, da je Kitajska v tem obdobju iz ekstremne revščine potegnila skoraj 800 milijonov ljudi, delež prebivalcev, ki živijo v mestih, se je povečal iz 17 na več kot 60 odstotkov, samo med letoma 2011 in 2013 pa naj bi Kitajska porabila toliko betona, kolikor so ga Združene države Amerike porabile v celotnem 20-em stoletju. Več kot očitno gre torej za proces zgodovinskih razsežnosti, posledice katerega so tudi v svetovnem okviru enormne. In vendar o kitajskem gospodarstvu vemo presenetljivo malo. V tokratne Glasove svetov smo zato povabili izvrstnega poznavalca tega področja, ekonomista dr. Matevža Raškovića, izrednega profesorja mednarodnega poslovanja na Univerzi Viktorija v novozelandskem Wellingtonu ter gostujočega profesorja na Univerzi Džedžjang na Kitajskem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Glasovi svetov
Angleška romantična pisateljica Mary Shelley v svojem znamenitem romanu pripoveduje o Victorju Frankensteinu, znanstveniku, ki ustvari umetnega človeka, ta pa se izkaže za pošast, ki misli, deluje in uničuje čisto po svoje, neodvisno od želja, pričakovanj ali volje svojega stvaritelja. Sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primož Krašovec v razpravi Tujost kapitala, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, trdi, da nekaj podobnega velja tudi za kapitalizem. Kapitalistični sistem smo v 18. stoletju nemara res vzpostavili ljudje, pravi Krašovec, a dodaja, da logika, po kateri kapital deluje, navsezadnje ni zvedljiva na človeško povsem razumljiv pohlep kapitalistov ali na njihovo voljo do oblasti, temveč jo bistveno presega. Še več; ko beremo Krašovčevo Tujost kapitala, se nam lahko zazdi, da smo danes ljudje pravzaprav ujeti na nekakšnem drvečem vlaku, ki nas pelje v ekološko in socialno opustošen svet, v katerem se bomo vsi skupaj – od najrevnejših prebivalcev brazilskih ali nigerijskih slumov pa celo do globalno najbolj razvpitih multimilijarderjev – prej ali slej spremenili v nepotreben tehnološki višek, pri čemer nimamo pri roki nikakršnih očitnih vzvodov več, kako bi ta vlak kapitalizma ustavili ali vsaj preusmerili na kakšno drugo progo. Toda: kako je to mogoče? – Kapitalizem smo s svojim delovanjem vendarle »izumili« ljudje; in če smo ga izumili – zakaj ga ne moremo zdaj popraviti ali razgraditi ali nadomestiti s čim drugim? – Odgovor smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Krašovca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Angleška romantična pisateljica Mary Shelley v svojem znamenitem romanu pripoveduje o Victorju Frankensteinu, znanstveniku, ki ustvari umetnega človeka, ta pa se izkaže za pošast, ki misli, deluje in uničuje čisto po svoje, neodvisno od želja, pričakovanj ali volje svojega stvaritelja. Sociolog kulture in predavatelj na Oddelku za sociologijo ljubljanske Filozofske fakultete dr. Primož Krašovec v razpravi Tujost kapitala, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, trdi, da nekaj podobnega velja tudi za kapitalizem. Kapitalistični sistem smo v 18. stoletju nemara res vzpostavili ljudje, pravi Krašovec, a dodaja, da logika, po kateri kapital deluje, navsezadnje ni zvedljiva na človeško povsem razumljiv pohlep kapitalistov ali na njihovo voljo do oblasti, temveč jo bistveno presega. Še več; ko beremo Krašovčevo Tujost kapitala, se nam lahko zazdi, da smo danes ljudje pravzaprav ujeti na nekakšnem drvečem vlaku, ki nas pelje v ekološko in socialno opustošen svet, v katerem se bomo vsi skupaj – od najrevnejših prebivalcev brazilskih ali nigerijskih slumov pa celo do globalno najbolj razvpitih multimilijarderjev – prej ali slej spremenili v nepotreben tehnološki višek, pri čemer nimamo pri roki nikakršnih očitnih vzvodov več, kako bi ta vlak kapitalizma ustavili ali vsaj preusmerili na kakšno drugo progo. Toda: kako je to mogoče? – Kapitalizem smo s svojim delovanjem vendarle »izumili« ljudje; in če smo ga izumili – zakaj ga ne moremo zdaj popraviti ali razgraditi ali nadomestiti s čim drugim? – Odgovor smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Krašovca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Glasovi svetov
Osebni podatki so valuta, s katero spletni giganti ustvarjajo rekordne dobičke v zgodovini človeštva. Če je storitev brezplačna, potem uporabniki niso potrošniki, ampak izdelki. Lastniki spletnih platform zbirajo osebne podatke in beležijo vedenje, potem pa ljudi jih razdelijo v skupine glede na skupne lastnosti in jim ciljano posredujejo različna sporočila različnih oglaševalcev. Ampak kot potrjujejo najnovejša razkritja žvižgačke Frances Haugen, to še ni vse. Facebook, oziroma meta, kot se zdaj imenuje ta spletni velikan, gre korak dlje. Ne le, da ne ustavlja širjenja napačnih informacij, od tega mehanizma, ki ljudi zapira v mnenjske mehurčke istomislečih na tej ali oni skrajnosti, to spodbuja. Takšni uporabniki več časa preživijo na spletni platformi, kar pomeni, da lahko vidijo več oglasov. Pa še nekaj je. Manj kot je raznolikosti, lažje in učinkovitejše je ciljano personalizirano oglaševanje. Oglasna sporočila je namreč lažje oblikovati za manj različnih skupin. Spletne platforme tako ne le prodajajo svoje uporabnike in uporabnice kot izdelke, temveč jih tudi pomagajo oblikovati. Minuli teden je v Sarajevu potekala konferenca point, največja konferenca v regiji, ki pretresa politično odgovorost in nove tehnologije. V prestolnici Bosne in Hercegovine so udeleženske in udeleženci v dveh dneh predstavili izkušnje nevladnih organizacij, novinarjev, komunikatorjev znanosti in fact chekerjev – skupnosti ljudi, ki na spletu preverjajo informacije, predstavljajo dejstva in opozarjajo na lažna sporočila. Kot eno najbolj problematičnih področij so izpostavili industrijo teorij zarot, saj so lažne informacije med pandemijo krive za dejanske smrtne žrtve v resničnem svetu. Kako se torej lotiti problema širjenja lažni, napačnih, zavajajočih,škodljivih in nevarnih informacij prek spleta? Uma Đurić in Tijana Cvjetićanin vsaka na svojem področju razkrivata delovanje algoritmov in oblikujeta rešitve za izhod iz tega nevarnega dogajanja, ki se s spleta seli v resnični svet.
Osebni podatki so valuta, s katero spletni giganti ustvarjajo rekordne dobičke v zgodovini človeštva. Če je storitev brezplačna, potem uporabniki niso potrošniki, ampak izdelki. Lastniki spletnih platform zbirajo osebne podatke in beležijo vedenje, potem pa ljudi jih razdelijo v skupine glede na skupne lastnosti in jim ciljano posredujejo različna sporočila različnih oglaševalcev. Ampak kot potrjujejo najnovejša razkritja žvižgačke Frances Haugen, to še ni vse. Facebook, oziroma meta, kot se zdaj imenuje ta spletni velikan, gre korak dlje. Ne le, da ne ustavlja širjenja napačnih informacij, od tega mehanizma, ki ljudi zapira v mnenjske mehurčke istomislečih na tej ali oni skrajnosti, to spodbuja. Takšni uporabniki več časa preživijo na spletni platformi, kar pomeni, da lahko vidijo več oglasov. Pa še nekaj je. Manj kot je raznolikosti, lažje in učinkovitejše je ciljano personalizirano oglaševanje. Oglasna sporočila je namreč lažje oblikovati za manj različnih skupin. Spletne platforme tako ne le prodajajo svoje uporabnike in uporabnice kot izdelke, temveč jih tudi pomagajo oblikovati. Minuli teden je v Sarajevu potekala konferenca point, največja konferenca v regiji, ki pretresa politično odgovorost in nove tehnologije. V prestolnici Bosne in Hercegovine so udeleženske in udeleženci v dveh dneh predstavili izkušnje nevladnih organizacij, novinarjev, komunikatorjev znanosti in fact chekerjev – skupnosti ljudi, ki na spletu preverjajo informacije, predstavljajo dejstva in opozarjajo na lažna sporočila. Kot eno najbolj problematičnih področij so izpostavili industrijo teorij zarot, saj so lažne informacije med pandemijo krive za dejanske smrtne žrtve v resničnem svetu. Kako se torej lotiti problema širjenja lažni, napačnih, zavajajočih,škodljivih in nevarnih informacij prek spleta? Uma Đurić in Tijana Cvjetićanin vsaka na svojem področju razkrivata delovanje algoritmov in oblikujeta rešitve za izhod iz tega nevarnega dogajanja, ki se s spleta seli v resnični svet.
Glasovi svetov
Čeprav večina Evrope že več kot tri četrt stoletja živi v miru, se vsi zavedamo, da po svetu divja veliko oboroženih spopadov in da vojna preplavlja življenja mnogih ljudi, pa naj se v njej znajdejo kot civilisti, vojaki državnih ali najemniških vojska ali pa morda kot gverilski uporniki. Kljub temu da lahko redno beremo medijska poročila o vojnih premikih, zmagah in porazih, osvojitvah in predajah, pa si le stežka predstavljamo, kaj vse se ob tem dogaja v posameznikih na bojiščih. Ne samo mediji, tudi zgodovinske knjige se praviloma veliko bolj osredotočajo na širšo sliko in ne prikazujejo neposredne resničnosti bojišča, preživeli vojni veterani pa o svojih doživetjih velikokrat molčijo. Četudi vsi razumemo, da je doživetje vojne grozljivo, imamo tako večinoma le medlo predstavo o tem, kaj vse se med boji dogaja v ljudeh, kaj vse vpliva na to, kako se različne enote in posamezniki med vojno vedejo in kakšne posledice vojna pušča tistih, ki so jo doživeli od blizu. No, prav nekaterim od teh vprašanj se bomo posvečali v tokratnih Glasovih svetov. Ob izidu njegove knjige Vojna II in ponatisu monografije Vojna, bomo namreč govorili z vojaškim psihologom in učiteljem v vojaškem šolstvu Gregorjem Jazbecem, ki je tako s pomočjo zgodovinskih zapisov kot pričevanj preživelih vojakov preučil celo množico različnih bojnih primerov, ki segajo vse od druge svetovne vojne pa do spopadov v Iraku in Afganistanu, ter na ta način zarisal nekatere zakonitosti človeškega vedenja v vojni. Gost v oddaji nastopa v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Čeprav večina Evrope že več kot tri četrt stoletja živi v miru, se vsi zavedamo, da po svetu divja veliko oboroženih spopadov in da vojna preplavlja življenja mnogih ljudi, pa naj se v njej znajdejo kot civilisti, vojaki državnih ali najemniških vojska ali pa morda kot gverilski uporniki. Kljub temu da lahko redno beremo medijska poročila o vojnih premikih, zmagah in porazih, osvojitvah in predajah, pa si le stežka predstavljamo, kaj vse se ob tem dogaja v posameznikih na bojiščih. Ne samo mediji, tudi zgodovinske knjige se praviloma veliko bolj osredotočajo na širšo sliko in ne prikazujejo neposredne resničnosti bojišča, preživeli vojni veterani pa o svojih doživetjih velikokrat molčijo. Četudi vsi razumemo, da je doživetje vojne grozljivo, imamo tako večinoma le medlo predstavo o tem, kaj vse se med boji dogaja v ljudeh, kaj vse vpliva na to, kako se različne enote in posamezniki med vojno vedejo in kakšne posledice vojna pušča tistih, ki so jo doživeli od blizu. No, prav nekaterim od teh vprašanj se bomo posvečali v tokratnih Glasovih svetov. Ob izidu njegove knjige Vojna II in ponatisu monografije Vojna, bomo namreč govorili z vojaškim psihologom in učiteljem v vojaškem šolstvu Gregorjem Jazbecem, ki je tako s pomočjo zgodovinskih zapisov kot pričevanj preživelih vojakov preučil celo množico različnih bojnih primerov, ki segajo vse od druge svetovne vojne pa do spopadov v Iraku in Afganistanu, ter na ta način zarisal nekatere zakonitosti človeškega vedenja v vojni. Gost v oddaji nastopa v svojem imenu in ne kot predstavnik Slovenske vojske. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore.
Glasovi svetov
Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali za številne rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga, svetovna uspešnica »Kompetentni otrok«, ki smo jo pred 13. leti v slovenskem prevodu dobili tudi pri nas, velja za nekakšno "biblijo vzgoje". V knjigi Juul ponuja premislek o novih vrednotah in poudarja, da je vzgoja dinamični dvosmerni proces, v katerem se razvijajo oboji, starši in otroci; in, da dvosmernost obstaja zato, ker so otroci kompetentni in sicer od vsega začetka, od rojstva naprej imajo svojo osebnost in so zato po človeški in socialni plati kompetentni partnerji staršev. Kaj to zares pomeni in kako se starši učijo vzgoje od otrok ter jih ob tem seveda vseeno vodijo? Z nami bo Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja Familylaba Slovenija, ki je ustanovni član mednarodnega združenja Familylab Association in si prizadeva ohranjati in širiti vrednote ter načela, kakor jih predlaga snovalec ideje o t. i. družinskem laboratoriju - Jesper Juul. V Familylabu Slovenija verjamejo, da obstajajo načini vzgajanja otrok, ki so boljši od uporabe avtoritarne sile ali demokratskih zvijač in zato namesto tega prisegajo na razmerja, utemeljena v enakovrednosti, avtentičnosti, integriteti in osebni odgovornosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Vzgojni vzorci, ki so temeljili na poslušnosti, strahu in sramu ter veljali za številne rodove, danes ne učinkujejo več. Tega se je zelo dobro zavedal tudi znameniti danski družinski terapevt Jesper Juul, čigar prva knjiga, svetovna uspešnica »Kompetentni otrok«, ki smo jo pred 13. leti v slovenskem prevodu dobili tudi pri nas, velja za nekakšno "biblijo vzgoje". V knjigi Juul ponuja premislek o novih vrednotah in poudarja, da je vzgoja dinamični dvosmerni proces, v katerem se razvijajo oboji, starši in otroci; in, da dvosmernost obstaja zato, ker so otroci kompetentni in sicer od vsega začetka, od rojstva naprej imajo svojo osebnost in so zato po človeški in socialni plati kompetentni partnerji staršev. Kaj to zares pomeni in kako se starši učijo vzgoje od otrok ter jih ob tem seveda vseeno vodijo? Z nami bo Ivana Gradišnik, ustanoviteljica in vodja Familylaba Slovenija, ki je ustanovni član mednarodnega združenja Familylab Association in si prizadeva ohranjati in širiti vrednote ter načela, kakor jih predlaga snovalec ideje o t. i. družinskem laboratoriju - Jesper Juul. V Familylabu Slovenija verjamejo, da obstajajo načini vzgajanja otrok, ki so boljši od uporabe avtoritarne sile ali demokratskih zvijač in zato namesto tega prisegajo na razmerja, utemeljena v enakovrednosti, avtentičnosti, integriteti in osebni odgovornosti. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Glasovi svetov
Zgodovina organizirane stanovanjske gradnje pri nas je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize. Stanovanjska kriza je morda res kontinuirana in kronična, vendar to ne pomeni, da je bila vedno enako zaostrena. Na vprašanje, kaj je sodobno, zdravo, ekonomično, okolju prijazno, velikodušno in prilagodljivo stanovanje, moramo danes iskati nove odgovore, saj sta Svetovna zdravstvena in z njo povezana ekonomska kriza na novo izpisali pomen in vlogo stanovanja. Ogromne razlike v stanovanjskih razmerah so postale še bolj vidne, dom pa je še izraziteje postal tudi delovno mesto in pred inflacijo varna finančna investicija. V takšnih hitro spreminjajočih se razmerah razstava »Iščem stanovanje … 100 let organizirane stanovanjske gradnje« ne pomeni samo zgodovinskega pregleda, ampak tudi izhodišče za kritično diskusijo o prostorskih, arhitekturnih in organizacijskih priložnostih za reševanje stanovanjske krize v prihodnosti. Razstava se je prejšnji teden otvorila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), pa tudi na različnih lokacijah v javnem prostoru. Naj bo tokratna oddaja povod za odprtje široke strokovne in javne razprave, ki je tudi eden od pogojev za uspešno reševanje naraščajoče stanovanjske krize novega tisočletja. V Glasovih svetov gostimo arhitekte in tudi kustose omenjene razstave: Ajdo Bračič, Andraža Keršiča in dr. Miloša Kosca. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Zgodovina organizirane stanovanjske gradnje pri nas je obenem tudi zgodovina različnih pristopov k reševanju stanovanjske krize. Stanovanjska kriza je morda res kontinuirana in kronična, vendar to ne pomeni, da je bila vedno enako zaostrena. Na vprašanje, kaj je sodobno, zdravo, ekonomično, okolju prijazno, velikodušno in prilagodljivo stanovanje, moramo danes iskati nove odgovore, saj sta Svetovna zdravstvena in z njo povezana ekonomska kriza na novo izpisali pomen in vlogo stanovanja. Ogromne razlike v stanovanjskih razmerah so postale še bolj vidne, dom pa je še izraziteje postal tudi delovno mesto in pred inflacijo varna finančna investicija. V takšnih hitro spreminjajočih se razmerah razstava »Iščem stanovanje … 100 let organizirane stanovanjske gradnje« ne pomeni samo zgodovinskega pregleda, ampak tudi izhodišče za kritično diskusijo o prostorskih, arhitekturnih in organizacijskih priložnostih za reševanje stanovanjske krize v prihodnosti. Razstava se je prejšnji teden otvorila v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje (MAO), pa tudi na različnih lokacijah v javnem prostoru. Naj bo tokratna oddaja povod za odprtje široke strokovne in javne razprave, ki je tudi eden od pogojev za uspešno reševanje naraščajoče stanovanjske krize novega tisočletja. V Glasovih svetov gostimo arhitekte in tudi kustose omenjene razstave: Ajdo Bračič, Andraža Keršiča in dr. Miloša Kosca. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Glasovi svetov
Kaj danes damo na svoj krožnik, je v luči globalnih podnebnih sprememb postalo del zelo zapletene zgodbe z vrsto daljnosežnih posledic. Spekter človeških dejavnosti, povezanih z pridelavo hrane, njenim transportom, predelavo, prodajo, pripravo in konec koncev tudi z odpadno hrano, dejavnosti torej, ki tvorijo t. i. prehranski sistem, prispeva kar tretjino antropogenih izpustov toplogrednih plinov. Iz te perspektive se zdi povsem samoumevno, da k resnemu zmanjšanju emisij nujno sodijo tudi globoke spremembe na področju hrane. A tako kot venomer, ko se soočamo z nujnostjo spreminjanja utečenih navad, takšne spremembe niso ne preproste in tudi ne vedno sprejete z razumevanjem. Eno izmed nevralgičnih točk sodobnega prehranskega diskurza denimo predstavlja poraba mesa in drugih živil živalskega izvora. Skozi večji del zgodovine je bila mesna prehrana skoraj izključno v domeni bogatih slojev prebivalstva. To se je skozi drugo polovico 20. stoletja v t. i. razvitem svetu spremenilo. Industrijski način gojenja živali in predelave mesa je omogočil, da je meso postalo sorazmerno poceni in vedno pri roki, naraščanje kupne moči po svetu pa je v zadnjih desetletjih vedno spremljala tudi vse intenzivnejša poraba mesa. Tako se je v zadnjih 50ih letih proizvodnja mesa potrojila in je v letu 2018 znašala 341 milijonov ton. Tri četrtine kmetijskih površin je danes tako ali drugače namenjenih proizvodnji mesa. Okoljski odtis sodobne proizvodnje hrane pa se seveda ne konča pri preštevanju količine toplogrednih izpustov. Hrana je danes dobrina, s katero se v obliki najrazličnejših izdelkov kuje precejšnje dobičke, pri tem pa se ne upošteva dejanske vrednosti oziroma cene izsekavanja (pra)gozdov in krčenja habitatov na splošno, uničujočega vpliva pesticidov na številčnost žuželk ter na vodne in talne ekosisteme, ter vseprisotne prekomerne izrabe vode, čeprav utegnejo biti prav ti dejavniki za pestrost in dolgoročno odpornost življenja na planetu še celo bolj odločilni. In potem smo tu mi, posamezniki in posameznice, potrošniki in potrošnice, ki naj bi s svojimi lastnimi prehranskimi izbirami tudi pomagali usmerjati prihodnje trende v kmetijstvu in prehranski industriji v bolj trajnostne vode, pri tem pa imamo glede tega, kaj je za nas prava in ustrezna prehrana zelo različna – in včasih diametralno nasprotna - mnenja. Nekaj vidikov te zelo kompleksne in prepletene zgodbe, katere del vendarle vsi skupaj smo, smo naslovili v tokratnih Glasovih svetov. V pogovoru so sodelovale izr. prof. dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Živa Kavka Gobbo iz društva za sonaravni razvoj Focus in Nika Tavčar iz Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj. Foto: Pixabay,cc
Kaj danes damo na svoj krožnik, je v luči globalnih podnebnih sprememb postalo del zelo zapletene zgodbe z vrsto daljnosežnih posledic. Spekter človeških dejavnosti, povezanih z pridelavo hrane, njenim transportom, predelavo, prodajo, pripravo in konec koncev tudi z odpadno hrano, dejavnosti torej, ki tvorijo t. i. prehranski sistem, prispeva kar tretjino antropogenih izpustov toplogrednih plinov. Iz te perspektive se zdi povsem samoumevno, da k resnemu zmanjšanju emisij nujno sodijo tudi globoke spremembe na področju hrane. A tako kot venomer, ko se soočamo z nujnostjo spreminjanja utečenih navad, takšne spremembe niso ne preproste in tudi ne vedno sprejete z razumevanjem. Eno izmed nevralgičnih točk sodobnega prehranskega diskurza denimo predstavlja poraba mesa in drugih živil živalskega izvora. Skozi večji del zgodovine je bila mesna prehrana skoraj izključno v domeni bogatih slojev prebivalstva. To se je skozi drugo polovico 20. stoletja v t. i. razvitem svetu spremenilo. Industrijski način gojenja živali in predelave mesa je omogočil, da je meso postalo sorazmerno poceni in vedno pri roki, naraščanje kupne moči po svetu pa je v zadnjih desetletjih vedno spremljala tudi vse intenzivnejša poraba mesa. Tako se je v zadnjih 50ih letih proizvodnja mesa potrojila in je v letu 2018 znašala 341 milijonov ton. Tri četrtine kmetijskih površin je danes tako ali drugače namenjenih proizvodnji mesa. Okoljski odtis sodobne proizvodnje hrane pa se seveda ne konča pri preštevanju količine toplogrednih izpustov. Hrana je danes dobrina, s katero se v obliki najrazličnejših izdelkov kuje precejšnje dobičke, pri tem pa se ne upošteva dejanske vrednosti oziroma cene izsekavanja (pra)gozdov in krčenja habitatov na splošno, uničujočega vpliva pesticidov na številčnost žuželk ter na vodne in talne ekosisteme, ter vseprisotne prekomerne izrabe vode, čeprav utegnejo biti prav ti dejavniki za pestrost in dolgoročno odpornost življenja na planetu še celo bolj odločilni. In potem smo tu mi, posamezniki in posameznice, potrošniki in potrošnice, ki naj bi s svojimi lastnimi prehranskimi izbirami tudi pomagali usmerjati prihodnje trende v kmetijstvu in prehranski industriji v bolj trajnostne vode, pri tem pa imamo glede tega, kaj je za nas prava in ustrezna prehrana zelo različna – in včasih diametralno nasprotna - mnenja. Nekaj vidikov te zelo kompleksne in prepletene zgodbe, katere del vendarle vsi skupaj smo, smo naslovili v tokratnih Glasovih svetov. V pogovoru so sodelovale izr. prof. dr. Andreja Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, Živa Kavka Gobbo iz društva za sonaravni razvoj Focus in Nika Tavčar iz Umanotere, slovenske fundacije za trajnostni razvoj. Foto: Pixabay,cc
Glasovi svetov
Manipulacije z dejstvi, ustvarjanje lažnih videzov in vsakovrstno zavajanje ljudi, da bi jih pridobili na svojo stran: lahko si mislimo, da je bilo vse to do neke mere prisotno v različnih zgodovinskih obdobjih in prostorih. In vendar smo bili v preteklem stoletju priča dogodkom, v katerih je, kot se zdi, propaganda postala veliko bolj množična in učinkovita. Mobilizacija ljudi v 20. stoletju – pa naj gre za slepo sledenje totalitarnim režimom, množično vojskovanje na eni ali drugi strani obeh svetovnih vojn, vzdrževanje hladnovojne bipolarnosti ali pa za radikalne spremembe življenjskih slogov ljudi, njihovih potreb ter njihovih načinov kupovanja in razmišljanja – je namreč dobila obseg in hitrost, ki sta bila do tedaj verjetno povsem nezamisljiva. Čeprav je k temu seveda pripomogel tudi razvoj množičnih medijev, ki tovrstno komunikacijo s tako rekoč celotno družbo sploh omogočajo, pa pojav moderne propagande ni nekaj, kar bi se zgodilo popolnoma samo od sebe. Že pred temi velikimi manifestacijami moči manipulacije s čustvovanjem in obnašanjem množic se je namreč pojavilo, jih ves čas spremljalo in jih aktivno oblikovalo tudi intenzivno znanstveno preučevanje možnosti, tehnik in potreb po propagandi, in sicer predvsem v ameriških družboslovnih vedah. V tokratnih Glasovih svetov se torej ne bomo toliko posvečali morda najbolj očitnim manifestacijam propagande v 20. stoletju, kot je bila denimo tista v nacistični Nemčiji, ampak se bomo pogovarjali predvsem o izvorih propagande kot znanstvene tehnike. O tem, kdaj in kako je ta vzniknila, na katere težave je skušala odgovarjati, kakšen pogled na svet in na človeka je značilen zanjo, kako je vplivala na takratne družbe in v čem so ti izvori moderne propagande relevantni tudi za današnji čas, se bomo pogovarjali z znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom dr. Igorjem Bijukličem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: Propagandni plakat iz 1. svetovne vojne, Wikipedija
Manipulacije z dejstvi, ustvarjanje lažnih videzov in vsakovrstno zavajanje ljudi, da bi jih pridobili na svojo stran: lahko si mislimo, da je bilo vse to do neke mere prisotno v različnih zgodovinskih obdobjih in prostorih. In vendar smo bili v preteklem stoletju priča dogodkom, v katerih je, kot se zdi, propaganda postala veliko bolj množična in učinkovita. Mobilizacija ljudi v 20. stoletju – pa naj gre za slepo sledenje totalitarnim režimom, množično vojskovanje na eni ali drugi strani obeh svetovnih vojn, vzdrževanje hladnovojne bipolarnosti ali pa za radikalne spremembe življenjskih slogov ljudi, njihovih potreb ter njihovih načinov kupovanja in razmišljanja – je namreč dobila obseg in hitrost, ki sta bila do tedaj verjetno povsem nezamisljiva. Čeprav je k temu seveda pripomogel tudi razvoj množičnih medijev, ki tovrstno komunikacijo s tako rekoč celotno družbo sploh omogočajo, pa pojav moderne propagande ni nekaj, kar bi se zgodilo popolnoma samo od sebe. Že pred temi velikimi manifestacijami moči manipulacije s čustvovanjem in obnašanjem množic se je namreč pojavilo, jih ves čas spremljalo in jih aktivno oblikovalo tudi intenzivno znanstveno preučevanje možnosti, tehnik in potreb po propagandi, in sicer predvsem v ameriških družboslovnih vedah. V tokratnih Glasovih svetov se torej ne bomo toliko posvečali morda najbolj očitnim manifestacijam propagande v 20. stoletju, kot je bila denimo tista v nacistični Nemčiji, ampak se bomo pogovarjali predvsem o izvorih propagande kot znanstvene tehnike. O tem, kdaj in kako je ta vzniknila, na katere težave je skušala odgovarjati, kakšen pogled na svet in na človeka je značilen zanjo, kako je vplivala na takratne družbe in v čem so ti izvori moderne propagande relevantni tudi za današnji čas, se bomo pogovarjali z znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom dr. Igorjem Bijukličem. Oddajo je pripravila in vodila Alja Zore. Foto: Propagandni plakat iz 1. svetovne vojne, Wikipedija
Glasovi svetov
Tovarna Mura je globoko zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo. Kako se je stečaj vpisal v telesa zaposlenih in kako v slovensko družbo, ki je z Muro dokončno postavila profit pred ljudi? Antropologinja doktorica Nina Vodopivec, avtorica knjige Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne pravi, da je problem, ker je ekonomija uzrupirala različne vidike dela in naših življenj. Delo je namreč družbeno umeščeno, vanj vlagamo svojo energijo in svoja telesa, tudi zelo dobesedno, zato je pomembno, da nanj ne gledamo le skozi ekonomsko logiko. Da so bili ekonomski diskurzi dela izjemno škodljivi za nekdanje zaposlene v Muri in kako so jih potisnili v še hujše stiske, povečali negotovost, strah in šok, pa v tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jih je pripravila Urška Henigman.
Tovarna Mura je globoko zaznamovala regijo in več generacij ljudi. Stečaj te tovarne je zato pomenil več kot izgubo službe. Šlo je za osebno in družbeno izgubo. Kako se je stečaj vpisal v telesa zaposlenih in kako v slovensko družbo, ki je z Muro dokončno postavila profit pred ljudi? Antropologinja doktorica Nina Vodopivec, avtorica knjige Tu se ne bo nikoli več šivalo, Doživljanja izgube dela in propada tovarne pravi, da je problem, ker je ekonomija uzrupirala različne vidike dela in naših življenj. Delo je namreč družbeno umeščeno, vanj vlagamo svojo energijo in svoja telesa, tudi zelo dobesedno, zato je pomembno, da nanj ne gledamo le skozi ekonomsko logiko. Da so bili ekonomski diskurzi dela izjemno škodljivi za nekdanje zaposlene v Muri in kako so jih potisnili v še hujše stiske, povečali negotovost, strah in šok, pa v tokratni oddaji Glasovi svetov, ki jih je pripravila Urška Henigman.
Glasovi svetov
Če odpremo katerikoli geografski učbenik, se bomo tam poučili, da sicer 75 odstotkov ozemlja Ruske federacije leži vzhodno od Urala, v Aziji, da pa po drugi strani 75 odstotkov ruskega prebivalstva živi zahodno od velikega gorovja, v Evropi torej. S stališča zemljepisa je okrog vprašanja, ali je Rusija evropska država ali ne, potemtakem mogoče zaznati nekaj nejasnosti, dvoumnosti. In kar velja že za geografijo, dvakrat toliko velja za zgodovino. Zdi se namreč, da preteklost ruskega prostora lahko strnjeno predstavimo kot izmenjavanje obdobij, ko se vzhodnoslovanska velikanka gospodarsko, politično in kulturno tesno navezuje na sočasno dogajanje na zahodu stare celine in nanj tudi sama močno vpliva, ter obdobij, ko je, nasprotno, Rusija videti ne le odrezana od Evrope, ampak od nje tudi radikalno drugačna. Čeprav si, z drugimi besedami, evropske umetnosti in znanosti sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali Rusija v našo stvarnost posega kot ena izmed najpomembnejših evropskih držav – ali pač kot civilizacija sui generis? - Odgovor na to dilemo smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti in na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Makalu/Pixabay
Če odpremo katerikoli geografski učbenik, se bomo tam poučili, da sicer 75 odstotkov ozemlja Ruske federacije leži vzhodno od Urala, v Aziji, da pa po drugi strani 75 odstotkov ruskega prebivalstva živi zahodno od velikega gorovja, v Evropi torej. S stališča zemljepisa je okrog vprašanja, ali je Rusija evropska država ali ne, potemtakem mogoče zaznati nekaj nejasnosti, dvoumnosti. In kar velja že za geografijo, dvakrat toliko velja za zgodovino. Zdi se namreč, da preteklost ruskega prostora lahko strnjeno predstavimo kot izmenjavanje obdobij, ko se vzhodnoslovanska velikanka gospodarsko, politično in kulturno tesno navezuje na sočasno dogajanje na zahodu stare celine in nanj tudi sama močno vpliva, ter obdobij, ko je, nasprotno, Rusija videti ne le odrezana od Evrope, ampak od nje tudi radikalno drugačna. Čeprav si, z drugimi besedami, evropske umetnosti in znanosti sploh ni mogoče predstavljati brez izjemnih posameznikov, kot sta pisatelja Dostojevski in Tolstoj, skladatelja Čajkovski in Šostakovič, filmska režiserja Eisenstein in Tarkovski ali znanstvenika Mendelejev in Koroljov, pa so rusko javno, politično in versko življenje, ruski običaji, navade in vrednote ravno dovolj drugačni od tistih na zahodu stare celine, da se celo Rusi sami že zadnje poldrugo stoletje sprašujejo, kam sodijo in kdo pravzaprav so: Evropejci, Azijci ali Evrazijci? In kar velja za Ruse, drži tudi za druge Evropejce: tudi mi si namreč ne znamo odgovoriti, ali Rusija v našo stvarnost posega kot ena izmed najpomembnejših evropskih držav – ali pač kot civilizacija sui generis? - Odgovor na to dilemo smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, rusista in teologa, dr. Simona Malmenvalla, predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti in na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Makalu/Pixabay
Glasovi svetov
Ob 60. obletnici ustanovne konference Gibanja neuvrščenih s hrvaškim zgodovinarjem dr. Tvrtkom Jakovino o tem, kako in zakaj se je majhna evropska država sredi hladne vojne usmerila k tretjemu svetu
Ob 60. obletnici ustanovne konference Gibanja neuvrščenih s hrvaškim zgodovinarjem dr. Tvrtkom Jakovino o tem, kako in zakaj se je majhna evropska država sredi hladne vojne usmerila k tretjemu svetu
Glasovi svetov
"Brez čebel ni življenja" se morda res sliši kot kliše. A je resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. A čeprav smo Slovenci narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh - so v zadnjem obobju čebele vse bolj ogrožene. Pa ne le v Sloveniji. Zakaj je tako in kaj lahko vsi naredimo za njihovo varstvo, pa tudi o tem, kako živijo in delujejo, v tokratnih Glasovih svetov, ko se nam bosta v studiu pridružila mednarodno priznani strokovnjak za čebele in njihovo vedenje prof. dr. Janko Božič, s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani ter ena najmlajših čebelark in mednarodno priznanih apiterapevtk pri nas, sicer univerzitetna diplomirana dediščinarka Nika Pengal, ki čebelari pod znamko Gospodična Medična. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
"Brez čebel ni življenja" se morda res sliši kot kliše. A je resničen. Uradni podatki kažejo, da je kar vsaka tretja žlica hrane odvisna od čebel. Njihova vrednost je neprecenljiva tako z gospodarskega, socialnega kot okoljskega vidika. A čeprav smo Slovenci narod čebelarjev - na tisoč prebivalcev Slovenije je kar pet čebelarjev, kar nas uvršča v svetovni vrh - so v zadnjem obobju čebele vse bolj ogrožene. Pa ne le v Sloveniji. Zakaj je tako in kaj lahko vsi naredimo za njihovo varstvo, pa tudi o tem, kako živijo in delujejo, v tokratnih Glasovih svetov, ko se nam bosta v studiu pridružila mednarodno priznani strokovnjak za čebele in njihovo vedenje prof. dr. Janko Božič, s Katedre za fiziologijo, antropologijo in etologijo Oddelka za biologijo Biotehniške fakultete v Ljubljani ter ena najmlajših čebelark in mednarodno priznanih apiterapevtk pri nas, sicer univerzitetna diplomirana dediščinarka Nika Pengal, ki čebelari pod znamko Gospodična Medična. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Glasovi svetov
Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje Svetovni dan spolnega zdravja. Letos je potekal pod sloganom »Turn it on: Sexual health in the digital world« in je torej pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Paulito Pappel, v Berlinu živečo producentko in režiserko pornografskih filmov, vodjo spletne platforme lustery.com, soustanoviteljico studia Hardwerks in kuratorko festivala pornografije v Berlinu. Paulita Pappel zase pravi, da je ljubiteljica seksa, feministka in da jo je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. Pravi, da je digitalizacija demokratizirala pornografsko industrijo, ki je med pandemijo zaradi prenosa vsakdanjih življenj za zaslone beležila rekorde. Po njenem je zelo problematično, če večino informacij o seksu dobimo iz pornografskih filmov, zato je zagovornica celovite in sistematične spolne vzgoje, ki bi morala vključevati tudi pojasnila o tem, kaj pornografija prikazuje in komu je namenjena. Paulita Pappel je bila gostja lanskega festivala Fabula, vendar Ljubljane zaradi pandemije in prvega zaprtja ni obiskala, zato je intervju z njo takrat odpadel. Ostali smo v stikih in jo pred mikrofon - na daljavo povabili ob tokratnem svetovnem dnevu spolnega zdravja. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Svetovno združenje za spolno zdravje že več kot desetletje v želji po dobri, ustrezni in temeljiti osveščenosti ter pozitivnem pogledu na spolnost 4. septembra obeležuje Svetovni dan spolnega zdravja. Letos je potekal pod sloganom »Turn it on: Sexual health in the digital world« in je torej pozornost namenil spolnemu zdravju v digitaliziranem svetu. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Paulito Pappel, v Berlinu živečo producentko in režiserko pornografskih filmov, vodjo spletne platforme lustery.com, soustanoviteljico studia Hardwerks in kuratorko festivala pornografije v Berlinu. Paulita Pappel zase pravi, da je ljubiteljica seksa, feministka in da jo je nastopanje v pornografskih filmih opolnomočilo. Pravi, da je digitalizacija demokratizirala pornografsko industrijo, ki je med pandemijo zaradi prenosa vsakdanjih življenj za zaslone beležila rekorde. Po njenem je zelo problematično, če večino informacij o seksu dobimo iz pornografskih filmov, zato je zagovornica celovite in sistematične spolne vzgoje, ki bi morala vključevati tudi pojasnila o tem, kaj pornografija prikazuje in komu je namenjena. Paulita Pappel je bila gostja lanskega festivala Fabula, vendar Ljubljane zaradi pandemije in prvega zaprtja ni obiskala, zato je intervju z njo takrat odpadel. Ostali smo v stikih in jo pred mikrofon - na daljavo povabili ob tokratnem svetovnem dnevu spolnega zdravja. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Glasovi svetov
Dr. Tine Grebenc je nejeverno privzdignil obrvi, ko je v medijih zasledil novico o zasegu kar šestnajstih ton črnih tartufov na iransko turški meji, ki naj bi bili namenjeni v Slovenijo. Dragocen tovor naj bi bil vreden vrtoglavih 90 milijonov evrov. Dr. Grebenc je v službi na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Je biolog in velik poznavalec tartufov oziroma gomoljik, kot tartufom rečejo strokovnjaki. Pritrjuje, da gomoljike že stoletja dražijo nosove in brbončice gurmanov. Prav toliko časa pa tudi vznemirjajo nabiralce, trgovce in preprodajalce. V središču tokratne oddaje Glasovi svetov bodo gomoljike – njihova biološka in tržna plat. Po pogovoru z dr. Grebencem se zdi zgodba o pošiljki črnih tartufov iz Irana vedno bolj luknjasta in vedno manj verjetna, vendar nič manj skrivnostna in vznemirljiva. Prisluhnite Glasovom svetov, ki jih je pripravil Iztok Konc. Foto: Mrdidg/ Pixabay
Dr. Tine Grebenc je nejeverno privzdignil obrvi, ko je v medijih zasledil novico o zasegu kar šestnajstih ton črnih tartufov na iransko turški meji, ki naj bi bili namenjeni v Slovenijo. Dragocen tovor naj bi bil vreden vrtoglavih 90 milijonov evrov. Dr. Grebenc je v službi na Gozdarskem inštitutu Slovenije. Je biolog in velik poznavalec tartufov oziroma gomoljik, kot tartufom rečejo strokovnjaki. Pritrjuje, da gomoljike že stoletja dražijo nosove in brbončice gurmanov. Prav toliko časa pa tudi vznemirjajo nabiralce, trgovce in preprodajalce. V središču tokratne oddaje Glasovi svetov bodo gomoljike – njihova biološka in tržna plat. Po pogovoru z dr. Grebencem se zdi zgodba o pošiljki črnih tartufov iz Irana vedno bolj luknjasta in vedno manj verjetna, vendar nič manj skrivnostna in vznemirljiva. Prisluhnite Glasovom svetov, ki jih je pripravil Iztok Konc. Foto: Mrdidg/ Pixabay
Glasovi svetov
Z novim šolskim letom se v izobraževalne ustanove vračajo otroci in mladi, na katere je imela epidemija dramatičen vpliv. Njihovo telesno, čustveno in duševno zdravje se ne bo izboljšalo, če se delamo, kot da se v minulem letu in pol ni zgodilo nič. Ajda Erjavec, predsednica Društva šolskih svetovalnih služb, svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani opozarja, da je nujna usklajena akcija vseh, splošne programe je treba prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? S kakšnimi težavami se soočajo šolski svetovalni delavci pri reševanju stisk otrok in mladih, kakšne so te stiske in kaj storoiti, če se bodo šole še tretjič zaprle? Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Z novim šolskim letom se v izobraževalne ustanove vračajo otroci in mladi, na katere je imela epidemija dramatičen vpliv. Njihovo telesno, čustveno in duševno zdravje se ne bo izboljšalo, če se delamo, kot da se v minulem letu in pol ni zgodilo nič. Ajda Erjavec, predsednica Društva šolskih svetovalnih služb, svetovalna delavka in profesorica psihologije na Gimnaziji Bežigrad v Ljubljani opozarja, da je nujna usklajena akcija vseh, splošne programe je treba prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo? S kakšnimi težavami se soočajo šolski svetovalni delavci pri reševanju stisk otrok in mladih, kakšne so te stiske in kaj storoiti, če se bodo šole še tretjič zaprle? Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Glasovi svetov
V tokratni oddaji smo govorile o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in nikoli zares zapisana, govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učili. Tudi danes mnoge pomembne družbene akterke ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela zgodovinark, arhivistk, urednic, pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. V naslednji uri se bomo pogovarjali o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki je nedavni izšla v sklopu festivala Mesto Žensk.
V tokratni oddaji smo govorile o temi, ki je bila dolgo let skrita, zamolčana, ne pripoznana in nikoli zares zapisana, govorile bomo o osebah, ki so pomembno krojile slovensko družbo v preteklosti, slovensko zgodovino, a se o njih v šolah nismo učili. Tudi danes mnoge pomembne družbene akterke ne poznamo niti po imenu. A zavoljo dela zgodovinark, arhivistk, urednic, pisk je zgodovina Slovenk v zadnjih nekaj letih vse bolj vidna. V naslednji uri se bomo pogovarjali o zgodovini žensk v Sloveniji in o knjigi z naslovom Po svoji poti, ki je nedavni izšla v sklopu festivala Mesto Žensk.
Glasovi svetov
Po mnenju strokovnjakov so posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih dramatične. Medtem ko so mladi še do konca meseca na več kot zasluženih poletnih počitnicah, se moramo vprašati, ali delamo dovolj, da posledice ne bodo trajne. Na NIJZ so ugotovili, da so manj premožne družine in njihovi mladostniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo v času pandemije posvetiti posebno pozornost. Splošne preventivne programe bi zato morali prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo?
Po mnenju strokovnjakov so posledice epidemičnega zaprtja in šolanja prek zaslona na telesno, čustveno in duševno zdravje mladih dramatične. Medtem ko so mladi še do konca meseca na več kot zasluženih poletnih počitnicah, se moramo vprašati, ali delamo dovolj, da posledice ne bodo trajne. Na NIJZ so ugotovili, da so manj premožne družine in njihovi mladostniki še posebej ranljiva skupina, ki jim moramo v času pandemije posvetiti posebno pozornost. Splošne preventivne programe bi zato morali prilagoditi in dopolniti. Kakšne ukrepe bi morali sprejeti, da bomo popravili nastalo škodo?
Glasovi svetov
Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, ki se je pred kratkim tej temi posvetila v knjigi Strast do nevednosti, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik, ki je o nevednosti razmišljal v svoji sveži knjigi Hotena nevednost in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Nedvomno je širjenje alternativnih resnic v znatni meri omogočil svetovni splet in še posebej družbena omrežja, ki so svojo ekonomijo utemeljila na spletnem obisku, številu klikov in všečkov ter zbiranju podatkov. Kvantiteta ima jasno prednost pred kvaliteto. Spletne vsebine so tako ne glede na svojo konkretno vsebino podrejene temu, da pritegnejo pozornost. Z vsakim letom je splet bolj gost, tekma za pozornost pa ostrejša. V spletnem hrupu je torej potrebno biti udaren. Ljudje pa se bolj odzivamo na stvari, ki nas nagovorijo po čustveni strani kot po racionalni, in spet bolj na negativne čustvene dražljaje kot na pozitivne. Eskalacija negativnih čustev na spletu je v takih okoliščinah skorajda samoumevna. Alternativne resnice pa nedvomno zelo uspešno sprožajo močna čustva, zaradi česar imajo avtomatično določeno prednost. A ne glede na to, kako pomembna je realna spletna infrastruktura za širjenje alternativnih resnic, se pomembni vzroki njihove privlačnosti skrivajo v globljih družbenih spremembah, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel neoliberalizem. Možnosti za uveljavljanje v realnem svetu so vse težje in nepredvidljive. Pridobljeno znanje ne zadošča za dolgo, kariere ni več mogoče načrtovati, poklici, ki so nekdaj prinesli določen ugled, danes nimajo več veljave. "Posameznik se mora vse bolj sam odločati o tem, čemu verjame, oziroma se odloča znotraj svojega mehurčka. Zato se je pojavil večji dvom, kot je bil nekdaj prisoten v splošni javnosti, " poudarja prof. dr. Renata Salecl. "Ampak to, kaj je resnica in kaj ne, je poganjalo človeštvo že od samih začetkov in tu kakih velikih sprememb ni." Alternativne resnice v tem kontekstu ne zadevajo toliko vprašanja, kaj je dejansko resnica, ampak so v prvi vrsti eden od možnih vzvodov za doseganje družbene prepoznavnosti. "Raziskava na Danskem in v ZDA je pokazala, kako mnogi, ki strastno širijo neresnice in teorije zarote po spletu, ne verjamejo v svoje lastne teorije. Gre predvsem za užitek, ki ga prinese manipuliranje in potrditev znotraj lastne skupine, da imaš veliko všečkov. Ali na drugi strani, da si nekoga ranil, da je nekdo nate reagiral. Ta užitek, ta čustva igrajo tako pomembno vlogo, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, postaja sekundarno celo v skupinah, ki strastno širijo lažne novice, " še pravi Renata Salecl. Vsebina je bila premierno predvajana v oddaji Intelekta januarja 2021. Foto: Pixabay.
Naj gre za izide ameriških predsedniških volitev, pandemijo covida-19, koristi cepljenja ali podnebne spremembe, danes lahko o vsaki temi slišimo povsem nasprotujoče si trditve. Alternativne resnice so v vzponu in imajo že povsem realen vpliv na vrsto osebnih, političnih in družbenih odločitev. Kaj napaja njihovo razraščanje ter kaj nam lahko povejo o današnjem trenutku in našem odnosu do vednosti, v tokratni Intelekti razmišljajo filozofinja in sociologinja prof. dr. Renata Salecl, ki se je pred kratkim tej temi posvetila v knjigi Strast do nevednosti, filozof izr. prof. dr. Tomaž Grušovnik, ki je o nevednosti razmišljal v svoji sveži knjigi Hotena nevednost in sociologinja prof. dr. Ksenija Vidmar Horvat. Nedvomno je širjenje alternativnih resnic v znatni meri omogočil svetovni splet in še posebej družbena omrežja, ki so svojo ekonomijo utemeljila na spletnem obisku, številu klikov in všečkov ter zbiranju podatkov. Kvantiteta ima jasno prednost pred kvaliteto. Spletne vsebine so tako ne glede na svojo konkretno vsebino podrejene temu, da pritegnejo pozornost. Z vsakim letom je splet bolj gost, tekma za pozornost pa ostrejša. V spletnem hrupu je torej potrebno biti udaren. Ljudje pa se bolj odzivamo na stvari, ki nas nagovorijo po čustveni strani kot po racionalni, in spet bolj na negativne čustvene dražljaje kot na pozitivne. Eskalacija negativnih čustev na spletu je v takih okoliščinah skorajda samoumevna. Alternativne resnice pa nedvomno zelo uspešno sprožajo močna čustva, zaradi česar imajo avtomatično določeno prednost. A ne glede na to, kako pomembna je realna spletna infrastruktura za širjenje alternativnih resnic, se pomembni vzroki njihove privlačnosti skrivajo v globljih družbenih spremembah, ki jih je v zadnjih desetletjih prinesel neoliberalizem. Možnosti za uveljavljanje v realnem svetu so vse težje in nepredvidljive. Pridobljeno znanje ne zadošča za dolgo, kariere ni več mogoče načrtovati, poklici, ki so nekdaj prinesli določen ugled, danes nimajo več veljave. "Posameznik se mora vse bolj sam odločati o tem, čemu verjame, oziroma se odloča znotraj svojega mehurčka. Zato se je pojavil večji dvom, kot je bil nekdaj prisoten v splošni javnosti, " poudarja prof. dr. Renata Salecl. "Ampak to, kaj je resnica in kaj ne, je poganjalo človeštvo že od samih začetkov in tu kakih velikih sprememb ni." Alternativne resnice v tem kontekstu ne zadevajo toliko vprašanja, kaj je dejansko resnica, ampak so v prvi vrsti eden od možnih vzvodov za doseganje družbene prepoznavnosti. "Raziskava na Danskem in v ZDA je pokazala, kako mnogi, ki strastno širijo neresnice in teorije zarote po spletu, ne verjamejo v svoje lastne teorije. Gre predvsem za užitek, ki ga prinese manipuliranje in potrditev znotraj lastne skupine, da imaš veliko všečkov. Ali na drugi strani, da si nekoga ranil, da je nekdo nate reagiral. Ta užitek, ta čustva igrajo tako pomembno vlogo, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, postaja sekundarno celo v skupinah, ki strastno širijo lažne novice, " še pravi Renata Salecl. Vsebina je bila premierno predvajana v oddaji Intelekta januarja 2021. Foto: Pixabay.
Glasovi svetov
Oddaja Glasovi svetov tokrat odstira del evropske preteklosti, ki vedno znova privre na površje – to je krvavo obdobje kolonializma. Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Vatara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. (Ponovitev oddaje Intelekta iz septembra 2020) Foto: Son of groucho/ Flickr, cc
Oddaja Glasovi svetov tokrat odstira del evropske preteklosti, ki vedno znova privre na površje – to je krvavo obdobje kolonializma. Nobena skrivnost ni, pravi dr. Nikolai Jeffs, da razvoj in bogastvo Evrope temeljita na izkoriščanju afriške celine. Za svojo blaginjo smo zasužnjili tamkajšnje prebivalce in izropali njihova naravna bogastva. Od sredine šestnajstega stoletja pa do leta 1914, ko je kolonializem dosegel svoj vrh, je bilo kar 85 odstotkov sveta v rokah evropskih kolonialnih sil. Tokrat bomo osvetlili le del tega za Evropo in svet temnega obdobja. V oddaji, ki jo je pripravil Iztok Konc, sodelujejo: pisateljica mag. Gabriela Babnik Vatara; filozofinja, performerka in raziskovalka na Mirovnem inštitutu dr. Lana Zdravković; direktor belgijskega Kraljevega muzeja za Centralno Afriko dr. Guido Gryseels; anglist, sociolog kulture in predavatelj na Fakulteti za humanistične študije v Kopru dr. Nikolai Jeffs. (Ponovitev oddaje Intelekta iz septembra 2020) Foto: Son of groucho/ Flickr, cc
Glasovi svetov
Jeseni leta 79 po Kristusu je v južni Italiji, v zaledju Neapeljskega zaliva izbruhnil Vezuv in v dveh dneh pod 4 do 6 metrov debelo plastjo ognjeniškega pepela in kamenja pokopal številne rimske naselbine, med drugim Herculaneum, Oplontis in Stabiae pa tudi daleč največje in najbogatejše mesto na območju, Pompeje. In čeprav je vulkanski izbruh zelo natančno popisal eden najpomembnejših rimskih pisateljev zgodnje cesarske dobe, Plinij mlajši, ki je bil osebno priča katastrofi, je bila lokacija, kjer so stali Pompeji, v počasnem teku stoletij pozabljena, dokler ruševin tega rimskega mesta niso po naključju odkrili ob koncu 16. stoletja. Od takrat pa do danes so arheologi odkopali dobršen del Pompejev in pokazalo se je, da je Vezuv v pičlih 48 urah sicer res uničil mesto, a da ga je uničil bistveno manj temeljito, kakor se je v toku burne zgodovine zgodilo z večino drugih rimskih naselbin. Če namreč v arheoloških najdiščih od britanskega Yorka do sirske Palmire ali pa od maroškega Volubilisa do, zakaj pa ne, naše Emone najdemo predvsem ostanke monumentalnih kamnitih zgradb, je podoba, ki nam jo razkrivajo Pompeji, povsem drugačna. Vulkanski pepel je namreč mesto obdal kakor jantarna smola žuželko in tako proti vsem pričakovanjem ohranil razmeroma zlahka berljive sledove vsakdanjega življenja v urbanem okolju – in to v času, ko je bila rimska civilizacija najbrž na svojem vrhuncu. Če torej hočemo izvedeti kaj več o rimskih gostilnah s hitro hrano, o notranji opremi stanovanj ali o ureditvi prometa na živahnih mestnih ulicah, nam bodo Pompeji dali nenavadno zgovorne odgovore. Še bolj nenavadno pa je, da Pompeji niso zlata jama le za tiste zgodovinarje, ki si prizadevajo rekonstruirati kulturo vsakdanjega življenja v širšem sredozemskem bazenu v prvem stoletju našega štetja, temveč tudi za jezikoslovce oziroma filologe. Več tisoč tamkajšnjih grafitov, vpraskanih na fasade poslopij javnega in zasebnega značaja, nam pač omogoča stik s pogovorno latinščino navadnih ljudi, ki se je, kakor si lahko mislimo, precej razlikovala od umetelne govorice vrhunskih izobražencev, katerih dela so se nam sicer ohranila. In prav tem grafitom smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja dr. Gregorja Pobežina, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Naš gost je namreč z intrigantnim predavanjem o grafitih, ki jih najdemo v Pompejih, predvsem o tistih z erotično ali celo pornografsko vsebino, konec maja 2021 nastopil Grošljevem simpoziju, ki vse bolj postaja osrednje srečanje naših strokovnjakov za grško-rimsko antiko. Z dr. Pobežinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ostanki foruma v Pompejih, v ozadju Vezuv, obdan z oblaki (Goran Dekleva)
Jeseni leta 79 po Kristusu je v južni Italiji, v zaledju Neapeljskega zaliva izbruhnil Vezuv in v dveh dneh pod 4 do 6 metrov debelo plastjo ognjeniškega pepela in kamenja pokopal številne rimske naselbine, med drugim Herculaneum, Oplontis in Stabiae pa tudi daleč največje in najbogatejše mesto na območju, Pompeje. In čeprav je vulkanski izbruh zelo natančno popisal eden najpomembnejših rimskih pisateljev zgodnje cesarske dobe, Plinij mlajši, ki je bil osebno priča katastrofi, je bila lokacija, kjer so stali Pompeji, v počasnem teku stoletij pozabljena, dokler ruševin tega rimskega mesta niso po naključju odkrili ob koncu 16. stoletja. Od takrat pa do danes so arheologi odkopali dobršen del Pompejev in pokazalo se je, da je Vezuv v pičlih 48 urah sicer res uničil mesto, a da ga je uničil bistveno manj temeljito, kakor se je v toku burne zgodovine zgodilo z večino drugih rimskih naselbin. Če namreč v arheoloških najdiščih od britanskega Yorka do sirske Palmire ali pa od maroškega Volubilisa do, zakaj pa ne, naše Emone najdemo predvsem ostanke monumentalnih kamnitih zgradb, je podoba, ki nam jo razkrivajo Pompeji, povsem drugačna. Vulkanski pepel je namreč mesto obdal kakor jantarna smola žuželko in tako proti vsem pričakovanjem ohranil razmeroma zlahka berljive sledove vsakdanjega življenja v urbanem okolju – in to v času, ko je bila rimska civilizacija najbrž na svojem vrhuncu. Če torej hočemo izvedeti kaj več o rimskih gostilnah s hitro hrano, o notranji opremi stanovanj ali o ureditvi prometa na živahnih mestnih ulicah, nam bodo Pompeji dali nenavadno zgovorne odgovore. Še bolj nenavadno pa je, da Pompeji niso zlata jama le za tiste zgodovinarje, ki si prizadevajo rekonstruirati kulturo vsakdanjega življenja v širšem sredozemskem bazenu v prvem stoletju našega štetja, temveč tudi za jezikoslovce oziroma filologe. Več tisoč tamkajšnjih grafitov, vpraskanih na fasade poslopij javnega in zasebnega značaja, nam pač omogoča stik s pogovorno latinščino navadnih ljudi, ki se je, kakor si lahko mislimo, precej razlikovala od umetelne govorice vrhunskih izobražencev, katerih dela so se nam sicer ohranila. In prav tem grafitom smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja dr. Gregorja Pobežina, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem. Naš gost je namreč z intrigantnim predavanjem o grafitih, ki jih najdemo v Pompejih, predvsem o tistih z erotično ali celo pornografsko vsebino, konec maja 2021 nastopil Grošljevem simpoziju, ki vse bolj postaja osrednje srečanje naših strokovnjakov za grško-rimsko antiko. Z dr. Pobežinom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Ostanki foruma v Pompejih, v ozadju Vezuv, obdan z oblaki (Goran Dekleva)
Glasovi svetov
Kopanje po preteklosti lahko razkrije številna presenečenja. Toda niso vse skrivnosti oddaljene preteklosti zakopane pod debelimi plastmi zemlje, nekatere so skrite v svetlobi zvezd. Dobesedno. Galaktična arheologija na podlagi analize svetlobe z oddaljenih zvezd sklepa, katere zvezde so nastale skupaj v isti zvezdni porodnišnici in na katere strani neba so se nato razpršile. Njihovo poreklo razkriva divje trke s starodavnimi galaksijami, ki so nato postale sestavni del Rimske ceste. »V vseh komponentah naše galaksije so stvari bolj živahne, kot smo mislili,« o najnovejših spoznanjih pravi astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. »V zadnjih dveh letih je postalo jasno, da je pred približno 10 milijardami let prišlo do zadnjega gigantskega trka druge galaksije v našo.« Antična galaksija, ki so jo poimenovali Gaia Enceladus, je prispevala za približno milijardo sončevih mas novih zvezd. To je polovica zvezd današnjega galaktičnega diska. To so ugotovili na podlagi analiz kemijske sestave zvezd, kakšne opravljajo v mednarodnem projektu GALAH, ki poteka na Anglo-avstralskem teleskopu v Novem južnem Walesu, pri katerem aktivno sodelujeta naša sogovornnika. Pokazalo pa se je tudi, da je določanje porekla našega sonca še vedno zahtevna uganka. »Naše sonce je del tankega diska in del mlajše populacije zvezd. Tukaj imamo en velik problem,« razlaga predavatelj na FMF doc. dr. Janez Kos, ki na projektu Galah vodi obdelavo podatkov. »Vse zvezde v tankem disku so si neizmerno podobne, na podoben način se gibljejo in podobno kemično sestavo imajo. Če smo lahko antične galaksije detektirali prek eksotične kemične sestave zvezd, tega za zvezde v tankem disku, torej za te, ki so se rodile v zadnjih 5 milijardah let, ne moremo narediti. Teh zvezd pa je res veliko.« Foto: Galaksija Rimska cesta, izsek Vir: ESA/Gaia/DPAC
Kopanje po preteklosti lahko razkrije številna presenečenja. Toda niso vse skrivnosti oddaljene preteklosti zakopane pod debelimi plastmi zemlje, nekatere so skrite v svetlobi zvezd. Dobesedno. Galaktična arheologija na podlagi analize svetlobe z oddaljenih zvezd sklepa, katere zvezde so nastale skupaj v isti zvezdni porodnišnici in na katere strani neba so se nato razpršile. Njihovo poreklo razkriva divje trke s starodavnimi galaksijami, ki so nato postale sestavni del Rimske ceste. »V vseh komponentah naše galaksije so stvari bolj živahne, kot smo mislili,« o najnovejših spoznanjih pravi astrofizik prof. dr. Tomaž Zwitter s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. »V zadnjih dveh letih je postalo jasno, da je pred približno 10 milijardami let prišlo do zadnjega gigantskega trka druge galaksije v našo.« Antična galaksija, ki so jo poimenovali Gaia Enceladus, je prispevala za približno milijardo sončevih mas novih zvezd. To je polovica zvezd današnjega galaktičnega diska. To so ugotovili na podlagi analiz kemijske sestave zvezd, kakšne opravljajo v mednarodnem projektu GALAH, ki poteka na Anglo-avstralskem teleskopu v Novem južnem Walesu, pri katerem aktivno sodelujeta naša sogovornnika. Pokazalo pa se je tudi, da je določanje porekla našega sonca še vedno zahtevna uganka. »Naše sonce je del tankega diska in del mlajše populacije zvezd. Tukaj imamo en velik problem,« razlaga predavatelj na FMF doc. dr. Janez Kos, ki na projektu Galah vodi obdelavo podatkov. »Vse zvezde v tankem disku so si neizmerno podobne, na podoben način se gibljejo in podobno kemično sestavo imajo. Če smo lahko antične galaksije detektirali prek eksotične kemične sestave zvezd, tega za zvezde v tankem disku, torej za te, ki so se rodile v zadnjih 5 milijardah let, ne moremo narediti. Teh zvezd pa je res veliko.« Foto: Galaksija Rimska cesta, izsek Vir: ESA/Gaia/DPAC
Glasovi svetov
Nekoč davno – recimo v času Džingiskana in mongolskih osvajanj v 13. stoletju – je še bilo mogoče zavzeti Afganistan, danes pa je to slej ko prej misija nemogoče. To so že ob koncu 19. stoletja izkusili Britanci, nato v 20. Sovjeti, no, v 21. stoletju pa še Američani, ki se, skladno pač z napovedmi predsednika Bidna, po dvajsetih letih okupacijske navzočnosti prav zdaj umikajo iz te večidel gorate in puščavske srednjeazijske države. Toda vse te presenetljive, kontraintuitivne zmage nad najmogočnejšimi imperiji Afganistanu niso prinesle ne miru ne blagostanja. V etnično pisani državi, ki je s 652 tisoč kvadratnimi kilometri površine malo večja od Francije, namreč že več kot 40 let brez prestanka divja vojna, z letnim bruto družbenim proizvodom, ki je leta 2018 znašal malo manj kot 500 dolarjev na prebivalca, pa 32 milijonov Afganistancev sodi med najbolj siromašne na svetu. Država za nameček velja tako za enega epicentrov mednarodnega islamističnega terorizma kakor za središče mednarodne trgovine z opijati. In četudi se Američani zdaj umikajo, ni verjeti, da bi se svetovne velesile, ki zadnje čase vse bolj zavzeto igrajo igro globalnega geostrateškega šaha, prenehale vpletati v Afganistan in za svoje cilje izkoriščati tamkajšnja medetnična rivalstva, predvsem tista med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani. Kaj vse to pomeni za Afganistan? Kakšna bi utegnila biti njegova srednjeročna prihodnost? In kakšna vloga bo tej srednjeazijski državi – pa naj bo še tako utrujena od neprekinjenega, večdesetletnega krvavega konflikta – pripadla v novi rundi prerivanja za moč in vpliv med Združenimi državami, Kitajsko, Rusijo, Indijo in še kom? – Odgovore smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Chickenonline (Pixabay)
Nekoč davno – recimo v času Džingiskana in mongolskih osvajanj v 13. stoletju – je še bilo mogoče zavzeti Afganistan, danes pa je to slej ko prej misija nemogoče. To so že ob koncu 19. stoletja izkusili Britanci, nato v 20. Sovjeti, no, v 21. stoletju pa še Američani, ki se, skladno pač z napovedmi predsednika Bidna, po dvajsetih letih okupacijske navzočnosti prav zdaj umikajo iz te večidel gorate in puščavske srednjeazijske države. Toda vse te presenetljive, kontraintuitivne zmage nad najmogočnejšimi imperiji Afganistanu niso prinesle ne miru ne blagostanja. V etnično pisani državi, ki je s 652 tisoč kvadratnimi kilometri površine malo večja od Francije, namreč že več kot 40 let brez prestanka divja vojna, z letnim bruto družbenim proizvodom, ki je leta 2018 znašal malo manj kot 500 dolarjev na prebivalca, pa 32 milijonov Afganistancev sodi med najbolj siromašne na svetu. Država za nameček velja tako za enega epicentrov mednarodnega islamističnega terorizma kakor za središče mednarodne trgovine z opijati. In četudi se Američani zdaj umikajo, ni verjeti, da bi se svetovne velesile, ki zadnje čase vse bolj zavzeto igrajo igro globalnega geostrateškega šaha, prenehale vpletati v Afganistan in za svoje cilje izkoriščati tamkajšnja medetnična rivalstva, predvsem tista med Tadžiki, Hazari in Uzbeki na eni ter Paštuni na drugi strani. Kaj vse to pomeni za Afganistan? Kakšna bi utegnila biti njegova srednjeročna prihodnost? In kakšna vloga bo tej srednjeazijski državi – pa naj bo še tako utrujena od neprekinjenega, večdesetletnega krvavega konflikta – pripadla v novi rundi prerivanja za moč in vpliv med Združenimi državami, Kitajsko, Rusijo, Indijo in še kom? – Odgovore smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologa, strokovnjaka za Bližnji vzhod in docenta na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, dr. Primoža Šterbenca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Chickenonline (Pixabay)
Glasovi svetov
Carl Gustav Jung velja za enega najpomembnejših psihologov in filozofov 20. stoletja. Nekoč je dejal: Tvoje vizije bodo postale čiste, ko boš pogledal v srce. Kdor gleda zunaj, sanja; kdor gleda notri, se prebudi. Ob šestdeseti obletnici Jungove smrti – oče analitične psihologije je umrl 6. junija leta 1961 – se v oddaji Glasovi svetov spominjamo njegovega izjemnega dela in življenja. V psihologijo je uvedel pomembne koncepte, kot sta na primer kolektivno nezavedno in arhetip (anima, animus). Sogovornika: jungovski psihoanalitik doc. dr. Matjaž Regovec (Institut IPAL) in sociolog kulture prof. dr. Igor Škamperle (Filozofska fakulteta). Pripravil: Iztok Konc. Foto: ETH-Bibliothek/ Wikimedia/ PublicDomain
Carl Gustav Jung velja za enega najpomembnejših psihologov in filozofov 20. stoletja. Nekoč je dejal: Tvoje vizije bodo postale čiste, ko boš pogledal v srce. Kdor gleda zunaj, sanja; kdor gleda notri, se prebudi. Ob šestdeseti obletnici Jungove smrti – oče analitične psihologije je umrl 6. junija leta 1961 – se v oddaji Glasovi svetov spominjamo njegovega izjemnega dela in življenja. V psihologijo je uvedel pomembne koncepte, kot sta na primer kolektivno nezavedno in arhetip (anima, animus). Sogovornika: jungovski psihoanalitik doc. dr. Matjaž Regovec (Institut IPAL) in sociolog kulture prof. dr. Igor Škamperle (Filozofska fakulteta). Pripravil: Iztok Konc. Foto: ETH-Bibliothek/ Wikimedia/ PublicDomain
Glasovi svetov
Z dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem o tem, kako so se od padca Berlinskega zidu spreminjali odnosi med Vzhodno in Zahodno Evropo
Z dr. Luko Lisjakom Gabrijelčičem o tem, kako so se od padca Berlinskega zidu spreminjali odnosi med Vzhodno in Zahodno Evropo
Glasovi svetov
28. maja 1871 so čete francoske vojske, zveste vladi tretje republike, dokončno zatrle pariško komuno, vstajo socialistično razpoloženega delavstva v francoski prestolnici, ki jo je izzval predhodni poraz Napoleona III. in njegovega drugega cesarstva v francosko-pruski vojni. Na prvi pogled bi seveda lahko rekli, da je bilanca komune precej klavrna: trajala je približno dva meseca, iskre upora ni uspela zanesti med delavce v Marseillu, Lyonu in drugih industrijskih središčih tedanje Francije, končala pa se je v krvi – po ocenah sodobnih zgodovinarjev naj bi bilo ubitih od 7 do 20 tisoč ljudi, med katerimi je bila ogromna večina seveda komunardov. In vendar je bil Karl Marx, ki je takrat z vso zavzetostjo in pozornostjo spremljal dogajanje v Parizu, mnenja, da je komuna – kolikor je tu šlo za najbrž sploh prvi ekspliciten poizkus vzpostavitve oblasti pod nadzorom proletariata – vendarle dogodek svetovno-zgodovinskega pomena. Marxove poglede na tedanje dogajanje lahko v prevodu Ceneta Vipotnika zdaj prebiramo v razpravi Državljanska vojna v Franciji, ki so jo pred nedavnim ponatisnili pri založbi Studia humanitatis. No, mi, ki na te dogodke gledamo z razmeroma trezne oddaljenosti poldrugega stoletja, pa smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kolikšen pomen, kolikšno zgodovinsko težo pravzaprav pripisati pariški komuni? Kaj nam, drugače rečeno, dogajanje v Parizu leta 1871 pove v letu 2021? – Odgovor smo iskali v pogovoru z dvema marskističnima filozofoma, dr. Božidarjem Debenjakom in dr. Leo Kuhar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: barikada, ki so jo komunardi v Parizu postavili na prvi dan vstaje, 18. 3. 1871 (Wikipedia, javna last)
28. maja 1871 so čete francoske vojske, zveste vladi tretje republike, dokončno zatrle pariško komuno, vstajo socialistično razpoloženega delavstva v francoski prestolnici, ki jo je izzval predhodni poraz Napoleona III. in njegovega drugega cesarstva v francosko-pruski vojni. Na prvi pogled bi seveda lahko rekli, da je bilanca komune precej klavrna: trajala je približno dva meseca, iskre upora ni uspela zanesti med delavce v Marseillu, Lyonu in drugih industrijskih središčih tedanje Francije, končala pa se je v krvi – po ocenah sodobnih zgodovinarjev naj bi bilo ubitih od 7 do 20 tisoč ljudi, med katerimi je bila ogromna večina seveda komunardov. In vendar je bil Karl Marx, ki je takrat z vso zavzetostjo in pozornostjo spremljal dogajanje v Parizu, mnenja, da je komuna – kolikor je tu šlo za najbrž sploh prvi ekspliciten poizkus vzpostavitve oblasti pod nadzorom proletariata – vendarle dogodek svetovno-zgodovinskega pomena. Marxove poglede na tedanje dogajanje lahko v prevodu Ceneta Vipotnika zdaj prebiramo v razpravi Državljanska vojna v Franciji, ki so jo pred nedavnim ponatisnili pri založbi Studia humanitatis. No, mi, ki na te dogodke gledamo z razmeroma trezne oddaljenosti poldrugega stoletja, pa smo se v tokratnih Glasovih svetov spraševali, kolikšen pomen, kolikšno zgodovinsko težo pravzaprav pripisati pariški komuni? Kaj nam, drugače rečeno, dogajanje v Parizu leta 1871 pove v letu 2021? – Odgovor smo iskali v pogovoru z dvema marskističnima filozofoma, dr. Božidarjem Debenjakom in dr. Leo Kuhar. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: barikada, ki so jo komunardi v Parizu postavili na prvi dan vstaje, 18. 3. 1871 (Wikipedia, javna last)
Glasovi svetov
Ljudje smo seveda že od nekdaj organizirali svoje delo: ne le veličastne stare civilizacije, celo manjše skupine, ki se preživljajo z lovom in nabiralništvom, si je težko predstavljati brez neke vrste organizacije dejavnosti, ki so nujne za preživetje. Organizacijo so vedno zahtevale tudi državna administracija, trgovanje in vojskovanje, z razmahom industrijske proizvodnje v 19. stoletju ter množično gradnjo mest in infrastrukture pa je potreba po organiziranem delu na vsakodnevni ravni dobila še povsem nove razsežnosti. In vendar smo šele pred dobrim stoletjem, ko se je kapitalizem že dodobra razširil, začeli zares intenzivno in znanstveno preučevati, kako organizirati človeško delo, da bi to postalo čim bolj učinkovito: da bi torej v čim krajšem času prineslo čim boljši rezultat in s tem seveda višji zaslužek. O menedžmentu, vedi, ki je sprožila velikanske spremembe v načinu organizacije našega dela in močno zaznamovala preteklo stoletje naše zgodovine, pa danes, kljub temu da je vseprisoten v naših življenjih – in to, kot bomo videli, ne le v delovnih organizacijah – le redko zares razmišljamo in ga v resnici zelo slabo razumemo. V tokratnih Glasovih svetov bomo tako ob knjižici Johna Hendryja z naslovom Menedžment: zelo kratek uvod, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Krtina, osvetlili nastanek te vede, sledili njenemu spreminjanju skozi zgodovino, raziskali nekaj njenih temeljnih predpostavk in se vprašali, kaj je menedžerski način razmišljanja in upravljanja – ki je gotovo sprožil pravo revolucijo v učinkovitosti delovnih procesov – našim družbam prinesel na neki širši, ne le ekonomski ravni. O vsem tem bomo govorili s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay)
Ljudje smo seveda že od nekdaj organizirali svoje delo: ne le veličastne stare civilizacije, celo manjše skupine, ki se preživljajo z lovom in nabiralništvom, si je težko predstavljati brez neke vrste organizacije dejavnosti, ki so nujne za preživetje. Organizacijo so vedno zahtevale tudi državna administracija, trgovanje in vojskovanje, z razmahom industrijske proizvodnje v 19. stoletju ter množično gradnjo mest in infrastrukture pa je potreba po organiziranem delu na vsakodnevni ravni dobila še povsem nove razsežnosti. In vendar smo šele pred dobrim stoletjem, ko se je kapitalizem že dodobra razširil, začeli zares intenzivno in znanstveno preučevati, kako organizirati človeško delo, da bi to postalo čim bolj učinkovito: da bi torej v čim krajšem času prineslo čim boljši rezultat in s tem seveda višji zaslužek. O menedžmentu, vedi, ki je sprožila velikanske spremembe v načinu organizacije našega dela in močno zaznamovala preteklo stoletje naše zgodovine, pa danes, kljub temu da je vseprisoten v naših življenjih – in to, kot bomo videli, ne le v delovnih organizacijah – le redko zares razmišljamo in ga v resnici zelo slabo razumemo. V tokratnih Glasovih svetov bomo tako ob knjižici Johna Hendryja z naslovom Menedžment: zelo kratek uvod, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Krtina, osvetlili nastanek te vede, sledili njenemu spreminjanju skozi zgodovino, raziskali nekaj njenih temeljnih predpostavk in se vprašali, kaj je menedžerski način razmišljanja in upravljanja – ki je gotovo sprožil pravo revolucijo v učinkovitosti delovnih procesov – našim družbam prinesel na neki širši, ne le ekonomski ravni. O vsem tem bomo govorili s filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na primorskem, dr. Primožem Turkom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Clker-Free-Vector-Images (Pixabay)
Glasovi svetov
Ko je afroameriška pesnica Amanda Gorman s svojim nastopom na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna pritegnila mednarodno pozornost in so nemudoma sledile ponudbe za prevode v tuje jezike, se je zapletlo pri izboru prevajalke, ki naj bi v nizozemščino prevedla njeno poezijo. Prvotni izbor Bookerjeve nagrajenke Marieke Lucas Rijneveld je naletel na ostre kritike, da ta kot belopolta, binarna oseba nima osebne izkušnje, kakšno je življenje Afroameričanke v Združenih državah in je zato manj ustrezna prevajalka kot kakšna temnopolta nizozemska pesnica, obenem pa se s takšnim izborom slednjim znova zapira vrata in omejuje možnosti. Poudarek, da je osebna izkušnja ključna za pravo razumevanje, je argument, ki ga slišimo vse pogosteje, v različnih kontekstih. V literaturi se denimo nazorno kaže v močnem porastu osebnoizpovednih tematik. Poseganje onkraj tistega, kar nam naj bi kulturno ali identitetno pripadalo, postaja vse bolj problematično tudi na drugih področjih, izraža se denimo v vse intenzivnejših očitkih o kulturni apropriaciji, ko si nekdo denimo nadene oblačilo ali si omisli pričesko, ki je značilna za neko skupnost, ki ji sam ne pripada. Na nasprotnem polu ideološkega spektra lahko spremljamo, nikakor ne prvič v zgodovini, intenzivnejše reinterpretacije nacionalnih kultur kot nekakšnih čistih kulturnih entitet, ki morajo braniti svojo samobitnost pred kvarnimi tujimi vzori. Pri tem pa si, da lažje podčrtajo svojo imaginarno dolgo zgodovino, pomagajo tudi z izmišljenimi simboli, kot je denimo pri nas aktualni primer črnega panterja. Iz različnih vzgibov in ideoloških izhodišč lahko danes skratka spremljamo različne oblike zapiranja, ki verjetno kar nekaj svoje aktualne moči dolgujejo zelo sodobnemu pojavu, t. i. mehurčkom enako mislečih oziroma sobam odmevov, ki v veliki meri določajo današnje načine digitalnega komuniciranja. Toda: kulturna zgodovina vztrajno dokazuje, da različne kulture niso nikoli bile samozadostne, brez stikov in medsebojnih vplivov, da so se vedno – kot skuša s številnimi primeri nakazati tudi angleški zgodovinar Peter Burke v svojem eseju Kulturna hibridnost, ki je nedavno v slovenskem prevodu izšel pri Studia Humanitatis –, zavestno ali nezavedno, z navdušenjem ali na silo dopolnjevale in preoblikovale z novimi in predelanimi elementi. In da se to kroženje medkulturnih izmenjav nikoli ne zaključi. Kaj nam torej danes lahko pove koncept kulturne hibridnosti, ko je t. i. duh časa v pomembni meri drugačen, kot je bil v prvem desetletju tega stoletja, ko je pričujoči esej nastajal, ugotavljamo v tokratnih Glasovih svetov v pogovoru s socialnim antropologom prof. dr. Bojanom Baskarjem, ki je Burkovemu delu pripisal spremno besedo. Foto: Vincent Van Gogh, Cvetovi mandljevca (detajl), 1890, primer prepletanja vplivov evropske in japonske slikarske tradicije, Wikipedia, javna last
Ko je afroameriška pesnica Amanda Gorman s svojim nastopom na inavguraciji ameriškega predsednika Joeja Bidna pritegnila mednarodno pozornost in so nemudoma sledile ponudbe za prevode v tuje jezike, se je zapletlo pri izboru prevajalke, ki naj bi v nizozemščino prevedla njeno poezijo. Prvotni izbor Bookerjeve nagrajenke Marieke Lucas Rijneveld je naletel na ostre kritike, da ta kot belopolta, binarna oseba nima osebne izkušnje, kakšno je življenje Afroameričanke v Združenih državah in je zato manj ustrezna prevajalka kot kakšna temnopolta nizozemska pesnica, obenem pa se s takšnim izborom slednjim znova zapira vrata in omejuje možnosti. Poudarek, da je osebna izkušnja ključna za pravo razumevanje, je argument, ki ga slišimo vse pogosteje, v različnih kontekstih. V literaturi se denimo nazorno kaže v močnem porastu osebnoizpovednih tematik. Poseganje onkraj tistega, kar nam naj bi kulturno ali identitetno pripadalo, postaja vse bolj problematično tudi na drugih področjih, izraža se denimo v vse intenzivnejših očitkih o kulturni apropriaciji, ko si nekdo denimo nadene oblačilo ali si omisli pričesko, ki je značilna za neko skupnost, ki ji sam ne pripada. Na nasprotnem polu ideološkega spektra lahko spremljamo, nikakor ne prvič v zgodovini, intenzivnejše reinterpretacije nacionalnih kultur kot nekakšnih čistih kulturnih entitet, ki morajo braniti svojo samobitnost pred kvarnimi tujimi vzori. Pri tem pa si, da lažje podčrtajo svojo imaginarno dolgo zgodovino, pomagajo tudi z izmišljenimi simboli, kot je denimo pri nas aktualni primer črnega panterja. Iz različnih vzgibov in ideoloških izhodišč lahko danes skratka spremljamo različne oblike zapiranja, ki verjetno kar nekaj svoje aktualne moči dolgujejo zelo sodobnemu pojavu, t. i. mehurčkom enako mislečih oziroma sobam odmevov, ki v veliki meri določajo današnje načine digitalnega komuniciranja. Toda: kulturna zgodovina vztrajno dokazuje, da različne kulture niso nikoli bile samozadostne, brez stikov in medsebojnih vplivov, da so se vedno – kot skuša s številnimi primeri nakazati tudi angleški zgodovinar Peter Burke v svojem eseju Kulturna hibridnost, ki je nedavno v slovenskem prevodu izšel pri Studia Humanitatis –, zavestno ali nezavedno, z navdušenjem ali na silo dopolnjevale in preoblikovale z novimi in predelanimi elementi. In da se to kroženje medkulturnih izmenjav nikoli ne zaključi. Kaj nam torej danes lahko pove koncept kulturne hibridnosti, ko je t. i. duh časa v pomembni meri drugačen, kot je bil v prvem desetletju tega stoletja, ko je pričujoči esej nastajal, ugotavljamo v tokratnih Glasovih svetov v pogovoru s socialnim antropologom prof. dr. Bojanom Baskarjem, ki je Burkovemu delu pripisal spremno besedo. Foto: Vincent Van Gogh, Cvetovi mandljevca (detajl), 1890, primer prepletanja vplivov evropske in japonske slikarske tradicije, Wikipedia, javna last
Glasovi svetov
V približno štiristoletnem procesu, nekako med letoma 1500 in 1900, si je peščica evropskih držav podvrgla svet. Evropski raziskovalci, trgovci, plantažniki, industrialci, vojaki in, kajpada, kolonisti so si zlagoma podredili obe Ameriki ter Avstralijo in tam izvedli genocid strašljivih razsežnosti nad staroselskim prebivalstvom. Razkosali so si Afriko in v odvisen ali polodvisen položaj spravili starodavna azijska cesarstva od otomanskega na zahodu do kitajskega na vzhodu. Ta proces se je v naš kolektivni zgodovinski spomin vpisal z dvema besedama: kolonializem in imperializem. Toda v tem zmagoslavju Britanije, Španije, Francije, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Belgije in Italije je bilo vsebovano tudi že seme poraza – tekmovanje med evropskimi velesilami za nadzor nad svetom, nad ozemlji, surovinami, trgovskimi potmi in tržišči ter ljudmi je namreč sprožilo najprej prvo, nato pa še drugo svetovno vojno, ki sta staro celino izčrpali do te mere, da Evropa starih kolonialnih imperijev preprosto ni več mogla zadržati. In tako sta kolonializem in imperializem enkrat za vselej odromala na smetišče zgodovine, kajne. No, kolonializem v pretežni meri morda res, glede imperializma pa stvari niso tako preproste. Samir Amin, sloviti francosko-egiptovski marksistični ekonomist in politolog ter pionir teorije svetovnih sistemov, je bil, na primer, prepričan, da je imperializem tudi danes še prav lepo pri močeh, da pravzaprav predstavlja temeljni ekonomsko-politični okvir, znotraj katerega se odvija življenje na našem planetu. Svojo interpretacijo oziroma analizo imperializma je Amin potrpežljivo razvijal skozi vrsto let, nekaj njegovih tozadevnih razprav pa je pri Založbi /*cf. pred nedavnim izšlo tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Sodobni imperializem : spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji. Kako je torej Amin mislil imperializem, da ga ni v uporabo prepustil le tistim zgodovinarjem, ki se ubadajo z 18. ali 19. stoletjem, ampak ga je s pridom apliciral na analizo sodobnega, globaliziranega sveta? In v kakšni podobi se mu je ta svet skozi prizmo koncepta imperializma navsezadnje razkril? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa dr. Marka Kržana, ki je Aminov Sodobni imperializem prevedel in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: finančno središče na Manhattnu v New Yorku (Wikipedia, King of Hearts, CC BY-SA 4.0)
V približno štiristoletnem procesu, nekako med letoma 1500 in 1900, si je peščica evropskih držav podvrgla svet. Evropski raziskovalci, trgovci, plantažniki, industrialci, vojaki in, kajpada, kolonisti so si zlagoma podredili obe Ameriki ter Avstralijo in tam izvedli genocid strašljivih razsežnosti nad staroselskim prebivalstvom. Razkosali so si Afriko in v odvisen ali polodvisen položaj spravili starodavna azijska cesarstva od otomanskega na zahodu do kitajskega na vzhodu. Ta proces se je v naš kolektivni zgodovinski spomin vpisal z dvema besedama: kolonializem in imperializem. Toda v tem zmagoslavju Britanije, Španije, Francije, Portugalske, Nemčije, Nizozemske, Rusije, Belgije in Italije je bilo vsebovano tudi že seme poraza – tekmovanje med evropskimi velesilami za nadzor nad svetom, nad ozemlji, surovinami, trgovskimi potmi in tržišči ter ljudmi je namreč sprožilo najprej prvo, nato pa še drugo svetovno vojno, ki sta staro celino izčrpali do te mere, da Evropa starih kolonialnih imperijev preprosto ni več mogla zadržati. In tako sta kolonializem in imperializem enkrat za vselej odromala na smetišče zgodovine, kajne. No, kolonializem v pretežni meri morda res, glede imperializma pa stvari niso tako preproste. Samir Amin, sloviti francosko-egiptovski marksistični ekonomist in politolog ter pionir teorije svetovnih sistemov, je bil, na primer, prepričan, da je imperializem tudi danes še prav lepo pri močeh, da pravzaprav predstavlja temeljni ekonomsko-politični okvir, znotraj katerega se odvija življenje na našem planetu. Svojo interpretacijo oziroma analizo imperializma je Amin potrpežljivo razvijal skozi vrsto let, nekaj njegovih tozadevnih razprav pa je pri Založbi /*cf. pred nedavnim izšlo tudi v slovenskem prevodu pod naslovom Sodobni imperializem : spisi o kapitalizmu, imperializmu in revoluciji. Kako je torej Amin mislil imperializem, da ga ni v uporabo prepustil le tistim zgodovinarjem, ki se ubadajo z 18. ali 19. stoletjem, ampak ga je s pridom apliciral na analizo sodobnega, globaliziranega sveta? In v kakšni podobi se mu je ta svet skozi prizmo koncepta imperializma navsezadnje razkril? – To sta vprašanji, ki sta nas zaposlovali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologa dr. Marka Kržana, ki je Aminov Sodobni imperializem prevedel in mu pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: finančno središče na Manhattnu v New Yorku (Wikipedia, King of Hearts, CC BY-SA 4.0)
Glasovi svetov
Ljudje se na zaostrene razmere v obdobju epidemije koronavirusne bolezni odzivamo na različne načine. Od zanikanja do humorja. "Védenje o obrambno-varovalnih mehanizmih nam pomaga, da bolje razumemo, kje smo v svojem trenutnem življenju. Lažje si pomagamo, če opazimo, da na spektru vedenja drsimo vse bolj v nezrelo smer," pravi psihiater in psihoterapevt Miran Možina. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo vzeli pod drobnogled človekove obrambne mehanizme. Humor, zanikanje, potlačevanje, intelektualizacija, projekcija, sublimacija, zlitje. Kateri odziv na stresne položaje, na neprijetne dogodke, misli in čustva je zrel in kateri je nezrel? Sogovornika v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc, sta mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani) in psihologinja ter psihoterapevtka Katja Z. Istenič (Hočem več). Foto: dimitrisvetsikas1969/ pixabay
Ljudje se na zaostrene razmere v obdobju epidemije koronavirusne bolezni odzivamo na različne načine. Od zanikanja do humorja. "Védenje o obrambno-varovalnih mehanizmih nam pomaga, da bolje razumemo, kje smo v svojem trenutnem življenju. Lažje si pomagamo, če opazimo, da na spektru vedenja drsimo vse bolj v nezrelo smer," pravi psihiater in psihoterapevt Miran Možina. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo vzeli pod drobnogled človekove obrambne mehanizme. Humor, zanikanje, potlačevanje, intelektualizacija, projekcija, sublimacija, zlitje. Kateri odziv na stresne položaje, na neprijetne dogodke, misli in čustva je zrel in kateri je nezrel? Sogovornika v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravil Iztok Konc, sta mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda v Ljubljani) in psihologinja ter psihoterapevtka Katja Z. Istenič (Hočem več). Foto: dimitrisvetsikas1969/ pixabay
Glasovi svetov
"Na drugi strani" izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev, in ne zgolj iz predstavitve rezultatov njihovega dela, interpretiranih skozi akademske ali muzealske oči. Fotoreporterji so, tako po lastnih pričevanjih kot po ugotovitvah iz literature, s svojim delom bolj ali manj vedno "na drugi strani". Dober fotoreporter je tisti, ki je na drugi strani objektiva v primerjavi s svojim subjektom; je tisti, ki poskuša z lastnim videnjem situacije predstaviti drugo, vizualno plat zgodbe, saj ne želi biti zgolj ilustrator novinarskega besedila. V družbenem smislu predstavlja s svojimi fotografijami drugo, morda dotlej nevideno ali neznano plat določenega dogajanja. Pri svojem vsakdanjem delu se znotraj uredniške politike pogosto počuti postavljenega na drugo stran, na nasprotni breg interesov, ki to politiko usmerjajo. V slovenskem jeziku imamo pri naslovu projekta srečo tudi s tem, da lahko razmišljamo, kolikokrat je močna fotografija izrinjena s prve strani časopisa, potisnjena na drugo stran, z vidika pomembnosti v drugi plan so zapisali avtorji razstave Na drugi strani, ki jih bomo gostili v tokratnih Glasovih svetov: Marija Skočir, višja kustosinja, vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica, dr. Ilija Tomanić Trivundža, izredni profesor na Katedri za medijske in komunikacijske študije (FDV), član Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja (FDV), dr. Jan Babnik, kritik, kurator, urednik revij Membrana in Fotografija, direktor zavoda Membrana. Razstava v Galeriji Jakopič tako predstavlja fotoreportažo kot vizualno pripoved, odvisno od vrste dejavnikov, ki vplivajo na vidnost fotoreporterjevega dela: uredniških odločitev, ekonomskih dejavnikov, medijske krajine, tehničnih zmožnosti reprodukcije in tudi recepcije bralstva, ki fotoreportažo sprejema in njene podobe zapisuje v družbeni vizualni spomin. V oddaji, z debato v živo, pa tudi o moči oziroma nemoči ter objektvnosti in avtentičnosti reportažne fotografije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
"Na drugi strani" izhaja iz razumevanja dela fotoreporterjev, in ne zgolj iz predstavitve rezultatov njihovega dela, interpretiranih skozi akademske ali muzealske oči. Fotoreporterji so, tako po lastnih pričevanjih kot po ugotovitvah iz literature, s svojim delom bolj ali manj vedno "na drugi strani". Dober fotoreporter je tisti, ki je na drugi strani objektiva v primerjavi s svojim subjektom; je tisti, ki poskuša z lastnim videnjem situacije predstaviti drugo, vizualno plat zgodbe, saj ne želi biti zgolj ilustrator novinarskega besedila. V družbenem smislu predstavlja s svojimi fotografijami drugo, morda dotlej nevideno ali neznano plat določenega dogajanja. Pri svojem vsakdanjem delu se znotraj uredniške politike pogosto počuti postavljenega na drugo stran, na nasprotni breg interesov, ki to politiko usmerjajo. V slovenskem jeziku imamo pri naslovu projekta srečo tudi s tem, da lahko razmišljamo, kolikokrat je močna fotografija izrinjena s prve strani časopisa, potisnjena na drugo stran, z vidika pomembnosti v drugi plan so zapisali avtorji razstave Na drugi strani, ki jih bomo gostili v tokratnih Glasovih svetov: Marija Skočir, višja kustosinja, vodja Galerije Jakopič in Galerije Vžigalica, dr. Ilija Tomanić Trivundža, izredni profesor na Katedri za medijske in komunikacijske študije (FDV), član Centra za raziskovanje družbenega komuniciranja (FDV), dr. Jan Babnik, kritik, kurator, urednik revij Membrana in Fotografija, direktor zavoda Membrana. Razstava v Galeriji Jakopič tako predstavlja fotoreportažo kot vizualno pripoved, odvisno od vrste dejavnikov, ki vplivajo na vidnost fotoreporterjevega dela: uredniških odločitev, ekonomskih dejavnikov, medijske krajine, tehničnih zmožnosti reprodukcije in tudi recepcije bralstva, ki fotoreportažo sprejema in njene podobe zapisuje v družbeni vizualni spomin. V oddaji, z debato v živo, pa tudi o moči oziroma nemoči ter objektvnosti in avtentičnosti reportažne fotografije. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Glasovi svetov
Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica monografije Mladost na zaslonu in vodja raziskovalne skupine pri projektu Medijski repertoarji mladih – Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana. Med drugim opozarja, da je treba tako fascinacijo nad tehnologijo kot strah pred njo zamenjati z bolj poglobljenim uvidom v konkretne kontekste medijskih praks mladostnikov. Njihove izkušnje, navade ter rabe pa obravnavati kot integrativni del njihovega vsakdana. Avtorica poudarja, da sodobne zaslonske kulture manj kot o mladostnikih, zasvojenih z mediji, govorijo o raznolikih in kontekstualno specifičnih praksah, ki odsevajo številne druge spremembe v doživljanju mladosti. Kako pa mladi prehajajo med javnim in zasebnim, med vidnim in skritim, med osebnim in skupnim, v tokratni oddaji. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Profesorica doktorica Tanja Oblak Črnič s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je avtorica monografije Mladost na zaslonu in vodja raziskovalne skupine pri projektu Medijski repertoarji mladih – Socialni, politični in kulturni aspekti digitaliziranega vsakdana. Med drugim opozarja, da je treba tako fascinacijo nad tehnologijo kot strah pred njo zamenjati z bolj poglobljenim uvidom v konkretne kontekste medijskih praks mladostnikov. Njihove izkušnje, navade ter rabe pa obravnavati kot integrativni del njihovega vsakdana. Avtorica poudarja, da sodobne zaslonske kulture manj kot o mladostnikih, zasvojenih z mediji, govorijo o raznolikih in kontekstualno specifičnih praksah, ki odsevajo številne druge spremembe v doživljanju mladosti. Kako pa mladi prehajajo med javnim in zasebnim, med vidnim in skritim, med osebnim in skupnim, v tokratni oddaji. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Glasovi svetov
Mogli bi reči, da so Evropo v novem veku pretresli štirje kolosalni vojaški spopadi, ki niso vzeli samo milijonov življenj in materialno opustošili kontinenta, ampak so korenito preobrazili tudi naravo meddržavnih odnosov, ekonomijo in miselnost ljudi na stari celini. Nekaj takega brez najmanjšega dvoma lahko rečemo za prvo in drugo svetovno vojno. Da so Napoleonovi pohodi od Španije do Rusije daljnosežno spremenili zgodovino Evrope, bi se najbrž tudi strinjali vsi. No, četrta, najzgodnejša in tudi najdlje trajajoča od teh epohalnih vojn pa se vsaj v slovenski kolektivni zgodovinski spomin bržčas ni vpisala s tako velikimi črkami – pa čeprav je po ocenah današnjih zgodovinarjev vzela vsaj štiri če ne celo osem milijonov življenj, kar je za prvo polovico 17. stoletja seveda ogromno. Da pri nas na to vojno mislimo le redko in malo, je menda še bolj presenetljivo, če se spomnimo, da so se v njej spopadle Španija in Švedska, Avstrija in Francija, Poljska in Danska, na bojiščih, ki so bila večidel v današnji Nemčiji, pa so se vseskozi borili, krvaveli in umirali tudi številni Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da tridesetletna vojna, ki se je odvijala med letoma 1618 in 1648, ostaja ne le v slepi pegi našega skupnega spomina ampak tudi pozornosti našega zgodovinopisja? - To je uganka, ki nas je zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Seveda pa so nas ob tem zanimala še druga, z njo povezana vprašanja: za kaj je, na primer, sploh šlo v tem spopadu? Zakaj je toliko časa trajal? Kakšne so bile njegove posledice? Kdo je zmagal? Kako je, ne nazadnje, tridesetletna vojna vplivala na slovenske dežele? – Odgovore smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, dr. Vanjo Kočevarjem, ki se posveča natanko politični zgodovini slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku, kot urednik pa je tudi bdel nad obsežnim zbornikom razprav Tridesetletna vojna in Slovenci : evropski konflikt in slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC in ga najbrž lahko označimo za doslej najobsežnejši, najbolj celovit poizkus naše historiografije, kako osvetliti ta prelomni čas evropske in slovenske zgodovine. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Cesarske čete oblegajo Magdeburg aprila 1631; iz delavnice Matthäusa Meriana starejšega, 1659, detajl (Wikipedija, javna last)
Mogli bi reči, da so Evropo v novem veku pretresli štirje kolosalni vojaški spopadi, ki niso vzeli samo milijonov življenj in materialno opustošili kontinenta, ampak so korenito preobrazili tudi naravo meddržavnih odnosov, ekonomijo in miselnost ljudi na stari celini. Nekaj takega brez najmanjšega dvoma lahko rečemo za prvo in drugo svetovno vojno. Da so Napoleonovi pohodi od Španije do Rusije daljnosežno spremenili zgodovino Evrope, bi se najbrž tudi strinjali vsi. No, četrta, najzgodnejša in tudi najdlje trajajoča od teh epohalnih vojn pa se vsaj v slovenski kolektivni zgodovinski spomin bržčas ni vpisala s tako velikimi črkami – pa čeprav je po ocenah današnjih zgodovinarjev vzela vsaj štiri če ne celo osem milijonov življenj, kar je za prvo polovico 17. stoletja seveda ogromno. Da pri nas na to vojno mislimo le redko in malo, je menda še bolj presenetljivo, če se spomnimo, da so se v njej spopadle Španija in Švedska, Avstrija in Francija, Poljska in Danska, na bojiščih, ki so bila večidel v današnji Nemčiji, pa so se vseskozi borili, krvaveli in umirali tudi številni Kranjci, Štajerci, Korošci in Primorci. Kako je to mogoče? Kako je mogoče, da tridesetletna vojna, ki se je odvijala med letoma 1618 in 1648, ostaja ne le v slepi pegi našega skupnega spomina ampak tudi pozornosti našega zgodovinopisja? - To je uganka, ki nas je zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Seveda pa so nas ob tem zanimala še druga, z njo povezana vprašanja: za kaj je, na primer, sploh šlo v tem spopadu? Zakaj je toliko časa trajal? Kakšne so bile njegove posledice? Kdo je zmagal? Kako je, ne nazadnje, tridesetletna vojna vplivala na slovenske dežele? – Odgovore smo iskali v pogovoru z zgodovinarjem, raziskovalcem na Zgodovinskem inštitutu Milka Kosa, dr. Vanjo Kočevarjem, ki se posveča natanko politični zgodovini slovenskega etničnega prostora v zgodnjem novem veku, kot urednik pa je tudi bdel nad obsežnim zbornikom razprav Tridesetletna vojna in Slovenci : evropski konflikt in slovenski prostor v prvi polovici 17. stoletja, ki je pred nedavnim izšel pri Založbi ZRC in ga najbrž lahko označimo za doslej najobsežnejši, najbolj celovit poizkus naše historiografije, kako osvetliti ta prelomni čas evropske in slovenske zgodovine. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Cesarske čete oblegajo Magdeburg aprila 1631; iz delavnice Matthäusa Meriana starejšega, 1659, detajl (Wikipedija, javna last)
Glasovi svetov
Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev.
Zgodovina, politika in kultura gibanja neuvrščenih je v zavesti globalnega sveta izrinjena na rob spomina, kljub vsemu pa se kratkega obdobja mednarodnih povezav nekdanje Jugoslavije in precejšnega dela nezahodno usmerjenega sveta, lotevajo nekateri raziskovalci mlajše generacije, sploh letos, ko mineva 60 let od prve konference gibanj neuvrščenih v Beogradu. V oddaji Kulturni fokus bo Magda Tušar gostila Tino Palaić, antropologinjo in pedagoginjo, ki jo raziskovalno zanimajo predvsem zbiranje, preučevanje in predstavljanje zunajevropskih zbirk v tem muzeju v obdobju gibanja neuvrščenih, in Dragana Petrevskega, študenta na Podiplomski šoli ZRC SAZU, ki je usmerjen k proučevanju in vključitvi teorije medijskih memov v individualno in kolektivno proizvodnjo, ohranjanje in prenos spominov na Jugoslavijo preko digitalnih medijev.
Glasovi svetov
Eden od ključnih mehanizmov človekovega preživetja in obstoja je psihična odpornost ali prožnost. Ta nam omogoča, da se na stres in težke fizične ter psihične obremenitve odzovemo čim bolj učinkovito. Rezilientnost, kot rečejo strokovnjaki, je zmožnost, da se po bolezni, izgubi ali nesreči poberemo in živimo naprej. »To je super sposobnost, ki jo ima v sebi prav vsak,« ohrabrujoče pravi dr. Aleksander Zadel. O psihični odpornosti in prožnosti bosta v oddaji Glasovi svetov govorila slovenska psihologa, predavatelja in doktorja znanosti: Kristijan Musek Lešnik in Aleksander Zadel. Poklical ju je Iztok Konc. Foto: Fotorech/ Pixabay
Eden od ključnih mehanizmov človekovega preživetja in obstoja je psihična odpornost ali prožnost. Ta nam omogoča, da se na stres in težke fizične ter psihične obremenitve odzovemo čim bolj učinkovito. Rezilientnost, kot rečejo strokovnjaki, je zmožnost, da se po bolezni, izgubi ali nesreči poberemo in živimo naprej. »To je super sposobnost, ki jo ima v sebi prav vsak,« ohrabrujoče pravi dr. Aleksander Zadel. O psihični odpornosti in prožnosti bosta v oddaji Glasovi svetov govorila slovenska psihologa, predavatelja in doktorja znanosti: Kristijan Musek Lešnik in Aleksander Zadel. Poklical ju je Iztok Konc. Foto: Fotorech/ Pixabay
Glasovi svetov
Mladi so spet v šoli, njihova življenja se počasi vračajo v ustaljene tirnice. Kaj se jim je med karanteno dogajalo za štirimi stenami in kako so zasloni spremenili njihov pogled na svet? Kakšna so bila vsakdanja življenja digitalnih domorodcev v času zaprtja? O tem z raziskovalko, ki že vrsto let raziskuje mlade in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Z Urško Henigman se je za oddajo Glasovi svetov pogovarjala docentka doktorica Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Mladi so spet v šoli, njihova življenja se počasi vračajo v ustaljene tirnice. Kaj se jim je med karanteno dogajalo za štirimi stenami in kako so zasloni spremenili njihov pogled na svet? Kakšna so bila vsakdanja življenja digitalnih domorodcev v času zaprtja? O tem z raziskovalko, ki že vrsto let raziskuje mlade in njihovo rabo digitalnih tehnologij. Z Urško Henigman se je za oddajo Glasovi svetov pogovarjala docentka doktorica Bojana Lobe s Katedre za družboslovno informatiko in metodologijo Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani.
Glasovi svetov
V mesecu marcu, ko obeležujemo mednarodni dan žensk, smo v oddaji Glasovi svetov naslovili položaj žensk v znanosti. Pogovarjali smo se z dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije, Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
V mesecu marcu, ko obeležujemo mednarodni dan žensk, smo v oddaji Glasovi svetov naslovili položaj žensk v znanosti. Pogovarjali smo se z dr. Ano Hofman z Inštituta za kulturne in spominske študije, Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti.
Glasovi svetov
Po padcu berlinskega zidu se je začela krepiti določena interpretacija svetovne zgodovine 20. stoletja, ki jo v strnjeni obliki lahko povzamemo približno takole: že med samo prvo svetovno vojno (še izraziteje pa seveda v prvih letih po njej) so se na stari celini pojavila strašljiva politična gibanja, utemeljena na pošastnih, barbarskih, protičloveških ideoloških predpostavkah, in kmalu prevzela oblast v Rusiji, Italiji in Nemčiji. V vseh treh deželah so ta gibanja – govorimo seveda o boljševizmu, fašizmu in nacionalsocializmu – hitro vzpostavila totalno oblast, vzpostavila so totalitarno državo, ki jo lahko označimo za največje zlo, s katerim se je moralo človeštvo kadarkoli soočiti. In čeprav so boljševiki nominalno nastopali kot levičarji, fašisti in nacisti pa kot desničarji, te deklarativne distinkcije kvečjemu prikrivajo oziroma zamegljujejo bistveno dejstvo: da so si bili namreč ti trije režimi na las podobni, ko je šlo za množično, sistematično uničevanje človeških življenj. No, na srečo vse le ni bilo izgubljeno; nekaj liberalnih parlamentarnih demokracij na čelu s tistima v Združenih državah in Združenem kraljestvu je vendarle obstalo in nato v titanskem spopadu na življenje in smrt v dveh vojnah – drugi svetovni in hladni – porazilo te zločinske totalitarizme in nam podarilo svobodo, ki jo uživamo še danes. Zgodba je lepa, ni kaj, povedana je spretno, za konec pa nam postreže še s pregovornim happy endom. Toda: ali je ta zgodba tudi resnična? – Mednarodno ugledni italijanski zgodovinar Enzo Traverso v knjigi Totalitarizem : zgodovina razprave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, pravi, da ne. Kaj je torej narobe z interpretacijo zgodovine dvajsetega stoletja, ki govori o manihejskem spopadu med svobodo in totalitarizmom? – To je vprašanje, ki smo si ga zastavili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologinjo dr. Majo Breznik, ki je Traversovo razpravo prevedla, in sociologa dr. Rastka Močnika, ki je skupaj z dr. Breznik slovenskemu prevodu Traversovega Totalitarizma nato pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: CarlottaSilvestrini (Pixabay)
Po padcu berlinskega zidu se je začela krepiti določena interpretacija svetovne zgodovine 20. stoletja, ki jo v strnjeni obliki lahko povzamemo približno takole: že med samo prvo svetovno vojno (še izraziteje pa seveda v prvih letih po njej) so se na stari celini pojavila strašljiva politična gibanja, utemeljena na pošastnih, barbarskih, protičloveških ideoloških predpostavkah, in kmalu prevzela oblast v Rusiji, Italiji in Nemčiji. V vseh treh deželah so ta gibanja – govorimo seveda o boljševizmu, fašizmu in nacionalsocializmu – hitro vzpostavila totalno oblast, vzpostavila so totalitarno državo, ki jo lahko označimo za največje zlo, s katerim se je moralo človeštvo kadarkoli soočiti. In čeprav so boljševiki nominalno nastopali kot levičarji, fašisti in nacisti pa kot desničarji, te deklarativne distinkcije kvečjemu prikrivajo oziroma zamegljujejo bistveno dejstvo: da so si bili namreč ti trije režimi na las podobni, ko je šlo za množično, sistematično uničevanje človeških življenj. No, na srečo vse le ni bilo izgubljeno; nekaj liberalnih parlamentarnih demokracij na čelu s tistima v Združenih državah in Združenem kraljestvu je vendarle obstalo in nato v titanskem spopadu na življenje in smrt v dveh vojnah – drugi svetovni in hladni – porazilo te zločinske totalitarizme in nam podarilo svobodo, ki jo uživamo še danes. Zgodba je lepa, ni kaj, povedana je spretno, za konec pa nam postreže še s pregovornim happy endom. Toda: ali je ta zgodba tudi resnična? – Mednarodno ugledni italijanski zgodovinar Enzo Traverso v knjigi Totalitarizem : zgodovina razprave, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia, pravi, da ne. Kaj je torej narobe z interpretacijo zgodovine dvajsetega stoletja, ki govori o manihejskem spopadu med svobodo in totalitarizmom? – To je vprašanje, ki smo si ga zastavili v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili sociologinjo dr. Majo Breznik, ki je Traversovo razpravo prevedla, in sociologa dr. Rastka Močnika, ki je skupaj z dr. Breznik slovenskemu prevodu Traversovega Totalitarizma nato pripisal spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: CarlottaSilvestrini (Pixabay)
Glasovi svetov
Če smo morda lahko po padcu berlinskega zidu na to za dve desetletji pozabili, se vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 prav vsi dobro zavedamo, da ekonomske vede niso nezmotljive, da so lahko njihove napovedi popolnoma drugačne od gospodarske realnosti in da so tudi mnenja o vzrokih in načinih reševanja kriz ter vodenju gospodarstev nasploh vse prej kot enotna. Toda medtem ko te razlike velikokrat pripisujemo predvsem različnim političnim prepričanjem ekonomistov ali pa jih imamo za posledico različnih razlag posameznih, partikularnih ekonomskih pojavov, redkeje razmišljamo o tem, da se ekonomske teorije med seboj razlikujejo že v povsem temeljnih predpostavkah, ki jih pod gorami izračunov, tabel in statističnih analiz včasih komaj še lahko razpoznamo. In vendar so prav te, čisto osnovne premise tiste, ki v končni fazi najmočneje vplivajo na okvire našega razmišljanja o gospodarstvu, s tem pa tudi na oblikovanje konkretnih ekonomskih politik, ki krojijo naša življenja. V tem kontekstu bomo v današnjih Glasovih svetov spregovorili o eni od najpomembnejših predpostavk prevladujočih ekonomskih teorij preteklih desetletij, in sicer o ideji samoregulirajočega trga, ideji torej, da se na prostem trgu, brez vsakih regulacij, kot po nekakšnih naravnih zakonitostih, oblikuje nekakšno harmonično stanje, ki obenem neobhodno poskrbi tudi za gospodarski razvoj in družbeno blaginjo, vsakršne državne intervencije pa to prostotržno idilo lahko le vznemirijo. O tem, kako je ta ideja samoregulirajočega trga, ki se je v našo zavest vpisala v metaforični podobi nevidne roke trga, prvotno nastala, kako se je skozi čas preoblikovala in prevzela zdajšnjo obliko, zakaj so njene predpostavke o naravi posameznikov, družbe in gospodarstev v veliki meri napačne ter zakaj in kako se je pred nekaj desetletji kljub temu uveljavila in začela krojiti naše gospodarske politike, bomo govorili z ekonomistom iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urbanom Sušnikom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)
Če smo morda lahko po padcu berlinskega zidu na to za dve desetletji pozabili, se vsaj od finančno-gospodarske krize po letu 2008 prav vsi dobro zavedamo, da ekonomske vede niso nezmotljive, da so lahko njihove napovedi popolnoma drugačne od gospodarske realnosti in da so tudi mnenja o vzrokih in načinih reševanja kriz ter vodenju gospodarstev nasploh vse prej kot enotna. Toda medtem ko te razlike velikokrat pripisujemo predvsem različnim političnim prepričanjem ekonomistov ali pa jih imamo za posledico različnih razlag posameznih, partikularnih ekonomskih pojavov, redkeje razmišljamo o tem, da se ekonomske teorije med seboj razlikujejo že v povsem temeljnih predpostavkah, ki jih pod gorami izračunov, tabel in statističnih analiz včasih komaj še lahko razpoznamo. In vendar so prav te, čisto osnovne premise tiste, ki v končni fazi najmočneje vplivajo na okvire našega razmišljanja o gospodarstvu, s tem pa tudi na oblikovanje konkretnih ekonomskih politik, ki krojijo naša življenja. V tem kontekstu bomo v današnjih Glasovih svetov spregovorili o eni od najpomembnejših predpostavk prevladujočih ekonomskih teorij preteklih desetletij, in sicer o ideji samoregulirajočega trga, ideji torej, da se na prostem trgu, brez vsakih regulacij, kot po nekakšnih naravnih zakonitostih, oblikuje nekakšno harmonično stanje, ki obenem neobhodno poskrbi tudi za gospodarski razvoj in družbeno blaginjo, vsakršne državne intervencije pa to prostotržno idilo lahko le vznemirijo. O tem, kako je ta ideja samoregulirajočega trga, ki se je v našo zavest vpisala v metaforični podobi nevidne roke trga, prvotno nastala, kako se je skozi čas preoblikovala in prevzela zdajšnjo obliko, zakaj so njene predpostavke o naravi posameznikov, družbe in gospodarstev v veliki meri napačne ter zakaj in kako se je pred nekaj desetletji kljub temu uveljavila in začela krojiti naše gospodarske politike, bomo govorili z ekonomistom iz oddelka za obvladovanje tveganj Nove ljubljanske banke dr. Urbanom Sušnikom. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)
Glasovi svetov
Mineva desetletje, odkar je umrl Vojteh Ravnikar, nesporni protagonist slovenske arhitekture v obdobju zadnjih desetletij 20. in prvega desetletja 21. stoletja. Zasnoval je sežansko občinsko stavbo, tamkajšnje pokopališče in Kulturni center Srečka Kosovela, hotel Klub v Lipici, stavbo tako novogoriškega gledališča kakor sosednje Goriške knjižnice Franceta Bevka. Uredil je Giordanov in Carpacciev trg v Kopru ter četrt stoletja vodil Piranske dneve arhitekture, ustanovil ter urejal revjo Piranesi, opus pa sklenil s Zimskim dvorcem Bloke. To je le nekaj del iz opusa Vojteha Ravnikarja, ki je tako pomembno soustvaril podobo zlasti Primorske, najpomembnejši del njegovega opusa pa je nastal znotraj skupine Kras. Arhitekture se ni loteval zgolj z mislijo na njene tehnične in oblikovne vidike, temveč tudi skozi etične, družbene in estetske premisleke. V Ravnikar Gallery Space, v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO) se jim je zato zdelo primerno, da obletnico arhitektove smrti obeležijo z razstavo, za katero so umetniška dela prispevale avtorice in avtorji z različnimi delovnimi ozadji in likovnimi izrazi, ki pa v okviru razstave ostajajo osredinjeni na figuro Vojteha Ravnikarja. Razstava je tako zasnovana z mislijo nanj in njemu v spomin. O njem sicer najbolj govorijo njegova dela, ampak tudi ljudje. Zato so tokrat z nami gostje: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka in publicistka, tudi arhitektova soproga, Roman Uranjek, vizualni umetnik (tudi del skupinske razstave, dolgoletni prijatelj), Maruša Zorec, arhitektka in profesorica na Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani (del skupinske razstave, arhitektova sodelavka in študentka), Piera Ravnikar, vodja galerije Ravnikar Gallery Space in zgodovinarka. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Mineva desetletje, odkar je umrl Vojteh Ravnikar, nesporni protagonist slovenske arhitekture v obdobju zadnjih desetletij 20. in prvega desetletja 21. stoletja. Zasnoval je sežansko občinsko stavbo, tamkajšnje pokopališče in Kulturni center Srečka Kosovela, hotel Klub v Lipici, stavbo tako novogoriškega gledališča kakor sosednje Goriške knjižnice Franceta Bevka. Uredil je Giordanov in Carpacciev trg v Kopru ter četrt stoletja vodil Piranske dneve arhitekture, ustanovil ter urejal revjo Piranesi, opus pa sklenil s Zimskim dvorcem Bloke. To je le nekaj del iz opusa Vojteha Ravnikarja, ki je tako pomembno soustvaril podobo zlasti Primorske, najpomembnejši del njegovega opusa pa je nastal znotraj skupine Kras. Arhitekture se ni loteval zgolj z mislijo na njene tehnične in oblikovne vidike, temveč tudi skozi etične, družbene in estetske premisleke. V Ravnikar Gallery Space, v sodelovanju z Muzejem za arhitekturo in oblikovanje (MAO) se jim je zato zdelo primerno, da obletnico arhitektove smrti obeležijo z razstavo, za katero so umetniška dela prispevale avtorice in avtorji z različnimi delovnimi ozadji in likovnimi izrazi, ki pa v okviru razstave ostajajo osredinjeni na figuro Vojteha Ravnikarja. Razstava je tako zasnovana z mislijo nanj in njemu v spomin. O njem sicer najbolj govorijo njegova dela, ampak tudi ljudje. Zato so tokrat z nami gostje: Majda Širca, umetnostna zgodovinarka in publicistka, tudi arhitektova soproga, Roman Uranjek, vizualni umetnik (tudi del skupinske razstave, dolgoletni prijatelj), Maruša Zorec, arhitektka in profesorica na Fakulteta za arhitekturo v Ljubljani (del skupinske razstave, arhitektova sodelavka in študentka), Piera Ravnikar, vodja galerije Ravnikar Gallery Space in zgodovinarka. Avtorica in voditeljica oddaje je Liana Buršič
Glasovi svetov
Ko je pred nekaj manj kot osemdesetimi leti, na začetku aprila 1941, Maribor zasedla nemška vojska, je nemajhen del tamkajšnjega prebivalstva pozdravil prihod okupatorja. Med njimi je seveda prednjačila nemška skupnost, toda pridružili so se ji tudi številni Slovenci, ki so že v desetletju pred vojno začeli bolj ali manj odkrito simpatizirati z nacističnim redom. Ta pojav je zgodovinopisje v preteklosti velikokrat odpravljalo zgolj kot odklonsko obnašanje nekaterih slovenskih Štajercev, privrženih Nemcem. A kot v svojem delu Svastika na pokopališkem zidu: poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora v tridesetih letih 20. stoletja, ki je nedavno izšlo pri založbi Beletrina, prikaže zgodovinarka ter znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Mateja Ratej, je potrebno privrženost nekaterih štajerskih Slovencev Hitlerju razumeti v širšem zgodovinskem in socialnem kontekstu tistega časa. O tem, kako se je ta privrženost kazala, kakšne razsežnosti je dosegla, predvsem pa o socialnih razmerah, zaradi katerih je nezanemarljivo število prebivalcev Maribora in okolice v letih pred vojno na priključitev k Tretjemu rajhu začelo gledati kot na možno rešitev svojih eksistencialnih težav, se je z dr. Matejo Ratej pogovarjala Alja Zore. Foto: Bundesarchiv, Bild 121-0721; javna last
Ko je pred nekaj manj kot osemdesetimi leti, na začetku aprila 1941, Maribor zasedla nemška vojska, je nemajhen del tamkajšnjega prebivalstva pozdravil prihod okupatorja. Med njimi je seveda prednjačila nemška skupnost, toda pridružili so se ji tudi številni Slovenci, ki so že v desetletju pred vojno začeli bolj ali manj odkrito simpatizirati z nacističnim redom. Ta pojav je zgodovinopisje v preteklosti velikokrat odpravljalo zgolj kot odklonsko obnašanje nekaterih slovenskih Štajercev, privrženih Nemcem. A kot v svojem delu Svastika na pokopališkem zidu: poročilo o hitlerizmu v širši okolici Maribora v tridesetih letih 20. stoletja, ki je nedavno izšlo pri založbi Beletrina, prikaže zgodovinarka ter znanstvena sodelavka na Inštitutu za kulturno zgodovino Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti dr. Mateja Ratej, je potrebno privrženost nekaterih štajerskih Slovencev Hitlerju razumeti v širšem zgodovinskem in socialnem kontekstu tistega časa. O tem, kako se je ta privrženost kazala, kakšne razsežnosti je dosegla, predvsem pa o socialnih razmerah, zaradi katerih je nezanemarljivo število prebivalcev Maribora in okolice v letih pred vojno na priključitev k Tretjemu rajhu začelo gledati kot na možno rešitev svojih eksistencialnih težav, se je z dr. Matejo Ratej pogovarjala Alja Zore. Foto: Bundesarchiv, Bild 121-0721; javna last
Glasovi svetov
V preteklem mesecu so hrvaške, srbske, bosanske in slovenske medije preplavila pričevanja gledaliških in filmskih igralk o spolnem nadlegovanju in nasilju, ki so ga bile deležne tekom študija in kariere. Po dobrih treh letih odkar so o nasilju prve spregovorile hollywoodske igralke in je svetovno javnost zajelo gibanje #metoo, so zdaj svoj glas povzdignile tudi igralke tako imenovane balkanske regije. V samo nekaj dneh po objavi facebook profila #nisamtražila, je sledilo na tisoče izpovedi žensk iz celotne regije. Prvič v zgodovini so različni mediji množično pričeli poročati o spolnem nadlegovanju žensk in odprli javno razpravo o problematiki. Več o tem ali lahko govorimo o edinstvenem dogajanju v zgodovini boja za pravice žensk in ali smo priče postavljanju novih družbenih paradigem, smo govorili v oddaji Glasovi svetov.
V preteklem mesecu so hrvaške, srbske, bosanske in slovenske medije preplavila pričevanja gledaliških in filmskih igralk o spolnem nadlegovanju in nasilju, ki so ga bile deležne tekom študija in kariere. Po dobrih treh letih odkar so o nasilju prve spregovorile hollywoodske igralke in je svetovno javnost zajelo gibanje #metoo, so zdaj svoj glas povzdignile tudi igralke tako imenovane balkanske regije. V samo nekaj dneh po objavi facebook profila #nisamtražila, je sledilo na tisoče izpovedi žensk iz celotne regije. Prvič v zgodovini so različni mediji množično pričeli poročati o spolnem nadlegovanju žensk in odprli javno razpravo o problematiki. Več o tem ali lahko govorimo o edinstvenem dogajanju v zgodovini boja za pravice žensk in ali smo priče postavljanju novih družbenih paradigem, smo govorili v oddaji Glasovi svetov.
Glasovi svetov
Danes mineva točno deset let, odkar se je 27. januarja 2011 po množičnih protestih v Egiptu in Tuniziji arabska pomlad preselila tudi v Jemen, kjer je na tisoče protestnikov zahtevalo odstop Alija Abdullaha Saleha, ki je državi takrat vladal že več kot trideset let. Toda kljub začetnemu optimizmu mednarodne javnosti, se je v tej državi na jugu Arabskega polotoka že nekaj let zatem razplamtela državljanska vojna, o Jemnu pa danes govorimo kot o prostoru, kjer se odvija največja humanitarna kriza na svetu: po podatkih Združenih narodov je v spopadih in zaradi pomanjkanja umrlo več kot 230 tisoč ljudi, kar 80 odstotkov tamkajšnjih državljanov pa je odvisnih od humanitarne pomoči. Ne glede na pogosta poročila o žrtvah pa praviloma le malo vemo o tem, kaj je pripeljalo do spopadov takšnega obsega. In če se večina komentatorjev posveča predvsem zunanjim, geopolitičnim dejavnikom, ki podžigajo jemenski konflikt, se bomo v tokratnih Glasovih svetov posvetili hutijevskemu gibanju, ki v tej vojni predstavlja enega najpomembnejših notranjepolitičnih akterjev in je že pred začetkom najbolj krvavih bojev zasedlo velik del jemenskega ozemlja, vključno s prestolnico Sano. Skozi razlago vzrokov za nastanek hutijevskega gibanja in okoliščin, v katerih je pridobilo svojo moč, pa se bomo dotaknili tudi dobršnega dela polpretekle jemenske zgodovine in osvetlili družbene razmere, v katerih je tamkajšnja državljanska vojna sploh vzniknila. O Hutijevcih, ki jih zaradi uveljavljene mednarodne medijske rabe večkrat imenujemo tudi Hutiji, bomo govorili z mladim raziskovalcem na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Žigo Smoličem, ki je v preteklih letih raziskoval Hutijevce in druga šiitska uporniška gibanja na Bližnjem vzhodu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Wikipedia, javna last
Danes mineva točno deset let, odkar se je 27. januarja 2011 po množičnih protestih v Egiptu in Tuniziji arabska pomlad preselila tudi v Jemen, kjer je na tisoče protestnikov zahtevalo odstop Alija Abdullaha Saleha, ki je državi takrat vladal že več kot trideset let. Toda kljub začetnemu optimizmu mednarodne javnosti, se je v tej državi na jugu Arabskega polotoka že nekaj let zatem razplamtela državljanska vojna, o Jemnu pa danes govorimo kot o prostoru, kjer se odvija največja humanitarna kriza na svetu: po podatkih Združenih narodov je v spopadih in zaradi pomanjkanja umrlo več kot 230 tisoč ljudi, kar 80 odstotkov tamkajšnjih državljanov pa je odvisnih od humanitarne pomoči. Ne glede na pogosta poročila o žrtvah pa praviloma le malo vemo o tem, kaj je pripeljalo do spopadov takšnega obsega. In če se večina komentatorjev posveča predvsem zunanjim, geopolitičnim dejavnikom, ki podžigajo jemenski konflikt, se bomo v tokratnih Glasovih svetov posvetili hutijevskemu gibanju, ki v tej vojni predstavlja enega najpomembnejših notranjepolitičnih akterjev in je že pred začetkom najbolj krvavih bojev zasedlo velik del jemenskega ozemlja, vključno s prestolnico Sano. Skozi razlago vzrokov za nastanek hutijevskega gibanja in okoliščin, v katerih je pridobilo svojo moč, pa se bomo dotaknili tudi dobršnega dela polpretekle jemenske zgodovine in osvetlili družbene razmere, v katerih je tamkajšnja državljanska vojna sploh vzniknila. O Hutijevcih, ki jih zaradi uveljavljene mednarodne medijske rabe večkrat imenujemo tudi Hutiji, bomo govorili z mladim raziskovalcem na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete Žigo Smoličem, ki je v preteklih letih raziskoval Hutijevce in druga šiitska uporniška gibanja na Bližnjem vzhodu. Oddajo je pripravila Alja Zore. Foto: Wikipedia, javna last
Glasovi svetov
Luis Barragán, znan kot »umetnik med arhitekti«, je eden najbolj priznanih arhitektov 20. stoletja. Za svoje delo je prejel Pritzkerjevo nagado, najvišje priznanje za arhitekturo, njegov dom v prestolnici Mehike »Casa Luis Barragán« pa je del UNESCO-ve kulturne dediščine. Po smrti tega znamenitega arhitekta je njegov profesionalni arhiv v celoti kupilo švicarsko pohištveno podjetje in ga zaprlo za javnost. Ali in zakaj je to problem? To je v svojem večletnem umetniškem projektu The Barragán Archives raziskovala ameriška konceptualna umetnica Jill Magid ter o tem posnela dokumentarni film »The Proposal«, v katerem je izpostavila vprašanja o avtorskem pravu, intelektualni lastnini in odnosu do kulturne dediščine. V okviru cikla Akcija! je Aksioma premierno predstavila film The Proposal slovenskemu občinstvu in v organizaciji s Kino Šiška pripravila virtualno srečanje z Jill Magid. Z umetnico se je pogovarjala tudi Urška Henigman.
Luis Barragán, znan kot »umetnik med arhitekti«, je eden najbolj priznanih arhitektov 20. stoletja. Za svoje delo je prejel Pritzkerjevo nagado, najvišje priznanje za arhitekturo, njegov dom v prestolnici Mehike »Casa Luis Barragán« pa je del UNESCO-ve kulturne dediščine. Po smrti tega znamenitega arhitekta je njegov profesionalni arhiv v celoti kupilo švicarsko pohištveno podjetje in ga zaprlo za javnost. Ali in zakaj je to problem? To je v svojem večletnem umetniškem projektu The Barragán Archives raziskovala ameriška konceptualna umetnica Jill Magid ter o tem posnela dokumentarni film »The Proposal«, v katerem je izpostavila vprašanja o avtorskem pravu, intelektualni lastnini in odnosu do kulturne dediščine. V okviru cikla Akcija! je Aksioma premierno predstavila film The Proposal slovenskemu občinstvu in v organizaciji s Kino Šiška pripravila virtualno srečanje z Jill Magid. Z umetnico se je pogovarjala tudi Urška Henigman.
Glasovi svetov
Na prvi pogled se zdi, da med radikalno modernistično likovno umetnostjo z začetka 20. stoletja in novodobnimi holivudskimi uspešnicami ni prav nikakršnih stičnih točk. Kako bi vendar lahko bile, ko pa nas na eni strani Marcel Duchamp s svojim znamenitim pisoarjem, spretno preimenovanim v Fontano, prepričuje, da vsa avra genialnosti nekega umetniškega dela izvira zgolj iz konteksta, da torej na umetnini ni nič posebnega onkraj tega, da pač visi na steni kakega muzeja ali galerije, medtem ko nas filmi o Supermanu, Batmanu ali Črnem panterju na drugi strani hočejo scela potopiti v izmišljijo, se pravi v sebi zaokrožen, sklenjen fikcijski svet, v katerega lahko pobegnemo, kadar je pritisk naših vsakdanjih življenj nevzdržen. Splošna sprejeta modrost, skratka, meni, da nas hoče prva umetnostna praksa strezniti, nam strgati tančico idealizma izpred oči in nas odpreti za resnico, medtem ko nas druga skuša zazibati v čim lagodnejši spanec, nas zvabiti v laž. Vse lepo in prav, a dr. Jela Krečič, filozofinja in predavateljica na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v razpravi Zmote neprevaranih : od modernizma do Hollywooda, ki je pred nedavnim izšla v založbi Društva za teoretsko psihoanalizo, razvija povsem drugačno interpretacijo. Njene analize namreč razkrivajo, da so utečena mnenja tako glede likovnega modernizma kakor glede holivudskega popa pomanjkljiva, kratkovidna in zavajajoča. Še več: ob branju Zmot neprevaranih se pokaže, da se tako konceptualna umetnost kakega Duchampa kakor franšize o superjunakih pravzaprav ubadajo z istim vprašanjem, kako namreč izreči nekaj resničnega o družbi, o politiki pa tudi o tem, kar bi nemara lahko poimenovali condition humaine, le da jim to včasih uspe, spet drugič pa ne. Zato je slej ko prej pravo vprašanje, ki si ga velja ob umetnosti postaviti, tole: kateri tehnični prijemi in postopki, katere oblikovalske strategije umetnosti omogočajo, da ostaja na ravni svoje naloge, in kateri ne. Odgovor na to vprašanje smo v pogovoru z Jelo Krečič iskali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Na prvi pogled se zdi, da med radikalno modernistično likovno umetnostjo z začetka 20. stoletja in novodobnimi holivudskimi uspešnicami ni prav nikakršnih stičnih točk. Kako bi vendar lahko bile, ko pa nas na eni strani Marcel Duchamp s svojim znamenitim pisoarjem, spretno preimenovanim v Fontano, prepričuje, da vsa avra genialnosti nekega umetniškega dela izvira zgolj iz konteksta, da torej na umetnini ni nič posebnega onkraj tega, da pač visi na steni kakega muzeja ali galerije, medtem ko nas filmi o Supermanu, Batmanu ali Črnem panterju na drugi strani hočejo scela potopiti v izmišljijo, se pravi v sebi zaokrožen, sklenjen fikcijski svet, v katerega lahko pobegnemo, kadar je pritisk naših vsakdanjih življenj nevzdržen. Splošna sprejeta modrost, skratka, meni, da nas hoče prva umetnostna praksa strezniti, nam strgati tančico idealizma izpred oči in nas odpreti za resnico, medtem ko nas druga skuša zazibati v čim lagodnejši spanec, nas zvabiti v laž. Vse lepo in prav, a dr. Jela Krečič, filozofinja in predavateljica na treh ljubljanskih visokošolskih ustanovah, na Fakulteti za družbene vede, na Filozofski fakulteti in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, v razpravi Zmote neprevaranih : od modernizma do Hollywooda, ki je pred nedavnim izšla v založbi Društva za teoretsko psihoanalizo, razvija povsem drugačno interpretacijo. Njene analize namreč razkrivajo, da so utečena mnenja tako glede likovnega modernizma kakor glede holivudskega popa pomanjkljiva, kratkovidna in zavajajoča. Še več: ob branju Zmot neprevaranih se pokaže, da se tako konceptualna umetnost kakega Duchampa kakor franšize o superjunakih pravzaprav ubadajo z istim vprašanjem, kako namreč izreči nekaj resničnega o družbi, o politiki pa tudi o tem, kar bi nemara lahko poimenovali condition humaine, le da jim to včasih uspe, spet drugič pa ne. Zato je slej ko prej pravo vprašanje, ki si ga velja ob umetnosti postaviti, tole: kateri tehnični prijemi in postopki, katere oblikovalske strategije umetnosti omogočajo, da ostaja na ravni svoje naloge, in kateri ne. Odgovor na to vprašanje smo v pogovoru z Jelo Krečič iskali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Glasovi svetov
Sodobne družbe se vse bolj polarizirajo. Pripravljenosti za dialog o najrazličnejših, tudi izredno pomembnih družbenih vprašanjih je čedalje manj. Zdi se, da argumentom, s katerimi se v izhodišču ne strinjamo, vse bolj stežka resnično prisluhnemo. Pandemija je številne obstoječe težave še izdatno poglobila in zaostrila družbene napetosti. Vzporedno se hitro povečuje tudi radikalizacija v smeri nasilja. Vprašanjem, kaj tovrstno radikalizacijo pravzaprav poganja, kako se kaže in kako se tega pojava najustrezneje lotiti pri nas, se posveča knjiga z Radikalizacija v smeri nasilja: temeljni koncepti, izbrani tuji pristopi in primer Slovenije. "Naše družbe so po koncu hladne zaživele v nekem mirnem mehurčku, kjer se je zdelo, da ne bo več vojn in konfliktov. Toda v zadnjih petih, desetih letih pa zaradi terorizma in nenazadnje zaradi covid krize prehajamo v višjo stopnjo polarizacije in radikalizacije," je poudaril prof. dr. Iztok Prezelj z ljubljanske Fakultete za družbene vede. "To se v Sloveniji kaže v zelo blagi obliki, v zelo močni trenutno v Združenih državah Amerike, pa tudi po Evropi." Pomembno vlogo v teh trendih ima tudi sodobna komunikacija prek spleta. "V 20. stoletju smo odkrili paralelni svet, ki je digitalni svet in ki je na začetku obljubljal tisto našo izgubljeno popolno svobodo, h kateri vsak posameznik stremi, kjer ne bi bili omejevani s pravili vsakdanjega življenja," izpostavlja vpliv spleta prof. dr. Branko Lobnikar z mariborske Fakultete za varnostne vede. "Demokracija je sistem pravil, ki nas omejuje v našem osebnem svobodnem vedenju, da lahko sobivamo in živimo kakovostno in dolgo življenje. V digitalnem svetu se je tudi s tem, da lahko zakrijemo svojo identiteto, zgodilo to, da smo se počutili popolnoma svobodni, predvsem pa nenadzorovani. Zaradi tega se je toliko gneva in čustev zvalilo prav v to okolje. Ljudje se nikoli ne obnašajo tako v resničnem svetu, kot to počnejo, ko so avatarji na Twitterju." "Zdaj imamo na izbiro samo dve stvari: ali se na novo naučimo novih pravil, jih dogovorimo in utrdimo ali pa zmanjšamo pričakovanja o kakovosti našega vsakdanjega življenja in živimo malo bolj svobodno, malo bolj čustveno, verjetno pa tudi malo manj varno." Foto: Pixabay/Engin Akyurt
Sodobne družbe se vse bolj polarizirajo. Pripravljenosti za dialog o najrazličnejših, tudi izredno pomembnih družbenih vprašanjih je čedalje manj. Zdi se, da argumentom, s katerimi se v izhodišču ne strinjamo, vse bolj stežka resnično prisluhnemo. Pandemija je številne obstoječe težave še izdatno poglobila in zaostrila družbene napetosti. Vzporedno se hitro povečuje tudi radikalizacija v smeri nasilja. Vprašanjem, kaj tovrstno radikalizacijo pravzaprav poganja, kako se kaže in kako se tega pojava najustrezneje lotiti pri nas, se posveča knjiga z Radikalizacija v smeri nasilja: temeljni koncepti, izbrani tuji pristopi in primer Slovenije. "Naše družbe so po koncu hladne zaživele v nekem mirnem mehurčku, kjer se je zdelo, da ne bo več vojn in konfliktov. Toda v zadnjih petih, desetih letih pa zaradi terorizma in nenazadnje zaradi covid krize prehajamo v višjo stopnjo polarizacije in radikalizacije," je poudaril prof. dr. Iztok Prezelj z ljubljanske Fakultete za družbene vede. "To se v Sloveniji kaže v zelo blagi obliki, v zelo močni trenutno v Združenih državah Amerike, pa tudi po Evropi." Pomembno vlogo v teh trendih ima tudi sodobna komunikacija prek spleta. "V 20. stoletju smo odkrili paralelni svet, ki je digitalni svet in ki je na začetku obljubljal tisto našo izgubljeno popolno svobodo, h kateri vsak posameznik stremi, kjer ne bi bili omejevani s pravili vsakdanjega življenja," izpostavlja vpliv spleta prof. dr. Branko Lobnikar z mariborske Fakultete za varnostne vede. "Demokracija je sistem pravil, ki nas omejuje v našem osebnem svobodnem vedenju, da lahko sobivamo in živimo kakovostno in dolgo življenje. V digitalnem svetu se je tudi s tem, da lahko zakrijemo svojo identiteto, zgodilo to, da smo se počutili popolnoma svobodni, predvsem pa nenadzorovani. Zaradi tega se je toliko gneva in čustev zvalilo prav v to okolje. Ljudje se nikoli ne obnašajo tako v resničnem svetu, kot to počnejo, ko so avatarji na Twitterju." "Zdaj imamo na izbiro samo dve stvari: ali se na novo naučimo novih pravil, jih dogovorimo in utrdimo ali pa zmanjšamo pričakovanja o kakovosti našega vsakdanjega življenja in živimo malo bolj svobodno, malo bolj čustveno, verjetno pa tudi malo manj varno." Foto: Pixabay/Engin Akyurt
Glasovi svetov
V novem letu si želimo, da bi na vse slabo iz 2020 čim prej pozabili. Če se zdi, da se bo z množičnim cepljenjem končala pandemija covida-19, pa bodo številne druge posledice boja proti širjenju koronavirusa najverjetneje vztajale, se poglobile ali morda šele razkrile. Med huje prizadetimi je področje kulture in kreativnih industrij. Kot je pokazala raziskava med kulturno-kreativnimi delavci, ti poleg izgube dela in dohodka poročajo o doživljanju številnih psiho-socialnih in ekonomskih stisk. Po njihovem mnenju bo ta kriza imela več in dolgotrajnejše učinke kot finančna kriza izpred desetletja. O življenju kulturnikov in ustvarjalcev med epidemijo z Evo Matjaž v tokratni oddaji Glasovi svetov. V studio jo je povabila Urška Henigman.
V novem letu si želimo, da bi na vse slabo iz 2020 čim prej pozabili. Če se zdi, da se bo z množičnim cepljenjem končala pandemija covida-19, pa bodo številne druge posledice boja proti širjenju koronavirusa najverjetneje vztajale, se poglobile ali morda šele razkrile. Med huje prizadetimi je področje kulture in kreativnih industrij. Kot je pokazala raziskava med kulturno-kreativnimi delavci, ti poleg izgube dela in dohodka poročajo o doživljanju številnih psiho-socialnih in ekonomskih stisk. Po njihovem mnenju bo ta kriza imela več in dolgotrajnejše učinke kot finančna kriza izpred desetletja. O življenju kulturnikov in ustvarjalcev med epidemijo z Evo Matjaž v tokratni oddaji Glasovi svetov. V studio jo je povabila Urška Henigman.
Glasovi svetov
Ko je Janez Vajkard Valvasor sredi sedemnajstega stoletja hodil po tedanji Kranjski, ni le opazoval in zapisoval, ampak tudi okušal. Za praznike krvavice, ribe, rake in divjačino, pa ostrige in južno sadje, ob delovnikih pa pogače, kašo in ajdov kruh. »Valvasorju je bilo vse izvrstno,« pravi dr. Janez Bogataj, ki je pregledal in zbral Valvasorjeve zapise o jedači in pijači. Prav Slavi Vojvodine Kranjske (1689) gre zasluga, da se je ohranil naš najstarejši recept za orehovo potico. K poslušanju pogovora z dr. Janezom Bogatajem v oddaji Glasovi svetov vas vabi Iztok Konc. Foto: Tina Lamovšek
Ko je Janez Vajkard Valvasor sredi sedemnajstega stoletja hodil po tedanji Kranjski, ni le opazoval in zapisoval, ampak tudi okušal. Za praznike krvavice, ribe, rake in divjačino, pa ostrige in južno sadje, ob delovnikih pa pogače, kašo in ajdov kruh. »Valvasorju je bilo vse izvrstno,« pravi dr. Janez Bogataj, ki je pregledal in zbral Valvasorjeve zapise o jedači in pijači. Prav Slavi Vojvodine Kranjske (1689) gre zasluga, da se je ohranil naš najstarejši recept za orehovo potico. K poslušanju pogovora z dr. Janezom Bogatajem v oddaji Glasovi svetov vas vabi Iztok Konc. Foto: Tina Lamovšek
Glasovi svetov
Letos preminuli antropolog David Greaber, ki velja za svetovno znanega teoretika anarhizma in se je kot aktivist dejavno vključil v spreminjanje okostenelih predstav o svetu posojanja, denarja in dolga, meni, da, ko govorimo o dolgu, lahko govorimo o veliki moralni zmedenosti.
Letos preminuli antropolog David Greaber, ki velja za svetovno znanega teoretika anarhizma in se je kot aktivist dejavno vključil v spreminjanje okostenelih predstav o svetu posojanja, denarja in dolga, meni, da, ko govorimo o dolgu, lahko govorimo o veliki moralni zmedenosti.
Glasovi svetov
Epidemija je zelo različno posegla v vsakdanja življenja prebivalk in prebivalcev Slovenije in tako razkrila pestrost intimnih odnosov. Vendar so bili ukrepi za zajezitev širitve covida-19 v prvem valu naravnani izrazito v prid tako imenovane tradicionalne družine in ljudi, ki živijo v istem gospodinjstvu. Intimne zveze, ki od tega odstopajo, so bile povsem odrnjene in spregledane. V drugem valu ni nič drugače. To ugotavlja raziskava o intimnih parnerstvih med epidemijo, ki so jo opravili na MIrovnem inštitutu. V tokratni oddaji Glasovi svetov jo predstavlja sociologinja dr. Veronika Bajt. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Epidemija je zelo različno posegla v vsakdanja življenja prebivalk in prebivalcev Slovenije in tako razkrila pestrost intimnih odnosov. Vendar so bili ukrepi za zajezitev širitve covida-19 v prvem valu naravnani izrazito v prid tako imenovane tradicionalne družine in ljudi, ki živijo v istem gospodinjstvu. Intimne zveze, ki od tega odstopajo, so bile povsem odrnjene in spregledane. V drugem valu ni nič drugače. To ugotavlja raziskava o intimnih parnerstvih med epidemijo, ki so jo opravili na MIrovnem inštitutu. V tokratni oddaji Glasovi svetov jo predstavlja sociologinja dr. Veronika Bajt. Z njo se je pogovarjala Urška Henigman.
Glasovi svetov
Knjiga z naslovom Moja odločitev, ki je pred kratkim izšla pri založbi Aristej prinaša pričevanja, pravice in predsodke o splavu. O problematiki povezani z vprašanjem pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, smo se pogovarjali z avtorico knjige, antropologinjo, sociologinjo in direktorico Inštituta 8.marec, Niko Kovač.
Knjiga z naslovom Moja odločitev, ki je pred kratkim izšla pri založbi Aristej prinaša pričevanja, pravice in predsodke o splavu. O problematiki povezani z vprašanjem pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, smo se pogovarjali z avtorico knjige, antropologinjo, sociologinjo in direktorico Inštituta 8.marec, Niko Kovač.
Glasovi svetov
V časih gospodarskih kriz, še posebej kadar te, tako kot danes, sovpadajo z že dlje časa trajajočo krizo ekonomskega sistema, ki v velikem delu sveta povzroča vedno večjo neenakost in padanje življenjskega standarda, se vedno postavlja vprašanje, kako je mogoče izboljšati našo ekonomsko ureditev, ki seveda ni nekaj nespremenljivega in neodvisnega od nas, ampak je sistem, ki smo ga ljudje ustvarili za svoje potrebe in ga lahko, če tem potrebam ne služi, tudi preoblikujemo. Eden od predlogov, kako nasloviti nekatere težave trenutne gospodarske ureditve, od naraščajoče neenakosti in bega kapitala v tujino, do izboljšanja učinkovitosti podjetij in njihove odgovornosti do okolja, je tudi ideja ekonomske demokracije. O tem, kaj ta pojem sploh pomeni, kakšne oblike ima lahko ekonomska demokracija, kakšni so njeni učniki na poslovanje podjetij, zaposlene in širšo družbo, pa tudi o tem, kakšno vlogo bi lahko odigrala v trenutni gospodarski krizi, bomo govorili z ekonomistom, mladim raziskovalcem na Centru za proučevanje organizacij in človeških virov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede ter soustanoviteljem in direktorjem Inštituta za ekonomsko demokracijo Tejem Gonzo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)
V časih gospodarskih kriz, še posebej kadar te, tako kot danes, sovpadajo z že dlje časa trajajočo krizo ekonomskega sistema, ki v velikem delu sveta povzroča vedno večjo neenakost in padanje življenjskega standarda, se vedno postavlja vprašanje, kako je mogoče izboljšati našo ekonomsko ureditev, ki seveda ni nekaj nespremenljivega in neodvisnega od nas, ampak je sistem, ki smo ga ljudje ustvarili za svoje potrebe in ga lahko, če tem potrebam ne služi, tudi preoblikujemo. Eden od predlogov, kako nasloviti nekatere težave trenutne gospodarske ureditve, od naraščajoče neenakosti in bega kapitala v tujino, do izboljšanja učinkovitosti podjetij in njihove odgovornosti do okolja, je tudi ideja ekonomske demokracije. O tem, kaj ta pojem sploh pomeni, kakšne oblike ima lahko ekonomska demokracija, kakšni so njeni učniki na poslovanje podjetij, zaposlene in širšo družbo, pa tudi o tem, kakšno vlogo bi lahko odigrala v trenutni gospodarski krizi, bomo govorili z ekonomistom, mladim raziskovalcem na Centru za proučevanje organizacij in človeških virov na ljubljanski Fakulteti za družbene vede ter soustanoviteljem in direktorjem Inštituta za ekonomsko demokracijo Tejem Gonzo. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: geralt (Pixabay)
Glasovi svetov
Konec septembra je v najbolj ugledni medicinski reviji The New Englad Journal of Medicine izšel članek o novem inzulinu. Njegova posebnost je v tem, da si ga bodo bolniki in bolnice s sladkorno boleznijo tipa 2 vbrizgali enkrat tedensko. Soavtor članka je tudi slovenski diabetolog predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni v Ljubljani prof. dr. Andrej Janež. »Gre za ultimativen dosežek, za novo molekulo z velikim potencialom, ki bo bolnikom olajšala življenje in izboljšala zdravljenje sladkorne bolezni.« Podrobneje o novem inzulinu in o študiji, pri kateri je sodeloval dr. Janež, v oddaji Glasovi svetov. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: TV Slovenija
Konec septembra je v najbolj ugledni medicinski reviji The New Englad Journal of Medicine izšel članek o novem inzulinu. Njegova posebnost je v tem, da si ga bodo bolniki in bolnice s sladkorno boleznijo tipa 2 vbrizgali enkrat tedensko. Soavtor članka je tudi slovenski diabetolog predstojnik Kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni v Ljubljani prof. dr. Andrej Janež. »Gre za ultimativen dosežek, za novo molekulo z velikim potencialom, ki bo bolnikom olajšala življenje in izboljšala zdravljenje sladkorne bolezni.« Podrobneje o novem inzulinu in o študiji, pri kateri je sodeloval dr. Janež, v oddaji Glasovi svetov. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: TV Slovenija
Glasovi svetov
»Diplomat je pošten človek, ki so ga poslali v tujino zato, da bi lagal za svojo državo,« je na začetku 17. stoletja izjavil Henry Wotton, poslanec angleškega dvora v bavarskem Augsburgu. Dvesto let pozneje pa je nemški publicist Ludwig Börne zajedljivo pripomnil, da se mora diplomat naučiti treh reči: govoriti francosko, ne povedati ničesar in lagati. Očitno je, skratka, da sloves diplomatov ni docela neoporečen. A pri tem slej ko prej pozabljamo, da so cvetoča mednarodna trgovina in gospodarsko sodelovanje pa meddržavne kulturne in znanstvene izmenjave ter uspešen globalni boj proti lakoti, revščini, boleznim in podnebnim spremembam v pomembni meri mogoči le, kadar diplomati spodobno opravljajo svoje delo. Sploh pa nam je vsakokrat, ko izbruhne vojna, lahko žal, da oblastniki diplomatom niso dali še ene priložnosti več, da bi naposled zgladili zamere in poiskali kompromis med interesi v spor vpletenih držav. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov preverili, kako natanko diplomati skrbijo, da se svet preprosto ne ustavi. Tako smo se med drugim spraševali, kako se je diplomacija razvijala skozi stoletja, katera znanja in značajske odlike morajo krasiti dobre diplomate in zakaj pregovorne diplomatske previdnosti oziroma tankočutnosti v komunikaciji s predstavniki drugih držav ne smemo odpraviti kot primera zavajanja, hinavščine ali lažnivosti. Pri vsem tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, politolog in predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Boštjan Udovič, ki je v sodelovanju s prevodoslovko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tanjo Žigon, pred nedavnim za Znanstveno založbo Filozofske fakultete pripravil Uvod v diplomacijo in mednarodne odnose, učbenik za študente z Oddelka za prevajalstvo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: JoshuaWoroniecki (Pixabay)
»Diplomat je pošten človek, ki so ga poslali v tujino zato, da bi lagal za svojo državo,« je na začetku 17. stoletja izjavil Henry Wotton, poslanec angleškega dvora v bavarskem Augsburgu. Dvesto let pozneje pa je nemški publicist Ludwig Börne zajedljivo pripomnil, da se mora diplomat naučiti treh reči: govoriti francosko, ne povedati ničesar in lagati. Očitno je, skratka, da sloves diplomatov ni docela neoporečen. A pri tem slej ko prej pozabljamo, da so cvetoča mednarodna trgovina in gospodarsko sodelovanje pa meddržavne kulturne in znanstvene izmenjave ter uspešen globalni boj proti lakoti, revščini, boleznim in podnebnim spremembam v pomembni meri mogoči le, kadar diplomati spodobno opravljajo svoje delo. Sploh pa nam je vsakokrat, ko izbruhne vojna, lahko žal, da oblastniki diplomatom niso dali še ene priložnosti več, da bi naposled zgladili zamere in poiskali kompromis med interesi v spor vpletenih držav. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov preverili, kako natanko diplomati skrbijo, da se svet preprosto ne ustavi. Tako smo se med drugim spraševali, kako se je diplomacija razvijala skozi stoletja, katera znanja in značajske odlike morajo krasiti dobre diplomate in zakaj pregovorne diplomatske previdnosti oziroma tankočutnosti v komunikaciji s predstavniki drugih držav ne smemo odpraviti kot primera zavajanja, hinavščine ali lažnivosti. Pri vsem tem nam je bil v pomoč naš tokratni gost, politolog in predavatelj na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, dr. Boštjan Udovič, ki je v sodelovanju s prevodoslovko in predavateljico na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Tanjo Žigon, pred nedavnim za Znanstveno založbo Filozofske fakultete pripravil Uvod v diplomacijo in mednarodne odnose, učbenik za študente z Oddelka za prevajalstvo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: JoshuaWoroniecki (Pixabay)
Glasovi svetov
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Glasovi svetov
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Močno, zaupno prijateljstvo med sosedoma, velikima Slovencema - duhovnikom in pisateljem Franom Saleškim Finžgarjem ter arhitektom Jožetom Plečnikom - ki je pogosto preraslo tudi v kreativno sodelovanje ob Finžgarjevem pisateljskem in uredniškem delu ter sprotnih cerkvenih obveznostih, je resnično trdno in neskaljeno trajalo vse do Plečnikove smrti. Plečnik je svoje arhitekturno poslanstvo vedno utemeljeval z vero v Boga, zato mu je sosedstvo z uglednim župnikom Finžgarjem gotovo imponiralo, saj je bil tudi sam frančiškanski tretjerednik. Ohranjena korespondenca, ki je del Finžgarjeve zapuščine v Rokopisni zbirki NUK, dokumentirano priča o njunih trdnih odnosih. Tako je nastala in se v oktobru tudi otvorila razstava v Plečnikovi hiši - Finžgar in Plečnik: Prijateljstvo brez meja. Njen avtor Marijan Rupert iz Narodne in univerzitetne knjižnice ter kustosinja razstave in Plečnikove hiše Ana Porok sta tokratna gosta oddaje Glasovi svetov, v kateri se bomo s podrobnostmi spustili v zgodbo tega več 30 let trajajočega, iskrenega in ustvarjalnega prijateljstva obeh mojstrov.Voditeljica in avtorica oddaje je Liana Buršič
Glasovi svetov
Gutenbergov izum tiska sredi 15. stoletja je širom po Evropi sprožil pravo revolucijo v širjenju oziroma pretakanju novih informacij in idej. Med temi so bile tudi številne take, ki so jih bodisi posvetne bodisi cerkvene oblasti prepoznavale kot škodljive ali nevarne. Da bi torej, po eni strani, obvarovale ljudske množice pred širjenjem potencialno kvarnih miselnih vsebin kakor, po drugi plati, zavarovale svoj lasten privilegiran položaj, so se oblasti, ki so se soočale s pravcato poplavo novih in novih tiskov, oprijele različnih oblik cenzure. Ta je segala od povsem neformalnih pritiskov na pisce in založnike prek oviranja distribucije nekaterih naslovov ter oblikovanja uradnih seznamov prepovedanih del do zaplemb in celo sežigov nezaželenih knjig. In kar je veljalo za staro celino na sploh, je, kajpada, veljalo tudi za slovenski prostor: od 16. stoletja, ko so morali Dalmatinov prevod Svetega pisma na Kranjsko tihotapiti v sodih, do konca 19. stoletja, ko je gorela Cankarjeva Erotika, je cenzura nespregledljivo določala konture intelektualnega prostora, v katerem se je lahko razvijala slovenska kultura. Drugače rečeno: starejše zgodovine slovenske kulture ni mogoče polno razumeti, če ne poznamo cenzorskih pritiskov na slovensko knjigo. V tem smislu pa nam lahko pomaga znanstveni zbornik Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, ki je oktobra 2020 izšel pri založbi ZRC. Z interdisciplinarnim povezovanjem literarne zgodovine z zgodovino prava, medijev in komunikacije, so namreč sodelujoči znanstveniki in znanstvenice pod uredniškim vodstvom literarnega zgodovinarja dr. Luke Vidmarja osvetlili, kaj je bilo kdaj mogoče pisati, brati in javno govoriti pri nas. Do kakšnih spoznanj so se torej piske in pisci Cenzure na Slovenskem navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Movidagrafica (Pixabay)
Gutenbergov izum tiska sredi 15. stoletja je širom po Evropi sprožil pravo revolucijo v širjenju oziroma pretakanju novih informacij in idej. Med temi so bile tudi številne take, ki so jih bodisi posvetne bodisi cerkvene oblasti prepoznavale kot škodljive ali nevarne. Da bi torej, po eni strani, obvarovale ljudske množice pred širjenjem potencialno kvarnih miselnih vsebin kakor, po drugi plati, zavarovale svoj lasten privilegiran položaj, so se oblasti, ki so se soočale s pravcato poplavo novih in novih tiskov, oprijele različnih oblik cenzure. Ta je segala od povsem neformalnih pritiskov na pisce in založnike prek oviranja distribucije nekaterih naslovov ter oblikovanja uradnih seznamov prepovedanih del do zaplemb in celo sežigov nezaželenih knjig. In kar je veljalo za staro celino na sploh, je, kajpada, veljalo tudi za slovenski prostor: od 16. stoletja, ko so morali Dalmatinov prevod Svetega pisma na Kranjsko tihotapiti v sodih, do konca 19. stoletja, ko je gorela Cankarjeva Erotika, je cenzura nespregledljivo določala konture intelektualnega prostora, v katerem se je lahko razvijala slovenska kultura. Drugače rečeno: starejše zgodovine slovenske kulture ni mogoče polno razumeti, če ne poznamo cenzorskih pritiskov na slovensko knjigo. V tem smislu pa nam lahko pomaga znanstveni zbornik Cenzura na Slovenskem od protireformacije do predmarčne dobe, ki je oktobra 2020 izšel pri založbi ZRC. Z interdisciplinarnim povezovanjem literarne zgodovine z zgodovino prava, medijev in komunikacije, so namreč sodelujoči znanstveniki in znanstvenice pod uredniškim vodstvom literarnega zgodovinarja dr. Luke Vidmarja osvetlili, kaj je bilo kdaj mogoče pisati, brati in javno govoriti pri nas. Do kakšnih spoznanj so se torej piske in pisci Cenzure na Slovenskem navsezadnje dokopali, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Vidmarja. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Movidagrafica (Pixabay)
Glasovi svetov
V okviru evropskega zelenega tedna, ki je potekal prejšnji teden, so že štirinajsto leto izbirali najboljše projekte programa Life; programa, prek katerega Evropska unija financira ukrepe varstva okolja, ohranjanja narave ter blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam. Na področju varstva narave je bil letos za najboljšega izbran projekt DinAlp Bear, projekt celovitega upravljanja in varstva rjavega medveda v severnih Dinaridih in Alpah. Ker je odnos človeka do medveda pri njegovem ohranjanju ključen, je bilo v okviru tega projekta veliko pozornosti usmerjene prav v iskanje načinov za uspešnejše sobivanje. Številne rešitve, ki so v okviru projekta nastale, so se v praksi odlično izkazale; od medovarnih smetnjakov, ki medvedom onemogočajo dostop do odpadkov, varnostnih ograj in pastirskih psov. Naslavljanje ključnih razlogov za konflikte in sodelovanje s prebivalstvom, ki z medvedi živi, je glavni razlog, da se v zadnjih letih število konfliktov ne povečuje. Oziroma se ne povečuje toliko, kot se povečuje število medvedov. Trenutno jih je po ocenah okoli 1000. A medtem ko v svetu Slovenija velja za zgled uspešnega upravljanja z medvedi, se v javnosti po eni strani krepi nestrinjanje z odstrelom, kot načinom omejevanja števila medvedov, po drugi pa je vse več tudi tistih, ki menijo, da je medvedov že preveč. Prostor, kjer pri nas živi medved, je razdrobljen. Gozd se neprestano prepleta s kulturno krajino. Zaradi naraščanja števila medvedov v zadnjih letih število konfliktov narašča. Dobri ukrepi sicer prispevajo k zmanjševanju konfliktov, analize pa kažejo, da je težav z medvedi največ na območjih, kjer je veliko kulturne krajine in tam, kjer medvedov (še) niso vajeni. Za nadaljnje uspehe bo ključen strpen dialog. Foto: Miha Krofel/LIFE DinApl Bear
V okviru evropskega zelenega tedna, ki je potekal prejšnji teden, so že štirinajsto leto izbirali najboljše projekte programa Life; programa, prek katerega Evropska unija financira ukrepe varstva okolja, ohranjanja narave ter blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam. Na področju varstva narave je bil letos za najboljšega izbran projekt DinAlp Bear, projekt celovitega upravljanja in varstva rjavega medveda v severnih Dinaridih in Alpah. Ker je odnos človeka do medveda pri njegovem ohranjanju ključen, je bilo v okviru tega projekta veliko pozornosti usmerjene prav v iskanje načinov za uspešnejše sobivanje. Številne rešitve, ki so v okviru projekta nastale, so se v praksi odlično izkazale; od medovarnih smetnjakov, ki medvedom onemogočajo dostop do odpadkov, varnostnih ograj in pastirskih psov. Naslavljanje ključnih razlogov za konflikte in sodelovanje s prebivalstvom, ki z medvedi živi, je glavni razlog, da se v zadnjih letih število konfliktov ne povečuje. Oziroma se ne povečuje toliko, kot se povečuje število medvedov. Trenutno jih je po ocenah okoli 1000. A medtem ko v svetu Slovenija velja za zgled uspešnega upravljanja z medvedi, se v javnosti po eni strani krepi nestrinjanje z odstrelom, kot načinom omejevanja števila medvedov, po drugi pa je vse več tudi tistih, ki menijo, da je medvedov že preveč. Prostor, kjer pri nas živi medved, je razdrobljen. Gozd se neprestano prepleta s kulturno krajino. Zaradi naraščanja števila medvedov v zadnjih letih število konfliktov narašča. Dobri ukrepi sicer prispevajo k zmanjševanju konfliktov, analize pa kažejo, da je težav z medvedi največ na območjih, kjer je veliko kulturne krajine in tam, kjer medvedov (še) niso vajeni. Za nadaljnje uspehe bo ključen strpen dialog. Foto: Miha Krofel/LIFE DinApl Bear
Glasovi svetov
Karantena je ob prvem valu razkrila veliko raznolikost življenjskih stilov. Združevanje dela od doma, šole na daljavo in omejitev gibanja pa je različno vplivalo na različno družbene skupine. Zaradi ujetosti v novi vsakdan smo kot skupnost postali bolj odvisni od medijev in posredovanih informacij, zato ni bilo nepomembno, na kaj smo se zanašali. Ob vnovični razglasitvi epidemije in sprejemanju novih ukrepov za preprečitev širjenja novega koronavirusa se spet spreminjajo naša vsakdanja življenja. Česa smo se naučili, kako ravnati tokrat, da se bomo izognili negativnim sranskim učinkom boja proti širjenju koronavirusne bolezni? Odgovore ponuja družboslovje. V tokratni oddaji raziskovalki prof. dr. Alenka Švab in prof. dr. Tanja Oblak Črnič o raziskavah, rezultatih in rešitvah, ki pa jih je država spregledala. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.
Karantena je ob prvem valu razkrila veliko raznolikost življenjskih stilov. Združevanje dela od doma, šole na daljavo in omejitev gibanja pa je različno vplivalo na različno družbene skupine. Zaradi ujetosti v novi vsakdan smo kot skupnost postali bolj odvisni od medijev in posredovanih informacij, zato ni bilo nepomembno, na kaj smo se zanašali. Ob vnovični razglasitvi epidemije in sprejemanju novih ukrepov za preprečitev širjenja novega koronavirusa se spet spreminjajo naša vsakdanja življenja. Česa smo se naučili, kako ravnati tokrat, da se bomo izognili negativnim sranskim učinkom boja proti širjenju koronavirusne bolezni? Odgovore ponuja družboslovje. V tokratni oddaji raziskovalki prof. dr. Alenka Švab in prof. dr. Tanja Oblak Črnič o raziskavah, rezultatih in rešitvah, ki pa jih je država spregledala. Z njima se je pogovarjala Urška Henigman.
Glasovi svetov
Kako predstaviti Register raka? Kot sedem desetletij skrbnega zbiranja podatkov? Kot zgodbo prodornih slovenskih zdravnic, ki so ga vodile? Kot zgodbo boja z boleznijo, ki ima nepredvidljiv konec? Predvsem pa so v ospredju številke; in to številke, za katerimi se skrivajo ljudje; bolnice, bolniki, njihovi bližnji in zdravstveno osebje. V oddaji Glasovi svetov nam bosta svojo zgodbo in izkušnjo s srečnim koncem povedala Tanja Španić in Denis Malačič. V oddaji bo sodelovala tudi prof. dr. Vesna Zadnik, sedanja vodja slovenskega Registra raka, ki letos praznuje 70 let od ustanovitve. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Denis Malačič
Kako predstaviti Register raka? Kot sedem desetletij skrbnega zbiranja podatkov? Kot zgodbo prodornih slovenskih zdravnic, ki so ga vodile? Kot zgodbo boja z boleznijo, ki ima nepredvidljiv konec? Predvsem pa so v ospredju številke; in to številke, za katerimi se skrivajo ljudje; bolnice, bolniki, njihovi bližnji in zdravstveno osebje. V oddaji Glasovi svetov nam bosta svojo zgodbo in izkušnjo s srečnim koncem povedala Tanja Španić in Denis Malačič. V oddaji bo sodelovala tudi prof. dr. Vesna Zadnik, sedanja vodja slovenskega Registra raka, ki letos praznuje 70 let od ustanovitve. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: Denis Malačič
Glasovi svetov
Po legendi Japonski vse od 11. februarja leta 660 pr. n. št. v neprekinjeni moški liniji vladajo potomci sončne boginje Amaterasu. Prvi naj bi bil cesar Jimmu, drugi cesar Suizei, tretji cesar Annei in tako naprej vse do danes, ko po abdikaciji očeta Akihita na prestolu krizantem že leto in pol sedi Naruhito, ki po tradiciji velja za 126. vladarja dežele vzhajajočega sonca. Pa tudi če se ne pustimo zapeljati malo verjetni mitologiji, ki začetke japonske države postavlja skoraj 2700 let v megleno preteklost, je vladarska dinastija Yamato brez najmanjšega dvoma starodavna; zgodovinarji, na primer, pravijo, da je bil že 29. cesar, cesar Kinmei, ki je vladal pred 1500 leti, zagotovo resnična zgodovinska osebnost. Seveda so bile njegove pristojnosti in dolžnosti precej drugačne od tistih, ki jih današnja japonska ustava nalaga Naruhitu. Pa tudi ozemlje, ki mu je cesar vladal v 6. stoletju po Kristusu, je bilo bistveno manjše od obsega današnje Japonske. Kako se je torej v počasnem teku stoletij spreminjala vloga cesarja v tamkajšnji družbi? Kako so cesarji sami spreminjali japonsko zgodovino? In kako je cesarski hiši uspelo previhariti vse državljanske vojne, invazije, lakote, tehnološke in idejne revolucije ter naravne katastrofe, ki so pretresle deželo vzhajajočega sonca, ne da bi jih s prestola zrinila že kaka rivalska aristokratska družina? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa, dr. Luko Culiberga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava tudi japonsko zgodovino. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: japonska cesarska zastava (Wikipedia, javna last)
Po legendi Japonski vse od 11. februarja leta 660 pr. n. št. v neprekinjeni moški liniji vladajo potomci sončne boginje Amaterasu. Prvi naj bi bil cesar Jimmu, drugi cesar Suizei, tretji cesar Annei in tako naprej vse do danes, ko po abdikaciji očeta Akihita na prestolu krizantem že leto in pol sedi Naruhito, ki po tradiciji velja za 126. vladarja dežele vzhajajočega sonca. Pa tudi če se ne pustimo zapeljati malo verjetni mitologiji, ki začetke japonske države postavlja skoraj 2700 let v megleno preteklost, je vladarska dinastija Yamato brez najmanjšega dvoma starodavna; zgodovinarji, na primer, pravijo, da je bil že 29. cesar, cesar Kinmei, ki je vladal pred 1500 leti, zagotovo resnična zgodovinska osebnost. Seveda so bile njegove pristojnosti in dolžnosti precej drugačne od tistih, ki jih današnja japonska ustava nalaga Naruhitu. Pa tudi ozemlje, ki mu je cesar vladal v 6. stoletju po Kristusu, je bilo bistveno manjše od obsega današnje Japonske. Kako se je torej v počasnem teku stoletij spreminjala vloga cesarja v tamkajšnji družbi? Kako so cesarji sami spreminjali japonsko zgodovino? In kako je cesarski hiši uspelo previhariti vse državljanske vojne, invazije, lakote, tehnološke in idejne revolucije ter naravne katastrofe, ki so pretresle deželo vzhajajočega sonca, ne da bi jih s prestola zrinila že kaka rivalska aristokratska družina? – Ta in druga sorodna vprašanja so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili japonologa, dr. Luko Culiberga, ki na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete med drugim predava tudi japonsko zgodovino. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: japonska cesarska zastava (Wikipedia, javna last)
Glasovi svetov
V času, ko padajo rekordi o številu dnevno okuženih z novim koronavirusom, ko se ljudstvo na družbenih medijih prepira, zakaj nositi oziroma ne nositi maske, ko so se odprle šole in se bodo kmalu tudi fakultete, ko se zdi, da je delo od doma le še oddaljen spomin – v času, ko je »nova« vsakdanjost precej podobna stari, le da porabimo na litre razkužil, se v tokratni oddaji Glasovi svetov oziramo v čas karanetene ter razmišljamo, ali se res ni nič spremenilo ali pa smo se sprememb že tako navadili, da smo na čas pred izbruhom pandemije pravzaprav pozabili? To se v svoji novi knjigi Antropologija med štirimi stenami sprašuje tudi avtor dr. Dan Podjed, ki v knjigi analizira družbo in posameznika v času karantene. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
V času, ko padajo rekordi o številu dnevno okuženih z novim koronavirusom, ko se ljudstvo na družbenih medijih prepira, zakaj nositi oziroma ne nositi maske, ko so se odprle šole in se bodo kmalu tudi fakultete, ko se zdi, da je delo od doma le še oddaljen spomin – v času, ko je »nova« vsakdanjost precej podobna stari, le da porabimo na litre razkužil, se v tokratni oddaji Glasovi svetov oziramo v čas karanetene ter razmišljamo, ali se res ni nič spremenilo ali pa smo se sprememb že tako navadili, da smo na čas pred izbruhom pandemije pravzaprav pozabili? To se v svoji novi knjigi Antropologija med štirimi stenami sprašuje tudi avtor dr. Dan Podjed, ki v knjigi analizira družbo in posameznika v času karantene. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Glasovi svetov
Naše predstave o tem, kje vse v vesolju lahko najdemo življenje, je prejšnji teden nekoliko pretresla novica, da obstaja možnost za življenje na Veneri, naši najbližji planetarni sosedi. Visoko v Venerini atmosferi so zaznali plin, ki bi ga utegnili proizvajati mikroorganizmi. To je vsaj za zdaj najbolj smiselna razlaga, čeprav je obenem, kot priznavajo tudi znanstveniki, ki so se do odkritja dokopali, tudi na robu verjetnega. Ozračje Venere je namreč vroče in zelo kislo in torej nikakor zelo primerno za življenje, kot ga poznamo. A po drugi strani nas je iskanje življenja onkraj Zemlje že večkrat postavilo v položaj, ko smo morali temeljito spremeniti svoje poglede na to, kje in v kakšnih okoliščinah lahko življenje uspeva. Iskanju življenja v vesolju in kaj nam to iskanje lahko pove o našem mestu v vesolju, se bomo posvetili tudi v današnjih Glasovih svetov z gosti, astofiziki prof. dr. Andrejo Gomboc in mag. Tajem Jankovičem s Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici ter doc. dr. Dunjo Fabjan s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: NASA/Ames/JPL-Caltech
Naše predstave o tem, kje vse v vesolju lahko najdemo življenje, je prejšnji teden nekoliko pretresla novica, da obstaja možnost za življenje na Veneri, naši najbližji planetarni sosedi. Visoko v Venerini atmosferi so zaznali plin, ki bi ga utegnili proizvajati mikroorganizmi. To je vsaj za zdaj najbolj smiselna razlaga, čeprav je obenem, kot priznavajo tudi znanstveniki, ki so se do odkritja dokopali, tudi na robu verjetnega. Ozračje Venere je namreč vroče in zelo kislo in torej nikakor zelo primerno za življenje, kot ga poznamo. A po drugi strani nas je iskanje življenja onkraj Zemlje že večkrat postavilo v položaj, ko smo morali temeljito spremeniti svoje poglede na to, kje in v kakšnih okoliščinah lahko življenje uspeva. Iskanju življenja v vesolju in kaj nam to iskanje lahko pove o našem mestu v vesolju, se bomo posvetili tudi v današnjih Glasovih svetov z gosti, astofiziki prof. dr. Andrejo Gomboc in mag. Tajem Jankovičem s Fakultete za naravoslovje Univerze v Novi Gorici ter doc. dr. Dunjo Fabjan s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto: NASA/Ames/JPL-Caltech
Glasovi svetov
Knjiga oziroma monografija V ospredje: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, ki sta jo pripravila Umetnostno-zgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU in Center arhitekture Slovenije, je izhodišče za pogovor o pionirkah, prvih predvojnih in povojnih generacijah arhitektk, gradbenic in oblikovalk, ki so aktivno sodelovale pri snovanju, oblikovanju in označevanju prostora svojega časa. Bile so neme spremljevalke v senci poklicno bolj uveljavljenih in znanih profesorjev, sodelavcev, očetov ali soprogov, tako da je še danes težko določiti njihov dejanski delež v snovanju in realizaciji prenekatere slovenske arhitekturne mojstrovine, od Plečnikovih tržnic do Ravnikarjevega Trga republike. V družbi gostij, soavtoric izpostavljene monografije, bomo tako izpostavili njihovo izjemno ustvarjalnost in predstavili pomembnejše projektne stvaritve. Z nami bodo: Barbara Viki Šubic, arhitektka ter soustanoviteljica in direktorica Centra arhitekture Slovenije, doc. dr. Helena Seražin, znanstvena svetnica na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, dr. Barbara Vodopivec, raziskovalka na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Špela Kuhar, arhitektka in dr. Darinka Battelino, prva ženska z doktoratom znanosti na področju gradbeništva v nekdanji Jugoslaviji. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Knjiga oziroma monografija V ospredje: pionirke slovenske arhitekture, gradbeništva in oblikovanja, ki sta jo pripravila Umetnostno-zgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU in Center arhitekture Slovenije, je izhodišče za pogovor o pionirkah, prvih predvojnih in povojnih generacijah arhitektk, gradbenic in oblikovalk, ki so aktivno sodelovale pri snovanju, oblikovanju in označevanju prostora svojega časa. Bile so neme spremljevalke v senci poklicno bolj uveljavljenih in znanih profesorjev, sodelavcev, očetov ali soprogov, tako da je še danes težko določiti njihov dejanski delež v snovanju in realizaciji prenekatere slovenske arhitekturne mojstrovine, od Plečnikovih tržnic do Ravnikarjevega Trga republike. V družbi gostij, soavtoric izpostavljene monografije, bomo tako izpostavili njihovo izjemno ustvarjalnost in predstavili pomembnejše projektne stvaritve. Z nami bodo: Barbara Viki Šubic, arhitektka ter soustanoviteljica in direktorica Centra arhitekture Slovenije, doc. dr. Helena Seražin, znanstvena svetnica na Umetnostnozgodovinskem inštitutu Franceta Steleta ZRC SAZU, dr. Barbara Vodopivec, raziskovalka na ZRC SAZU, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, Špela Kuhar, arhitektka in dr. Darinka Battelino, prva ženska z doktoratom znanosti na področju gradbeništva v nekdanji Jugoslaviji. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Glasovi svetov
V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji? Nekaj vidikov smo skušali osvetliti tudi v Glasovih svetov, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Foto: Pixabay
V zadnjem času lahko spremljamo vrtoglavo naraščanje najrazličnejših teorij zarote. Tako rekoč ni relevantne teme, ki ne bi sprožila številne interpretacije, kaj da se v resnici skriva v ozadju. Iz relativnega obrobja so se prebile v ospredje in postale celo eno od sredstev geopolitičnih preigravanj svetovnih velesil. Kaj predstavlja njihov vzpon? Je neprestan tok informacij in dezinformacij morda preprosto premočan in mu nismo več kos? Kako dobro se lahko znajdemo v okoliščinah nenehnega informacijskega trušča? Kako na takšni podlagi pravzaprav osmišljamo svet okoli sebe in kakšna družba se oblikuje pod takimi pogoji? Nekaj vidikov smo skušali osvetliti tudi v Glasovih svetov, v pomoč pri tem so nam bili nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek, komunikologinja prof. dr. Tanja Oblak Črnič, psihiatrinja Breda Jelen Sobočan in filozof izr. prof. dr. Peter Klepec. Foto: Pixabay
Glasovi svetov
Internet je s svojo dvosmerno komunikacijo medijskim vsebinam dodal odzive bralcev, gledalcev in poslušalcev. Komentarji, ki so že vrsto let sestavni del medijskega poročanja, razkrivajo različna stališča in pogosto popolnoma nasprotujoča si mnenja o aktualnem dogajanju. V času pandemije interpetacije dogajanja močno zaznamujejo čustva, ki se manifestirajo z različnimi odzivi na ukrepe za upočasnitev širjenja okužbe virusa. Zakaj se ne strinjamo o tem, kako nevaren je virus? Zakaj dvomimo v ukrepe? Kakšno vlogo imajo mediji? Ena od metod, s katero lahko identificiramo pomene in prek njih razumemo dejanja, je kritična analiza javnega diskurza, ki nam razkrije tudi, da imajo določene besede popolnoma nasprotujoče pomene. Sploh še govorimo isti jezik in imamo skupno kulturo? O tem se je Urška Henigman pogovarjala z izr. prof. dr. Andrejo Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani v tokratni oddaji Glasovi svetov.
Internet je s svojo dvosmerno komunikacijo medijskim vsebinam dodal odzive bralcev, gledalcev in poslušalcev. Komentarji, ki so že vrsto let sestavni del medijskega poročanja, razkrivajo različna stališča in pogosto popolnoma nasprotujoča si mnenja o aktualnem dogajanju. V času pandemije interpetacije dogajanja močno zaznamujejo čustva, ki se manifestirajo z različnimi odzivi na ukrepe za upočasnitev širjenja okužbe virusa. Zakaj se ne strinjamo o tem, kako nevaren je virus? Zakaj dvomimo v ukrepe? Kakšno vlogo imajo mediji? Ena od metod, s katero lahko identificiramo pomene in prek njih razumemo dejanja, je kritična analiza javnega diskurza, ki nam razkrije tudi, da imajo določene besede popolnoma nasprotujoče pomene. Sploh še govorimo isti jezik in imamo skupno kulturo? O tem se je Urška Henigman pogovarjala z izr. prof. dr. Andrejo Vezovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani v tokratni oddaji Glasovi svetov.
Glasovi svetov
Klinični psiholog dr. Robert Masten pravi, da je osnovno za življenje to, da smo sprejeti in varni. Primanjkljaj na teh dveh ključnih področjih lahko v človeku sproži mehanizme, ki v skrajnem primeru privedejo do ene od osebnostnih motenj. Največkrat slišimo za narcisistično, antisocialno, obsesivno-kompulzivno in za mejnostno oziroma borderline osebnostno motnjo. Te se kažejo s težavami na področju mišljenja in čustvovanja, s težavami v odnosih in na področju nadzora nad impulzi. Pa vendar dr. Masten pomirja: »Težave so dobre. Težave so namreč edina pot, ki omogoča izboljšanje in napredek in s tem pobeg iz sveta, ki ga osebnostne motnje kreirajo.« V oddaji Glasovi svetov bomo pojasnili nekaj osnov osebnostnih motnjah in opozorili na nova spoznanja, o katerih poročajo raziskovalci. Sodelujeta: profesor klinične psihologije, psiholog in psihoterapevt dr. Robert Masten s Filozofske fakultete v Ljubljani ter psihologinja in psihoterapevtka dr Andreja Pšeničny z Inštituta za razvoj človeških virov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
Klinični psiholog dr. Robert Masten pravi, da je osnovno za življenje to, da smo sprejeti in varni. Primanjkljaj na teh dveh ključnih področjih lahko v človeku sproži mehanizme, ki v skrajnem primeru privedejo do ene od osebnostnih motenj. Največkrat slišimo za narcisistično, antisocialno, obsesivno-kompulzivno in za mejnostno oziroma borderline osebnostno motnjo. Te se kažejo s težavami na področju mišljenja in čustvovanja, s težavami v odnosih in na področju nadzora nad impulzi. Pa vendar dr. Masten pomirja: »Težave so dobre. Težave so namreč edina pot, ki omogoča izboljšanje in napredek in s tem pobeg iz sveta, ki ga osebnostne motnje kreirajo.« V oddaji Glasovi svetov bomo pojasnili nekaj osnov osebnostnih motnjah in opozorili na nova spoznanja, o katerih poročajo raziskovalci. Sodelujeta: profesor klinične psihologije, psiholog in psihoterapevt dr. Robert Masten s Filozofske fakultete v Ljubljani ter psihologinja in psihoterapevtka dr Andreja Pšeničny z Inštituta za razvoj človeških virov. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
Glasovi svetov
Dolgost spomina našega je kratka. Zdi se celo, da je iz leta v leto krajša: v globaliziranem in digitaliziranem svetu pač vse pogosteje, vse hitreje pozabljamo, kaj se je zgodilo pred stoletjem, pred desetletjem, lani ali celo prejšnji mesec. Čemu neki bi se torej posvečali vojni, ki se je končala pred več kot 24 stoletji? Čemu bi se posvečali vojni, ki je potekala med le malo pomembnimi državami nekje na periferiji tedanjega civiliziranega sveta? Čemu bi se navsezadnje posvečali vojni, ki se zdi tako šibko vpisana v naš kolektivni spomin, da o njej Hollywood še ni posnel nobenega zgodovinskega spektakla? – Preprosto zato, ker je peloponeška vojna, ki je med Atenami in Šparto potekala med letoma 431 in 404 pred našim štetjem, odločilno spremenila potek grške zgodovine. Če so se namreč v desetletjih pred vojno na obalah Egejskega morja, še prav posebej seveda v demokratičnih Atenah, razcveteli poezija, gledališče, arhitektura, naravoslovje, medicina, zgodovinopisje in filozofija, zaradi katerih Grčija upravičeno velja za eno izmed zibelk Zahoda, je bilo po spopadu, ki je zajel ves grški svet in so ga zaznamovali brutalni vojni zločini, vsesplošno materialno uničenje ter množično umiranje tako na bojnem polju kakor v zaledju, vse drugače. Atenska demokracija je ugasnila. Nastala ni več niti ena sama tragedija, ki bi se ohranila do danes. Zmagovita Šparta pa je bila tako izčrpana, da svojega uspeha ni mogla prevesti v trajno hegemonijo, spričo česar je celotna Grčija razmeroma hitro postala igrača v geopolitičnih igrah večjih sil – najprej Perzije, nato Makedonije in, precej pozneje, še Rima. Zlate dobe je bilo, skratka, konec. Kako se je lahko to primerilo? Zakaj je peloponeška vojna sploh izbruhnila? S kakšnimi cilji sta jo Atene in Šparta bojevali? Kako se je v spopad zapletel še preostali grški svet? Kakšne trajne nauke bi, ne nazadnje, iz teh usodnih dogodkov lahko potegnili današnji politiki? To so vprašanja,ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja antike, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Gregorja Pobežina. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: hopliti s kopji in sulicami, grško vazno slikarstvo, 7. stol. pr. Kr. (Wikipedia, javna last)
Dolgost spomina našega je kratka. Zdi se celo, da je iz leta v leto krajša: v globaliziranem in digitaliziranem svetu pač vse pogosteje, vse hitreje pozabljamo, kaj se je zgodilo pred stoletjem, pred desetletjem, lani ali celo prejšnji mesec. Čemu neki bi se torej posvečali vojni, ki se je končala pred več kot 24 stoletji? Čemu bi se posvečali vojni, ki je potekala med le malo pomembnimi državami nekje na periferiji tedanjega civiliziranega sveta? Čemu bi se navsezadnje posvečali vojni, ki se zdi tako šibko vpisana v naš kolektivni spomin, da o njej Hollywood še ni posnel nobenega zgodovinskega spektakla? – Preprosto zato, ker je peloponeška vojna, ki je med Atenami in Šparto potekala med letoma 431 in 404 pred našim štetjem, odločilno spremenila potek grške zgodovine. Če so se namreč v desetletjih pred vojno na obalah Egejskega morja, še prav posebej seveda v demokratičnih Atenah, razcveteli poezija, gledališče, arhitektura, naravoslovje, medicina, zgodovinopisje in filozofija, zaradi katerih Grčija upravičeno velja za eno izmed zibelk Zahoda, je bilo po spopadu, ki je zajel ves grški svet in so ga zaznamovali brutalni vojni zločini, vsesplošno materialno uničenje ter množično umiranje tako na bojnem polju kakor v zaledju, vse drugače. Atenska demokracija je ugasnila. Nastala ni več niti ena sama tragedija, ki bi se ohranila do danes. Zmagovita Šparta pa je bila tako izčrpana, da svojega uspeha ni mogla prevesti v trajno hegemonijo, spričo česar je celotna Grčija razmeroma hitro postala igrača v geopolitičnih igrah večjih sil – najprej Perzije, nato Makedonije in, precej pozneje, še Rima. Zlate dobe je bilo, skratka, konec. Kako se je lahko to primerilo? Zakaj je peloponeška vojna sploh izbruhnila? S kakšnimi cilji sta jo Atene in Šparta bojevali? Kako se je v spopad zapletel še preostali grški svet? Kakšne trajne nauke bi, ne nazadnje, iz teh usodnih dogodkov lahko potegnili današnji politiki? To so vprašanja,ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili klasičnega filologa in zgodovinarja antike, raziskovalca na Inštitutu za kulturno zgodovino ZRC SAZU in predavatelja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Gregorja Pobežina. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: hopliti s kopji in sulicami, grško vazno slikarstvo, 7. stol. pr. Kr. (Wikipedia, javna last)
Glasovi svetov
Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekerke, akademske raziskovalke. Obdobje karantene in postkoronska kriza najvišji račun izstavlja prav njim. Tako kažejo vse tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti. Opozarjajo pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. O tem na kakšen način pandemija ogroža in ukinja pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacijie v družbi, o povezavi med patriarhatom in kapitalom, smo govorili v oddaji Glasovi svetov. Gostje oddaje so bile programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov, politologinja mag. Ana Pavlič, direktorica Inštituta 8. marec, antropologinja mag. Nika Kovač in raziskovalka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter sodelavka spletne platforme spol.si, sociologinja mag. Mirna Berberović.
Zdravstvene in socialne delavke, trgovke, zaposlene ženske z otroki, učiteljice, matere samohranilke, prekerke, akademske raziskovalke. Obdobje karantene in postkoronska kriza najvišji račun izstavlja prav njim. Tako kažejo vse tuje in domače raziskave, ki hkrati opozarjajo pred največjim vračanjem v okove preteklosti. Opozarjajo pred poskusi ukinjanja že doseženih pravic in pred vsesplošnim nazadovanjem na področju zagotavljanja enakopravnosti in enakosti. O tem na kakšen način pandemija ogroža in ukinja pravice žensk, o pasteh feminizacije dela od doma, o poglabljanju neenakosti in retradicionalizacijie v družbi, o povezavi med patriarhatom in kapitalom, smo govorili v oddaji Glasovi svetov. Gostje oddaje so bile programska direktorica Inštituta za proučevanje enakosti spolov, politologinja mag. Ana Pavlič, direktorica Inštituta 8. marec, antropologinja mag. Nika Kovač in raziskovalka na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani ter sodelavka spletne platforme spol.si, sociologinja mag. Mirna Berberović.
Glasovi svetov
Dopisnik RTV Slovenija iz Rima Janko Petrovec v svojem prvencu Karantena. Rim., ki je izšel pri založbi Goga, popisuje čas omejitve gibanja v času izbruha Covid 19 v Italiji. Ampak to ni le kronika nekega časa, temveč tudi oda novinarstvu, dopisništvu, iskanju resnice. Petrovec o trpljenju drugih in kako se je, da bi ga pokazal nam, spotikal na ruševinah v potresu podrtega gorskega mesta Amatrice, iskal mednarodno ekipo snemalcev pod podrtim viaduktom v Genovi, prešteval mrtve v terorističnem napadu v Nici in plul na ladji Aquarius, ki je reševala ljudi iz sredozemlja. Zakaj? "Ker imajo ljudje pravico vedeti" - pravi glas iz karantene. Gostimo ga v tokratni oddaji.
Dopisnik RTV Slovenija iz Rima Janko Petrovec v svojem prvencu Karantena. Rim., ki je izšel pri založbi Goga, popisuje čas omejitve gibanja v času izbruha Covid 19 v Italiji. Ampak to ni le kronika nekega časa, temveč tudi oda novinarstvu, dopisništvu, iskanju resnice. Petrovec o trpljenju drugih in kako se je, da bi ga pokazal nam, spotikal na ruševinah v potresu podrtega gorskega mesta Amatrice, iskal mednarodno ekipo snemalcev pod podrtim viaduktom v Genovi, prešteval mrtve v terorističnem napadu v Nici in plul na ladji Aquarius, ki je reševala ljudi iz sredozemlja. Zakaj? "Ker imajo ljudje pravico vedeti" - pravi glas iz karantene. Gostimo ga v tokratni oddaji.
Glasovi svetov
»Ob zdajšnjem tempu izpustov bomo v osmih letih poskrbeli za 1,5 stopinje Celzija toplejši planet,« podaja globalni okvir Andrej Gnezda iz nevladne organizacije Umanotera. Ukrepanje je zato nujno in tudi v načrtih Evropske unije za postkoronsko okrevanje gospodarstev. Toda že v preteklosti se je velik del sredstev, namenjenih za zmanjševanje izpustov in zeleno transformacijo, porabil za druge namene. Slovenija poleg tega na področju blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam že tako ni med najbolj aktivnimi članicami unije, v postkoronskem okrevanju pa se znajo podnebne spremembe in varovanje narave znajti še bolj na stranskem tiru. Dolgoročni infrastrukturni načrti namreč ne kažejo, da z zniževanjem toplogrednih izpustov in zmanjševanjem porabe električne energije mislimo resno. Potrebujemo torej več cest ali le mnogo boljši javni prevoz? So nove velike elektrarne nujne, oziroma kje bi lahko prihranili največ električne energije? Smo sploh pripravljeni na spremembe? Foto: Pixabay
»Ob zdajšnjem tempu izpustov bomo v osmih letih poskrbeli za 1,5 stopinje Celzija toplejši planet,« podaja globalni okvir Andrej Gnezda iz nevladne organizacije Umanotera. Ukrepanje je zato nujno in tudi v načrtih Evropske unije za postkoronsko okrevanje gospodarstev. Toda že v preteklosti se je velik del sredstev, namenjenih za zmanjševanje izpustov in zeleno transformacijo, porabil za druge namene. Slovenija poleg tega na področju blaženja in prilagajanja podnebnim spremembam že tako ni med najbolj aktivnimi članicami unije, v postkoronskem okrevanju pa se znajo podnebne spremembe in varovanje narave znajti še bolj na stranskem tiru. Dolgoročni infrastrukturni načrti namreč ne kažejo, da z zniževanjem toplogrednih izpustov in zmanjševanjem porabe električne energije mislimo resno. Potrebujemo torej več cest ali le mnogo boljši javni prevoz? So nove velike elektrarne nujne, oziroma kje bi lahko prihranili največ električne energije? Smo sploh pripravljeni na spremembe? Foto: Pixabay
Glasovi svetov
Če so še nedavno očetje predstavljali avtoritarno in odsotno družinsko figuro, so se njihove vloge v zadnjih desetletjih bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje, vedno več si jih želi preseči nekoč jasno začrtano očetovsko funkcijo in vedno več se jih odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologinje in sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se indvidiualne predstave in želje glede očetovstva, spremenile pa so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu bomo spregovorili v oddaji Glasovi svetov. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.
Če so še nedavno očetje predstavljali avtoritarno in odsotno družinsko figuro, so se njihove vloge v zadnjih desetletjih bistveno spremenile. Vedno več se jih aktivno vključuje v družinsko življenje, vedno več si jih želi preseči nekoč jasno začrtano očetovsko funkcijo in vedno več se jih odmika od tradicionalno predpisanih vlog. Sociologinje in sociologi govorijo o fenomenu novega očetovstva oziroma o novih skrbnih očetih. Spremenile so se indvidiualne predstave in želje glede očetovstva, spremenile pa so se tudi politike, ki preko mehanizmov očetovskega in starševskega dopusta omogočajo bolj enakovredno starševstvo. O tem kako živijo moški med delom in starševstvom danes, o sodobnem očetovstvu bomo spregovorili v oddaji Glasovi svetov. Pred mikrofon smo povabili doktorico socioloških znanosti Živo Humer iz Mirovnega inštituta in direktorja ter ustanovitelja Ekvilib Inštituta, Aleša Kranjca Kušlana.
Glasovi svetov
V zadnjih letih se v javnosti veliko govori o populizmu oziroma, natančneje, o naraščajoči moči populističnih politik, politikov in gibanj tako na Zahodu kakor drugod po svetu. Številni mnenjski voditelji trdijo, da bi nas to moralo skrbeti: populizem naj bi namreč na kompleksne družbene probleme ponujal rokohitrske, prividne rešitve, ogrožal naj bi neodvisnost sodišč in medijev ter spodjedal temelje predstavniške demokracije. Toda: kaj neki populizem sploh je, ko pa za populista veljata tako levičar Hugo Chávez kakor desničar Donald Trump? Kako torej teoretsko produktivno opredeliti »populizem«, če pa so populisti po vsem sodeč lahko tudi ljudje diametralno nasprotnih ideoloških stališč? Kateri fenomeni, katere prakse morajo zaznamovati določeno politično gibanje, da ga smemo označiti za populistično? Zakaj se pogosto zdi, da je populistična politika, se pravi politika, ki zase trdi, da je v službi ljudstva, neločljivo povezana z enim samim voditeljem in odvisna od njegove individualne karizme? In, ne nazadnje, zakaj se zdi, da so nekatera zgodovinska obdobja še prav posebej primerna za razmah populizmov? Drugače rečeno: katere ekonomske, socialne in politične okoliščine tlakujejo pot njihovemu razmahu? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo, predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner. Naša gostja je namreč pred nedavnim v knjižni zbirki Politika, ki izhaja pod okriljem ljubljanske FDV, izdala intrigantno študijo preprostega naslova Populizem, v kateri skuša najprej oblikovati ustrezen konceptualni okvir za »čezmejno in medčasovno primerjalno analizo populizmov«, nato pa teorijo preveriti ob motrenju političnega življenja v tranzicijski Sloveniji. Do kakšnih spoznanj se je navsezadnje dokopala, je v pogovoru z dr. Fink Hafner preverjal Goran Dekleva. foto: PublicDomainPictures (Pixabay)
V zadnjih letih se v javnosti veliko govori o populizmu oziroma, natančneje, o naraščajoči moči populističnih politik, politikov in gibanj tako na Zahodu kakor drugod po svetu. Številni mnenjski voditelji trdijo, da bi nas to moralo skrbeti: populizem naj bi namreč na kompleksne družbene probleme ponujal rokohitrske, prividne rešitve, ogrožal naj bi neodvisnost sodišč in medijev ter spodjedal temelje predstavniške demokracije. Toda: kaj neki populizem sploh je, ko pa za populista veljata tako levičar Hugo Chávez kakor desničar Donald Trump? Kako torej teoretsko produktivno opredeliti »populizem«, če pa so populisti po vsem sodeč lahko tudi ljudje diametralno nasprotnih ideoloških stališč? Kateri fenomeni, katere prakse morajo zaznamovati določeno politično gibanje, da ga smemo označiti za populistično? Zakaj se pogosto zdi, da je populistična politika, se pravi politika, ki zase trdi, da je v službi ljudstva, neločljivo povezana z enim samim voditeljem in odvisna od njegove individualne karizme? In, ne nazadnje, zakaj se zdi, da so nekatera zgodovinska obdobja še prav posebej primerna za razmah populizmov? Drugače rečeno: katere ekonomske, socialne in politične okoliščine tlakujejo pot njihovemu razmahu? - To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili politologinjo, predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner. Naša gostja je namreč pred nedavnim v knjižni zbirki Politika, ki izhaja pod okriljem ljubljanske FDV, izdala intrigantno študijo preprostega naslova Populizem, v kateri skuša najprej oblikovati ustrezen konceptualni okvir za »čezmejno in medčasovno primerjalno analizo populizmov«, nato pa teorijo preveriti ob motrenju političnega življenja v tranzicijski Sloveniji. Do kakšnih spoznanj se je navsezadnje dokopala, je v pogovoru z dr. Fink Hafner preverjal Goran Dekleva. foto: PublicDomainPictures (Pixabay)
Glasovi svetov
Epidemija novega koronavirusa je na stran potisnila mnoge druge težave. Nekateri problemi, čeprav nič manj pereči, so postali manjši in skriti. Med njimi je tudi vedno bolj razraščajoča osamljenost. Eden vodilnih evropskih raziskovalcev osamljenosti nemški psihiater prof. Manfred Spitzer opozarja, da je osamljenost smrtonosnejša od kajenja, debelosti in alkoholizma. »Najpomembnejše, kar smo ugotovili, je, da osamljenost boli, da je nalezljiva in da se pogosto celo konča s smrtjo.« Problematiko osamljenosti smo postavili v središče oddaje Glasovi svetov. Ob prof. dr. Manfredu Spitzerju (Univerzitetna klinika Ulm) sodelujejo še: antropologinja dr. Jerca Legan Cvikl, socialna delavka prof. dr. Jana Mali (Fakulteta za socialno delo Ljubljana), pravnica Rožca Šonc (ZDUS) in antropolog prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka). Foto: uroburos/ pixabay
Epidemija novega koronavirusa je na stran potisnila mnoge druge težave. Nekateri problemi, čeprav nič manj pereči, so postali manjši in skriti. Med njimi je tudi vedno bolj razraščajoča osamljenost. Eden vodilnih evropskih raziskovalcev osamljenosti nemški psihiater prof. Manfred Spitzer opozarja, da je osamljenost smrtonosnejša od kajenja, debelosti in alkoholizma. »Najpomembnejše, kar smo ugotovili, je, da osamljenost boli, da je nalezljiva in da se pogosto celo konča s smrtjo.« Problematiko osamljenosti smo postavili v središče oddaje Glasovi svetov. Ob prof. dr. Manfredu Spitzerju (Univerzitetna klinika Ulm) sodelujejo še: antropologinja dr. Jerca Legan Cvikl, socialna delavka prof. dr. Jana Mali (Fakulteta za socialno delo Ljubljana), pravnica Rožca Šonc (ZDUS) in antropolog prof. dr. Jože Ramovš (Inštitut Antona Trstenjaka). Foto: uroburos/ pixabay
Glasovi svetov
Med epidemijo se je raba tehnologij skokovito povečala, saj se je zaradi fizične distance, s katero smo preprečili širjenje virusa Sars-Cov-2, vsa naša komunikacija morala preseliti na splet. Tu pa so se pokazale (ne)zmogljivosti domače strojne in programske opreme. Izrisalo se je kar nekaj nepredvidenih problemov, ki so jih izkoristili spletni nepridipravi. Ob biološkem so se pojavili tudi digitalni virusi, ki pa niso povzročili večje škode. Tudi ali predvsem po zaslugi Nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost. Z vodjem Si-Certa Gorazdom Božičem smo se pogovarjali o kibernetski varnosti pred, med in po koroni. Kot je povedal, so se bali črega scenarija, ki pa se k sreči ni uresničil: "Prišlo je do deklerativnega odstopa od napadov. Kriminalne skupine so rekle, da se ne bodo lotevale zdravstvenega sistema. Tudi če si izsiljevalec, kriminalec, v takem trenutku ne želiš biti nekdo, ki povzroči dodatne smrti. Zelo v narekovajih je to etika, zagotovo pa presenetljivi moment." Več v oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Med epidemijo se je raba tehnologij skokovito povečala, saj se je zaradi fizične distance, s katero smo preprečili širjenje virusa Sars-Cov-2, vsa naša komunikacija morala preseliti na splet. Tu pa so se pokazale (ne)zmogljivosti domače strojne in programske opreme. Izrisalo se je kar nekaj nepredvidenih problemov, ki so jih izkoristili spletni nepridipravi. Ob biološkem so se pojavili tudi digitalni virusi, ki pa niso povzročili večje škode. Tudi ali predvsem po zaslugi Nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost. Z vodjem Si-Certa Gorazdom Božičem smo se pogovarjali o kibernetski varnosti pred, med in po koroni. Kot je povedal, so se bali črega scenarija, ki pa se k sreči ni uresničil: "Prišlo je do deklerativnega odstopa od napadov. Kriminalne skupine so rekle, da se ne bodo lotevale zdravstvenega sistema. Tudi če si izsiljevalec, kriminalec, v takem trenutku ne želiš biti nekdo, ki povzroči dodatne smrti. Zelo v narekovajih je to etika, zagotovo pa presenetljivi moment." Več v oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.
Glasovi svetov
Strokovnjaki ocenjujejo, da je zdravnik Edward Jenner, ki se je leta 1749 rodil v Angliji, z odkritjem prvega cepiva na svetu rešil že več sto milijonov človeških življenj – morda že celo milijardo. Gre za cepivo proti smrtonosnim črnim kozam. Črne koze so med ljudmi kosile tisočletja; tudi ali celo predvsem Jennerjevemu cepivu pa gre zahvala, da je Svetovna zdravstvena organizacija 8. maja leta 1980 lahko uradno potrdila, da smo črne koze izkoreninili. To je ključna in velika zmaga medicine in pomemben mejnik v zgodovini človeštva. V oddaji Glasovi svetov se bomo ozrli na pretekla desetletja in stoletja, ki so jih zaznamovali večji ali manjši izbruhi in epidemije črnih koz. Vprašali se bomo, kako nam lahko znanje in izkušnje s črnimi kozami pomagajo pri obvladovanju pandemije nove koronavirusne bolezni. Ključne in zanimive so podrobnosti, ki jih bodo z nami delili profesorica zgodovine medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani dr. Zvonka Zupanič Slavec, internist Andrej Bručan in mikrobiologinja dr. Ana Gligić, ki je leta 1972 izolirala smrtonosen virus črnih koz. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: CDC/James Hicks/ PublicDomain
Strokovnjaki ocenjujejo, da je zdravnik Edward Jenner, ki se je leta 1749 rodil v Angliji, z odkritjem prvega cepiva na svetu rešil že več sto milijonov človeških življenj – morda že celo milijardo. Gre za cepivo proti smrtonosnim črnim kozam. Črne koze so med ljudmi kosile tisočletja; tudi ali celo predvsem Jennerjevemu cepivu pa gre zahvala, da je Svetovna zdravstvena organizacija 8. maja leta 1980 lahko uradno potrdila, da smo črne koze izkoreninili. To je ključna in velika zmaga medicine in pomemben mejnik v zgodovini človeštva. V oddaji Glasovi svetov se bomo ozrli na pretekla desetletja in stoletja, ki so jih zaznamovali večji ali manjši izbruhi in epidemije črnih koz. Vprašali se bomo, kako nam lahko znanje in izkušnje s črnimi kozami pomagajo pri obvladovanju pandemije nove koronavirusne bolezni. Ključne in zanimive so podrobnosti, ki jih bodo z nami delili profesorica zgodovine medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani dr. Zvonka Zupanič Slavec, internist Andrej Bručan in mikrobiologinja dr. Ana Gligić, ki je leta 1972 izolirala smrtonosen virus črnih koz. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: CDC/James Hicks/ PublicDomain
Glasovi svetov
Organizacija združenih narodov je razglasila 5. junij za svetovni dan varstva okolja. Letos je bil ta dan posvečen ohranjanju biodiverzitete. Prav epidemija koronavirusa nas je opomnila, kako dragoceni so osnovni gradniki življenja: dostop do pitne vode in kvalitetne hrane, čist zrak, bogati in zdravi gozdovi, in kako pomembno je, da lahko naše ključne ekosisteme tudi zaščitimo pred uničujočimi posegi. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo spregovorili o aktualni okoljski problematiki, tudi o spremembah, ki jih zaradi reševanja ekonomske krize, zarisujejo na trenutnem političnem parketu. Pred mikrofon smo povabili Katjo Huš predstavnico Greenpeace Slovenija in Jaka Kranjca iz društva Ekologi brze meja.
Organizacija združenih narodov je razglasila 5. junij za svetovni dan varstva okolja. Letos je bil ta dan posvečen ohranjanju biodiverzitete. Prav epidemija koronavirusa nas je opomnila, kako dragoceni so osnovni gradniki življenja: dostop do pitne vode in kvalitetne hrane, čist zrak, bogati in zdravi gozdovi, in kako pomembno je, da lahko naše ključne ekosisteme tudi zaščitimo pred uničujočimi posegi. V tokratni oddaji Glasovi svetov bomo spregovorili o aktualni okoljski problematiki, tudi o spremembah, ki jih zaradi reševanja ekonomske krize, zarisujejo na trenutnem političnem parketu. Pred mikrofon smo povabili Katjo Huš predstavnico Greenpeace Slovenija in Jaka Kranjca iz društva Ekologi brze meja.
Glasovi svetov
Letos jeseni bomo obeležili stoletnico koroškega plebiscita. Kot vemo, se je skoraj 60 odstotkov volivcev 10. oktobra 1920 odločilo za Avstrijo – pa čeprav so Slovenci po popisu, ki je bil v habsburški monarhiji izveden leta 1910, na plebiscitnem območju predstavljali veliko večino prebivalstva, skoraj 70 odstotkov. Tako plebiscit ni le določil severnih meja jugoslovanske države oziroma, mutatis mutandis, Slovenije, temveč se je v naš nacionalni spomin zapisal kot posebej grenak, boleč udarec, kot izguba, ki je ni lahko razumeti. To menda velja še toliko bolj, ker je bil dobro leto pred usodnim glasovanjem položaj na južnem Koroškem videti povsem drugače. Med 27. majem in 6. junijem 1919 je namreč vojska novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z odločnim, dobro koordiniranim ofenzivnim prodorom naposled izbojevala bleščečo zmago. V vsega desetih dneh je od Slovenj Gradca prišla do Gosposvetskega polja in Celovca, na severne meje slovenskega etničnega območja torej, in tako postavila solidne temelje, na katerih bi bila nato lahko izbojevana še plebiscitna zmaga. In prav tem vojaškim operacijam smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem smo si pomagali s spominsko knjigo Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu enega najzaslužnejših za vojaški uspeh, srbskega oziroma jugoslovanskega polkovnika Ljubomirja Marića, ki je v slovenskem prevodu Mice Matković pred nedavnim ugledala luč sveta pri založbi Sophia. Kako so jugoslovanske enote po vrsti predhodnih porazov in klavrnih umikov radikalno preobrnile razmerje moči na južnem Koroškem in zakaj vse to navsezadnje le ni zadoščalo, smo preverjali v pogovoru z dr. Markom Kržanom, ki je za Marićevo knjigo poskrbel po uredniški plati. foto: skica operacij enot Kraljevine SHS na južnem Koroškem med 27. 5. in 6. 6. 1919 (Goran Dekleva)
Letos jeseni bomo obeležili stoletnico koroškega plebiscita. Kot vemo, se je skoraj 60 odstotkov volivcev 10. oktobra 1920 odločilo za Avstrijo – pa čeprav so Slovenci po popisu, ki je bil v habsburški monarhiji izveden leta 1910, na plebiscitnem območju predstavljali veliko večino prebivalstva, skoraj 70 odstotkov. Tako plebiscit ni le določil severnih meja jugoslovanske države oziroma, mutatis mutandis, Slovenije, temveč se je v naš nacionalni spomin zapisal kot posebej grenak, boleč udarec, kot izguba, ki je ni lahko razumeti. To menda velja še toliko bolj, ker je bil dobro leto pred usodnim glasovanjem položaj na južnem Koroškem videti povsem drugače. Med 27. majem in 6. junijem 1919 je namreč vojska novonastale Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev z odločnim, dobro koordiniranim ofenzivnim prodorom naposled izbojevala bleščečo zmago. V vsega desetih dneh je od Slovenj Gradca prišla do Gosposvetskega polja in Celovca, na severne meje slovenskega etničnega območja torej, in tako postavila solidne temelje, na katerih bi bila nato lahko izbojevana še plebiscitna zmaga. In prav tem vojaškim operacijam smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem smo si pomagali s spominsko knjigo Iz mojega poveljevanja Koroškemu odredu enega najzaslužnejših za vojaški uspeh, srbskega oziroma jugoslovanskega polkovnika Ljubomirja Marića, ki je v slovenskem prevodu Mice Matković pred nedavnim ugledala luč sveta pri založbi Sophia. Kako so jugoslovanske enote po vrsti predhodnih porazov in klavrnih umikov radikalno preobrnile razmerje moči na južnem Koroškem in zakaj vse to navsezadnje le ni zadoščalo, smo preverjali v pogovoru z dr. Markom Kržanom, ki je za Marićevo knjigo poskrbel po uredniški plati. foto: skica operacij enot Kraljevine SHS na južnem Koroškem med 27. 5. in 6. 6. 1919 (Goran Dekleva)
Glasovi svetov
V strahu ped širjenjem novega koronavirusa so države po svetu, ena za drugo, svojim prebivalkam in prebivalcem naročile, naj ostanejo doma. Ker se ni dalo drugam, se je za preživljanje prostega časa veliko ljudi odpravilo v mestne parke in gozdove. V naravo, ki je za razliko od civiliziranega sveta ostala odprta. In to ravno v pomladnih mesecih. Obiskovalkam in obiskovalcem je tako ponudila pravo simfonijo pomladnega prebujenja, ki ji tako množično že dolgo nismo bili priča. Obiskovanje gozdov se je v času karntene namreč povečalo, to kažejo prvi rezultati najnovejše evropske raziskave. Manj družbe smo nadomestili z več narave, vsakodnevni odmerki narave so izboljšali naše počutje. V tednu gozdov bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov zato spregovorili o tem, zakaj gozd pozitivno vpliva na naše počutje. Urška Henigman.
V strahu ped širjenjem novega koronavirusa so države po svetu, ena za drugo, svojim prebivalkam in prebivalcem naročile, naj ostanejo doma. Ker se ni dalo drugam, se je za preživljanje prostega časa veliko ljudi odpravilo v mestne parke in gozdove. V naravo, ki je za razliko od civiliziranega sveta ostala odprta. In to ravno v pomladnih mesecih. Obiskovalkam in obiskovalcem je tako ponudila pravo simfonijo pomladnega prebujenja, ki ji tako množično že dolgo nismo bili priča. Obiskovanje gozdov se je v času karntene namreč povečalo, to kažejo prvi rezultati najnovejše evropske raziskave. Manj družbe smo nadomestili z več narave, vsakodnevni odmerki narave so izboljšali naše počutje. V tednu gozdov bomo v tokratni oddaji Glasovi svetov zato spregovorili o tem, zakaj gozd pozitivno vpliva na naše počutje. Urška Henigman.
Glasovi svetov
Zgodba o novi narodni in univerzitetni knjižnici je stara več kot štirideset let in čeprav je državni zbor že pred petindvajsetimi leti sprejel zakon o gradnji nove Narodne in univerzitetne knjižnice, rezultata še vedno ni. Tam kjer bi morala stati nova stavba NUK 2 že desetletje stoji parkirišče. Da se v odnosu do knjižnic kaže tudi odnos do znanja ter odnos tako do lastne dediščine kot tudi do zunanjega sveta in da obstaja trdna korelacija med dobrim knjižničnim sistemom ter uspešnostjo družbe, poudarja sogovornik tokratne oddaje Glasovi svetov, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice Viljem Leban.
Zgodba o novi narodni in univerzitetni knjižnici je stara več kot štirideset let in čeprav je državni zbor že pred petindvajsetimi leti sprejel zakon o gradnji nove Narodne in univerzitetne knjižnice, rezultata še vedno ni. Tam kjer bi morala stati nova stavba NUK 2 že desetletje stoji parkirišče. Da se v odnosu do knjižnic kaže tudi odnos do znanja ter odnos tako do lastne dediščine kot tudi do zunanjega sveta in da obstaja trdna korelacija med dobrim knjižničnim sistemom ter uspešnostjo družbe, poudarja sogovornik tokratne oddaje Glasovi svetov, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice Viljem Leban.
Glasovi svetov
Matematik Alan Turing je bil dolga desetletja prezrt in neznan. Genialni Britanec je med drugo svetovno vojno dešifriral nemško Enigmo, kar je zmago v vojni prevesilo na stran zaveznikov. Še več – tudi po njegovi zaslugi se je vojna končala prej in z manj žrtvami. Življenje in delo Alana Turinga bomo osvetlili v oddaji Glasovi svetov. Revija Time ga je uvrstila med sto najpomembnejših ljudi dvajsetega stoletja. Strokovnjaki ga opisujejo kot pionirja sodobnega računalništva in očeta umetne inteligence. Iz njegove biografije pa ne moremo in ne smemo mimo podatka, da je bil Alan Turing gej, ki svoje spolne usmerjenosti, kljub kazni, ki mu je grozila, ni skril ali zanikal. V oddaji sodelujejo kuratorka Peronel Craddock iz Bletchley Parka v Veliki Britaniji, matematik dr. Matjaž Konvalinka s Fakultete za matematiko in fiziko, zgodovinar dr. Blaž Torkar s Centra vojaških šol Slovenske vojske in računalničar dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko. Glasove svetov je pripravil Iztok Konc. Foto: parameter_bond/ flickr: public domain
Matematik Alan Turing je bil dolga desetletja prezrt in neznan. Genialni Britanec je med drugo svetovno vojno dešifriral nemško Enigmo, kar je zmago v vojni prevesilo na stran zaveznikov. Še več – tudi po njegovi zaslugi se je vojna končala prej in z manj žrtvami. Življenje in delo Alana Turinga bomo osvetlili v oddaji Glasovi svetov. Revija Time ga je uvrstila med sto najpomembnejših ljudi dvajsetega stoletja. Strokovnjaki ga opisujejo kot pionirja sodobnega računalništva in očeta umetne inteligence. Iz njegove biografije pa ne moremo in ne smemo mimo podatka, da je bil Alan Turing gej, ki svoje spolne usmerjenosti, kljub kazni, ki mu je grozila, ni skril ali zanikal. V oddaji sodelujejo kuratorka Peronel Craddock iz Bletchley Parka v Veliki Britaniji, matematik dr. Matjaž Konvalinka s Fakultete za matematiko in fiziko, zgodovinar dr. Blaž Torkar s Centra vojaških šol Slovenske vojske in računalničar dr. Blaž Zupan s Fakultete za računalništvo in informatiko. Glasove svetov je pripravil Iztok Konc. Foto: parameter_bond/ flickr: public domain
Glasovi svetov
Zatišje v sicer vseprisotni človeški aktivnosti, ki so jo po svetu povzročile karantene zaradi koronavirusa, so marsikod v mesta pritegnile številne divje živali, ki so se poprej mestnih ulic izogibale. Hitro se je pokazalo, da je marsikje mnogo več divjine v neposredni bližini mest, kot smo si njihovi človeški prebivalci običajno predstavljali. Toda dokazi, da je narave vse polno okoli nas, če jo le imamo čas opaziti, je le del zgodbe današnjega trenutka. Drugi del je mnogo bolj zaskrbljujoč. Biodiverziteta je v prostem padu in številke ne zbujajo veliko upanja. Število žuželk se po ocenah znanstvenikov zmanjšuje za kar 8 odstotkov na leto in kaj to dejansko pomeni za življenje na planetu in konec koncev tudi za nas, si niti ne znamo predstavljati. Živimo na vse bolj revnem planetu, a kljub vsem opozorilom strokovnjakov, se hitrost, s katero posegamo v naravni prostor, ga siromašimo in uničujemo, samo povečuje. Tudi različne zaveze in sporazumi, se zdi, da nimajo tiste prave moči, da bi trende vse obsežnejšega izkoriščanja naravnih virov občutneje spremenili. Ali je še čas, da potegnemo ročno zavoro? Gost tokratnih Glasov svetov je biolog, ornitolog in fotograf prof. dr. Davorin Tome z Nacionalnega inštituta za biologijo. Foto: Davorin Tome
Zatišje v sicer vseprisotni človeški aktivnosti, ki so jo po svetu povzročile karantene zaradi koronavirusa, so marsikod v mesta pritegnile številne divje živali, ki so se poprej mestnih ulic izogibale. Hitro se je pokazalo, da je marsikje mnogo več divjine v neposredni bližini mest, kot smo si njihovi človeški prebivalci običajno predstavljali. Toda dokazi, da je narave vse polno okoli nas, če jo le imamo čas opaziti, je le del zgodbe današnjega trenutka. Drugi del je mnogo bolj zaskrbljujoč. Biodiverziteta je v prostem padu in številke ne zbujajo veliko upanja. Število žuželk se po ocenah znanstvenikov zmanjšuje za kar 8 odstotkov na leto in kaj to dejansko pomeni za življenje na planetu in konec koncev tudi za nas, si niti ne znamo predstavljati. Živimo na vse bolj revnem planetu, a kljub vsem opozorilom strokovnjakov, se hitrost, s katero posegamo v naravni prostor, ga siromašimo in uničujemo, samo povečuje. Tudi različne zaveze in sporazumi, se zdi, da nimajo tiste prave moči, da bi trende vse obsežnejšega izkoriščanja naravnih virov občutneje spremenili. Ali je še čas, da potegnemo ročno zavoro? Gost tokratnih Glasov svetov je biolog, ornitolog in fotograf prof. dr. Davorin Tome z Nacionalnega inštituta za biologijo. Foto: Davorin Tome
Glasovi svetov
Ves svet je v šoku, virus SARS COV 2 je prišel nenadno in silovito. Kitajska, ki se je s COVID 19 soočila prva, za nadzor epidemije izkorišča tehnologije, od aplikacij za pametne telefone do kamer s senzorji, ki merijo vročino in avtomatsko prepoznavajo obraze. Za kršitelje so zagrožene večletne zaporne kazni. Ali mora demokratični zahod kopirati stroge nadzorne ukrepe Kitajske, ali pa bno znal (in želel) virus in bolezen obvladati brez tehnologij za sledenje in nadzor? Odgovarjajo dr. Jelena Burnik, prof. dr. Alojz Ihan in Filip Dobranić, sprašuje Urška Henigman.
Ves svet je v šoku, virus SARS COV 2 je prišel nenadno in silovito. Kitajska, ki se je s COVID 19 soočila prva, za nadzor epidemije izkorišča tehnologije, od aplikacij za pametne telefone do kamer s senzorji, ki merijo vročino in avtomatsko prepoznavajo obraze. Za kršitelje so zagrožene večletne zaporne kazni. Ali mora demokratični zahod kopirati stroge nadzorne ukrepe Kitajske, ali pa bno znal (in želel) virus in bolezen obvladati brez tehnologij za sledenje in nadzor? Odgovarjajo dr. Jelena Burnik, prof. dr. Alojz Ihan in Filip Dobranić, sprašuje Urška Henigman.
Glasovi svetov
V samem osrčju Sahare pa tudi še dlje proti jugu, v polpuščavskem Sahelu, na orjaškem ozemlju, ki si ga delijo Libija, Alžirija, Mali, Burkina Faso in Niger, živijo Tuaregi. Na Zahodu o njih slej ko prej vemo le malo: da so nomadi; da so s svojimi karavanami stoletja pomagali trgovsko povezovati sredozemski svet s subsaharsko Afriko; da so njihova oblačila po tradiciji modre barve. Morda je kdo tudi že slišal glasbo, ki so jo tuareške skupine, kot je Tinariwen, razmeroma uspešno ponesle v svet. Se pa razume, da se za temi skopimi informacijami skriva bistveno več – bogata kultura, bogata zgodovina, kompleksna tradicionalna družbena struktura in zdaj, v zadnjem času, žal tudi katastrofalna kombinacija podnebnih sprememb, nasilno zatrtih sanj po vzpostavitvi lastne države in islamističnega terorja, kombinacija, ki je tuareški narod spravila v sila težaven položaj. Delček te kompleksne tuareške stvarnosti smo skušali predstaviti v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili literarno znanstvenico in pravnico, ddr. Miro Delavec Touhami, ki na Fakulteti za državne in evropske študije pri Novi univerzi pravkar končuje že svoj tretji doktorat, v katerem se posveča prav mednarodno-pravnim vidikom položaja, v katerem se Tuaregi trenutno nahajajo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: rauschenberger (Pixabay)
V samem osrčju Sahare pa tudi še dlje proti jugu, v polpuščavskem Sahelu, na orjaškem ozemlju, ki si ga delijo Libija, Alžirija, Mali, Burkina Faso in Niger, živijo Tuaregi. Na Zahodu o njih slej ko prej vemo le malo: da so nomadi; da so s svojimi karavanami stoletja pomagali trgovsko povezovati sredozemski svet s subsaharsko Afriko; da so njihova oblačila po tradiciji modre barve. Morda je kdo tudi že slišal glasbo, ki so jo tuareške skupine, kot je Tinariwen, razmeroma uspešno ponesle v svet. Se pa razume, da se za temi skopimi informacijami skriva bistveno več – bogata kultura, bogata zgodovina, kompleksna tradicionalna družbena struktura in zdaj, v zadnjem času, žal tudi katastrofalna kombinacija podnebnih sprememb, nasilno zatrtih sanj po vzpostavitvi lastne države in islamističnega terorja, kombinacija, ki je tuareški narod spravila v sila težaven položaj. Delček te kompleksne tuareške stvarnosti smo skušali predstaviti v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili literarno znanstvenico in pravnico, ddr. Miro Delavec Touhami, ki na Fakulteti za državne in evropske študije pri Novi univerzi pravkar končuje že svoj tretji doktorat, v katerem se posveča prav mednarodno-pravnim vidikom položaja, v katerem se Tuaregi trenutno nahajajo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: rauschenberger (Pixabay)
Glasovi svetov
Pri iskanju zdravila za koronavirusno bolezen 19 se strokovnjaki ozirajo tudi k že znanim zdravilom in k tistim postopkom zdravljenja, ki so se že izkazali v preteklosti. V zadnjem tednu je tako vedno več poročil o možnosti zdravljenja s krvno plazmo ljudi, ki so okužbo že preboleli. »Ideja temelji na tem, da se protitelesa iz plazme prenesejo na bolnika; podobno kot materina protitelesa ščitijo otroka v prvem letu življenja,« pojasnjuje infektologinja doc. dr. Mateja Logar z Infekcijske klinike UKC v Ljubljani. Podrobneje pa v oddaji Glasovi svetov, v kateri bodo sodelovali še: Polonca Mali (Zavod za transfuzijsko medicino), virologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), sintezni biolog prof. dr. Roman Jerala (Kemijski inštitut), farmacevt prof. dr. Borut Štrukelj (Fakulteta za farmacijo) in infektolog prof. dr. Janez Tomažič (Infekcijska klinika UKC Ljubljana). Oddajo Glasovi svetov je pripravil Iztok Konc. Foto: skylarvision/ pixabay
Pri iskanju zdravila za koronavirusno bolezen 19 se strokovnjaki ozirajo tudi k že znanim zdravilom in k tistim postopkom zdravljenja, ki so se že izkazali v preteklosti. V zadnjem tednu je tako vedno več poročil o možnosti zdravljenja s krvno plazmo ljudi, ki so okužbo že preboleli. »Ideja temelji na tem, da se protitelesa iz plazme prenesejo na bolnika; podobno kot materina protitelesa ščitijo otroka v prvem letu življenja,« pojasnjuje infektologinja doc. dr. Mateja Logar z Infekcijske klinike UKC v Ljubljani. Podrobneje pa v oddaji Glasovi svetov, v kateri bodo sodelovali še: Polonca Mali (Zavod za transfuzijsko medicino), virologinja prof. dr. Maja Ravnikar (NIB), sintezni biolog prof. dr. Roman Jerala (Kemijski inštitut), farmacevt prof. dr. Borut Štrukelj (Fakulteta za farmacijo) in infektolog prof. dr. Janez Tomažič (Infekcijska klinika UKC Ljubljana). Oddajo Glasovi svetov je pripravil Iztok Konc. Foto: skylarvision/ pixabay
Glasovi svetov
Med možmi in ženami, ki na Zahodu danes držijo vajeti državnih oblasti v rokah, menda ni prav veliko kandidatov za svetništvo. Saj za tega ali onega med njimi glasujemo na volitvah, morda koga celo spoštujemo, da pa bi v njih videli skorajšnje svetnike oziroma svetnice, ne, to se ne zdi nič kaj verjetno. Pred tisočletjem pa je bilo vse drugače: med zgodnjim 10. in zgodnjim 12. stoletjem se je namreč na vzhodnem oziroma severnem obrobju tedanje Evrope – v slovanskem in nordijskem okolju torej – pojavilo več vladarjev oziroma članov vladarskih dinastij, okrog katerih se je – razmeroma hitro po njihovih smrtih – razvil kult svetniškega čaščenja. Kar te vladarske svetnike povezuje, je dejstvo, da so bili vsi po vrsti žrtve atentatov, se pravi politično motiviranih umorov v kontekstu boja za moč znotraj obstoječih oblastnih elit. Kako je politična nestabilnost v takrat komajda pokristjanjenih deželah, kjer tudi fevdalizem še ni pognal prav globokih korenin, porodila čaščenje prav posebnega, vladarskega tipa svetnika-mučenca? Zakaj je ta praksa pomagala stabilizirati te dežele in jih trdneje vpeti v evropsko okolje? Kako se ti vladarski svetniki ločijo od francoskega kralja Ludvika IX., novgorodskega princa Aleksandra Nevskega, madžarskega kralja Štefana I. in drugih srednjeveških vladarjev, ki so tudi dosegli svetništvo? Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili teologa in zgodovinarja, predavatelja na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu ter na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Simona Malmenvalla, ki prav ta čas vodi podoktorski temeljni raziskovalni projekt z naslovom Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki ga financira Agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ikona iz 14. stol., ki prikazuje sv. Borisa in sv. Gleba, detajl (Wikipedia ; javna last)
Med možmi in ženami, ki na Zahodu danes držijo vajeti državnih oblasti v rokah, menda ni prav veliko kandidatov za svetništvo. Saj za tega ali onega med njimi glasujemo na volitvah, morda koga celo spoštujemo, da pa bi v njih videli skorajšnje svetnike oziroma svetnice, ne, to se ne zdi nič kaj verjetno. Pred tisočletjem pa je bilo vse drugače: med zgodnjim 10. in zgodnjim 12. stoletjem se je namreč na vzhodnem oziroma severnem obrobju tedanje Evrope – v slovanskem in nordijskem okolju torej – pojavilo več vladarjev oziroma članov vladarskih dinastij, okrog katerih se je – razmeroma hitro po njihovih smrtih – razvil kult svetniškega čaščenja. Kar te vladarske svetnike povezuje, je dejstvo, da so bili vsi po vrsti žrtve atentatov, se pravi politično motiviranih umorov v kontekstu boja za moč znotraj obstoječih oblastnih elit. Kako je politična nestabilnost v takrat komajda pokristjanjenih deželah, kjer tudi fevdalizem še ni pognal prav globokih korenin, porodila čaščenje prav posebnega, vladarskega tipa svetnika-mučenca? Zakaj je ta praksa pomagala stabilizirati te dežele in jih trdneje vpeti v evropsko okolje? Kako se ti vladarski svetniki ločijo od francoskega kralja Ludvika IX., novgorodskega princa Aleksandra Nevskega, madžarskega kralja Štefana I. in drugih srednjeveških vladarjev, ki so tudi dosegli svetništvo? Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja smo iskali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili teologa in zgodovinarja, predavatelja na Fakulteti za pravo in poslovne vede pri Katoliškem inštitutu ter na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, dr. Simona Malmenvalla, ki prav ta čas vodi podoktorski temeljni raziskovalni projekt z naslovom Vladarski svetniki (mučenci) na obrobju srednjeveške Evrope: Kijevska Rusija, Norveška, Duklja, ki ga financira Agencija Republike Slovenije za raziskovalno dejavnost. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ikona iz 14. stol., ki prikazuje sv. Borisa in sv. Gleba, detajl (Wikipedia ; javna last)
Glasovi svetov
Ukrepi za zajezitev pandemije Covid 19 so drastično posegli v vsakdanje življenje. Država je z omejitvijo gibanja delo, šolo, vzgojo in zabavo prestavila v zasebni prostor in tako pretresla družinsko in partnersko življenje. Kako bodo nove okoliščine združevanja dela od doma, starševanja, poučevanja otrok, kuhanja in skrbi za gospodinjstvo vplivale na nuklearno družino v individualizirani potrošniški družbi, katerim družbenim skupinam se je v teh okoliščinah najbolj spremenilo življenje, kako to utegne vplivati na kapitalistični sistem in ali bo ta kriza omogočila alternativen družbeni razvoj? Odgovore ponujajo raziskovalke vsakdanjega življenja in družine prof. dr. Alenka Švab, doc. dr. Nina Mešl in prof. dr. Tanja Rener. Z njimi se je pogovarjala Urška Henigman.
Ukrepi za zajezitev pandemije Covid 19 so drastično posegli v vsakdanje življenje. Država je z omejitvijo gibanja delo, šolo, vzgojo in zabavo prestavila v zasebni prostor in tako pretresla družinsko in partnersko življenje. Kako bodo nove okoliščine združevanja dela od doma, starševanja, poučevanja otrok, kuhanja in skrbi za gospodinjstvo vplivale na nuklearno družino v individualizirani potrošniški družbi, katerim družbenim skupinam se je v teh okoliščinah najbolj spremenilo življenje, kako to utegne vplivati na kapitalistični sistem in ali bo ta kriza omogočila alternativen družbeni razvoj? Odgovore ponujajo raziskovalke vsakdanjega življenja in družine prof. dr. Alenka Švab, doc. dr. Nina Mešl in prof. dr. Tanja Rener. Z njimi se je pogovarjala Urška Henigman.
Glasovi svetov
Kitajska moč na svetovnem geopolitičnem odru očitno narašča že kakih trideset let, nekako od uveljavitve Dengovih gospodarskih reform in krvavega zatrtja prodemokratičnih protestov na pekinškem Tiananmenu. No, pandemija novega koronavirusa pa je v slabem in dobrem – od začetnega, neodgovornega prikrivanja izbruha, do implementacije po vsem sodeč precej učinkovitih sredstev za njegovo zajezitev in zdaj še do pošiljanja medicinske pomoči v druge države, ki jih je prizadel covid–19 – nedvoumno potrdila, da bo dežela na oni strani Velikega zidu z velikimi črkami pisala zgodovino 21. stoletja. To slej ko prej pomeni, da bomo vsi morali čim prej poglobiti svoje védenje o kitajski zgodovini, umetnosti, duhovnosti in filozofiji. Korak v tej smeri smo napravili v tokratnih Glasovih svetov, saj smo v njih spregovorili o Konfuciju, mislecu s preloma iz 6. v 5. stoletje pred našim štetjem, ki je bržčas bolj kakor kdorkoli drug zaznamoval večtisočletno kitajsko civilizacijo. V kakšnih okoliščinah je torej Konfucij živel in deloval? Kateri so temeljni koncepti, temeljna vodila njegove filozofije? Kako in zakaj so naleteli na tako močan odmev na Kitajskem? Kolikšen je njihov vpliv na Kitajce danes? Česa bi se pri Konfuciju lahko naučili Evropejci? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v pogovoru s sinologinjo, specialistko za kitajske filozofske tradicije in soustanoviteljico Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Jano Rošker. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ErikaWittlieb (Pixabay)
Kitajska moč na svetovnem geopolitičnem odru očitno narašča že kakih trideset let, nekako od uveljavitve Dengovih gospodarskih reform in krvavega zatrtja prodemokratičnih protestov na pekinškem Tiananmenu. No, pandemija novega koronavirusa pa je v slabem in dobrem – od začetnega, neodgovornega prikrivanja izbruha, do implementacije po vsem sodeč precej učinkovitih sredstev za njegovo zajezitev in zdaj še do pošiljanja medicinske pomoči v druge države, ki jih je prizadel covid–19 – nedvoumno potrdila, da bo dežela na oni strani Velikega zidu z velikimi črkami pisala zgodovino 21. stoletja. To slej ko prej pomeni, da bomo vsi morali čim prej poglobiti svoje védenje o kitajski zgodovini, umetnosti, duhovnosti in filozofiji. Korak v tej smeri smo napravili v tokratnih Glasovih svetov, saj smo v njih spregovorili o Konfuciju, mislecu s preloma iz 6. v 5. stoletje pred našim štetjem, ki je bržčas bolj kakor kdorkoli drug zaznamoval večtisočletno kitajsko civilizacijo. V kakšnih okoliščinah je torej Konfucij živel in deloval? Kateri so temeljni koncepti, temeljna vodila njegove filozofije? Kako in zakaj so naleteli na tako močan odmev na Kitajskem? Kolikšen je njihov vpliv na Kitajce danes? Česa bi se pri Konfuciju lahko naučili Evropejci? – Ta in druga sorodna vprašanja smo pretresali v pogovoru s sinologinjo, specialistko za kitajske filozofske tradicije in soustanoviteljico Oddelka za azijske študije na ljubljanski Filozofski fakulteti, dr. Jano Rošker. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ErikaWittlieb (Pixabay)
Glasovi svetov
Znamenite Marxove besede, da ga ni dovolj le razlagati, temveč je svet treba predvsem spremeniti, so, kot vemo, v teku časa navdušile milijone; v planetarnem smislu so pomagale zanetiti ogenj revolucije in tako bistveno zaznamovati zgodovino 20. stoletja. Toda med tistimi, ki so se spreminjanja sveta nato lotili, se nikoli ni oblikoval enodušen konsenz, po kateri poti stopiti, da bi pravo spremembo tudi dosegli. Prav nasprotno; zgodovino levice nasploh in svetovnega komunizma posebej so pravzaprav vseskozi, še zlasti pa v obdobju med obema svetovnima vojnama, zaznamovali ostri ideološki spori, politična razhajanja in frakcijski boji, ki so se pogosto – pomislimo samo na usodo Leva Trockega, komunističnega shizmatika par excellence – končali v krvi. Od kod pravzaprav to zagrizeno iskanje ideološke pravovernosti za vsako ceno? Katera vprašanja so se izkazala za tista, ob katerih so se komunisti najbolj razhajali? Kolikšno vlogo so pri vsem tem igrale osebne ambicije in medsebojne antipatije med vodilnimi komunisti? Se je, gledano scela, mednarodna revolucionarna levica v procesu notranjih obračunavanj resnično konsolidirala in krepila svojo družbeno oziroma politično moč – ali je bilo pač ravno obratno? Deloma na ta vprašanja odgovarja knjiga Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslavije med veliko čistko 1936–1940 srbskega zgodovinarja Stefana Gužvice, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia in v kateri lahko preberemo, kako je na čelo jugoslovanskih komunistov na predvečer 2. svetovne vojne prišel Josip Broz Tito. In čeprav so njene posledice očitno zelo pomembne za naš prostor, je ta zgodba le ena med mnogimi. Zato smo pred mikrofonom Glasov svetov tokrat gostili člana uredniškega odbora knjižnega programa založbe Sophia, zgodovinarja, predavatelja na Oddelku za zgodovino Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem ter raziskovalca na Inštitutu za civilizacijo in kulturo v Ljubljani, dr. Leva Centriha, ki nam je pojasnil, kako so notranji spori na levici navsezadnje zaznamovali celotno zgodovino medvojne Evrope. Z dr. Centrihom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Agzam (Pixabay)
Znamenite Marxove besede, da ga ni dovolj le razlagati, temveč je svet treba predvsem spremeniti, so, kot vemo, v teku časa navdušile milijone; v planetarnem smislu so pomagale zanetiti ogenj revolucije in tako bistveno zaznamovati zgodovino 20. stoletja. Toda med tistimi, ki so se spreminjanja sveta nato lotili, se nikoli ni oblikoval enodušen konsenz, po kateri poti stopiti, da bi pravo spremembo tudi dosegli. Prav nasprotno; zgodovino levice nasploh in svetovnega komunizma posebej so pravzaprav vseskozi, še zlasti pa v obdobju med obema svetovnima vojnama, zaznamovali ostri ideološki spori, politična razhajanja in frakcijski boji, ki so se pogosto – pomislimo samo na usodo Leva Trockega, komunističnega shizmatika par excellence – končali v krvi. Od kod pravzaprav to zagrizeno iskanje ideološke pravovernosti za vsako ceno? Katera vprašanja so se izkazala za tista, ob katerih so se komunisti najbolj razhajali? Kolikšno vlogo so pri vsem tem igrale osebne ambicije in medsebojne antipatije med vodilnimi komunisti? Se je, gledano scela, mednarodna revolucionarna levica v procesu notranjih obračunavanj resnično konsolidirala in krepila svojo družbeno oziroma politično moč – ali je bilo pač ravno obratno? Deloma na ta vprašanja odgovarja knjiga Frakcijski boji v Komunistični partiji Jugoslavije med veliko čistko 1936–1940 srbskega zgodovinarja Stefana Gužvice, ki je pred nedavnim izšla pri založbi Sophia in v kateri lahko preberemo, kako je na čelo jugoslovanskih komunistov na predvečer 2. svetovne vojne prišel Josip Broz Tito. In čeprav so njene posledice očitno zelo pomembne za naš prostor, je ta zgodba le ena med mnogimi. Zato smo pred mikrofonom Glasov svetov tokrat gostili člana uredniškega odbora knjižnega programa založbe Sophia, zgodovinarja, predavatelja na Oddelku za zgodovino Fakultete za humanistične študije Univerze na Primorskem ter raziskovalca na Inštitutu za civilizacijo in kulturo v Ljubljani, dr. Leva Centriha, ki nam je pojasnil, kako so notranji spori na levici navsezadnje zaznamovali celotno zgodovino medvojne Evrope. Z dr. Centrihom se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Agzam (Pixabay)
Glasovi svetov
Ženska spolnost je bila dolgo le v funkciji reprodukcije. Vse od spolne revolucije in pojava kontracepcijske tabletke pa se ženske učijo uživati v spolnosti. Kar pa ni enostavno. V sodobni družbi, čeprav liberalni in demokratični, obstaja veliko navodil, pravil, zapovedi in prepovedi o ženski seksualnosti in spolnem življenju. Nekatera se vlečejo še iz predmodernih časov, kot je pasivna vloga ženske v spolnosti, druga so bila že pozabljena pa se spet obujajo, denimo negativen odnos do splava, tretja so povsem nova, na primer orgazmični imperativ. O užitku žensk in ovirah do zadovoljujoče spolnosti žensk smo se pogovarjali z ginekologinjo in porodničarko, seksologinjo in sociologinjo dr. Gabrijelo Simetinger.
Ženska spolnost je bila dolgo le v funkciji reprodukcije. Vse od spolne revolucije in pojava kontracepcijske tabletke pa se ženske učijo uživati v spolnosti. Kar pa ni enostavno. V sodobni družbi, čeprav liberalni in demokratični, obstaja veliko navodil, pravil, zapovedi in prepovedi o ženski seksualnosti in spolnem življenju. Nekatera se vlečejo še iz predmodernih časov, kot je pasivna vloga ženske v spolnosti, druga so bila že pozabljena pa se spet obujajo, denimo negativen odnos do splava, tretja so povsem nova, na primer orgazmični imperativ. O užitku žensk in ovirah do zadovoljujoče spolnosti žensk smo se pogovarjali z ginekologinjo in porodničarko, seksologinjo in sociologinjo dr. Gabrijelo Simetinger.
Glasovi svetov
Ljubljanska Trubarjeva ulica je uspela obdržati svojo zelo posebno zgodovino, razvoj in osebnost sredi številnih in pogosto obsežnih sprememb, ki so jih doživeli drugi predeli mesta. Tu najdemo posebno izrazito etnično in kulturno mešanico, ki poleg številnih ljudi iz različnih slovenskih okolij vključuje Libanonce, Sirce, Palestince, kosovske Albance, Bosance, Nepalce, Bangladeševce, Tržačane in druge. Ne le, da živijo in delajo drug ob drugem, večina jih prepozna vrednost skupnosti. Cilj ustvarjalcev (fotografinja Manca Juvan, arhitekt Blaž Budja, grafična oblikovalka Sava Kosmač in avtor besedil Jeff Bickert) te umetniške knjige, ki jo je izdal Zavod APIS, je izpostaviti tisto, kar je na Trubarjevi posebnega, nemara edinstvenega, pričati o ulici in življenju, ki je tu nastalo. Ustvarjalci to storijo s sprehodom od Prešernovega spomenika do tovarne Rog v štirih pripovednih oblikah – z besedo, fotografijo, skico in grafičnim kolažem, tudi skozi osebne zgodbe in portrete ljudi, ki delajo in živijo na Trubarjevi. Pridružili se nam bodo v tokratni oddaji, ki jo vodi Liana Buršič
Ljubljanska Trubarjeva ulica je uspela obdržati svojo zelo posebno zgodovino, razvoj in osebnost sredi številnih in pogosto obsežnih sprememb, ki so jih doživeli drugi predeli mesta. Tu najdemo posebno izrazito etnično in kulturno mešanico, ki poleg številnih ljudi iz različnih slovenskih okolij vključuje Libanonce, Sirce, Palestince, kosovske Albance, Bosance, Nepalce, Bangladeševce, Tržačane in druge. Ne le, da živijo in delajo drug ob drugem, večina jih prepozna vrednost skupnosti. Cilj ustvarjalcev (fotografinja Manca Juvan, arhitekt Blaž Budja, grafična oblikovalka Sava Kosmač in avtor besedil Jeff Bickert) te umetniške knjige, ki jo je izdal Zavod APIS, je izpostaviti tisto, kar je na Trubarjevi posebnega, nemara edinstvenega, pričati o ulici in življenju, ki je tu nastalo. Ustvarjalci to storijo s sprehodom od Prešernovega spomenika do tovarne Rog v štirih pripovednih oblikah – z besedo, fotografijo, skico in grafičnim kolažem, tudi skozi osebne zgodbe in portrete ljudi, ki delajo in živijo na Trubarjevi. Pridružili se nam bodo v tokratni oddaji, ki jo vodi Liana Buršič
Glasovi svetov
Oddaja Glasovi svetov odgovarja na vprašanja, ki si jih razmišljujoči sodobni človek zastavi na določeni točki v življenju: Kako nas zaznamujejo naše osebnostne značilnosti? V kolikšni meri smo v resnici edinstveni in drugačni od drugih? Kako osebnost vpliva na naše odnose z drugimi ljudmi in na izbiro partnerja? Ali se nasprotja res privlačijo? Strokovnjaki so si enotni, da osebnost vpliva na vse vidike posameznikovega življenja. Funkcionalne vidike osebnosti bomo raziskali s profesorico razvojne psihologije dr. Tino Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani in s profesorico obče psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Andrejo Avsec. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
Oddaja Glasovi svetov odgovarja na vprašanja, ki si jih razmišljujoči sodobni človek zastavi na določeni točki v življenju: Kako nas zaznamujejo naše osebnostne značilnosti? V kolikšni meri smo v resnici edinstveni in drugačni od drugih? Kako osebnost vpliva na naše odnose z drugimi ljudmi in na izbiro partnerja? Ali se nasprotja res privlačijo? Strokovnjaki so si enotni, da osebnost vpliva na vse vidike posameznikovega življenja. Funkcionalne vidike osebnosti bomo raziskali s profesorico razvojne psihologije dr. Tino Kavčič z Zdravstvene fakultete v Ljubljani in s profesorico obče psihologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani dr. Andrejo Avsec. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: geralt/ pixabay
Glasovi svetov
NAPOVED: Inštitut 8. marec in instagram projekt Delozlom, ki že od novembra lani objavlja izpovedi študentk in študentov, delavk in delavcev, ki se na trgu dela srečujejo tako s kršitvami pravic zaposlenih kot tudi z neznosnimi razmerami na delovnem mestu ter opozarjajo na sistematično izkoriščanje delovne sile, sta nedavno predstavila peticijo naslovljeno Po jamru je čas za upor, proti izkoriščanju na delovnem mestu. O različnih oblikah podrejenosti in izkoriščanja, o prepletenosti boja za pravice žensk in boja za delavske pravice, bomo govorili v oddaji Glasovi svetov. Z nami je antropologinja in direktorica Inštituta 8. marec, Nika Kovač.
NAPOVED: Inštitut 8. marec in instagram projekt Delozlom, ki že od novembra lani objavlja izpovedi študentk in študentov, delavk in delavcev, ki se na trgu dela srečujejo tako s kršitvami pravic zaposlenih kot tudi z neznosnimi razmerami na delovnem mestu ter opozarjajo na sistematično izkoriščanje delovne sile, sta nedavno predstavila peticijo naslovljeno Po jamru je čas za upor, proti izkoriščanju na delovnem mestu. O različnih oblikah podrejenosti in izkoriščanja, o prepletenosti boja za pravice žensk in boja za delavske pravice, bomo govorili v oddaji Glasovi svetov. Z nami je antropologinja in direktorica Inštituta 8. marec, Nika Kovač.
Glasovi svetov
Naglo širjenje novega koronavirusa je v tem času trdno ospredju pozornosti svetovne javnosti. Število tako okuženih kot tudi smrtnih žrtev narašča iz dneva v dan, prav tako se širi nabor držav, v katerih so okužbo z novim virusom že potrdili. 11 milijonsko kitajsko mesto Wuhan, ki je žarišče epidemije, je od 23. januarja pod karanteno in spominja na mesto duhov. Prejšnji četrtek je svetovna zdravstvena organizacija razglasila novi virus za globalno grožnjo javnemu zdravju. Združene države Amerike in še nekatere države so zaprle svoja vrata za vse, ki so bili v zadnjih dveh tednih na Kitajskem. Nedvomno še nikoli v zgodovini ni epidemija kake bolezni povzročila tako zelo obširnih odzivov in izolacije takšnih razsežnosti. Kakšno nevarnost torej predstavlja najnovejši koronavirus in kam se aktualna epidemija uvršča glede na druge znane epidemije, smo v Glasovih svetov povprašali virologa, predstojnika Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo pri ljubljanski Medicinski fakulteti in vodjo Laboratorija za diagnostiko virusnih infekcij prof. dr. Miroslava Petrovca.
Naglo širjenje novega koronavirusa je v tem času trdno ospredju pozornosti svetovne javnosti. Število tako okuženih kot tudi smrtnih žrtev narašča iz dneva v dan, prav tako se širi nabor držav, v katerih so okužbo z novim virusom že potrdili. 11 milijonsko kitajsko mesto Wuhan, ki je žarišče epidemije, je od 23. januarja pod karanteno in spominja na mesto duhov. Prejšnji četrtek je svetovna zdravstvena organizacija razglasila novi virus za globalno grožnjo javnemu zdravju. Združene države Amerike in še nekatere države so zaprle svoja vrata za vse, ki so bili v zadnjih dveh tednih na Kitajskem. Nedvomno še nikoli v zgodovini ni epidemija kake bolezni povzročila tako zelo obširnih odzivov in izolacije takšnih razsežnosti. Kakšno nevarnost torej predstavlja najnovejši koronavirus in kam se aktualna epidemija uvršča glede na druge znane epidemije, smo v Glasovih svetov povprašali virologa, predstojnika Inštituta za mikrobiologijo in imunologijo pri ljubljanski Medicinski fakulteti in vodjo Laboratorija za diagnostiko virusnih infekcij prof. dr. Miroslava Petrovca.
Glasovi svetov
Širše družbene spremembe v 20-em stoletju so zajele tudi področje vsakdanjega življenja in preobrazile intimnost. Kakšne spremembe so se zgodile? Na to vprašanje je leta 1992 odgovoril sociolog Anthony Giddens v knjigi Preobrazba intimnosti, slovenski prevod je pri založbi cf izšel 2000, po 20 letih smo dobili ponatis oz. popravljeno izdajo. Kakšna je bila njegova analiza, so se uresničile njegove napovedi in kakšna so intimna razmerja v tretjem desetletju 21-ega stoletja? O tem s profesorico doktorico Alenko Švab s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani
Širše družbene spremembe v 20-em stoletju so zajele tudi področje vsakdanjega življenja in preobrazile intimnost. Kakšne spremembe so se zgodile? Na to vprašanje je leta 1992 odgovoril sociolog Anthony Giddens v knjigi Preobrazba intimnosti, slovenski prevod je pri založbi cf izšel 2000, po 20 letih smo dobili ponatis oz. popravljeno izdajo. Kakšna je bila njegova analiza, so se uresničile njegove napovedi in kakšna so intimna razmerja v tretjem desetletju 21-ega stoletja? O tem s profesorico doktorico Alenko Švab s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani
Glasovi svetov
V besedo »geto« je zgodovina natlačila preobilje negativnih asociacij. V njej – še zlasti, če ji dodamo pridevnike, kot so judovski, črnski ali priseljenski – slišimo odzvanjati vsaj antisemitizem, rasizem in brezobzirno ekonomsko eksploatacijo. Toda: kje, kdaj in v kakšnih okoliščinah se je ta beseda sploh pojavila; kaj je sprva pomenila; kako se je skozi čas njen pomen spreminjal in temnel; in, ne nazadnje, po kakšnem ključu so v prebivalstveno heterogenih urbanih središčih določene populacije očitno pripadale getu, spet druge pa ne? - Natanko to so vprašanja, ki so zaposlovala Alice Becker-Ho, francosko sociolingvistko, esejistko in pesnico, ko se je lotila pisanja intrigantne razprave Prvi geto ali Primer Benetk, ki je v prevodu Nataše Varušak pred nedavnim izšel v založbi koprskega Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. Do kakšnih odgovorov se je francoska avtorica navsezadnje dokopala, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom je bil politolog in član uredništva Časopisa za kritiko znanosti, Andrej Pavlišič, ki je slovenski izdaji Prvega geta pripisal spremno besedo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: ahundt (Pixabay)
V besedo »geto« je zgodovina natlačila preobilje negativnih asociacij. V njej – še zlasti, če ji dodamo pridevnike, kot so judovski, črnski ali priseljenski – slišimo odzvanjati vsaj antisemitizem, rasizem in brezobzirno ekonomsko eksploatacijo. Toda: kje, kdaj in v kakšnih okoliščinah se je ta beseda sploh pojavila; kaj je sprva pomenila; kako se je skozi čas njen pomen spreminjal in temnel; in, ne nazadnje, po kakšnem ključu so v prebivalstveno heterogenih urbanih središčih določene populacije očitno pripadale getu, spet druge pa ne? - Natanko to so vprašanja, ki so zaposlovala Alice Becker-Ho, francosko sociolingvistko, esejistko in pesnico, ko se je lotila pisanja intrigantne razprave Prvi geto ali Primer Benetk, ki je v prevodu Nataše Varušak pred nedavnim izšel v založbi koprskega Kulturno-umetniškega društva Zrakogled. Do kakšnih odgovorov se je francoska avtorica navsezadnje dokopala, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Naš gost pred mikrofonom je bil politolog in član uredništva Časopisa za kritiko znanosti, Andrej Pavlišič, ki je slovenski izdaji Prvega geta pripisal spremno besedo. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: ahundt (Pixabay)
Glasovi svetov
Slovenski raziskovalci so v okviru nacionalne raziskave Nutrihealth ugotavljali, kakšna je preskrbljenost odraslih prebivalcev Slovenije z vitaminom D. Zanimalo jih je, ali ga imamo dovolj, ali nam ga, glede na podatke iz primerljivih držav, primanjkuje. Pomanjkanje vitamina D namreč lahko vodi do resnih zdravstvenih težav in obolenj, saj je v organizmu vpleten v številne procese. O izsledkih raziskave v tokratni oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: dr. Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, prof. dr. Katja Žmitek z Visoke šole za storitve in Inštituta za nutricionistiko ter prof. dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: jplenio/ pixabay
Slovenski raziskovalci so v okviru nacionalne raziskave Nutrihealth ugotavljali, kakšna je preskrbljenost odraslih prebivalcev Slovenije z vitaminom D. Zanimalo jih je, ali ga imamo dovolj, ali nam ga, glede na podatke iz primerljivih držav, primanjkuje. Pomanjkanje vitamina D namreč lahko vodi do resnih zdravstvenih težav in obolenj, saj je v organizmu vpleten v številne procese. O izsledkih raziskave v tokratni oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: dr. Urška Blaznik z Nacionalnega inštituta za javno zdravje, prof. dr. Katja Žmitek z Visoke šole za storitve in Inštituta za nutricionistiko ter prof. dr. Igor Pravst z Inštituta za nutricionistiko. K poslušanju vas vabi Iztok Konc. Foto: jplenio/ pixabay
Glasovi svetov
Pri ugledni mednarodni znanstveni založbi Springer je v angleškem jeziku izšla monografija The Geography of Slovenia, ki na 360 straneh prinaša vpogled v najrazličnejše vidike življenja v Sloveniji, od povsem konkretnih naravnih danosti našega območja do vrste človeških dejavnikov, s katerimi smo prebivalci tega območja skozi čas in vse do danes sooblikovali ta prostor in življenje v njem. Kot dežela na stičišču štirih geografskih enot oziroma pokrajinskih tipov je Slovenija tako z naravno geografskega vidika kot s kulturno geografskega polna tako imenovanih vročih točk izredne heterogenosti, strnjenih na izredno majhnem prostoru. Na to posebnost mednarodne bralce nemudoma opozori podnaslov knjige Small But Diverse (Majhna, a raznolika). Podrobneje so o vsebini geografske predstavitve Slovenije in njenem nastanku spregovorili souredniki dr. Drago Perko, dr. Rok Ciglič in dr. Matija Zorn z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.
Pri ugledni mednarodni znanstveni založbi Springer je v angleškem jeziku izšla monografija The Geography of Slovenia, ki na 360 straneh prinaša vpogled v najrazličnejše vidike življenja v Sloveniji, od povsem konkretnih naravnih danosti našega območja do vrste človeških dejavnikov, s katerimi smo prebivalci tega območja skozi čas in vse do danes sooblikovali ta prostor in življenje v njem. Kot dežela na stičišču štirih geografskih enot oziroma pokrajinskih tipov je Slovenija tako z naravno geografskega vidika kot s kulturno geografskega polna tako imenovanih vročih točk izredne heterogenosti, strnjenih na izredno majhnem prostoru. Na to posebnost mednarodne bralce nemudoma opozori podnaslov knjige Small But Diverse (Majhna, a raznolika). Podrobneje so o vsebini geografske predstavitve Slovenije in njenem nastanku spregovorili souredniki dr. Drago Perko, dr. Rok Ciglič in dr. Matija Zorn z Geografskega inštituta Antona Melika ZRC SAZU.
Glasovi svetov
»Nezavedno« in »seksualnost« sta najpogostejši asociaciji, s katerima ljudje povezujemo delo velikega misleca Sigmunda Freuda. Oče psihoanalize je konec 19. in v začetku 20. stoletja s svojo teorijo pretresel tedanjo družbo in se za vedno vpisal v kolektivni spomin človeštva. O Freudovem življenju in delu ter o kompleksnosti in pomembnosti njegove zapuščine poslušajte v tokratni oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: filozofinja in psihologinja prof. dr. Eva Bahovec (Filozofska fakulteta), antropologinja prof. dr. Karmen Šterk (Fakulteta za družbene vede) in psihiatra ter psihoanalitika prim. Matjaž Lunaček in asist. mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: janeb13/ pixabay
»Nezavedno« in »seksualnost« sta najpogostejši asociaciji, s katerima ljudje povezujemo delo velikega misleca Sigmunda Freuda. Oče psihoanalize je konec 19. in v začetku 20. stoletja s svojo teorijo pretresel tedanjo družbo in se za vedno vpisal v kolektivni spomin človeštva. O Freudovem življenju in delu ter o kompleksnosti in pomembnosti njegove zapuščine poslušajte v tokratni oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: filozofinja in psihologinja prof. dr. Eva Bahovec (Filozofska fakulteta), antropologinja prof. dr. Karmen Šterk (Fakulteta za družbene vede) in psihiatra ter psihoanalitika prim. Matjaž Lunaček in asist. mag. Miran Možina (Univerza Sigmunda Freuda). Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: janeb13/ pixabay
Glasovi svetov
Pater Karel Gržan je magister teologije in doktor literarnih ved, ki je napisal in izdal že več kot 40 knjig, predvsem o medčloveških odnosih. Ustvarja tudi ljudske igre, TV scenarije, predava, piše pa tudi o zgodovini, astronomiji in arheologiji. Svoje življenje je posvetil samospoznavanju in razdajanju: revnim, nemočnim, trpečim. Je optimist, ki verjame v božansko naravo človeka in njegovo prebujenje. S tem skromnim modrecem, ki živi na kmetiji v Lučah pri Solčavi s konji in še nekaj živalmi, se je Liana Buršič pogovarjala o človeku in duhu časa.
Pater Karel Gržan je magister teologije in doktor literarnih ved, ki je napisal in izdal že več kot 40 knjig, predvsem o medčloveških odnosih. Ustvarja tudi ljudske igre, TV scenarije, predava, piše pa tudi o zgodovini, astronomiji in arheologiji. Svoje življenje je posvetil samospoznavanju in razdajanju: revnim, nemočnim, trpečim. Je optimist, ki verjame v božansko naravo človeka in njegovo prebujenje. S tem skromnim modrecem, ki živi na kmetiji v Lučah pri Solčavi s konji in še nekaj živalmi, se je Liana Buršič pogovarjala o človeku in duhu časa.
Glasovi svetov
Je France Prešeren velik pesnik? – Je. Bi si zaslužil, da bi bil svetovno znan? – Gotovo. Bi bilo prav, ko bi ljudje z vseh celin njegove sonete, romance in gazele brali skupaj z mojstrovinami drugih romantikov, recimo Puškina, Byrona ali Leopardija? – Seveda. Toda Puškin, Byron in Leopardi dejansko so del železnega kanona svetovne književnosti, Prešeren pa ni. Kako je to mogoče pojasniti? In, če polje nejasnosti še malo razširimo, kateri pogoji pravzaprav morajo biti izpolnjeni, da ta avtor ali ona avtorica sploh vstopita v kanon svetovne književnosti? – To vprašanje že dalj časa raziskovalno zaposluje literarnega zgodovinarja, predstojnika Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU dr. Marka Juvana. Odgovor je pred leti iskal že v knjigi Prešernovska struktura in svetovni literarni sistem, zdaj pa se je problematike lotil na novo in pri ugledni mednarodni založbi Palgrave Macmillan izdal intrigantno, v angleščini pisano razpravo Worlding a Peripheral Literature, se pravi Svetovljenje periferene književnosti. Do kakšnih zaključkov je prišel, smo v pogovoru z dr. Juvanom preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mohamed_hassan (Pixabay)
Je France Prešeren velik pesnik? – Je. Bi si zaslužil, da bi bil svetovno znan? – Gotovo. Bi bilo prav, ko bi ljudje z vseh celin njegove sonete, romance in gazele brali skupaj z mojstrovinami drugih romantikov, recimo Puškina, Byrona ali Leopardija? – Seveda. Toda Puškin, Byron in Leopardi dejansko so del železnega kanona svetovne književnosti, Prešeren pa ni. Kako je to mogoče pojasniti? In, če polje nejasnosti še malo razširimo, kateri pogoji pravzaprav morajo biti izpolnjeni, da ta avtor ali ona avtorica sploh vstopita v kanon svetovne književnosti? – To vprašanje že dalj časa raziskovalno zaposluje literarnega zgodovinarja, predstojnika Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU dr. Marka Juvana. Odgovor je pred leti iskal že v knjigi Prešernovska struktura in svetovni literarni sistem, zdaj pa se je problematike lotil na novo in pri ugledni mednarodni založbi Palgrave Macmillan izdal intrigantno, v angleščini pisano razpravo Worlding a Peripheral Literature, se pravi Svetovljenje periferene književnosti. Do kakšnih zaključkov je prišel, smo v pogovoru z dr. Juvanom preverjali v tokratnih Glasovih svetov. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: mohamed_hassan (Pixabay)
Glasovi svetov
V hitrem tempu sodobnega načina življenja časa za počitek pogosto zmanjka, zato slej ko prej telo ne zmore več. Glavoboli, bolečine v hrbtenici, avtoimunske bolezni, nenehne okužbe, težave s prebavili, nespečnost, nezbranost, panični napadi, anksioznost … Tako nam telo sporoča, da se ženemo čez svoje meje. Če ne prenehamo, lahko izgorimo. Zakaj se to zgodi? Odgovor ponujata Tina Bončina v knjigi Izgorelost in Aljoša Bagola v knjigi Kako izgoreti, pa tudi tokratna oddaja Glasovi svetov. Avtorja knjižnih uspešnic je v studio povabila Urška Henigman.
V hitrem tempu sodobnega načina življenja časa za počitek pogosto zmanjka, zato slej ko prej telo ne zmore več. Glavoboli, bolečine v hrbtenici, avtoimunske bolezni, nenehne okužbe, težave s prebavili, nespečnost, nezbranost, panični napadi, anksioznost … Tako nam telo sporoča, da se ženemo čez svoje meje. Če ne prenehamo, lahko izgorimo. Zakaj se to zgodi? Odgovor ponujata Tina Bončina v knjigi Izgorelost in Aljoša Bagola v knjigi Kako izgoreti, pa tudi tokratna oddaja Glasovi svetov. Avtorja knjižnih uspešnic je v studio povabila Urška Henigman.
Glasovi svetov
Tokrat bomo z oddajo Glasovi svetov leteli v sedanjosti in v prihodnost letalske industrije. Za njo je namreč turbulentno leto, pred njo pa izzivi, ki vznemirjajo tako strokovno kot tudi širšo javnost. Pogovarjali smo se z dr. Tadejem Koselom, ki je predavatelj in raziskovalec na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani in sodelavec ajdovskega podjetja Pipistrel. Aljoša Jarc pa je letalski navdušenec in sodelavec Slovenskega letalskega portala Sierra5. Letošnjega junija je obiskal največji letalski sejem na svetu – Mednarodno letalsko in vesoljsko razstavo v Parizu. Oba sogovornika vidita prihodnost letalstva v razvoju električnih letal in se strinjata z napovedmi, da bo letalskega prometa in potnikov vedno več. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: Free-photos/ Pixabay
Tokrat bomo z oddajo Glasovi svetov leteli v sedanjosti in v prihodnost letalske industrije. Za njo je namreč turbulentno leto, pred njo pa izzivi, ki vznemirjajo tako strokovno kot tudi širšo javnost. Pogovarjali smo se z dr. Tadejem Koselom, ki je predavatelj in raziskovalec na Fakulteti za strojništvo v Ljubljani in sodelavec ajdovskega podjetja Pipistrel. Aljoša Jarc pa je letalski navdušenec in sodelavec Slovenskega letalskega portala Sierra5. Letošnjega junija je obiskal največji letalski sejem na svetu – Mednarodno letalsko in vesoljsko razstavo v Parizu. Oba sogovornika vidita prihodnost letalstva v razvoju električnih letal in se strinjata z napovedmi, da bo letalskega prometa in potnikov vedno več. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: Free-photos/ Pixabay
Glasovi svetov
Če skorajda ni dvoma, da je Albert Einstein ključna figura naravoslovnih znanosti 20. stoletja, saj je s svojo prelomno teorijo relativnosti vzpostavil povsem novo paradigmo umevanja oziroma raziskovanja sveta okoli nas, pa je odgovor na vprašanje, komu bi v polju družboslovja in humanistike prejšnjega stoletja utegnila pripasti primerljiva vloga, nekoliko bolj negotov. Kandidata sta namreč vsaj dva: Sigmund Freud in Ferdinand de Saussure. A če je prvi že zaživa postal svetovno znan, če je njegova slava sčasoma prestopila meje znanosti in so okruški njegove teorije celo našli svoje domovanje v množični kulturi, je Ferdinand de Saussure, švicarski jezikoslovec in semiotik, od čigar rojstva je 26. 11. minilo 162 let, mož, ki menda še vedno ostaja v senci – pa čeprav je njegovo delo preobrnilo tok razvoja tako različnih disciplin, kot so filozofija, psihologija, antropologija, sociologija, literarna veda in, kajpada, lingvistika. Kateri koncepti so torej v jedru Saussurove teorije? V čem je, drugače rečeno, njegov prelomni prispevek k razvoju družboslovja in humanistike? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Odgovor sta nam pomagala iskati francist in jezikoslovec dr. Primož Vitez ter sociolog kulture dr. Jože Vogrinc, oba predavatelja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Naša gosta sta obenem tudi avtorja spremnih besed k Splošnemu jezikoslovju, temeljnemu delu Ferdinanda de Saussura, ki je v svežem prevodu Saše Jerele pred nedavnim izšel pri založbi Studia humanitatis. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ferdinand de Saussure (Wikipedia, javna last)
Če skorajda ni dvoma, da je Albert Einstein ključna figura naravoslovnih znanosti 20. stoletja, saj je s svojo prelomno teorijo relativnosti vzpostavil povsem novo paradigmo umevanja oziroma raziskovanja sveta okoli nas, pa je odgovor na vprašanje, komu bi v polju družboslovja in humanistike prejšnjega stoletja utegnila pripasti primerljiva vloga, nekoliko bolj negotov. Kandidata sta namreč vsaj dva: Sigmund Freud in Ferdinand de Saussure. A če je prvi že zaživa postal svetovno znan, če je njegova slava sčasoma prestopila meje znanosti in so okruški njegove teorije celo našli svoje domovanje v množični kulturi, je Ferdinand de Saussure, švicarski jezikoslovec in semiotik, od čigar rojstva je 26. 11. minilo 162 let, mož, ki menda še vedno ostaja v senci – pa čeprav je njegovo delo preobrnilo tok razvoja tako različnih disciplin, kot so filozofija, psihologija, antropologija, sociologija, literarna veda in, kajpada, lingvistika. Kateri koncepti so torej v jedru Saussurove teorije? V čem je, drugače rečeno, njegov prelomni prispevek k razvoju družboslovja in humanistike? – To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Odgovor sta nam pomagala iskati francist in jezikoslovec dr. Primož Vitez ter sociolog kulture dr. Jože Vogrinc, oba predavatelja na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Naša gosta sta obenem tudi avtorja spremnih besed k Splošnemu jezikoslovju, temeljnemu delu Ferdinanda de Saussura, ki je v svežem prevodu Saše Jerele pred nedavnim izšel pri založbi Studia humanitatis. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Ferdinand de Saussure (Wikipedia, javna last)
Glasovi svetov
Na področju dela z Romi, predvsem dela z romskimi ženskami je še veliko neraziskanega, neizrečenega. Rominje so tiste, ki premnogokrat ostajajo v ozadju družbenega dogajanja. So neopazne, neprepoznavne in neslišane. Ker večinska družba vidi Rome kot drugačne, je nasilje nad romskimi deklicami in ženskami prezrto, normalizirano in kulturalizirano, piše v zborniku z naslovom Romske družine, ki je pred kratkim izšla pri Društvu Mozaik. O položaju romskih deklic in žensk, smo se pogovarjali z eno izmed avtoric knjige, prof. dr. Darjo Zaviršek s fakultete za socialno delo, vodjo katedre za socialno vključevanje in pravičnost na področju hendikepa, etničnosti in spola, raziskovalko na mednarodnem podiplomskem študiju na ugledni ASH v Berlinu in ustanoviteljico vzhodnoevropske regijske zveze šol za socialno delo ter prvega mednarodnega doktorskega študija socialnega dela.
Na področju dela z Romi, predvsem dela z romskimi ženskami je še veliko neraziskanega, neizrečenega. Rominje so tiste, ki premnogokrat ostajajo v ozadju družbenega dogajanja. So neopazne, neprepoznavne in neslišane. Ker večinska družba vidi Rome kot drugačne, je nasilje nad romskimi deklicami in ženskami prezrto, normalizirano in kulturalizirano, piše v zborniku z naslovom Romske družine, ki je pred kratkim izšla pri Društvu Mozaik. O položaju romskih deklic in žensk, smo se pogovarjali z eno izmed avtoric knjige, prof. dr. Darjo Zaviršek s fakultete za socialno delo, vodjo katedre za socialno vključevanje in pravičnost na področju hendikepa, etničnosti in spola, raziskovalko na mednarodnem podiplomskem študiju na ugledni ASH v Berlinu in ustanoviteljico vzhodnoevropske regijske zveze šol za socialno delo ter prvega mednarodnega doktorskega študija socialnega dela.
Glasovi svetov
Kaj vemo o vesolju in našem mestu v njem? Po eni strani ogromno; v zadnjih desetletjih se je naše razumevanje nastanka, razvoja in zgradbe vesolja temeljito preoblikovalo in poglobilo. Po drugi strani je nemara prav raziskovanje vesolja eksemplaričen primer, da več kot vemo, večja prostranstva neznanega in celo nedoumljivega se vedno znova nakazujejo. In nas silijo k iskanju novih in novih odgovorov. No, številne izmed odgovorov, ki jih danes o teh vprašanjih poznamo, imamo po zaslugi letošnjih Nobelovih nagrajencev za fiziko. Švedska akademija je letos najvišjo znanstveno priznanje za področje fizike razdelila na dva dela. Polovica gre v roke kanádsko ameriškega teoretskega fizika Jamesa Peeblesa za njegove prispevke k našemu razumevanju evolucije vesolja. Drugo polovico nagrade pa si bosta na decembrski podelitvi razdelila švicarska fizika Michel Mayor in Didier Queloz za odkritje prvega eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde. Po njihovi zaslugi je marsikatero vprašanje, ki je bilo še ne tako dolgo nazaj stvar spekulacije in precej burnih razprav med znanstveniki, dobilo trdne znanstvene temelje. Tem odkritjem, njihovemu pomenu in tudi kontekstu, v katerem so nastajala, se bomo posvetili skupaj z astrofizikom prof. dr. Tomažem Zwittrom s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto:Pixabay/012
Kaj vemo o vesolju in našem mestu v njem? Po eni strani ogromno; v zadnjih desetletjih se je naše razumevanje nastanka, razvoja in zgradbe vesolja temeljito preoblikovalo in poglobilo. Po drugi strani je nemara prav raziskovanje vesolja eksemplaričen primer, da več kot vemo, večja prostranstva neznanega in celo nedoumljivega se vedno znova nakazujejo. In nas silijo k iskanju novih in novih odgovorov. No, številne izmed odgovorov, ki jih danes o teh vprašanjih poznamo, imamo po zaslugi letošnjih Nobelovih nagrajencev za fiziko. Švedska akademija je letos najvišjo znanstveno priznanje za področje fizike razdelila na dva dela. Polovica gre v roke kanádsko ameriškega teoretskega fizika Jamesa Peeblesa za njegove prispevke k našemu razumevanju evolucije vesolja. Drugo polovico nagrade pa si bosta na decembrski podelitvi razdelila švicarska fizika Michel Mayor in Didier Queloz za odkritje prvega eksoplaneta, ki kroži okoli soncu podobne zvezde. Po njihovi zaslugi je marsikatero vprašanje, ki je bilo še ne tako dolgo nazaj stvar spekulacije in precej burnih razprav med znanstveniki, dobilo trdne znanstvene temelje. Tem odkritjem, njihovemu pomenu in tudi kontekstu, v katerem so nastajala, se bomo posvetili skupaj z astrofizikom prof. dr. Tomažem Zwittrom s Fakultete za matematiko in fiziko Univerze v Ljubljani. Foto:Pixabay/012
Glasovi svetov
Pred 72 leti, novembra 1947, je generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo 181, s katero je predlagala vzpostavitev dveh novih držav – arabske Palestine in judovskega Izraela, ki naj bi si razdelila ozemlje med Sredozemskim morjem in reko Jordan, ozemlja torej, ki so ga že vse od konca prve svetovne vojne upravljali Britanci. Kot vemo, so Judje predlog sprejeli, Arabci zavrnili, kar je sledilo pa zdaj že skoraj tri četrt stoletja kroji svetovno politiko. Toda v tokratnih Glasovih svetov ne nismo pregledovali žalostnega kataloga nenehnega prelivanja krvi, ki je sledilo resoluciji 181, ampak smo raje pogledali nekoliko dlje v preteklost. Zanimalo nas je namreč, kako in zakaj je politična ideja, da bi v Sveti deželi Judje mogli ustanoviti svojo nacionalno državo, sploh vzniknila, se potem – ne brez zatikanj – širila najprej med Judi samimi, nato pridobivala veljavo v širši mednarodni skupnosti in navsezadnje, v senci katastrofe holokavsta, prepričala še Generalno skupščino OZN. To pa pomeni, da smo se posvetili programu političnega sionizma, kakor se je zlagoma oblikoval med evropskimi Judi od sredine 19. stoletja naprej in dosegel svoj polni izraz leta 1897 v švicarskem Baslu s prvim svetovnim sionističnim kongresom, ki ga je organiziral Theodor Herzl, mož, čigar portret je pozneje visel nad govorniškim mestom, s katerega je David Ben Gurion spomladi 1948 naposled uradno razglasil ustanovitev Izraela. Zanimalo nas je tudi, katere povsem praktične poteze so morali sionisti od 80. let 19. do 40. let 20. stoletja povleči v Sveti deželi, da so idejo svojega političnega programa lahko udejanjili v resničnosti. Pri vsem tem nam je bil v pomoč Miha Marek, filozof in prevajalec, ki je za Založbo ZRC nedavno pripravil zbornik Judovska država, v katerem je zbral, prevedel in bogato komentiral ključna besedila utemeljiteljev sionizma: Mosesa Hessa, Leona Pinskerja, Isaaka Rülfa, Nathana Birnbauma in, kajpada, Theodorja Herzla. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Theodor Herzl, eden utemeljiteljev sodobnega političnega sionizma (Wikipedia, javna last)
Pred 72 leti, novembra 1947, je generalna skupščina Združenih narodov sprejela resolucijo 181, s katero je predlagala vzpostavitev dveh novih držav – arabske Palestine in judovskega Izraela, ki naj bi si razdelila ozemlje med Sredozemskim morjem in reko Jordan, ozemlja torej, ki so ga že vse od konca prve svetovne vojne upravljali Britanci. Kot vemo, so Judje predlog sprejeli, Arabci zavrnili, kar je sledilo pa zdaj že skoraj tri četrt stoletja kroji svetovno politiko. Toda v tokratnih Glasovih svetov ne nismo pregledovali žalostnega kataloga nenehnega prelivanja krvi, ki je sledilo resoluciji 181, ampak smo raje pogledali nekoliko dlje v preteklost. Zanimalo nas je namreč, kako in zakaj je politična ideja, da bi v Sveti deželi Judje mogli ustanoviti svojo nacionalno državo, sploh vzniknila, se potem – ne brez zatikanj – širila najprej med Judi samimi, nato pridobivala veljavo v širši mednarodni skupnosti in navsezadnje, v senci katastrofe holokavsta, prepričala še Generalno skupščino OZN. To pa pomeni, da smo se posvetili programu političnega sionizma, kakor se je zlagoma oblikoval med evropskimi Judi od sredine 19. stoletja naprej in dosegel svoj polni izraz leta 1897 v švicarskem Baslu s prvim svetovnim sionističnim kongresom, ki ga je organiziral Theodor Herzl, mož, čigar portret je pozneje visel nad govorniškim mestom, s katerega je David Ben Gurion spomladi 1948 naposled uradno razglasil ustanovitev Izraela. Zanimalo nas je tudi, katere povsem praktične poteze so morali sionisti od 80. let 19. do 40. let 20. stoletja povleči v Sveti deželi, da so idejo svojega političnega programa lahko udejanjili v resničnosti. Pri vsem tem nam je bil v pomoč Miha Marek, filozof in prevajalec, ki je za Založbo ZRC nedavno pripravil zbornik Judovska država, v katerem je zbral, prevedel in bogato komentiral ključna besedila utemeljiteljev sionizma: Mosesa Hessa, Leona Pinskerja, Isaaka Rülfa, Nathana Birnbauma in, kajpada, Theodorja Herzla. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Theodor Herzl, eden utemeljiteljev sodobnega političnega sionizma (Wikipedia, javna last)
Glasovi svetov
Kaj je retradicionalizacija? Kakšni so vzroki zanjo? Ali je zaskrbljujoča? Ta vprašanja so si zastavili kulturologi ob 25-letnici obstoja katedre na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Na okrogli mizi z naslovom »Retradicionalizacija vrednot ali reinvencija tradicije«, so sodelovali sociologinja prof. dr. Milica Antič Gaber, socialna antropologinja izr. prof. dr. Karmen Šterk ter kulturologa prof. dr. Mitja Velikonja in prof. dr. Peter Stanković. Izvedeli smo, kaj se pravzaprav dogaja v Sloveniji leta 2019 na področju kulture. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Kaj je retradicionalizacija? Kakšni so vzroki zanjo? Ali je zaskrbljujoča? Ta vprašanja so si zastavili kulturologi ob 25-letnici obstoja katedre na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani. Na okrogli mizi z naslovom »Retradicionalizacija vrednot ali reinvencija tradicije«, so sodelovali sociologinja prof. dr. Milica Antič Gaber, socialna antropologinja izr. prof. dr. Karmen Šterk ter kulturologa prof. dr. Mitja Velikonja in prof. dr. Peter Stanković. Izvedeli smo, kaj se pravzaprav dogaja v Sloveniji leta 2019 na področju kulture. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Glasovi svetov
Hamlet in Faust, don Kihot in don Juan, Aljoša Karamazov in Gregor Samsa … Če je mogoče zahodno civilizacijo misliti skozi prizmo njenih največjih literarnih junakov in zgodb, ki si jih o njih pripovedujemo, tedaj moramo zgornjemu nizu skoraj zagotovo pridodati vsaj še eno ime. Ime moža, ki mu je bilo prerokovano, da bo ubil svojega očeta in se poročil z lastno materjo; moža, ki je – potem ko sta njegova starša hotela orakelj zvijačno pretentati – prerokbo leta pozneje nevede vendarle izpolnil; moža, ki se je, ko je še pozneje naposled izvedel strašno resnico, oslepil. Tu je govora, kajpada, o Ojdipu. Njegova zgodba nam je danes znana predvsem zahvaljujoč Sofoklejevi tragediji Kralj Ojdip, ki pač sodi v najbolj železni del železnega kanona svetovne književnosti. Pri tem pa vsi skupaj nekako pozabljamo, da je Sofoklej napisal – čas pa, za čuda, ohranil – še eno igro o nesrečnem Ojdipu: Ojdipa v Kolonu. Ta tragedija govori o okoliščinah, v katerih Ojdip, takrat že dolgo slepec in pregnanec, naposled umre. Ojdipa v Kolonu, kot rečeno, praviloma postavljamo v oklepaj, povečini ga beremo kot nekakšno malo pomembno opombo pod črto, a med bralkami in bralci vendarle ne manjka takih, ki menijo, da smo se s potiskanjem Ojdipa v Kolonu v slepo pego naše pozornosti pravzaprav prikrajšali. Ker te drame ne poznamo zares, pravijo, Ojdipove zgodbe pravzaprav sploh ne moremo adekvatno interpretirati, njene sporočilnosti ne moremo v polnosti doseči. Med takimi bralci sta tudi gosta tokratnih Glasov svetov, filozofa dr. Alenka Zupančič in dr. Mladen Dolar. O pomembnosti mesta, ki ga v dolgi in zapleteni zgodbi o Ojdipu zavzema Sofoklejeva drama o junakovem koncu, sta oba napisala poglobljeni razpravi za zbornik o Ojdipu v Kolonu, ki je letos spomladi izšel pri Društvu za teoretsko psihoanalizo, zdaj pa sta dr. Zupančič in dr. Dolar še poslušalkam in poslušalcem Glasov svetov pojasnila, zakaj zgodbe o grškem junaku kratko malo ni brez Ojdipu v Kolonu. foto: Jean-Antoine-Théodore Giroust: Ojdip v Kolonu; olje na platnu, 1788 (Wikipedia, javna last)
Hamlet in Faust, don Kihot in don Juan, Aljoša Karamazov in Gregor Samsa … Če je mogoče zahodno civilizacijo misliti skozi prizmo njenih največjih literarnih junakov in zgodb, ki si jih o njih pripovedujemo, tedaj moramo zgornjemu nizu skoraj zagotovo pridodati vsaj še eno ime. Ime moža, ki mu je bilo prerokovano, da bo ubil svojega očeta in se poročil z lastno materjo; moža, ki je – potem ko sta njegova starša hotela orakelj zvijačno pretentati – prerokbo leta pozneje nevede vendarle izpolnil; moža, ki se je, ko je še pozneje naposled izvedel strašno resnico, oslepil. Tu je govora, kajpada, o Ojdipu. Njegova zgodba nam je danes znana predvsem zahvaljujoč Sofoklejevi tragediji Kralj Ojdip, ki pač sodi v najbolj železni del železnega kanona svetovne književnosti. Pri tem pa vsi skupaj nekako pozabljamo, da je Sofoklej napisal – čas pa, za čuda, ohranil – še eno igro o nesrečnem Ojdipu: Ojdipa v Kolonu. Ta tragedija govori o okoliščinah, v katerih Ojdip, takrat že dolgo slepec in pregnanec, naposled umre. Ojdipa v Kolonu, kot rečeno, praviloma postavljamo v oklepaj, povečini ga beremo kot nekakšno malo pomembno opombo pod črto, a med bralkami in bralci vendarle ne manjka takih, ki menijo, da smo se s potiskanjem Ojdipa v Kolonu v slepo pego naše pozornosti pravzaprav prikrajšali. Ker te drame ne poznamo zares, pravijo, Ojdipove zgodbe pravzaprav sploh ne moremo adekvatno interpretirati, njene sporočilnosti ne moremo v polnosti doseči. Med takimi bralci sta tudi gosta tokratnih Glasov svetov, filozofa dr. Alenka Zupančič in dr. Mladen Dolar. O pomembnosti mesta, ki ga v dolgi in zapleteni zgodbi o Ojdipu zavzema Sofoklejeva drama o junakovem koncu, sta oba napisala poglobljeni razpravi za zbornik o Ojdipu v Kolonu, ki je letos spomladi izšel pri Društvu za teoretsko psihoanalizo, zdaj pa sta dr. Zupančič in dr. Dolar še poslušalkam in poslušalcem Glasov svetov pojasnila, zakaj zgodbe o grškem junaku kratko malo ni brez Ojdipu v Kolonu. foto: Jean-Antoine-Théodore Giroust: Ojdip v Kolonu; olje na platnu, 1788 (Wikipedia, javna last)
Glasovi svetov
Letos mineva 40 let od zmage islamske revolucije v Iranu. V zgodovini sicer ne manjka primerov, ko vseljudski protesti, ko množične ulične demonstracije odnesejo eno vlado in prinesejo oziroma ustoličijo drugo, a tu in tam – nikakor ne prav pogosto – se primeri, da takega prevrata kratko malo ne moremo označiti za le še enega v vrsti mnogih. Tu in tam se namreč primeri, da ideološke, družbeno-politične ali geostrateške implikacije takega prevrata začnejo odločno in daljnosežno presegati meje države, v kateri je do same spremembe oblasti prišlo. Tako je bilo, kakor vemo, s francosko revolucijo, tako je bilo z oktobrsko, v zadnjem času pa vse več zgodovinarjev v ta niz umešča tudi iransko revolucijo. Kaj se je torej leta 1979 zgodilo v deželi med Kaspijskim jezerom in Perzijskim zalivom? Zakaj je do revolucionarnega vrenja sploh prišlo, kako se je revolucija odvijala in čemu je režim šaha Mohameda Reze Pahlavija ni zmogel obrzdati? Je bilo v mesecih po šahovem padcu oblikovanje teokratske islamske republike pod vrhovnim vodstvom ajatole Homeinija neizogibno? In seveda: zakaj islamske revolucije ne gre reducirati na raven poglavja iranske zgodovine, temveč je v njej navsezadnje treba videti dogodek svetovno-zgodovinskega pomena? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili izvrstnega poznavalca Bližnjega vzhoda, politologa in predavatelja na Katedri za politologijo, sociologijo, komunikacije, etiko in kulturologijo v managementu pri Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primoža Šterbenca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Public_Domain_Photography (Pixabay)
Letos mineva 40 let od zmage islamske revolucije v Iranu. V zgodovini sicer ne manjka primerov, ko vseljudski protesti, ko množične ulične demonstracije odnesejo eno vlado in prinesejo oziroma ustoličijo drugo, a tu in tam – nikakor ne prav pogosto – se primeri, da takega prevrata kratko malo ne moremo označiti za le še enega v vrsti mnogih. Tu in tam se namreč primeri, da ideološke, družbeno-politične ali geostrateške implikacije takega prevrata začnejo odločno in daljnosežno presegati meje države, v kateri je do same spremembe oblasti prišlo. Tako je bilo, kakor vemo, s francosko revolucijo, tako je bilo z oktobrsko, v zadnjem času pa vse več zgodovinarjev v ta niz umešča tudi iransko revolucijo. Kaj se je torej leta 1979 zgodilo v deželi med Kaspijskim jezerom in Perzijskim zalivom? Zakaj je do revolucionarnega vrenja sploh prišlo, kako se je revolucija odvijala in čemu je režim šaha Mohameda Reze Pahlavija ni zmogel obrzdati? Je bilo v mesecih po šahovem padcu oblikovanje teokratske islamske republike pod vrhovnim vodstvom ajatole Homeinija neizogibno? In seveda: zakaj islamske revolucije ne gre reducirati na raven poglavja iranske zgodovine, temveč je v njej navsezadnje treba videti dogodek svetovno-zgodovinskega pomena? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili izvrstnega poznavalca Bližnjega vzhoda, politologa in predavatelja na Katedri za politologijo, sociologijo, komunikacije, etiko in kulturologijo v managementu pri Fakulteti za management Univerze na Primorskem dr. Primoža Šterbenca. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Public_Domain_Photography (Pixabay)
Glasovi svetov
Še do konca tega tedna se lahko udeležite dogodkov že 25. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk, ki letos v ospredje postavlja Her-story oziroma žensko zgodovino. Organizatorke si prizadevajo osvetliti tisti del ženske zgodbe, ki je bila pozabljena ali zatrta. Kajti če te zgodovine ne izkopljemo iz pozabe, hitro prevlada vtis, da žensk, ki bi bile aktivne na katerem koli področju življenja, tako in tako ni. Martina Černe je v oddajo povabila umetniško vodjo festivala Mesto žensk Tejo Reba in sodelavko festivala Teo Hvala. foto: Goran Dekleva
Še do konca tega tedna se lahko udeležite dogodkov že 25. mednarodnega festivala sodobnih umetnosti Mesto žensk, ki letos v ospredje postavlja Her-story oziroma žensko zgodovino. Organizatorke si prizadevajo osvetliti tisti del ženske zgodbe, ki je bila pozabljena ali zatrta. Kajti če te zgodovine ne izkopljemo iz pozabe, hitro prevlada vtis, da žensk, ki bi bile aktivne na katerem koli področju življenja, tako in tako ni. Martina Černe je v oddajo povabila umetniško vodjo festivala Mesto žensk Tejo Reba in sodelavko festivala Teo Hvala. foto: Goran Dekleva
Glasovi svetov
Internet stvari, povezane avtonomne naprave, govorni asistenti, biometrija – z umetno inteligenco in strojnim učenjem se odpirajo vrata v nov svet. Tako kot vedno pa tehnološke novosti s seboj prinesejo tudi nove oblike zlorab tehnologije. Kako jih preprečiti, da zavarujemo posameznika, družbo, planet in demokracijo? Ob začetku meseca kibernetske varnosti se sprašujemo, ali bi morali razmišljati o regulaciji razvoja? Na kakšen način? Ali je omejevanje tehnologije in algoritmizacije tudi omejevanje napredka? Ali pa je ravno nasprotno, za napredek človeštva ključno omejevanje tehnologij? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: ambasadorka evropskega tedna programiranja Katja Koren Ošljak, vodja nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT Gorazd Božič in namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič.
Internet stvari, povezane avtonomne naprave, govorni asistenti, biometrija – z umetno inteligenco in strojnim učenjem se odpirajo vrata v nov svet. Tako kot vedno pa tehnološke novosti s seboj prinesejo tudi nove oblike zlorab tehnologije. Kako jih preprečiti, da zavarujemo posameznika, družbo, planet in demokracijo? Ob začetku meseca kibernetske varnosti se sprašujemo, ali bi morali razmišljati o regulaciji razvoja? Na kakšen način? Ali je omejevanje tehnologije in algoritmizacije tudi omejevanje napredka? Ali pa je ravno nasprotno, za napredek človeštva ključno omejevanje tehnologij? Pripravlja Urška Henigman. Sogovorniki: ambasadorka evropskega tedna programiranja Katja Koren Ošljak, vodja nacionalnega odzivnega centra za kibernetsko varnost SI-CERT Gorazd Božič in namestnik informacijske pooblaščenke Andrej Tomšič.
Glasovi svetov
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da slovenski arhitekt Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi bo na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. V tokratni oddaji pa se nam bodo v studiu pridružili veliki Plečnikovi poznavalci: Ana Porok, kustosinja razstave in Plečnikove hiše, dr. Peter Krečič ter dr. Tomaž Jurca. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Razstava »Plečnik in sveto« razkriva, da slovenski arhitekt Jože Plečnik ni bil le mojster monumentalne arhitekture, temveč tudi izjemen oblikovalec sakralnih predmetov. Na razstavi bo na ogled 33 izbranih predmetov (kelihov, monštranc, ciborijev in zakramentarijev), najlepših primerkov iz mojstrovega velikega opusa, ki jih sicer hranijo slovenske cerkve. »Tema oblikovanja sakralnih predmetov je v opusu sodobnih arhitektov in oblikovalcev precej izjemna in tu je Plečnik ustvaril v svetovnem merilu nekaj enkratnega, tako po številu izdelkov kot tudi po njihovi kakovosti in izvirnosti,« je ob njenem odprtju v Vatikanskih muzejih izpostavil Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane. V tokratni oddaji pa se nam bodo v studiu pridružili veliki Plečnikovi poznavalci: Ana Porok, kustosinja razstave in Plečnikove hiše, dr. Peter Krečič ter dr. Tomaž Jurca. Oddajo pripravlja in vodi Liana Buršič
Glasovi svetov
»Potem so naši divjali skozi celotno mesto, plenili zlato in srebro, konje in mule in hiše polne vseh dobrin. Vsi so namreč prišli veseli, jokali so zaradi velikega veselja, da bi molili na grobu našega Odrešenika Jezusa in izpolnili svojo zaobljubo. Naslednje jutro so se previdno povzpeli na streho templja in napadli Saracene, moške in ženske in jih obglavili z golimi meči.« Takole, z besedami, v katerih se za današnjega bralca na težko razumljiv način prepletata barbarska okrutnost in vznesena pobožnost, je avtor–očividec, čigar ime je zgodovina sicer pozabila, popisal dogajanje v Jeruzalemu, ko je udeležencem prve križarske vojne po dobrih treh letih na pohodu julija leta 1099 naposled uspelo doseči svoj veliki cilj in zavzeti sveto mesto treh velikih monoteističnih religij. In čeprav so ti dogodki od nas zdaj oddaljeni že 920 let, ni mogoče reči, da so pozabljeni – vprašanje, kdo je pred slabim tisočletjem storil kaj v Mali Aziji, na levantinski obali in nazadnje v Sveti deželi, pač buri domišljijo številnih muslimanov in kristjanov še danes in pomaga poglabljati geopolitične in ideološke ločnice sodobnega sveta. Če si torej čas križarskih vojn nasploh in prve križarske vojne posebej zasluži našo resno pozornost, preprosto ne smemo spregledati enega ključnih zgodovinskih virov za njegovo preučevanje. To je anonimno besedilo Dejanja Frankov in drugih na poti v Jeruzalem, ki ga je pred nedavnim prevedel, mu pripisal spremno študijo in pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete objavil zgodovinar dr. Milan Lovenjak. Zakaj je ta kronika prve križarske vojne kratko malo nepogrešljiva za razumevanje tedanjega dogajanja in kako skozi njeno prizmo lahko razumemo protislovna dejanja zahodnih kristjanov na vzhodni sredozemski obali, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Lovenjaka, sicer predavatelja na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: bitka pri Dorileju, ki so jo križarji bojevali proti Turkom Seldžukom 1. julija 1097; upodobitev iz 14. stoletja (Wikipedia - javna last)
»Potem so naši divjali skozi celotno mesto, plenili zlato in srebro, konje in mule in hiše polne vseh dobrin. Vsi so namreč prišli veseli, jokali so zaradi velikega veselja, da bi molili na grobu našega Odrešenika Jezusa in izpolnili svojo zaobljubo. Naslednje jutro so se previdno povzpeli na streho templja in napadli Saracene, moške in ženske in jih obglavili z golimi meči.« Takole, z besedami, v katerih se za današnjega bralca na težko razumljiv način prepletata barbarska okrutnost in vznesena pobožnost, je avtor–očividec, čigar ime je zgodovina sicer pozabila, popisal dogajanje v Jeruzalemu, ko je udeležencem prve križarske vojne po dobrih treh letih na pohodu julija leta 1099 naposled uspelo doseči svoj veliki cilj in zavzeti sveto mesto treh velikih monoteističnih religij. In čeprav so ti dogodki od nas zdaj oddaljeni že 920 let, ni mogoče reči, da so pozabljeni – vprašanje, kdo je pred slabim tisočletjem storil kaj v Mali Aziji, na levantinski obali in nazadnje v Sveti deželi, pač buri domišljijo številnih muslimanov in kristjanov še danes in pomaga poglabljati geopolitične in ideološke ločnice sodobnega sveta. Če si torej čas križarskih vojn nasploh in prve križarske vojne posebej zasluži našo resno pozornost, preprosto ne smemo spregledati enega ključnih zgodovinskih virov za njegovo preučevanje. To je anonimno besedilo Dejanja Frankov in drugih na poti v Jeruzalem, ki ga je pred nedavnim prevedel, mu pripisal spremno študijo in pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete objavil zgodovinar dr. Milan Lovenjak. Zakaj je ta kronika prve križarske vojne kratko malo nepogrešljiva za razumevanje tedanjega dogajanja in kako skozi njeno prizmo lahko razumemo protislovna dejanja zahodnih kristjanov na vzhodni sredozemski obali, smo preverjali v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili dr. Lovenjaka, sicer predavatelja na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: bitka pri Dorileju, ki so jo križarji bojevali proti Turkom Seldžukom 1. julija 1097; upodobitev iz 14. stoletja (Wikipedia - javna last)
Glasovi svetov
Slovenski zdravniki letno napišejo že več kot sedemnajst milijonov receptov. Narašča tudi število ljudi, ki vsakodnevno jemljejo deset ali več zdravil hkrati. Zdravljenje, ki zahteva toliko zdravil hkrati, strokovnjaki govorijo o polifarmaciji, pa ima številne negativne posledice. Kako nevarna je polifarmacija? Kdaj nevarnost premaga dobrobit? Kdo je najbolj ogrožen? Kako polifarmacijo poganjajo interesi farmacevtske industrije? V oddaji Glasovi svetov izpostavljamo problematiko polifarmacije. Temo so nedavno osvetlile strokovnjakinje: Alenka Kovačič (Splošna bolnišnica Murska Sobota), Metoda Lipnik Štangelj (Medicinska fakulteta Ljubljana), Mojca Kržan (Medicinska fakulteta Ljubljana), Mojca Kerec Kos (Fakulteta za farmacijo Ljubljana) in Nena Kopčaver Guček (Zdravstveni dom Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Kônc. Foto: qimoni/ pixabay
Slovenski zdravniki letno napišejo že več kot sedemnajst milijonov receptov. Narašča tudi število ljudi, ki vsakodnevno jemljejo deset ali več zdravil hkrati. Zdravljenje, ki zahteva toliko zdravil hkrati, strokovnjaki govorijo o polifarmaciji, pa ima številne negativne posledice. Kako nevarna je polifarmacija? Kdaj nevarnost premaga dobrobit? Kdo je najbolj ogrožen? Kako polifarmacijo poganjajo interesi farmacevtske industrije? V oddaji Glasovi svetov izpostavljamo problematiko polifarmacije. Temo so nedavno osvetlile strokovnjakinje: Alenka Kovačič (Splošna bolnišnica Murska Sobota), Metoda Lipnik Štangelj (Medicinska fakulteta Ljubljana), Mojca Kržan (Medicinska fakulteta Ljubljana), Mojca Kerec Kos (Fakulteta za farmacijo Ljubljana) in Nena Kopčaver Guček (Zdravstveni dom Ljubljana). Oddajo je pripravil Iztok Kônc. Foto: qimoni/ pixabay
Glasovi svetov
Ob svetovnem dnevu spolnega zdravja bomo predstavili rezultate najnovejše raziskave o spolnem vedenju srednješolk in srednješolcev. Glede na to, da v naših šolah ni sistematične in celovite spolne vzgoje, ki zvišuje starost pri prvem spolnem odnosu, zmanjšuje število spolno prenosljivih okužb, splavov in neželenih nosečnosti, mladi pa poročajo o bolj zadovoljujoči spolnosti, nas bo zanimalo, kakšna so stališča do spolnosti in ljubezenskih razmerij ter kakšne so izkušnje slovenskih najstnic in najstnikov. Bi nas moralo skrbeti? Odgovori v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: pixabay
Ob svetovnem dnevu spolnega zdravja bomo predstavili rezultate najnovejše raziskave o spolnem vedenju srednješolk in srednješolcev. Glede na to, da v naših šolah ni sistematične in celovite spolne vzgoje, ki zvišuje starost pri prvem spolnem odnosu, zmanjšuje število spolno prenosljivih okužb, splavov in neželenih nosečnosti, mladi pa poročajo o bolj zadovoljujoči spolnosti, nas bo zanimalo, kakšna so stališča do spolnosti in ljubezenskih razmerij ter kakšne so izkušnje slovenskih najstnic in najstnikov. Bi nas moralo skrbeti? Odgovori v oddaji Glasovi svetov, ki jo je pripravila Urška Henigman. foto: pixabay
Glasovi svetov
Vegetarijanski in veganski način prehranjevanja v zadnjem času dviguje precej prahu. Kljub številnim raziskavam, da veganstvo izboljšuje splošno počutje in zdravje človeka, da ljudje s tem načinom življenja manj škodujejo okolju in imajo bolj etičen odnos do živali, nekateri takšen način življenja še vedno dojemajo kot nevaren. Več o okoljskih, etičnih in zdravstvenih razlogih za prehod na prehrano rastlinskega izvora, boste slišali v tokratni oddaji Glasovi svetov. Oddaja je bila pred časom že predvajana na prvem programu. Pogovarjali smo se z antropologinjo dr. Katerino Vidner Ferkov, literarno kritičarko, zagovornico veganstva Anjo Radaljac in filozofom dr. Igorjem Pribcem.
Vegetarijanski in veganski način prehranjevanja v zadnjem času dviguje precej prahu. Kljub številnim raziskavam, da veganstvo izboljšuje splošno počutje in zdravje človeka, da ljudje s tem načinom življenja manj škodujejo okolju in imajo bolj etičen odnos do živali, nekateri takšen način življenja še vedno dojemajo kot nevaren. Več o okoljskih, etičnih in zdravstvenih razlogih za prehod na prehrano rastlinskega izvora, boste slišali v tokratni oddaji Glasovi svetov. Oddaja je bila pred časom že predvajana na prvem programu. Pogovarjali smo se z antropologinjo dr. Katerino Vidner Ferkov, literarno kritičarko, zagovornico veganstva Anjo Radaljac in filozofom dr. Igorjem Pribcem.
Glasovi svetov
Mesec avgust se je že prevesil v drugo polovico. Ulice so spet bolj živahne, v elektronski pošti je vedno več službenih obvestil. Za marsikoga so prosti dnevi in dopust le še lep spomin. Življenje se vrača v stare tirnice in tudi skrbi ter vprašanje, kako bomo zmogli vsakodnevne obveznosti. Mnogi poznajo rešitev – ta je v čuječnosti. Z njo se v želji po učinkovitem spoprijemanju s stresom in po osebnostni rasti spoznava vedno več ljudi. Podrobneje pa v ponovitvi oddaje Glasovi svetov. Čuječnost sta predstavili psihologinja Maja Bajt in zdravnica Tjaša Šubic. Obe vodita tečaje, predavanja in delavnice; čuječnost živita tudi v osebnem življenju. K poslušanju vabi Iztok Konc. Foto: JillWellington/ Pixabay
Mesec avgust se je že prevesil v drugo polovico. Ulice so spet bolj živahne, v elektronski pošti je vedno več službenih obvestil. Za marsikoga so prosti dnevi in dopust le še lep spomin. Življenje se vrača v stare tirnice in tudi skrbi ter vprašanje, kako bomo zmogli vsakodnevne obveznosti. Mnogi poznajo rešitev – ta je v čuječnosti. Z njo se v želji po učinkovitem spoprijemanju s stresom in po osebnostni rasti spoznava vedno več ljudi. Podrobneje pa v ponovitvi oddaje Glasovi svetov. Čuječnost sta predstavili psihologinja Maja Bajt in zdravnica Tjaša Šubic. Obe vodita tečaje, predavanja in delavnice; čuječnost živita tudi v osebnem življenju. K poslušanju vabi Iztok Konc. Foto: JillWellington/ Pixabay
Glasovi svetov
Če drži, kakor nas učijo v šoli, da je namreč politični, družbeni, gospodarski in kulturni razvoj Prekmurja vse od 11. stoletja, ko so Madžari v Panonski nižini ustanovili kraljestvo in vanj vključili tudi našo najbolj severovzhodno pokrajino, potekal precej drugače od tistega v osrednjih slovenskih deželah, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kako in v kakšnih okoliščinah se je tam od srede 19. stoletja naprej širila slovenska narodna ideja? Kaj vse se je moralo zgoditi, da je po koncu prve svetovne vojne sploh lahko prišlo do združitve prekmurskih Slovencev z matico? Kolikšen je bil kulturni šok, ki je pretresel Prekmurce, ko so se pred stoletjem naposled znašli pod isto streho s svojimi rojaki na desnem bregu Mure? In ne nazadnje: kako se partikularna prekmurska zgodovinska izkušnja danes vpisuje v naš kolektivni zgodovinski spomin? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili Metko Fujs, zgodovinarko, dolgoletno direktorico Pomurskega muzeja Murska Sobota in letošnjo prejemnico Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko muzejsko društvo. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Rotunda oziroma cerkev sv. Nikolaja iz 13. stol. v Selu na Goričkem (Goran Dekleva)
Če drži, kakor nas učijo v šoli, da je namreč politični, družbeni, gospodarski in kulturni razvoj Prekmurja vse od 11. stoletja, ko so Madžari v Panonski nižini ustanovili kraljestvo in vanj vključili tudi našo najbolj severovzhodno pokrajino, potekal precej drugače od tistega v osrednjih slovenskih deželah, tedaj se najbrž lahko vprašamo, kako in v kakšnih okoliščinah se je tam od srede 19. stoletja naprej širila slovenska narodna ideja? Kaj vse se je moralo zgoditi, da je po koncu prve svetovne vojne sploh lahko prišlo do združitve prekmurskih Slovencev z matico? Kolikšen je bil kulturni šok, ki je pretresel Prekmurce, ko so se pred stoletjem naposled znašli pod isto streho s svojimi rojaki na desnem bregu Mure? In ne nazadnje: kako se partikularna prekmurska zgodovinska izkušnja danes vpisuje v naš kolektivni zgodovinski spomin? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov, ko smo pred mikrofonom gostili Metko Fujs, zgodovinarko, dolgoletno direktorico Pomurskega muzeja Murska Sobota in letošnjo prejemnico Valvasorjeve nagrade za življenjsko delo, ki jo podeljuje Slovensko muzejsko društvo. Z njo se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Rotunda oziroma cerkev sv. Nikolaja iz 13. stol. v Selu na Goričkem (Goran Dekleva)
Glasovi svetov
»Bilo je res grozljivo, bobnelo in grmelo je pod nami,« so bo potresu v Brežicah leta 1917 zapisali v tedanjih časopisih. To je bil najmočnejši potres v 20. stoletju z žariščem v Sloveniji, več pa v oddaji Glasovi svetov.
»Bilo je res grozljivo, bobnelo in grmelo je pod nami,« so bo potresu v Brežicah leta 1917 zapisali v tedanjih časopisih. To je bil najmočnejši potres v 20. stoletju z žariščem v Sloveniji, več pa v oddaji Glasovi svetov.
Glasovi svetov
Ko je konec januarja 1933 predsednik Hindenburg na položaj kanclerja imenoval Adolfa Hitlerja, je Nemčija sicer bila država v globoki politični, družbeni in ekonomski krizi, a je vseeno še imela ustavo, ki je varovala temeljne človekove pravice, še je imela zakone, neodvisno sodstvo, lokalno samoupravo, apolitični birokratski aparat in neodvisne sindikate, še je poznala medijsko svobodo, svobodo verskega življenja in svobodo političnega udejstvovanja. Civilna družba je še živela. Mesec dni pozneje je ustavo de facto nadomestila Uredba za zaščito naroda, ki je v senci požiga poslopja Reichstaga uvedla obsedno stanje. Do poletja 1933 so bili nato sindikati ukinjeni, politične stranke – z izjemo NSDAP, kajpada – prepovedane, neodvisni mediji zatrti, prostovoljne civilnodružbene organizacije od lovskih zvez do pevskih društev pa so bodisi morale sprejeti nacistično nadzor bodisi so se bile prisiljene samorazpustiti. Preganjanje resničnih, potencialnih pa tudi le namišljenih nasprotnikov režima je bilo v polnem zagonu, državni upravni aparat je bil podrejen nacistični stranki, Judje so bili izločeni iz javnega življenja. Kako je to mogoče? Kako je mogoče v vsega pol leta razgraditi celoten pravni okvir, znotraj katerega poteka življenje v moderni družbi, in ga nadomestiti s totalitarno diktaturo? Kako je mogoče, da druge politične stranke, pa katoliška in različne protestantske cerkve, vojska in predvsem sodstvo ob vsem tem stojijo pasivno ob strani? In kako je mogoče, da v tako organizirani državi realno obstoječe stanje brezzakonja vendar ne izzove vsesplošnega družbenega kaosa? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Pri iskanju odgovorov smo sledili velikemu nemškemu politologu judovskega rodu, Ernstu Fraenklu, čigar ključno delo o nacistični diktaturi, Dvojna država, je pred nedavnim izšlo pri Založbi /*cf. Do kakšnih odgovorov je v svoji analizi pravnega sistema, kakršen se je v Nemčiji vzpostavil pod Hitlerjem, Fraenkel navsezadnje prišel – in to že v tridesetih letih prejšnjega stoletja –, nam je pomagala razumeti politologinja dr. Vlasta Jalušič, ki je slovenski izdaji Dvojne države pripisala bogato spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ruševine poslopja Narodnega sodišča, ki je delovalo zunaj okvira normativne nemške zakonodaje in je bilo med 1934 in 1945 zadolženo za obravnavo “političnih prestopkov” (Carl Weinrother /Wikimedia Commons z dovoljenjem Nemškega zveznega arhiva/)
Ko je konec januarja 1933 predsednik Hindenburg na položaj kanclerja imenoval Adolfa Hitlerja, je Nemčija sicer bila država v globoki politični, družbeni in ekonomski krizi, a je vseeno še imela ustavo, ki je varovala temeljne človekove pravice, še je imela zakone, neodvisno sodstvo, lokalno samoupravo, apolitični birokratski aparat in neodvisne sindikate, še je poznala medijsko svobodo, svobodo verskega življenja in svobodo političnega udejstvovanja. Civilna družba je še živela. Mesec dni pozneje je ustavo de facto nadomestila Uredba za zaščito naroda, ki je v senci požiga poslopja Reichstaga uvedla obsedno stanje. Do poletja 1933 so bili nato sindikati ukinjeni, politične stranke – z izjemo NSDAP, kajpada – prepovedane, neodvisni mediji zatrti, prostovoljne civilnodružbene organizacije od lovskih zvez do pevskih društev pa so bodisi morale sprejeti nacistično nadzor bodisi so se bile prisiljene samorazpustiti. Preganjanje resničnih, potencialnih pa tudi le namišljenih nasprotnikov režima je bilo v polnem zagonu, državni upravni aparat je bil podrejen nacistični stranki, Judje so bili izločeni iz javnega življenja. Kako je to mogoče? Kako je mogoče v vsega pol leta razgraditi celoten pravni okvir, znotraj katerega poteka življenje v moderni družbi, in ga nadomestiti s totalitarno diktaturo? Kako je mogoče, da druge politične stranke, pa katoliška in različne protestantske cerkve, vojska in predvsem sodstvo ob vsem tem stojijo pasivno ob strani? In kako je mogoče, da v tako organizirani državi realno obstoječe stanje brezzakonja vendar ne izzove vsesplošnega družbenega kaosa? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Pri iskanju odgovorov smo sledili velikemu nemškemu politologu judovskega rodu, Ernstu Fraenklu, čigar ključno delo o nacistični diktaturi, Dvojna država, je pred nedavnim izšlo pri Založbi /*cf. Do kakšnih odgovorov je v svoji analizi pravnega sistema, kakršen se je v Nemčiji vzpostavil pod Hitlerjem, Fraenkel navsezadnje prišel – in to že v tridesetih letih prejšnjega stoletja –, nam je pomagala razumeti politologinja dr. Vlasta Jalušič, ki je slovenski izdaji Dvojne države pripisala bogato spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: ruševine poslopja Narodnega sodišča, ki je delovalo zunaj okvira normativne nemške zakonodaje in je bilo med 1934 in 1945 zadolženo za obravnavo “političnih prestopkov” (Carl Weinrother /Wikimedia Commons z dovoljenjem Nemškega zveznega arhiva/)
Glasovi svetov
Pred časom je presenetila novica, da so znanstveniki našli 512 let starega grendlandskega morskega psa in s tem najstarejšega, živečega seveda, vretenčarja na svetu. Znani so tudi podatki o najstarejših drevesih na svetu kot so več kot 3500 let stara cipresa, ki raste v Čilu in pa dolgoživi bor iz Kalifornije, ki ima kar 4850 let. Osupljivo je, kako dolgoživi so. Zato nas bo v današnji oddaji zanimalo, kaj je tisto, zaradi česar nekatere živalske in rastlinske vrste doživijo metuzalemsko starost. Z nami so gostje, strokovnjaki: dr. Janko Božič, izredni profesor za področje etologije na Univerzi v Ljubljani, Biotehniški fakulteti, Oddelku za biologijo, dr. Robert Brus, dendrolog, redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za gozdove in Petra Hrovatin, biologinja, tudi pedagoginja in vodnica iz ljubljanskega ZOO-ja. Avtorica oddaje je Liana Burši
Pred časom je presenetila novica, da so znanstveniki našli 512 let starega grendlandskega morskega psa in s tem najstarejšega, živečega seveda, vretenčarja na svetu. Znani so tudi podatki o najstarejših drevesih na svetu kot so več kot 3500 let stara cipresa, ki raste v Čilu in pa dolgoživi bor iz Kalifornije, ki ima kar 4850 let. Osupljivo je, kako dolgoživi so. Zato nas bo v današnji oddaji zanimalo, kaj je tisto, zaradi česar nekatere živalske in rastlinske vrste doživijo metuzalemsko starost. Z nami so gostje, strokovnjaki: dr. Janko Božič, izredni profesor za področje etologije na Univerzi v Ljubljani, Biotehniški fakulteti, Oddelku za biologijo, dr. Robert Brus, dendrolog, redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za gozdove in Petra Hrovatin, biologinja, tudi pedagoginja in vodnica iz ljubljanskega ZOO-ja. Avtorica oddaje je Liana Burši
Glasovi svetov
Globalizacija je beseda, ki se je v zadnjih desetletjih čvrsto usidrala v sodobnem besednjaku. Na krilih razvoja komunikacijskih storitev ter napredka v logistiki in transportu, so sodobne družbe in njihove ekonomije vedno tesneje povezane, vedno bolj soodvisne. Razdalje niso ovira. Če je nekje nekaj ceneje, če so stroški dela nižji, zaščita okolja ohlapnejša ali je celo ni, bodo transnacionalne korporacije našle način, da ugodno cenovno bilanco izkoristijo v svoj prid. In s svojo fleksibilnostjo ter vplivom lahko korporacije danes uspešno prisilijo države, da jim v zameno za nova delovna mesta ponudijo subvencije, odpišejo ali zmanjšajo davke in jim gredo po potrebi tudi s predpisi na roke. V globaliziranem svetu vsakdo konkurira vsakomur. Slovenski delavec kitajskemu, indijski informatik ameriškemu. Tekma proti dnu se pogosto imenuje tovrstno globalno konkuriranje, kjer potreba po vse nižjih stroških dela klesti socialno zaščito v deželah, kjer so si jo delavci v preteklosti že izborili. V globaliziranem svetu si delavskih pravic menda ne moremo več privoščiti oz. si jih lahko – še nekaj časa vsaj in do določene mere – v bolj premožnih državah. Opozarjanje, da sodelujemo v tekmi proti dnu, skuša večinoma sicer izpostaviti ravno nevarnosti, ki jih sprejemanje logike globalnega konkuriranja z najnižjo ceno prinaša s seboj. Da bomo na koncu vsi z mizernimi plačami brez socialne zaščite živeli v opustošenem okolju. In vedno je ob tem opozarjanju prisoten poziv, da na tekmo proti dnu ne smemo pristati. S čimer se najverjetneje lahko strinjamo. Tudi najnovejši pojavi populizma in izolacionizma, poudarjanje nacionalnih držav in gospodarstev ter zapiranje meja lahko razumemo kot odziv na globalizacijo, kot odpor do nevarnosti, ki jih globaliziran svet predstavlja za posameznike in posameznice, katerih lokalne skupnosti propadajo, ker so se delovna mesta odselila drugam. Toda kaj, če ima problem še kako plast več? Morda je del problema tudi sama zgodba, ki jo koncept tekme proti dnu ustvarja. Čeprav je zavita v opozorilo, se vendarle uveljavlja ne kot srž problema, ki ga lahko zgrabimo, ampak kot edina možna realnost, edini možni razplet. Da bolj kot opozarjanju na problem služi ustvarjanju občutka nemoči je že v knjigi Delavska moč, delavska gibanja in globalizacija od leta 1870 dokazovala ameriška sociologinja Beverly Silver z univerze Johns Hopkins. V slovenskem prevodu Polone Petek je knjiga zdaj izšla pri založbi *cf. Premislekom, ki jih prenaša in še prav posebej vprašanju, kako nemočni smo torej posamezniki in posameznice oziroma delavci in delavke pa tudi posamezne države v primežu zahtev transnacionalnega in zato zelo mobilnega kapitala, smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov s sociologinjo in ekonomistko dr. Ano Podvršič, pridruženo raziskovalko Centra za ekonomske študije Univerze Pariz 13, ki je knjigi napisala spremno besedo.
Globalizacija je beseda, ki se je v zadnjih desetletjih čvrsto usidrala v sodobnem besednjaku. Na krilih razvoja komunikacijskih storitev ter napredka v logistiki in transportu, so sodobne družbe in njihove ekonomije vedno tesneje povezane, vedno bolj soodvisne. Razdalje niso ovira. Če je nekje nekaj ceneje, če so stroški dela nižji, zaščita okolja ohlapnejša ali je celo ni, bodo transnacionalne korporacije našle način, da ugodno cenovno bilanco izkoristijo v svoj prid. In s svojo fleksibilnostjo ter vplivom lahko korporacije danes uspešno prisilijo države, da jim v zameno za nova delovna mesta ponudijo subvencije, odpišejo ali zmanjšajo davke in jim gredo po potrebi tudi s predpisi na roke. V globaliziranem svetu vsakdo konkurira vsakomur. Slovenski delavec kitajskemu, indijski informatik ameriškemu. Tekma proti dnu se pogosto imenuje tovrstno globalno konkuriranje, kjer potreba po vse nižjih stroških dela klesti socialno zaščito v deželah, kjer so si jo delavci v preteklosti že izborili. V globaliziranem svetu si delavskih pravic menda ne moremo več privoščiti oz. si jih lahko – še nekaj časa vsaj in do določene mere – v bolj premožnih državah. Opozarjanje, da sodelujemo v tekmi proti dnu, skuša večinoma sicer izpostaviti ravno nevarnosti, ki jih sprejemanje logike globalnega konkuriranja z najnižjo ceno prinaša s seboj. Da bomo na koncu vsi z mizernimi plačami brez socialne zaščite živeli v opustošenem okolju. In vedno je ob tem opozarjanju prisoten poziv, da na tekmo proti dnu ne smemo pristati. S čimer se najverjetneje lahko strinjamo. Tudi najnovejši pojavi populizma in izolacionizma, poudarjanje nacionalnih držav in gospodarstev ter zapiranje meja lahko razumemo kot odziv na globalizacijo, kot odpor do nevarnosti, ki jih globaliziran svet predstavlja za posameznike in posameznice, katerih lokalne skupnosti propadajo, ker so se delovna mesta odselila drugam. Toda kaj, če ima problem še kako plast več? Morda je del problema tudi sama zgodba, ki jo koncept tekme proti dnu ustvarja. Čeprav je zavita v opozorilo, se vendarle uveljavlja ne kot srž problema, ki ga lahko zgrabimo, ampak kot edina možna realnost, edini možni razplet. Da bolj kot opozarjanju na problem služi ustvarjanju občutka nemoči je že v knjigi Delavska moč, delavska gibanja in globalizacija od leta 1870 dokazovala ameriška sociologinja Beverly Silver z univerze Johns Hopkins. V slovenskem prevodu Polone Petek je knjiga zdaj izšla pri založbi *cf. Premislekom, ki jih prenaša in še prav posebej vprašanju, kako nemočni smo torej posamezniki in posameznice oziroma delavci in delavke pa tudi posamezne države v primežu zahtev transnacionalnega in zato zelo mobilnega kapitala, smo se posvetili v tokratnih Glasovih svetov s sociologinjo in ekonomistko dr. Ano Podvršič, pridruženo raziskovalko Centra za ekonomske študije Univerze Pariz 13, ki je knjigi napisala spremno besedo.
Glasovi svetov
Letos praznujemo sto let volilne pravice Američank. Čeprav bi pričakovali, da bo enakopravnost danes dosežena in zagotovljena, aktualna situacija ni spodbudna. Priče smo poskusom ponovne retradicionalizacije družbe, pojavljajo se težnje po odvzemanju že priborjenih pravic in položaj žensk se v nekaterih pogledih izrazito slabša. O vzrokih in posledicah aktualnega globalnega dogajanja v zvezi s pravicami žensk bomo spregovorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Oddaja je bila pred časom že predvajana na prvem programu. Naše sogovornice so bile dekanja Fakultete za socialno delo dr. Vesna Leskošek, sociologinja dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete in politologinja in raziskovalka Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov.
Letos praznujemo sto let volilne pravice Američank. Čeprav bi pričakovali, da bo enakopravnost danes dosežena in zagotovljena, aktualna situacija ni spodbudna. Priče smo poskusom ponovne retradicionalizacije družbe, pojavljajo se težnje po odvzemanju že priborjenih pravic in položaj žensk se v nekaterih pogledih izrazito slabša. O vzrokih in posledicah aktualnega globalnega dogajanja v zvezi s pravicami žensk bomo spregovorili v tokratni oddaji Glasovi svetov. Oddaja je bila pred časom že predvajana na prvem programu. Naše sogovornice so bile dekanja Fakultete za socialno delo dr. Vesna Leskošek, sociologinja dr. Milica Antić Gaber s Filozofske fakultete in politologinja in raziskovalka Ana Pavlič z Inštituta za proučevanje enakosti spolov.
Glasovi svetov
Po koncu druge svetovne vojne so slovenski komunisti, kot vemo, odločno, hitro in učinkovito prevzeli vajeti oblasti v svoje roke. Če se sprašujemo, kako natanko je potekala vzpostavitev diktature, tedaj menda ni težko ugotoviti, da so v tem kontekstu pomembno vlogo igrale tajna policija, vojska in medijska cenzura, spregledati pa ni mogoče niti spretnega sklicevanja na pomen in dosežke partizanstva. In vendar – tudi to danes vemo – še zdaleč niso prepričali vseh in tu in tam se je v našem javnem prostoru moglo celo slišati kako kritično pripombo, kako odklonilno mnenje o povojni družbeno-politični ureditvi. Med najbolj znanimi oziroma eksponiranimi nasprotniki slovenskega realno obstoječega socializma so – vsaj v prvih dveh desetletjih po osvoboditvi – bržčas bili Črtomir Nagode in Anton Vovk, Edvard Kocbek in Jože Pučnik. Toda: s kakšnih stališč so ti ljudje komunistično oblast navsezadnje kritizirali? Kako so si predstavljali, da bi lahko položaj spremenili? So se v svojih načelnih, svetovnonazorskih pogledih sploh ujemali? So nemara delili mnenje, kako bi bilo najpametneje ravnati, da bi daljnosežno vplivali na slovensko javnost? Kolikšno nevarnost so, navsezadnje, dejansko predstavljali za režimske strukture in kako so se v vrhu slovenske oblasti soočili z izzivom, ki so ga ti nosilci oporečniške, opozicijske misli predstavljali? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam je pomagal zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Aleš Gabrič, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi izdal knjigo V senci politike, intrigantno historiografsko študijo o opoziciji komunistični oblasti v Sloveniji po letu 1945. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Nagodetov proces; obtoženci med branjem obtožnice poleti 1947 (Wikipedia; javna last)
Po koncu druge svetovne vojne so slovenski komunisti, kot vemo, odločno, hitro in učinkovito prevzeli vajeti oblasti v svoje roke. Če se sprašujemo, kako natanko je potekala vzpostavitev diktature, tedaj menda ni težko ugotoviti, da so v tem kontekstu pomembno vlogo igrale tajna policija, vojska in medijska cenzura, spregledati pa ni mogoče niti spretnega sklicevanja na pomen in dosežke partizanstva. In vendar – tudi to danes vemo – še zdaleč niso prepričali vseh in tu in tam se je v našem javnem prostoru moglo celo slišati kako kritično pripombo, kako odklonilno mnenje o povojni družbeno-politični ureditvi. Med najbolj znanimi oziroma eksponiranimi nasprotniki slovenskega realno obstoječega socializma so – vsaj v prvih dveh desetletjih po osvoboditvi – bržčas bili Črtomir Nagode in Anton Vovk, Edvard Kocbek in Jože Pučnik. Toda: s kakšnih stališč so ti ljudje komunistično oblast navsezadnje kritizirali? Kako so si predstavljali, da bi lahko položaj spremenili? So se v svojih načelnih, svetovnonazorskih pogledih sploh ujemali? So nemara delili mnenje, kako bi bilo najpametneje ravnati, da bi daljnosežno vplivali na slovensko javnost? Kolikšno nevarnost so, navsezadnje, dejansko predstavljali za režimske strukture in kako so se v vrhu slovenske oblasti soočili z izzivom, ki so ga ti nosilci oporečniške, opozicijske misli predstavljali? – To so vprašanja, ki smo jih pretresali v tokratnih Glasovih svetov. Pri tem nam je pomagal zgodovinar, raziskovalec na Inštitutu za novejšo zgodovino, dr. Aleš Gabrič, ki je pred nedavnim pri Cankarjevi založbi izdal knjigo V senci politike, intrigantno historiografsko študijo o opoziciji komunistični oblasti v Sloveniji po letu 1945. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Nagodetov proces; obtoženci med branjem obtožnice poleti 1947 (Wikipedia; javna last)
Glasovi svetov
Iz leta v leto so fotografije in posnetki, ki prihajajo iz najhladnejših krajev planeta, bolj nazorni in presunljivi. Iz leta v leto padajo rekordi, led se topi, tanjša in izginja vse hitreje. V zadnjih štiridesetih letih, kar si lahko s sateliti ogledujemo zemljo, se je na Arktiki površina ledu zmanjšala za 40 odstotkov, led se je tudi močno stanjšal, v tem času je tako izginilo že 70 odstotkov vsega arktičnega ledu. Toda hitrost njegovega izginjanja se prav v zadnjih letih naglo povečuje. Rekordno je tako rekoč že vsako leto in tudi letos ni nič drugače. Obseg ledu na Arktiki je rekordno nizek, polovica ledu na grenlandski ledeni plošči se topi, kot je med drugim nazorno pokazala nedavna fotografija pasje vprege, ki vleče sani kot po morju, saj je na ledenem pokrovu že več centimetrov vode. Nič bolje se ne godi drugim območjem nekdaj večnega ledu. Led pospešeno izginja tudi z najvišjih gorskih verig. Ledeniki na Himalaji zdaj vsako leto izgubijo 8 milijard ton ledu, še enkrat več kot pred letom 2000. Tako je po ocenah usoda ene tretjine vseh himalajskih ledenikov že zapečatena, brez dejanskih ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, pa bosta do konca stoletja izginili kar dve tretjini ledenikov najvišjega svetovnega gorstva. In zgodba z izpusti se je ravnokar močno zakomplicirala. 70 let prej, kot so napovedovali modeli, se je začel tajati permafrost, trajno zmrznjena tla, v katerih so ujete velike količine metana, plina, ki ima mnogo močnejši toplogredni učinek kot ogljikov dioksid. Zato se začetek tajanja permafrosta pogosto razume tudi kot točka preloma, ki napoveduje močan pospešek segrevanju planeta in podnebnim spremembam. Smo torej že globoko sredi viharja, medtem ko se pogovarjamo o tem, da nevihte šele prihajajo? Po sledeh hitro izginjajočega ledu smo se v Glasovih svetov odpravili z gostoma, klimatologoma prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj z ljubljanske biotehniške fakultete in Gregorjem Vertačnikom z Agencije za okolje. Foto: Pixabay/Jay Mantri
Iz leta v leto so fotografije in posnetki, ki prihajajo iz najhladnejših krajev planeta, bolj nazorni in presunljivi. Iz leta v leto padajo rekordi, led se topi, tanjša in izginja vse hitreje. V zadnjih štiridesetih letih, kar si lahko s sateliti ogledujemo zemljo, se je na Arktiki površina ledu zmanjšala za 40 odstotkov, led se je tudi močno stanjšal, v tem času je tako izginilo že 70 odstotkov vsega arktičnega ledu. Toda hitrost njegovega izginjanja se prav v zadnjih letih naglo povečuje. Rekordno je tako rekoč že vsako leto in tudi letos ni nič drugače. Obseg ledu na Arktiki je rekordno nizek, polovica ledu na grenlandski ledeni plošči se topi, kot je med drugim nazorno pokazala nedavna fotografija pasje vprege, ki vleče sani kot po morju, saj je na ledenem pokrovu že več centimetrov vode. Nič bolje se ne godi drugim območjem nekdaj večnega ledu. Led pospešeno izginja tudi z najvišjih gorskih verig. Ledeniki na Himalaji zdaj vsako leto izgubijo 8 milijard ton ledu, še enkrat več kot pred letom 2000. Tako je po ocenah usoda ene tretjine vseh himalajskih ledenikov že zapečatena, brez dejanskih ukrepov za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov, pa bosta do konca stoletja izginili kar dve tretjini ledenikov najvišjega svetovnega gorstva. In zgodba z izpusti se je ravnokar močno zakomplicirala. 70 let prej, kot so napovedovali modeli, se je začel tajati permafrost, trajno zmrznjena tla, v katerih so ujete velike količine metana, plina, ki ima mnogo močnejši toplogredni učinek kot ogljikov dioksid. Zato se začetek tajanja permafrosta pogosto razume tudi kot točka preloma, ki napoveduje močan pospešek segrevanju planeta in podnebnim spremembam. Smo torej že globoko sredi viharja, medtem ko se pogovarjamo o tem, da nevihte šele prihajajo? Po sledeh hitro izginjajočega ledu smo se v Glasovih svetov odpravili z gostoma, klimatologoma prof. dr. Lučko Kajfež Bogataj z ljubljanske biotehniške fakultete in Gregorjem Vertačnikom z Agencije za okolje. Foto: Pixabay/Jay Mantri
Glasovi svetov
Rim; sredina tretjega stoletja. Zgodovinopisje to obdobje označuje kot čas hude politične in ekonomske krize. Družbeno-politični in upravni sistem, ki ga je ob začetku našega štetja vzpostavil cesar Avgust, je kratko malo razpadel. V vsega 50 letih se je na prestolu zvrstilo več kot 20 cesarjev, ki se – bolj generali kakor prekanjeni politiki ali vešči administratorji – nikakor niso znali soočiti s sredobežnimi silami, ki so gnale cesarstvo narazen, to je: z upori v vojski, upori na podeželju, barbarskimi vdori, padanjem vrednosti denarja, krčenjem rimskega gospodarstva. Morda ni presenetljivo, da se je v teh razmerah tudi duhovno in intelektualno življenje v rimskem cesarstvu v pomembni meri začelo obračati stran od zadev tega sveta. Pa tu ni šlo le za sicer počasi, a vendarle nezadržno naraščajoče število kristjanov, ki so živeli v pričakovanju poslednje sodbe, ampak tudi za vse tiste, ki so odgovore na ključna življenjska vprašanja še naprej iskali v kontekstu poganskih filozofskih tradicij. Ni namreč presenetljivo, da bržčas osrednji filozof tega časa, grško pišoči Plotin, v enem svojih spisov pravi: »In glej življenje bogov ter božanskih in blaženih ljudi: ločitev od preostalih stvari tu spodaj, življenje, ki mu ni več pogodu zemeljska stvar, beg samotnega k Samotnemu.« V očeh sodobnega bralca se te Plotinove besede nemara kažejo kot nekakšna žalostna kapitulacija, bojazljiv umik pred svetom in njegovimi tegobami, a dejstvo je, da se je v Plotinovih delih pravzaprav pisalo novo poglavje zgodovine – Plotinovo branje Platona pa tudi drugih filozofskih šol poganske antike je namreč bistveno zaznamovalo krščansko filozofijo naslednjih tisoč let in več. Zaznamovalo je tudi krščansko, judovsko in islamsko mistiko. Vse to pa najbrž pomeni, da brez Plotina sploh ni mogoče misliti intelektualne zgodovine Zahoda. O čem torej govori Plotin? Katere so ključne kategorije njegove misli? Kako naj, gledano skozi prizmo Plotinove filozofije, človek zgledno živi svoje življenje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore sta nam pomagala iskati klasična filologinja, dr. Sonja Weiss, ki za znamenito Filozofsko knjižnico, ki izhaja pod okriljem Slovenske matice, pripravlja celovit prevod Plotina – ta hip sta za njo približno dve tretjini zahtevne naloge –, in filozof, dr. Marko Uršič, ki nad izdajo Plotinovih Zbranih spisov bdi po uredniški plati, pripisal pa jim je tudi8 spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Plotin (Wikipedia; javna last)
Rim; sredina tretjega stoletja. Zgodovinopisje to obdobje označuje kot čas hude politične in ekonomske krize. Družbeno-politični in upravni sistem, ki ga je ob začetku našega štetja vzpostavil cesar Avgust, je kratko malo razpadel. V vsega 50 letih se je na prestolu zvrstilo več kot 20 cesarjev, ki se – bolj generali kakor prekanjeni politiki ali vešči administratorji – nikakor niso znali soočiti s sredobežnimi silami, ki so gnale cesarstvo narazen, to je: z upori v vojski, upori na podeželju, barbarskimi vdori, padanjem vrednosti denarja, krčenjem rimskega gospodarstva. Morda ni presenetljivo, da se je v teh razmerah tudi duhovno in intelektualno življenje v rimskem cesarstvu v pomembni meri začelo obračati stran od zadev tega sveta. Pa tu ni šlo le za sicer počasi, a vendarle nezadržno naraščajoče število kristjanov, ki so živeli v pričakovanju poslednje sodbe, ampak tudi za vse tiste, ki so odgovore na ključna življenjska vprašanja še naprej iskali v kontekstu poganskih filozofskih tradicij. Ni namreč presenetljivo, da bržčas osrednji filozof tega časa, grško pišoči Plotin, v enem svojih spisov pravi: »In glej življenje bogov ter božanskih in blaženih ljudi: ločitev od preostalih stvari tu spodaj, življenje, ki mu ni več pogodu zemeljska stvar, beg samotnega k Samotnemu.« V očeh sodobnega bralca se te Plotinove besede nemara kažejo kot nekakšna žalostna kapitulacija, bojazljiv umik pred svetom in njegovimi tegobami, a dejstvo je, da se je v Plotinovih delih pravzaprav pisalo novo poglavje zgodovine – Plotinovo branje Platona pa tudi drugih filozofskih šol poganske antike je namreč bistveno zaznamovalo krščansko filozofijo naslednjih tisoč let in več. Zaznamovalo je tudi krščansko, judovsko in islamsko mistiko. Vse to pa najbrž pomeni, da brez Plotina sploh ni mogoče misliti intelektualne zgodovine Zahoda. O čem torej govori Plotin? Katere so ključne kategorije njegove misli? Kako naj, gledano skozi prizmo Plotinove filozofije, človek zgledno živi svoje življenje? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore sta nam pomagala iskati klasična filologinja, dr. Sonja Weiss, ki za znamenito Filozofsko knjižnico, ki izhaja pod okriljem Slovenske matice, pripravlja celovit prevod Plotina – ta hip sta za njo približno dve tretjini zahtevne naloge –, in filozof, dr. Marko Uršič, ki nad izdajo Plotinovih Zbranih spisov bdi po uredniški plati, pripisal pa jim je tudi8 spremno besedo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Plotin (Wikipedia; javna last)
Glasovi svetov
Kaj se dogaja v zakulisju slovenskih televizij? Kaj si televizijski ustvarjalci mislijo o gledalcih? Kakšno vlogo imajo pri oblikovanju vsebine podatki o gledanosti? Kako na medijsko produkcijo vplivajo oglaševalci? Pri založbi Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je izšel zbornik Mediji in spol, strukture in prakse neenakosti. Publikacija je nastala v okviru triletnega temeljnega raziskovalnega projekta Spolna diferenciacija v medijski industriji, ki sta ga izvedla Mirovni inštitut in Fakulteta za družbene vede. O raziskavi in značilnostih televizijske produkcije in potrošnje v tokratni oddaji, v kateri smo se pogovarjali z raziskovalci in avtorji znanstvenih prispevkov. V studiu so se nam pridružili vodja projekta in sourednica zbornika izredna profesorica doktorica Mojca Pajnik, sourednica zbornika profesorica doktorica Breda Luthar in docent doktor Dejan Jontes. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Kaj se dogaja v zakulisju slovenskih televizij? Kaj si televizijski ustvarjalci mislijo o gledalcih? Kakšno vlogo imajo pri oblikovanju vsebine podatki o gledanosti? Kako na medijsko produkcijo vplivajo oglaševalci? Pri založbi Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani je izšel zbornik Mediji in spol, strukture in prakse neenakosti. Publikacija je nastala v okviru triletnega temeljnega raziskovalnega projekta Spolna diferenciacija v medijski industriji, ki sta ga izvedla Mirovni inštitut in Fakulteta za družbene vede. O raziskavi in značilnostih televizijske produkcije in potrošnje v tokratni oddaji, v kateri smo se pogovarjali z raziskovalci in avtorji znanstvenih prispevkov. V studiu so se nam pridružili vodja projekta in sourednica zbornika izredna profesorica doktorica Mojca Pajnik, sourednica zbornika profesorica doktorica Breda Luthar in docent doktor Dejan Jontes. Oddajo je pripravila Urška Henigman.
Glasovi svetov
Strokovnjaki ocenjujejo, da živi v Sloveniji do 3.500 ljudi z multiplo sklerozo, kar nas uvršča med države z visokim številom bolnikov s to zahrbtno in nepredvidljivo boleznijo. Zaznamujeta jo dva procesa: vnetje in propadanje živčnih celic. Vzroka in zdravila za multiplo sklerozo še ne poznamo; raziskovalci zato pospešeno iščejo in preverjajo postopke, s katerimi bi obolenje lahko čim prej prepoznali, napovedali potek bolezni in izid zdravljenja. Slovenski strokovnjaki pri tem niso nič manj aktivni od tujih. Podrobneje v oddaji Glasovi svetov doc. dr. Alenka Horvat Ledinek (UKC Ljubljana), nevrolog Jožef Magdič (UKC Maribor) in prof. David Leppert (Univerzitetna bolnišnica Basel). O multipli sklerozi bodo spregovorili tudi ljudje, ki z njo živijo: doc. dr. Sara Ahlin Doljak, Valentina Kovačič in Gregor Selak. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: NIH Image Gallery/ Public domain/ Flickr
Strokovnjaki ocenjujejo, da živi v Sloveniji do 3.500 ljudi z multiplo sklerozo, kar nas uvršča med države z visokim številom bolnikov s to zahrbtno in nepredvidljivo boleznijo. Zaznamujeta jo dva procesa: vnetje in propadanje živčnih celic. Vzroka in zdravila za multiplo sklerozo še ne poznamo; raziskovalci zato pospešeno iščejo in preverjajo postopke, s katerimi bi obolenje lahko čim prej prepoznali, napovedali potek bolezni in izid zdravljenja. Slovenski strokovnjaki pri tem niso nič manj aktivni od tujih. Podrobneje v oddaji Glasovi svetov doc. dr. Alenka Horvat Ledinek (UKC Ljubljana), nevrolog Jožef Magdič (UKC Maribor) in prof. David Leppert (Univerzitetna bolnišnica Basel). O multipli sklerozi bodo spregovorili tudi ljudje, ki z njo živijo: doc. dr. Sara Ahlin Doljak, Valentina Kovačič in Gregor Selak. Oddajo je pripravil Iztok Konc. Foto: NIH Image Gallery/ Public domain/ Flickr
Glasovi svetov
Letos praznujemo 100. obletnico ustanovitve šole oblikovanja Bauhaus in 100. obletnico Univerze v Ljubljani. Ob tej priložnosti je nedavno izšla znanstvena monografija Bauhaus – Baumensch, ki je del intermedijskega projekta Triadni balet. Ta je nastal v sodelovanju Univerze v Ljubljani, Filozofske fakultete in evropske noči raziskovalcev in združuje mlade ustvarjalce in ustvarjalke ter teoretike in teoretičarke različnih oddelkov Univerze v Ljubljani. Projekt je zasnovan kot hommage Schlemmerjevemu ikoničnemu Triadnemu baletu in principu šole oblikovanja Bauhaus. O gibanju Bauhaus, o njegovem historičnem vidiku in o njegovem širšem družbeno filozofsko umetniškem kontekstu, smo govorili v oddaji Glasovi svetov. Svoje poglede so prestavili urednica monografije Bauhaus - Baumensch dr. Mateja Gaber s filozofske fakultete v Ljubljani, filozof Luka Savić, režiser Jan Krmelj in arhitekt Gašper Zalar. Foto: Flickr
Letos praznujemo 100. obletnico ustanovitve šole oblikovanja Bauhaus in 100. obletnico Univerze v Ljubljani. Ob tej priložnosti je nedavno izšla znanstvena monografija Bauhaus – Baumensch, ki je del intermedijskega projekta Triadni balet. Ta je nastal v sodelovanju Univerze v Ljubljani, Filozofske fakultete in evropske noči raziskovalcev in združuje mlade ustvarjalce in ustvarjalke ter teoretike in teoretičarke različnih oddelkov Univerze v Ljubljani. Projekt je zasnovan kot hommage Schlemmerjevemu ikoničnemu Triadnemu baletu in principu šole oblikovanja Bauhaus. O gibanju Bauhaus, o njegovem historičnem vidiku in o njegovem širšem družbeno filozofsko umetniškem kontekstu, smo govorili v oddaji Glasovi svetov. Svoje poglede so prestavili urednica monografije Bauhaus - Baumensch dr. Mateja Gaber s filozofske fakultete v Ljubljani, filozof Luka Savić, režiser Jan Krmelj in arhitekt Gašper Zalar. Foto: Flickr
Glasovi svetov
»Tukaj so se stvari zelo spremenile,« pravi ena najvidnejših slovenskih strokovnjakinj s področja obvladovana okužb in predpisovanja antibiotikov dr. Bojana Beović. »Pred leti je vsak dobil antibiotik, samo da je stopil skozi vrata bolnišnice – za vsak slučaj. Danes pa vemo, da moramo delati drugače.« Zakaj moramo zdaj z antibiotiki ravnati tako skrbno in premišljeno, kot še nikoli prej? Opozorila in svarila strokovnjakov ne puščajo dvoma: vedno več bakterij je odpornih na antibiotike – superbakterije celo na vse. Svetovna zdravstvena organizacija je razraščajočo odpornost bakterij na antibiotike uvrstila med deset največjih zdravstvenih groženj in hkrati izzivov našega časa. V oddaji Glasovi svetov bomo problem osvetlili z domačimi in tujimi strokovnjaki. Sodelujejo: prof. dr. Bojana Beović (UKC Ljubljana), prof. dr. Tomaž Bratkovič in prof. dr. Stanislav Gobec (oba Fakulteta za farmacijo Ljubljana), dr. Rex Clements (Sandoz) in prof. dr. Hans Uwe Simon (Medicinska fakulteta in Inštitut za farmakologijo Univerze v Bernu). Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: nadya_il/ Pixabay
»Tukaj so se stvari zelo spremenile,« pravi ena najvidnejših slovenskih strokovnjakinj s področja obvladovana okužb in predpisovanja antibiotikov dr. Bojana Beović. »Pred leti je vsak dobil antibiotik, samo da je stopil skozi vrata bolnišnice – za vsak slučaj. Danes pa vemo, da moramo delati drugače.« Zakaj moramo zdaj z antibiotiki ravnati tako skrbno in premišljeno, kot še nikoli prej? Opozorila in svarila strokovnjakov ne puščajo dvoma: vedno več bakterij je odpornih na antibiotike – superbakterije celo na vse. Svetovna zdravstvena organizacija je razraščajočo odpornost bakterij na antibiotike uvrstila med deset največjih zdravstvenih groženj in hkrati izzivov našega časa. V oddaji Glasovi svetov bomo problem osvetlili z domačimi in tujimi strokovnjaki. Sodelujejo: prof. dr. Bojana Beović (UKC Ljubljana), prof. dr. Tomaž Bratkovič in prof. dr. Stanislav Gobec (oba Fakulteta za farmacijo Ljubljana), dr. Rex Clements (Sandoz) in prof. dr. Hans Uwe Simon (Medicinska fakulteta in Inštitut za farmakologijo Univerze v Bernu). Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: nadya_il/ Pixabay
Glasovi svetov
Raziskovanje spolnega vedenja se je v Sloveniji začelo razmeroma pozno v primerjavi z drugimi državami – v začetku devetdesetih let 20-ega stoletja. Pred tem so pri nas opravili raziskave o kontracepcijskem in reproduktivnem vedenju. Raziskav o spolnem vedenju je razmeroma malo, prevladujejo tiste z javnozdravstvenega področja, družboslovnih ni veliko. Sociolog profesor doktor Ivan Bernik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani že vrsto leto raziskuje področje človekove spolnosti. Z njim smo se v tokratni oddaji pogovarjali o njegovi najnovejši raziskavi, to je Spolno in intimno življenje starejših žensk v Sloveniji. Za raziskavo je opravil poglobljene intervjuje s 100 ženskami, ki živijo v domovih za starejše občane in so po večini stare od 80 do 85 let, najstarejša sogovornica je bila stara 99 let. »Prva stvar, ki pade v oči pri teh raziskavah, je raznolikost. Ljudje smo tako kot na drugih področjih tudi na področju spolnosti vsak nekaj posebnega. Pričakujemo, da je starejša generacija bolj ukalupljena, ker so bila pravila strožja. Vendar to ne drži. Razlike med njihovimi izkušnjami so velike.«Pravi dr. Bernik in ob tem dodaja, da pa nekaj skupnega vendarle imajo. Velika večina žensk na spolno življenje zelo slabo pripravljena. Informacij o spolnosti skoraj ni bilo. O raziskavi Spolno in intimno življenje starejših žensk v Sloveniji se je z dr. Ivanom Bernikom pogovarjala Urška Henigman. foto: congerdesign/pixabay
Raziskovanje spolnega vedenja se je v Sloveniji začelo razmeroma pozno v primerjavi z drugimi državami – v začetku devetdesetih let 20-ega stoletja. Pred tem so pri nas opravili raziskave o kontracepcijskem in reproduktivnem vedenju. Raziskav o spolnem vedenju je razmeroma malo, prevladujejo tiste z javnozdravstvenega področja, družboslovnih ni veliko. Sociolog profesor doktor Ivan Bernik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani že vrsto leto raziskuje področje človekove spolnosti. Z njim smo se v tokratni oddaji pogovarjali o njegovi najnovejši raziskavi, to je Spolno in intimno življenje starejših žensk v Sloveniji. Za raziskavo je opravil poglobljene intervjuje s 100 ženskami, ki živijo v domovih za starejše občane in so po večini stare od 80 do 85 let, najstarejša sogovornica je bila stara 99 let. »Prva stvar, ki pade v oči pri teh raziskavah, je raznolikost. Ljudje smo tako kot na drugih področjih tudi na področju spolnosti vsak nekaj posebnega. Pričakujemo, da je starejša generacija bolj ukalupljena, ker so bila pravila strožja. Vendar to ne drži. Razlike med njihovimi izkušnjami so velike.«Pravi dr. Bernik in ob tem dodaja, da pa nekaj skupnega vendarle imajo. Velika večina žensk na spolno življenje zelo slabo pripravljena. Informacij o spolnosti skoraj ni bilo. O raziskavi Spolno in intimno življenje starejših žensk v Sloveniji se je z dr. Ivanom Bernikom pogovarjala Urška Henigman. foto: congerdesign/pixabay
Glasovi svetov
Včeraj so v Barceloni podelili nagrado EU za sodobno arhitekturo Mies van der Rohe. Nagrado je prejel projekt preobrazbe 530 bivališč - Grand Parc Bordeaux v mestu Bordeauxu. Poseg je obsegal prenovo treh zgradb socialnih stanovanj s 530 enotami, ki so jih postavili v zgodnjih 60. letih 20. stoletja. Tudi v oddaji Glasovi svetov bomo tokrat govorili o različnih vidikih prenavljanja stavb. Iztočnica našega pogovora bo aktualna razstava z naslovom Prenavljamo, ki v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na ogled postavlja 30 prenovljenih slovenskih javnih stavb. Spregovorili bomo o vprašanjih, ki jih razstava odpira in o kompleksnosti področja sodobnih prenov. K pogovoru smo povabili kustosa razstave in direktorja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevža Čelika Vidmarja, vendar se zaradi udeležbe na podelitvi nagrad Mies van der Rohe v Barceloni, pogovora ni mogel udeležiti, svoje poglede pa so predstavili kustosinja razstave Natalija Lapajne, arhitekt, predavatelj in kustos razstave Andraž Keršič in konservatorka Marija Režek Kambič iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Včeraj so v Barceloni podelili nagrado EU za sodobno arhitekturo Mies van der Rohe. Nagrado je prejel projekt preobrazbe 530 bivališč - Grand Parc Bordeaux v mestu Bordeauxu. Poseg je obsegal prenovo treh zgradb socialnih stanovanj s 530 enotami, ki so jih postavili v zgodnjih 60. letih 20. stoletja. Tudi v oddaji Glasovi svetov bomo tokrat govorili o različnih vidikih prenavljanja stavb. Iztočnica našega pogovora bo aktualna razstava z naslovom Prenavljamo, ki v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje na ogled postavlja 30 prenovljenih slovenskih javnih stavb. Spregovorili bomo o vprašanjih, ki jih razstava odpira in o kompleksnosti področja sodobnih prenov. K pogovoru smo povabili kustosa razstave in direktorja Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevža Čelika Vidmarja, vendar se zaradi udeležbe na podelitvi nagrad Mies van der Rohe v Barceloni, pogovora ni mogel udeležiti, svoje poglede pa so predstavili kustosinja razstave Natalija Lapajne, arhitekt, predavatelj in kustos razstave Andraž Keršič in konservatorka Marija Režek Kambič iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije.
Glasovi svetov
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
V prenesenem pomenu lahko govorimo o svetu znanosti, tehnike, vesolja, jezika, vzgoje, prava, matematike, preteklosti itd. Oziramo se za tistimi vsebinami, ki so nam potrebne ali koristne v “realnem času”.
Glasovi svetov
S pametnimi telefoni, ki omogočajo fotografiranje in so neprekinjeno povezani na internet, ves čas sporočamo, kje smo, s kom smo in kaj počnemo. Kdo vse zbira, hrani in preprodaja naše podatke, zakaj prostovoljno razkrivamo vedno več, kako delujejo mojstri razkazovanja in zakaj je razgaljeno človeško telo postalo tako privlačno? Odgovore pozna antropolog doktor Dan Podjed, avtor knjige Videni, ki je izšla pri založbi Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnostim. O tem, kdo nas gleda in kdo se razkazuje, se je z njim pogovarjala Urška Henigman.
S pametnimi telefoni, ki omogočajo fotografiranje in so neprekinjeno povezani na internet, ves čas sporočamo, kje smo, s kom smo in kaj počnemo. Kdo vse zbira, hrani in preprodaja naše podatke, zakaj prostovoljno razkrivamo vedno več, kako delujejo mojstri razkazovanja in zakaj je razgaljeno človeško telo postalo tako privlačno? Odgovore pozna antropolog doktor Dan Podjed, avtor knjige Videni, ki je izšla pri založbi Znanstveno raziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnostim. O tem, kdo nas gleda in kdo se razkazuje, se je z njim pogovarjala Urška Henigman.
Glasovi svetov
Vrtovi na opuščenem gradbišču sredi mesta. Kulturni dogodki v zapuščeni tovarni, ustvarjalna dejavnost v nerabljenem poslovnem objektu, izobraževalni program v opustelem trgovinskem kompleksu. Filmski večer na prostem, garažna razprodaja, piknik s sosedi pred blokom. Vse našteto so začasne rabe javnih prostorov in odprtih površin, ki koristijo uporabnikom, lastnikom in mestu. Več o prednostih in načinih začasne rabe javnih prostorov, boste lahko slišali v oddaji Glasovi svetov. Svoje poglede so predstavili dr. Maja Simoneti iz Inštituta za politike prostora, Alenka Korenjak, arhitektka in soustanoviteljico prostoRoža, Polonca Lovšin soustanoviteljica skupnostnega vrta Onkraj gradbišča in sociolog dr. Matjaž Uršič.
Vrtovi na opuščenem gradbišču sredi mesta. Kulturni dogodki v zapuščeni tovarni, ustvarjalna dejavnost v nerabljenem poslovnem objektu, izobraževalni program v opustelem trgovinskem kompleksu. Filmski večer na prostem, garažna razprodaja, piknik s sosedi pred blokom. Vse našteto so začasne rabe javnih prostorov in odprtih površin, ki koristijo uporabnikom, lastnikom in mestu. Več o prednostih in načinih začasne rabe javnih prostorov, boste lahko slišali v oddaji Glasovi svetov. Svoje poglede so predstavili dr. Maja Simoneti iz Inštituta za politike prostora, Alenka Korenjak, arhitektka in soustanoviteljico prostoRoža, Polonca Lovšin soustanoviteljica skupnostnega vrta Onkraj gradbišča in sociolog dr. Matjaž Uršič.
Glasovi svetov
Videti je, da se na Slovenskem dolgo nismo kaj prida zanimali za Henryja Davida Thoreauja, ameriškega misleca, pisatelja in aktivista sredine 19. stoletja. No, to se je zdaj korenito spremenilo, saj smo v sosledju treh kratkih let dobili prevode treh ključnih Thoreaujevih spisov – Waldna ali življenja v gozdu pa Državljanske nepokorščine in zdaj, čisto pred kratkim, še Hoje. Za kaj pravzaprav gre v teh besedilih, ki jih sicer – kolikor pač nenehno nihajo med lirsko meditacijo, avtobiografsko izpovedjo, družbenopolitično izjavo nazora in filozofsko razpravo – zvrstno zelo težko opredelimo? – Thoreau se skozi prizmo pričujočega pisanja slej ko prej kaže kot idiosinkratična figura, ki hoče pod vprašaj postaviti nekatere prevladujoče vrednote in prakse meščanske družbe, sredi katere živi. Nasproti gospostvu, izkoriščanju in podrejanju, nasproti zasledovanju dobička in udobja, nasproti konformizmu in kolektivni morali, nasproti množični, tehnicistični družbi tako postavlja posameznika, njegovo intelektualno in etično avtonomijo, njegovo iznajdljivost in pogumu, pa tudi – in to se zdi nemara še pomembneje – neukročeno naravo, divjino, celo divjost, v kateri naj bi se, kot piše v Hoji, skrivala »ohranitev sveta«. Z vsem tem je Thoreau pomagal postaviti idejne temelje na videz tako raznorodnim fenomenom, kot sta satjagraha, Gandhijev nenasilni odpor, in institucija narodnega parka. No, danes pa, ko se vse jasneje zavedamo, da živimo v antropocenu, se vse jasneje tudi kaže, da politična praksa upora zoper status quo in varovanje narave sploh nista tako zelo raznorodna fenomena. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov skušali premisliti, kako natanko se Thoreaujeva ekološka etika in Thoreaujeva državljanska etika pravzaprav stakneta. Pri tem sta nam pomagala komparativistka in kritičarka, Anja Radaljac, ki je v slovenščino za založbo UMco prevedla Thoreaujevo Hojo, ter filozof, predesdnik Slovenskega filozofskega društva in predavatelj na Pedagoški fakulkteti Univerze na Primorskem, dr. Tomaž Grušovnik, ki je pri založbi LUD Šerpa objavil prevod Državljanske nepokorščine. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Henry David Thoreau (Wikipedia, javna last)
Videti je, da se na Slovenskem dolgo nismo kaj prida zanimali za Henryja Davida Thoreauja, ameriškega misleca, pisatelja in aktivista sredine 19. stoletja. No, to se je zdaj korenito spremenilo, saj smo v sosledju treh kratkih let dobili prevode treh ključnih Thoreaujevih spisov – Waldna ali življenja v gozdu pa Državljanske nepokorščine in zdaj, čisto pred kratkim, še Hoje. Za kaj pravzaprav gre v teh besedilih, ki jih sicer – kolikor pač nenehno nihajo med lirsko meditacijo, avtobiografsko izpovedjo, družbenopolitično izjavo nazora in filozofsko razpravo – zvrstno zelo težko opredelimo? – Thoreau se skozi prizmo pričujočega pisanja slej ko prej kaže kot idiosinkratična figura, ki hoče pod vprašaj postaviti nekatere prevladujoče vrednote in prakse meščanske družbe, sredi katere živi. Nasproti gospostvu, izkoriščanju in podrejanju, nasproti zasledovanju dobička in udobja, nasproti konformizmu in kolektivni morali, nasproti množični, tehnicistični družbi tako postavlja posameznika, njegovo intelektualno in etično avtonomijo, njegovo iznajdljivost in pogumu, pa tudi – in to se zdi nemara še pomembneje – neukročeno naravo, divjino, celo divjost, v kateri naj bi se, kot piše v Hoji, skrivala »ohranitev sveta«. Z vsem tem je Thoreau pomagal postaviti idejne temelje na videz tako raznorodnim fenomenom, kot sta satjagraha, Gandhijev nenasilni odpor, in institucija narodnega parka. No, danes pa, ko se vse jasneje zavedamo, da živimo v antropocenu, se vse jasneje tudi kaže, da politična praksa upora zoper status quo in varovanje narave sploh nista tako zelo raznorodna fenomena. Zato smo v tokratnih Glasovih svetov skušali premisliti, kako natanko se Thoreaujeva ekološka etika in Thoreaujeva državljanska etika pravzaprav stakneta. Pri tem sta nam pomagala komparativistka in kritičarka, Anja Radaljac, ki je v slovenščino za založbo UMco prevedla Thoreaujevo Hojo, ter filozof, predesdnik Slovenskega filozofskega društva in predavatelj na Pedagoški fakulkteti Univerze na Primorskem, dr. Tomaž Grušovnik, ki je pri založbi LUD Šerpa objavil prevod Državljanske nepokorščine. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Henry David Thoreau (Wikipedia, javna last)
Glasovi svetov
V dobi velepodatkov algoritmi vse bolj vplivajo na naše življenje. Avtomatizirano odločanje pa ima poleg številnih koristi lahko tudi negativne posledice. Politični odločevalci zelo površno sledijo, na katerih področjih in s kakšnim namenom se uvajajo sistemi za avtomatizirano odločanje. Zato sta nevladna organizacija AlgorithmWatch in fundacija Bertelsmann Stiftung pripravili poročilo o avtomatizaciji družbe (Automating Society – Taking Stock of Automated Decision-Making in the EU), s katerim sta hotela prvič celovito predstaviti uporabo algoritmov pri odločanju. Avtorji poročila so tako zbrali več kot 60 primerov avtomatiziranega odločanja v dvanajstih državah Evropske unije, med njimi tudi Slovenije. Raziskavo in njene rezultate nam je predstavil novinar pri spletnem mediju Pod Črto in raziskovalec pri tem projektu Lenart J. Kučič. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
V dobi velepodatkov algoritmi vse bolj vplivajo na naše življenje. Avtomatizirano odločanje pa ima poleg številnih koristi lahko tudi negativne posledice. Politični odločevalci zelo površno sledijo, na katerih področjih in s kakšnim namenom se uvajajo sistemi za avtomatizirano odločanje. Zato sta nevladna organizacija AlgorithmWatch in fundacija Bertelsmann Stiftung pripravili poročilo o avtomatizaciji družbe (Automating Society – Taking Stock of Automated Decision-Making in the EU), s katerim sta hotela prvič celovito predstaviti uporabo algoritmov pri odločanju. Avtorji poročila so tako zbrali več kot 60 primerov avtomatiziranega odločanja v dvanajstih državah Evropske unije, med njimi tudi Slovenije. Raziskavo in njene rezultate nam je predstavil novinar pri spletnem mediju Pod Črto in raziskovalec pri tem projektu Lenart J. Kučič. Z njim se je pogovarjala Urška Henigman.
Glasovi svetov
V oddaji Glasovi svetov tokrat o izjemnih ozdravitvah, ki pričajo o veliki moči sodobne medicine in vlivajo upanje celotnemu človeštvu. V strokovni javnosti in medijih so jih poimenovali »londonski, berlinski in düsseldorfski pacient«. To so prvi trije znani primeri bolnikov, ki so premagali okužbo z virusom HIV in ozdraveli. Ko so zboleli za rakom, so jih zdravili s presaditvijo kostnega mozga darovalcev z redko gensko mutacijo, ki preprečuje okužbo celic s HIV-om. S tem zahtevnim posegom zdravniki niso ustavili le raka, ampak tudi virus HIV. Zakaj je to pomemben preboj v boju proti aidsu in mejnik v medicini, v oddaji Glasovi svetov pojasnjujeta prof. dr. Janez Tomažič, ki je vodilni slovenski strokovnjak za zdravljenje okužbe z virusom HIV s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, ter aktivist in sociolog mag. Miran Šolinc iz nevladne organizacije Društvo ŠKUC. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: mohamed_hassan/ Pixabay
V oddaji Glasovi svetov tokrat o izjemnih ozdravitvah, ki pričajo o veliki moči sodobne medicine in vlivajo upanje celotnemu človeštvu. V strokovni javnosti in medijih so jih poimenovali »londonski, berlinski in düsseldorfski pacient«. To so prvi trije znani primeri bolnikov, ki so premagali okužbo z virusom HIV in ozdraveli. Ko so zboleli za rakom, so jih zdravili s presaditvijo kostnega mozga darovalcev z redko gensko mutacijo, ki preprečuje okužbo celic s HIV-om. S tem zahtevnim posegom zdravniki niso ustavili le raka, ampak tudi virus HIV. Zakaj je to pomemben preboj v boju proti aidsu in mejnik v medicini, v oddaji Glasovi svetov pojasnjujeta prof. dr. Janez Tomažič, ki je vodilni slovenski strokovnjak za zdravljenje okužbe z virusom HIV s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana, ter aktivist in sociolog mag. Miran Šolinc iz nevladne organizacije Društvo ŠKUC. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: mohamed_hassan/ Pixabay
Glasovi svetov
Življenje v sodobnih družbah ni preprosto. Nabor znanj in spretnosti, ki ga zahteva kompetentno udejstvovanje na najrazličnejših področjih, od poklicnega življenja do prostočasnih dejavnosti, se zdi brez kraja. Tudi digitalizacija in spletne platforme močno spreminjajo tako samo komuniciranje kot tudi odnose med ljudmi. Po drugi strani so priložnosti za zaposlitev, ki bi ponudila ekonomske temelje samostojnemu življenju, skrajno negotove. Nič presenetljivo tako ni, da poteka osamosvajanje mladih danes mnogo počasneje kot nekoč in da te spremembe – vsaj v določeni meri – vplivajo tudi na psihološko oblikovanje mladih v postmodernih družbah. Kakšne so te spremembe, raziskuje monografija Prehod v odraslost: sodobni trendi in raziskave, o kateri smo se v tokratnih Glasovi svetov pogovarjali s psihologinjama prof. dr. Melito Puklek Levpušček in dr. Mojco Poredoš. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Življenje v sodobnih družbah ni preprosto. Nabor znanj in spretnosti, ki ga zahteva kompetentno udejstvovanje na najrazličnejših področjih, od poklicnega življenja do prostočasnih dejavnosti, se zdi brez kraja. Tudi digitalizacija in spletne platforme močno spreminjajo tako samo komuniciranje kot tudi odnose med ljudmi. Po drugi strani so priložnosti za zaposlitev, ki bi ponudila ekonomske temelje samostojnemu življenju, skrajno negotove. Nič presenetljivo tako ni, da poteka osamosvajanje mladih danes mnogo počasneje kot nekoč in da te spremembe – vsaj v določeni meri – vplivajo tudi na psihološko oblikovanje mladih v postmodernih družbah. Kakšne so te spremembe, raziskuje monografija Prehod v odraslost: sodobni trendi in raziskave, o kateri smo se v tokratnih Glasovi svetov pogovarjali s psihologinjama prof. dr. Melito Puklek Levpušček in dr. Mojco Poredoš. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Glasovi svetov
Sredi marca se v Ljubljani začenja 21. Dokufilmfest. Poleg še čisto svežih dokumentarnih filmov z vseh koncev sveta si ljubiteljice in ljubitelji sedme umetnosti v kontekstu letošnjega festivala lahko ogledajo tudi obsežno retrospektivo dokumentarcev legendarnega nemškega režiserja Wernerja Herzoga. Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov tudi mi spraševali, kdo pravzaprav je Werner Herzog in kako nas nagovarjajo njegova dela. Odgovore nam je pomagal iskati filmski kritik, selektor letošnjega Dokufilmfesta in vodja filmskega programa ljubljanskega Cankarjevega doma, Simon Popek. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: naslovnica knjige intervjujev z Wernerjem Herzogom, ki jo je pripravil Paul Cronin (Goran Dekleva)
Sredi marca se v Ljubljani začenja 21. Dokufilmfest. Poleg še čisto svežih dokumentarnih filmov z vseh koncev sveta si ljubiteljice in ljubitelji sedme umetnosti v kontekstu letošnjega festivala lahko ogledajo tudi obsežno retrospektivo dokumentarcev legendarnega nemškega režiserja Wernerja Herzoga. Zato smo se v tokratnih Glasovih svetov tudi mi spraševali, kdo pravzaprav je Werner Herzog in kako nas nagovarjajo njegova dela. Odgovore nam je pomagal iskati filmski kritik, selektor letošnjega Dokufilmfesta in vodja filmskega programa ljubljanskega Cankarjevega doma, Simon Popek. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: naslovnica knjige intervjujev z Wernerjem Herzogom, ki jo je pripravil Paul Cronin (Goran Dekleva)
Glasovi svetov
Indijska konoplja oziroma pripravki iz nje se v medicini vse bolj uveljavljajo, toda zaradi nedorečene zakonodaje in pomanjkljivega nadzora je v praksi situacija za bolnike vse prej kot idealna. Pa bi lahko, če bi to želeli, zanje mnogo ustrezneje poskrbeli. Raziskave, ki v zadnjih letih vse intenzivneje potekajo po vsem svetu, odkrivajo številne koristne in blagodejne lastnosti kanabinoidov, poglablja pa se tudi razumevanje mehanizmov, ki se skrivajo za njihovo učinkovitostjo. Kanabinoidi se danes uporabljajo za blaženje simptomov bolezni, kot sta epilepsija in multipla skleroza, pomagajo lahko bolnikom z avtizmom, vse bolj pa se kaže tudi, da so lahko zelo koristni tudi pri boju z rakom. O najnovejših spoznanjih na področju raziskav kanabinoidov in zdravljenja raka, smo se v Glasovih svetov pogovarjali s prof. dr. Tamaro Lah Turnšek in doc. dr. Tanjo Bagar. Foto: Pixabay/7thDwarf
Indijska konoplja oziroma pripravki iz nje se v medicini vse bolj uveljavljajo, toda zaradi nedorečene zakonodaje in pomanjkljivega nadzora je v praksi situacija za bolnike vse prej kot idealna. Pa bi lahko, če bi to želeli, zanje mnogo ustrezneje poskrbeli. Raziskave, ki v zadnjih letih vse intenzivneje potekajo po vsem svetu, odkrivajo številne koristne in blagodejne lastnosti kanabinoidov, poglablja pa se tudi razumevanje mehanizmov, ki se skrivajo za njihovo učinkovitostjo. Kanabinoidi se danes uporabljajo za blaženje simptomov bolezni, kot sta epilepsija in multipla skleroza, pomagajo lahko bolnikom z avtizmom, vse bolj pa se kaže tudi, da so lahko zelo koristni tudi pri boju z rakom. O najnovejših spoznanjih na področju raziskav kanabinoidov in zdravljenja raka, smo se v Glasovih svetov pogovarjali s prof. dr. Tamaro Lah Turnšek in doc. dr. Tanjo Bagar. Foto: Pixabay/7thDwarf
Glasovi svetov
Ko je govora o umetnosti, ko je treba misliti, analizirati in interpretirati umetniško ustvarjanje in umetniška dela, ne Marx ne klasični marksizem nista na najboljšem glasu. Kolikor namreč velja, da so velikega teoretika historičnega materializma zaposlovala predvsem vprašanja proizvodnih sil in proizvodnih odnosov, kolikor torej velja, da je celoto človeške eksistence mislil malodane izključno skozi prizmo materialnih pogojev naših življenj, toliko naj bi bila vprašanja umetnosti nekako sekundarna, manj pomembna, zlahka razložljiva že na podlagi širše socioekonomske razčlembe družbe, v kateri nastajajo. Toda tako branje Marxa je slej ko prej prekratko. Marksistične misli o umetnosti ni mogoče kratko malo reducirati na klišejske predstave o statičnem odnosu med bazo in nadstavbo, po katerem naj bi družbeno-ekonomski odnosi enosmerno določali produkte duha, ki naj bi potemtakem realnost, sredi katere nastajajo, le bolj ali manj posrečeno zrcalili oziroma reproducirali. Danes se pač jasneje zavedamo, da je to razmerje bolj dinamično, posebej umetnost pa more dominantne družbene in ekonomske odnose tudi spodkopavati. Poleg tega pa so nekatere Marxove misli o umetnosti v luči globalizacijskih procesov, ki jih leta 2019 lahko spremljamo povsod okrog sebe, videti naravnost preroške. Tako je, na primer, že v Komunističnem manifestu pred dobrim poldrugim stoletjem skupaj s Friedrichom Engelsom zapisal tele stavke: »Buržoazija je s svojo eksploatacijo svetovnega trga napravila proizvodnjo in potrošnjo vseh dežel kozmopolitično. V veliko žalost reakcionarjev je industriji izpodmaknila nacionalna tla. […] In kakor je na področju materialne, tako je tudi na področju duhovne proizvodnje! Duhovni proizvodi posameznih narodov postajajo splošna last. Nacionalna enostranost in omejenost postajata vedno bolj nemogoči, in iz mnogih nacionalnih in lokalnih književnosti nastaja svetovna književnost.« Očitno je torej, da nam Marx in marksizem le lahko ponudita plodne iztočnice za analizo umetnostnih praks in del – od vprašanja umetnosti kot avtonomne družbene prakse, prek vprašanja, kako globalni oder, na katerem stoji umetnost danes, vpliva na njene oblike in sporočilne poudarke, do vprašanja, zakaj umetniška dela niso nikoli samo papagajski izraz vladajoče ideologije. In prav teh in drugih sorodnih vprašanj smo se lotili v tokratnih Glasovih. Pri tem nam je pomagal sociolog in marksist dr. Marko Kržan. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: mozaik Aleksandra Dejneka na postaji Majakovskega na moskovskem metroju, 1938 (Goran Dekleva)
Ko je govora o umetnosti, ko je treba misliti, analizirati in interpretirati umetniško ustvarjanje in umetniška dela, ne Marx ne klasični marksizem nista na najboljšem glasu. Kolikor namreč velja, da so velikega teoretika historičnega materializma zaposlovala predvsem vprašanja proizvodnih sil in proizvodnih odnosov, kolikor torej velja, da je celoto človeške eksistence mislil malodane izključno skozi prizmo materialnih pogojev naših življenj, toliko naj bi bila vprašanja umetnosti nekako sekundarna, manj pomembna, zlahka razložljiva že na podlagi širše socioekonomske razčlembe družbe, v kateri nastajajo. Toda tako branje Marxa je slej ko prej prekratko. Marksistične misli o umetnosti ni mogoče kratko malo reducirati na klišejske predstave o statičnem odnosu med bazo in nadstavbo, po katerem naj bi družbeno-ekonomski odnosi enosmerno določali produkte duha, ki naj bi potemtakem realnost, sredi katere nastajajo, le bolj ali manj posrečeno zrcalili oziroma reproducirali. Danes se pač jasneje zavedamo, da je to razmerje bolj dinamično, posebej umetnost pa more dominantne družbene in ekonomske odnose tudi spodkopavati. Poleg tega pa so nekatere Marxove misli o umetnosti v luči globalizacijskih procesov, ki jih leta 2019 lahko spremljamo povsod okrog sebe, videti naravnost preroške. Tako je, na primer, že v Komunističnem manifestu pred dobrim poldrugim stoletjem skupaj s Friedrichom Engelsom zapisal tele stavke: »Buržoazija je s svojo eksploatacijo svetovnega trga napravila proizvodnjo in potrošnjo vseh dežel kozmopolitično. V veliko žalost reakcionarjev je industriji izpodmaknila nacionalna tla. […] In kakor je na področju materialne, tako je tudi na področju duhovne proizvodnje! Duhovni proizvodi posameznih narodov postajajo splošna last. Nacionalna enostranost in omejenost postajata vedno bolj nemogoči, in iz mnogih nacionalnih in lokalnih književnosti nastaja svetovna književnost.« Očitno je torej, da nam Marx in marksizem le lahko ponudita plodne iztočnice za analizo umetnostnih praks in del – od vprašanja umetnosti kot avtonomne družbene prakse, prek vprašanja, kako globalni oder, na katerem stoji umetnost danes, vpliva na njene oblike in sporočilne poudarke, do vprašanja, zakaj umetniška dela niso nikoli samo papagajski izraz vladajoče ideologije. In prav teh in drugih sorodnih vprašanj smo se lotili v tokratnih Glasovih. Pri tem nam je pomagal sociolog in marksist dr. Marko Kržan. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: mozaik Aleksandra Dejneka na postaji Majakovskega na moskovskem metroju, 1938 (Goran Dekleva)
Glasovi svetov
Ob koncu 16. stoletja je bila dežela vzhajajočega sonca globoko v krizi. Centralna oblast, ki sta jo poosebljala cesar in šogun, nekakšen japonski vojaški diktator, že dolgo ni imela omembe vredne moči, frakcijski spopadi med različnimi močnimi fevdalnimi gospodi, ki so hitro sklepali in še hitreje prelamljali taktična zavezništva, pa so v stoletju in pol nenehnega bojevanja Japonsko spravili na rob ekonomskega, vojaškega in političnega kolapsa. A potem se je nenadoma vse obrnilo. Trije nadvse nadarjeni voditelji – Oda Nobunaga, Toyotomi Hideyoshi ter Tokugawa Ieyasu – so uspeli v teku treh, štirih kratkih desetletij Japonsko vojaško in politično unificirati, no, Tokugawa Ieyasu pa je navsezadnje položil temelje novemu, nadvse učinkovitemu političnemu, družbenemu in gospodarskemu režimu, ki je deželo vzhajajočega sonca nato uspešno obvladoval nadaljnjega četrt tisočletja. Po letu 1600 je Japonska tako – proti vsem pričakovanjem – stopila v novo obdobje svoje zgodovine, v obdobje Edo, in uživala dobrih 250 let miru, stabilnosti in blaginje, ki po sodbi današnjih zgodovinarjev predstavlja vrhunec japonske klasične civilizacije, nekakšen zlati vek, ki je v zakladnico človeške civilizacije med drugim prispeval Bashove haikuje in Hokusajeve lesoreze, gledališče kabuki in čajno ceremonijo. Toda: kaj natanko je treba storiti, da se iz kaosa vojne rodi mir? Kaj je treba storiti, da tak mir nato traja in traja? In ne nazadnje: zakaj se je to, v marsičem srečno obdobje japonske zgodovine navsezadnje moralo končati? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore nam je pomagal poiskati sociolog in japonolog, predavatelj na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luka Culiberg. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tokugawa Ieyasu, voditelj, ki je Japonsko popeljal v obdobje Edo (portret je v 17. stol. naslikal Kano Tan’yu) ; Wikipedia - javna last
Ob koncu 16. stoletja je bila dežela vzhajajočega sonca globoko v krizi. Centralna oblast, ki sta jo poosebljala cesar in šogun, nekakšen japonski vojaški diktator, že dolgo ni imela omembe vredne moči, frakcijski spopadi med različnimi močnimi fevdalnimi gospodi, ki so hitro sklepali in še hitreje prelamljali taktična zavezništva, pa so v stoletju in pol nenehnega bojevanja Japonsko spravili na rob ekonomskega, vojaškega in političnega kolapsa. A potem se je nenadoma vse obrnilo. Trije nadvse nadarjeni voditelji – Oda Nobunaga, Toyotomi Hideyoshi ter Tokugawa Ieyasu – so uspeli v teku treh, štirih kratkih desetletij Japonsko vojaško in politično unificirati, no, Tokugawa Ieyasu pa je navsezadnje položil temelje novemu, nadvse učinkovitemu političnemu, družbenemu in gospodarskemu režimu, ki je deželo vzhajajočega sonca nato uspešno obvladoval nadaljnjega četrt tisočletja. Po letu 1600 je Japonska tako – proti vsem pričakovanjem – stopila v novo obdobje svoje zgodovine, v obdobje Edo, in uživala dobrih 250 let miru, stabilnosti in blaginje, ki po sodbi današnjih zgodovinarjev predstavlja vrhunec japonske klasične civilizacije, nekakšen zlati vek, ki je v zakladnico človeške civilizacije med drugim prispeval Bashove haikuje in Hokusajeve lesoreze, gledališče kabuki in čajno ceremonijo. Toda: kaj natanko je treba storiti, da se iz kaosa vojne rodi mir? Kaj je treba storiti, da tak mir nato traja in traja? In ne nazadnje: zakaj se je to, v marsičem srečno obdobje japonske zgodovine navsezadnje moralo končati? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratnih Glasovih svetov. Odgovore nam je pomagal poiskati sociolog in japonolog, predavatelj na Oddelku za azijske študije ljubljanske Filozofske fakultete, dr. Luka Culiberg. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: Tokugawa Ieyasu, voditelj, ki je Japonsko popeljal v obdobje Edo (portret je v 17. stol. naslikal Kano Tan’yu) ; Wikipedia - javna last
Glasovi svetov
Ob 75-letnici tragičnega dogodka, ko je 29. januarja 1944 na Narodno in univerzitetno knjižnico strmoglavilo nemško poštno letalo ter močno poškodovalo komaj zgrajeni Plečnikov 'ponos Ljubljane', z razstavo Plečnikov NUK, avtor Žiga Cerkvenik osvetljuje dolgoletna prizadevanja za gradnjo univerzitetne knjižnice. Na razstavi so prikazani tudi izbrani Plečnikovi načrti, osredotoča pa se na življenje knjižnice med 2. svetovno vojno, s poudarkom na tragični letalski nesreči. O razstavi, življenju in pomenu knjižnic ter knjižničarjev pa seveda tudi o mojstru arhitektu Jožetu Plečniku, se bomo v tokratni oddaji pogovarjali z avtorjem razstave in kustosinjo Plečnikove hiše, Ano Porok. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Ob 75-letnici tragičnega dogodka, ko je 29. januarja 1944 na Narodno in univerzitetno knjižnico strmoglavilo nemško poštno letalo ter močno poškodovalo komaj zgrajeni Plečnikov 'ponos Ljubljane', z razstavo Plečnikov NUK, avtor Žiga Cerkvenik osvetljuje dolgoletna prizadevanja za gradnjo univerzitetne knjižnice. Na razstavi so prikazani tudi izbrani Plečnikovi načrti, osredotoča pa se na življenje knjižnice med 2. svetovno vojno, s poudarkom na tragični letalski nesreči. O razstavi, življenju in pomenu knjižnic ter knjižničarjev pa seveda tudi o mojstru arhitektu Jožetu Plečniku, se bomo v tokratni oddaji pogovarjali z avtorjem razstave in kustosinjo Plečnikove hiše, Ano Porok. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Glasovi svetov
Za britanski parlament pravijo, da je v globalnem merilu zibelka vseh demokratičnih institucij, njihov pravzor. V zgodovini je marsikdaj igral pomembno, celo ključno vlogo in sprejemal odločitve, ki so pomagale do temeljev preobraziti svet. Ko je, denimo, v 16. stoletju znameniti kralj Henrik VIII. iskal način, kako se – nasprotovanju papeža navkljub – ločiti od prve žene, Katarine, in se vnovič poročiti z Anne Boleyn, mu je na pomoč priskočil prav parlament in ga razglasil za poglavarja državne, anglikanske cerkve. Slavna zgodovina britanskega parlamenta se nadaljuje v 17. stoletju, ko je vojska v njegovem imenu s prestola strmoglavila dinastijo Stuart, pa v 18. in 19. stoletju, ko je bilo treba sprejemati ključne politične odločitve, ki so pospeševale dva kolosalna procesa – kolonializem in industrializacijo. V prvi polovici 20. stoletja, ko je v večini evropskih držav demokracijo zamenjala avtokratska, pogosto celo fašistična oblast, je britanski parlament pred očmi svetovne javnosti zanesljivo igral vlogo branika demokratične politične kulture. Britanski parlament, skratka, ni le še ena institucija v vrsti drugih. A tega bi danes, ko spremljamo politično krizo, ki je zajela Združeno kraljestvo po referendumu o izstopu Britanije iz Evropske Unije, ne uganili nujno. Kako je mogoče, da parlament ne more presekati gordijskega vozla, ki se mu reče brexit? Je za to preprosto kriva generacija majhnih in malenkostnih politikov – ali pa so vzroki vendarle globlje, strukturne narave, povezani pač z načinom, kako je ustrojeno politično življenje v Veliki Britaniji? Če drži ta, druga možnost, tedaj si velja podrobneje ogledati naravo britanske demokracije, naravo britanskega parlamentarizma. In prav tega smo se lotili v tokratnih Glasovih svetov. V tem kontekstu smo pred mikrofonom gostili politologinjo, predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner, ki prav te dni čaka na izid Britanske demokracije, svoje nove knjige, študije, ki govori, kakor pove že njen naslov, natanko o političnem sistemu, ki je v veljavi na Otoku. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Westminstrska palača, poslopje britanskega parlamenta v Londonu (luxstorm/Pixabay)
Za britanski parlament pravijo, da je v globalnem merilu zibelka vseh demokratičnih institucij, njihov pravzor. V zgodovini je marsikdaj igral pomembno, celo ključno vlogo in sprejemal odločitve, ki so pomagale do temeljev preobraziti svet. Ko je, denimo, v 16. stoletju znameniti kralj Henrik VIII. iskal način, kako se – nasprotovanju papeža navkljub – ločiti od prve žene, Katarine, in se vnovič poročiti z Anne Boleyn, mu je na pomoč priskočil prav parlament in ga razglasil za poglavarja državne, anglikanske cerkve. Slavna zgodovina britanskega parlamenta se nadaljuje v 17. stoletju, ko je vojska v njegovem imenu s prestola strmoglavila dinastijo Stuart, pa v 18. in 19. stoletju, ko je bilo treba sprejemati ključne politične odločitve, ki so pospeševale dva kolosalna procesa – kolonializem in industrializacijo. V prvi polovici 20. stoletja, ko je v večini evropskih držav demokracijo zamenjala avtokratska, pogosto celo fašistična oblast, je britanski parlament pred očmi svetovne javnosti zanesljivo igral vlogo branika demokratične politične kulture. Britanski parlament, skratka, ni le še ena institucija v vrsti drugih. A tega bi danes, ko spremljamo politično krizo, ki je zajela Združeno kraljestvo po referendumu o izstopu Britanije iz Evropske Unije, ne uganili nujno. Kako je mogoče, da parlament ne more presekati gordijskega vozla, ki se mu reče brexit? Je za to preprosto kriva generacija majhnih in malenkostnih politikov – ali pa so vzroki vendarle globlje, strukturne narave, povezani pač z načinom, kako je ustrojeno politično življenje v Veliki Britaniji? Če drži ta, druga možnost, tedaj si velja podrobneje ogledati naravo britanske demokracije, naravo britanskega parlamentarizma. In prav tega smo se lotili v tokratnih Glasovih svetov. V tem kontekstu smo pred mikrofonom gostili politologinjo, predavateljico na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, dr. Danico Fink Hafner, ki prav te dni čaka na izid Britanske demokracije, svoje nove knjige, študije, ki govori, kakor pove že njen naslov, natanko o političnem sistemu, ki je v veljavi na Otoku. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Westminstrska palača, poslopje britanskega parlamenta v Londonu (luxstorm/Pixabay)
Glasovi svetov
Sredi tega meseca so v njujorškem Muzeju moderne umetnosti zaprli razstavo Towards A Concrete Utopia oziroma v približnem prevodu H konkretni/betonski utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji med letoma 1948 in 1980. Razstava, ki je bila odprta kar pol leta, je bila izredno odmevna. Kritiki niso skoparili ne z navdušenjem nad samo kakovostjo predstavljene arhitekture in urbanističnih rešitev, ne s poglobljenimi razmisleki o tem, kako lahko jugoslovanske arhitekturne rešitve z drugačnega zornega kota osvetlijo nekatere današnje družbene probleme. Kako pomembna je umestitev jugoslovanskega modernizma na svetovni arhitekturni zemljevid in kakšna je njena vrednost in pomen za nas, ki z njo vsakodnevno živimo, smo se v Glasovih svetov pogovarjali z direktorjem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevžem Čelikom, dr. Niko Grabar s fakultete za arhitekturo in umetnostno zgodovinarka prof. dr. Beti Žerovc z ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: arhiv MAO
Sredi tega meseca so v njujorškem Muzeju moderne umetnosti zaprli razstavo Towards A Concrete Utopia oziroma v približnem prevodu H konkretni/betonski utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji med letoma 1948 in 1980. Razstava, ki je bila odprta kar pol leta, je bila izredno odmevna. Kritiki niso skoparili ne z navdušenjem nad samo kakovostjo predstavljene arhitekture in urbanističnih rešitev, ne s poglobljenimi razmisleki o tem, kako lahko jugoslovanske arhitekturne rešitve z drugačnega zornega kota osvetlijo nekatere današnje družbene probleme. Kako pomembna je umestitev jugoslovanskega modernizma na svetovni arhitekturni zemljevid in kakšna je njena vrednost in pomen za nas, ki z njo vsakodnevno živimo, smo se v Glasovih svetov pogovarjali z direktorjem Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Matevžem Čelikom, dr. Niko Grabar s fakultete za arhitekturo in umetnostno zgodovinarka prof. dr. Beti Žerovc z ljubljanske Filozofske fakultete. Oddajo je pripravila Nina Slaček. Foto: arhiv MAO
Glasovi svetov
Tehnološki napredek v minulih letih je izjemen, nove tehnologije vstopajo v naša vsakdanja življenja in jih korenito spreminjajo. Trende in nove domislice vsako leto predstavi CES, največji in najpomembnejši sejem zabavne elektronike, ki januarja poteka v Las Vegasu in je svoja vrata zaprl minuli teden. V tokratni oddaji bomo govorili o tehnoloških novostih, kako hitro se primejo, kdaj gredo v pozabo, kaj razvijajo glavni igralci na področju sodobne zabavne elektronike in ali iščejo tudi rešitve za naše največje skrbi kot so zasebnost, demokracija in nasilje. Kdo so zmagovalci in kdo poraženci tehnološkega napredka? Gostje: Tehnološki novinar Matjaž Ropret, pionir internetne umetnosti Vuk Ćosić in podjetnik Darko Dujič. Pripravlja Urška Henigman.
Tehnološki napredek v minulih letih je izjemen, nove tehnologije vstopajo v naša vsakdanja življenja in jih korenito spreminjajo. Trende in nove domislice vsako leto predstavi CES, največji in najpomembnejši sejem zabavne elektronike, ki januarja poteka v Las Vegasu in je svoja vrata zaprl minuli teden. V tokratni oddaji bomo govorili o tehnoloških novostih, kako hitro se primejo, kdaj gredo v pozabo, kaj razvijajo glavni igralci na področju sodobne zabavne elektronike in ali iščejo tudi rešitve za naše največje skrbi kot so zasebnost, demokracija in nasilje. Kdo so zmagovalci in kdo poraženci tehnološkega napredka? Gostje: Tehnološki novinar Matjaž Ropret, pionir internetne umetnosti Vuk Ćosić in podjetnik Darko Dujič. Pripravlja Urška Henigman.
Glasovi svetov
Japonska je konec leta 2018 sporočila, da se umika iz Mednarodne komisije za kitolov in julija 2019 ponovno začenja s komercialnim lovom na kite. Odločitev je takoj naletela na odziv mednarodne skupnosti; oglasili so se politiki, strokovnjaki in okoljevarstveniki, v medijih so se pojavile fotografije trpečih živali in okrvavljenega morja. Poteza japonske vlade je prišla ravno v trenutku, ko Mednarodno komisijo za kitolov vodi Slovenija. Pogovarjali smo se z biologom Andrejem Bibičem, ki predseduje Komisiji. Pravi, da so razprave o kitolovu le težko samo racionalne, vedno so tudi zelo čustvene. Z oddajo Glasovi svetov bomo tokrat posegli v razpravo o upravičenosti in smotrnosti kitolova. Vprašali se bomo, kakšne bodo posledice japonske odločitve. Kakšen življenjski prostor za kite in delfine so morja in oceani enaindvajsetega stoletja? In katere so nevarnosti, ki ogrožajo njihov obstoj? Gosta oddaje bosta biologa Andrej Bibič in Tilen Genov, ki je član znanstvenega odbora Komisije. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: Sea Shepherd & Marianna Baldo
Japonska je konec leta 2018 sporočila, da se umika iz Mednarodne komisije za kitolov in julija 2019 ponovno začenja s komercialnim lovom na kite. Odločitev je takoj naletela na odziv mednarodne skupnosti; oglasili so se politiki, strokovnjaki in okoljevarstveniki, v medijih so se pojavile fotografije trpečih živali in okrvavljenega morja. Poteza japonske vlade je prišla ravno v trenutku, ko Mednarodno komisijo za kitolov vodi Slovenija. Pogovarjali smo se z biologom Andrejem Bibičem, ki predseduje Komisiji. Pravi, da so razprave o kitolovu le težko samo racionalne, vedno so tudi zelo čustvene. Z oddajo Glasovi svetov bomo tokrat posegli v razpravo o upravičenosti in smotrnosti kitolova. Vprašali se bomo, kakšne bodo posledice japonske odločitve. Kakšen življenjski prostor za kite in delfine so morja in oceani enaindvajsetega stoletja? In katere so nevarnosti, ki ogrožajo njihov obstoj? Gosta oddaje bosta biologa Andrej Bibič in Tilen Genov, ki je član znanstvenega odbora Komisije. Pred radijski mikrofon ju je povabil Iztok Konc. Foto: Sea Shepherd & Marianna Baldo
Glasovi svetov
Rusko-ukrajinski konflikt, ki sicer traja že vse od marca 2014, ko so ruske sile zasedle polotok Krim, je v minulem letu dobil nove pospeške. Med temi gotovo velja izpostaviti tudi verski razkol med Moskvo in Kijevom. 11. oktobra lani je namreč carigrajski ekumenski patriarhat uradno izrazil namero priznati avtokefalnost – se pravi: samostojnost – Ukrajinske pravoslavne cerkve. To je seveda razveselilo ukrajinsko vlado in številne ukrajinske škofe, ki so si že dolgo prizadevali za priznanje avtokefalnosti. Po drugi strani pa je ta razvoj dogodkov, menda ne nepričakovano, strahovito ujezil cerkvene oblasti v Moskvi, saj je tamkajšnji patriarhat vendarle imel uradno jurisdikcijo nad cerkvenim življenjem v Ukrajini vse od konca 17. stoletja. V Moskvi se tako niso odločili le ignorirati ukrajinske avtokefalnosti, temveč so 15. oktobra kratko malo prekinili vse stike s patriarhom v Carigradu. No, ukrajinski predsednik Porošenko pa celo trdi, da je bil novembrski incident v Azovskem morju med rusko in ukrajinsko mornarico izzvan z implicitnim namenom preprečiti predstavnikom kijevskih cerkvenih in posvetnih oblasti odpotovati v Istanbul in prejeti dokumente, ki potrjujejo vzpostavitev avtokefalne Ukrajinske pravoslavne cerkve. Ali to drži ali ne, je slej ko prej stvar debate, očitno pa je, da je spor med Moskvo in Kijevom zdaj dobil še religiozno razsežnost. V tokratnih Glasovih svetov smo se zato posvetili vprašanju, kakšen je pravzaprav bil dolga stoletja trajajoči zgodovinski proces, ki je privedel do tega, da je pravoslavje, ki je v širjave Belorusije, Rusije in Ukrajine prišlo prek Kijeva in Kijevske države v 10. stoletju in ki je dolgo časa predstavljalo skupni temelj duhovnega, kulturnega in intelektualnega življenja na celotnem vzhodu stare celine, zdaj zastavek krvavega spora med največjima slovanskima državama. Pri pojasnjevanju teh procesov nam bo v pomoč naš tokratni gost, zgodovinar, teolog in rusist, dr. Simon Malmenvall.
Rusko-ukrajinski konflikt, ki sicer traja že vse od marca 2014, ko so ruske sile zasedle polotok Krim, je v minulem letu dobil nove pospeške. Med temi gotovo velja izpostaviti tudi verski razkol med Moskvo in Kijevom. 11. oktobra lani je namreč carigrajski ekumenski patriarhat uradno izrazil namero priznati avtokefalnost – se pravi: samostojnost – Ukrajinske pravoslavne cerkve. To je seveda razveselilo ukrajinsko vlado in številne ukrajinske škofe, ki so si že dolgo prizadevali za priznanje avtokefalnosti. Po drugi strani pa je ta razvoj dogodkov, menda ne nepričakovano, strahovito ujezil cerkvene oblasti v Moskvi, saj je tamkajšnji patriarhat vendarle imel uradno jurisdikcijo nad cerkvenim življenjem v Ukrajini vse od konca 17. stoletja. V Moskvi se tako niso odločili le ignorirati ukrajinske avtokefalnosti, temveč so 15. oktobra kratko malo prekinili vse stike s patriarhom v Carigradu. No, ukrajinski predsednik Porošenko pa celo trdi, da je bil novembrski incident v Azovskem morju med rusko in ukrajinsko mornarico izzvan z implicitnim namenom preprečiti predstavnikom kijevskih cerkvenih in posvetnih oblasti odpotovati v Istanbul in prejeti dokumente, ki potrjujejo vzpostavitev avtokefalne Ukrajinske pravoslavne cerkve. Ali to drži ali ne, je slej ko prej stvar debate, očitno pa je, da je spor med Moskvo in Kijevom zdaj dobil še religiozno razsežnost. V tokratnih Glasovih svetov smo se zato posvetili vprašanju, kakšen je pravzaprav bil dolga stoletja trajajoči zgodovinski proces, ki je privedel do tega, da je pravoslavje, ki je v širjave Belorusije, Rusije in Ukrajine prišlo prek Kijeva in Kijevske države v 10. stoletju in ki je dolgo časa predstavljalo skupni temelj duhovnega, kulturnega in intelektualnega življenja na celotnem vzhodu stare celine, zdaj zastavek krvavega spora med največjima slovanskima državama. Pri pojasnjevanju teh procesov nam bo v pomoč naš tokratni gost, zgodovinar, teolog in rusist, dr. Simon Malmenvall.
Glasovi svetov
Trgovinska vojna, ki se je v preteklem letu razbohotila med dvema največjima gospodarstvoma sveta, Združenimi državami Amerike in Kitajsko, bo letos brez dvoma pomembno določala koordinate gospodarskih trendov po vsem svetu. Načelni povod zanjo – veliko neravnovesje v blagovni menjavi med državama. Kot po nekakšnem zgodovinskem paradoksu se je Kitajska nekoč že znašla v podobni situaciji, ko je neprimerljivo več izvažala kot uvažala. Angleži so namreč v 19. stoletju iz Kitajske tovorili ogromne količine čaja ter še nekaj svile in porcelana, Kitajcev pa zahodni izdelki sploh niso zanimali. Vse dokler ni angleška prodajna uspešnica na kitajskem trgu postal opij. Opijska epidemija je postala pereč problem za celotno kitajsko družbo, toda ko se je cesarski dvor vendarle resno lotil prepovedane trgovine z opijem, je Velika Britanija v imenu zaščite svobodne trgovine Kitajski napovedala vojno. Opijske vojne so dodobra razgalile vojaško in tehnološko zaostalost vase zaprtega kitajskega cesarstva in Kitajsko spravile v polkolonialno odvisnost, ki je boleče zarezala v kitajsko samopodobo. O opijskih vojnah ter o razlogih, ki so do njih pripeljali, se je v Glasovih svetov s sinologom, prof. dr. Mitjo Sajetom pogovarjala Nina Slaček.
Trgovinska vojna, ki se je v preteklem letu razbohotila med dvema največjima gospodarstvoma sveta, Združenimi državami Amerike in Kitajsko, bo letos brez dvoma pomembno določala koordinate gospodarskih trendov po vsem svetu. Načelni povod zanjo – veliko neravnovesje v blagovni menjavi med državama. Kot po nekakšnem zgodovinskem paradoksu se je Kitajska nekoč že znašla v podobni situaciji, ko je neprimerljivo več izvažala kot uvažala. Angleži so namreč v 19. stoletju iz Kitajske tovorili ogromne količine čaja ter še nekaj svile in porcelana, Kitajcev pa zahodni izdelki sploh niso zanimali. Vse dokler ni angleška prodajna uspešnica na kitajskem trgu postal opij. Opijska epidemija je postala pereč problem za celotno kitajsko družbo, toda ko se je cesarski dvor vendarle resno lotil prepovedane trgovine z opijem, je Velika Britanija v imenu zaščite svobodne trgovine Kitajski napovedala vojno. Opijske vojne so dodobra razgalile vojaško in tehnološko zaostalost vase zaprtega kitajskega cesarstva in Kitajsko spravile v polkolonialno odvisnost, ki je boleče zarezala v kitajsko samopodobo. O opijskih vojnah ter o razlogih, ki so do njih pripeljali, se je v Glasovih svetov s sinologom, prof. dr. Mitjo Sajetom pogovarjala Nina Slaček.
Glasovi svetov
Na državnem pogrebu Edvarda Kocbeka novembra 1981, je Milan Kučan, ki je govoril v imenu tedanje oblasti, izrekel oceno, da Kocbek kot protagonist slovenske politike 20. stoletja ni imel srečne roke. Na prvi pogled se zdi, da je imel Kučan še kako prav – Kocbek je večji del svojega udejstvovanja v politični areni pač preživel kot obstranec, brez odločujočega vpliva na potek dogodkov. Od sredine tridesetih let, ko je z odločno gesto prvikrat stopil na oder slovenskega javnega življenja in jasno obsodil koketiranje Cerkve s Francovimi fašistoidnimi uporniki v Španiji, do sredine sedemdesetih, ko je prvi odkrito spregovoril o množičnem povojnem poboju domobrancev, se je namreč vedno znova zapletal v ostre spore tako rekoč z vsemi centri družbeno-politične moči na Slovenskem. V številnih krogih je zato postal persona non grata, posebej prelom s partijo pa je bil zanj, kot vemo, usoden, saj ga je zaradi tega doletel nekakšen notranji izgon, potopitev v zapovedan molk, spričo katerega niti svoje poezije dolgo ni smel objavljati. Je s tem rečeno vse? Smemo Kocbeka politika, kolikor pač ni imel srečne roke, preprosto prepustiti zgodovinski pozabi in se raje posvetiti njegovemu književnemu opusu, ki danes velja za enega najbolj dovršenih v zgodovini slovenske literature? Ali pa je, nasprotno, celo v Kocbekovi nesrečni, nepraktični, nekonformistični politični drži nekaj pertinentnega, nekaj živega, nekaj, kar nas lahko navdihuje, ko gradimo skupno življenje v suvereni nacionalni državi, za katero smo se odločili pred 28 leti? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih, prazničnih Glasovih svetov. Pri iskanju odgovora nam je pomagala filozofinja, sociologinja in publicistka dr. Spomenka Hribar, ki je tako o Kocbeku politiku kakor o Kocbeku pesniku napisala več poglobljenih razprav. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Na državnem pogrebu Edvarda Kocbeka novembra 1981, je Milan Kučan, ki je govoril v imenu tedanje oblasti, izrekel oceno, da Kocbek kot protagonist slovenske politike 20. stoletja ni imel srečne roke. Na prvi pogled se zdi, da je imel Kučan še kako prav – Kocbek je večji del svojega udejstvovanja v politični areni pač preživel kot obstranec, brez odločujočega vpliva na potek dogodkov. Od sredine tridesetih let, ko je z odločno gesto prvikrat stopil na oder slovenskega javnega življenja in jasno obsodil koketiranje Cerkve s Francovimi fašistoidnimi uporniki v Španiji, do sredine sedemdesetih, ko je prvi odkrito spregovoril o množičnem povojnem poboju domobrancev, se je namreč vedno znova zapletal v ostre spore tako rekoč z vsemi centri družbeno-politične moči na Slovenskem. V številnih krogih je zato postal persona non grata, posebej prelom s partijo pa je bil zanj, kot vemo, usoden, saj ga je zaradi tega doletel nekakšen notranji izgon, potopitev v zapovedan molk, spričo katerega niti svoje poezije dolgo ni smel objavljati. Je s tem rečeno vse? Smemo Kocbeka politika, kolikor pač ni imel srečne roke, preprosto prepustiti zgodovinski pozabi in se raje posvetiti njegovemu književnemu opusu, ki danes velja za enega najbolj dovršenih v zgodovini slovenske literature? Ali pa je, nasprotno, celo v Kocbekovi nesrečni, nepraktični, nekonformistični politični drži nekaj pertinentnega, nekaj živega, nekaj, kar nas lahko navdihuje, ko gradimo skupno življenje v suvereni nacionalni državi, za katero smo se odločili pred 28 leti? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih, prazničnih Glasovih svetov. Pri iskanju odgovora nam je pomagala filozofinja, sociologinja in publicistka dr. Spomenka Hribar, ki je tako o Kocbeku politiku kakor o Kocbeku pesniku napisala več poglobljenih razprav. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: Goran Dekleva
Glasovi svetov
V Stockholmu in Oslu so slovesno podelili letošnje Nobelove nagrade. Nagrajenca za področje medicine in fiziologije, Američan Allison in Japonec Honja, sta s svojim raziskovalnim delom utrla pot novemu načinu zdravljenja raka – sodobni imunoterapiji. Ta je povzročila pravo revolucijo pri zdravljenju najbolj agresivnih rakavih obolenj. Letošnja Nobelova lavreata sta odkrila, kako lahko spodbudimo naš lastni imunski sistem, da sam ubije rakave celice, in razvila dve novi biološki zdravili, ki ju že uporabljamo za zdravljenje razsejanega malignega melanoma in pljučnega raka, nekaterih tumorjev ledvic ter sečnega mehurja, pa limfomov in nekaterih rakov glave ter vratu. Več o preboju, ki mnogim bolnikom občutno podaljša življenje, v tokratni oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: prof. dr. Maja Čemažar in prof. dr. Janja Ocvirk z Onkološkega inštituta v Ljubljani, prof. dr. Vladka Čurin Šerbec z Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino in prof. dr. Graham Pawelec z Univerze v nemškem Tübingenu. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Foto: Adam Baker/ Flickr, cc
V Stockholmu in Oslu so slovesno podelili letošnje Nobelove nagrade. Nagrajenca za področje medicine in fiziologije, Američan Allison in Japonec Honja, sta s svojim raziskovalnim delom utrla pot novemu načinu zdravljenja raka – sodobni imunoterapiji. Ta je povzročila pravo revolucijo pri zdravljenju najbolj agresivnih rakavih obolenj. Letošnja Nobelova lavreata sta odkrila, kako lahko spodbudimo naš lastni imunski sistem, da sam ubije rakave celice, in razvila dve novi biološki zdravili, ki ju že uporabljamo za zdravljenje razsejanega malignega melanoma in pljučnega raka, nekaterih tumorjev ledvic ter sečnega mehurja, pa limfomov in nekaterih rakov glave ter vratu. Več o preboju, ki mnogim bolnikom občutno podaljša življenje, v tokratni oddaji Glasovi svetov. Sodelujejo: prof. dr. Maja Čemažar in prof. dr. Janja Ocvirk z Onkološkega inštituta v Ljubljani, prof. dr. Vladka Čurin Šerbec z Zavoda Republike Slovenije za transfuzijsko medicino in prof. dr. Graham Pawelec z Univerze v nemškem Tübingenu. Pred radijski mikrofon jih je povabil Iztok Konc. Foto: Foto: Adam Baker/ Flickr, cc
Glasovi svetov
Pred časom je presenetila novica, da so znanstveniki našli 512 let starega grendlandskega morskega psa in s tem najstarejšega, živečega seveda, vretenčarja na svetu. Znani so tudi podatki o najstarejših drevesih na svetu kot so več kot 3500 let stara cipresa, ki raste v Čilu in pa dolgoživi bor iz Kalifornije, ki ima kar 4850 let. Osupljivo je, kako dolgoživi so. Zato nas bo v današnji oddaji zanimalo, kaj je tisto, zaradi česar nekatere živalske in rastlinske vrste doživijo metuzalemsko starost. Z nami so gostje, strokovnjaki: dr. Janko Božič, izredni profesor za področje etologije na Univerzi v Ljubljani, Biotehniški fakulteti, oddelku za biologijo, dr. Robert Brus, dendrolog, redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za gozdove in Petra Hrovatin, biologinja, tudi pedagoginja in vodnica iz ljubljanskega ZOO-ja.
Pred časom je presenetila novica, da so znanstveniki našli 512 let starega grendlandskega morskega psa in s tem najstarejšega, živečega seveda, vretenčarja na svetu. Znani so tudi podatki o najstarejših drevesih na svetu kot so več kot 3500 let stara cipresa, ki raste v Čilu in pa dolgoživi bor iz Kalifornije, ki ima kar 4850 let. Osupljivo je, kako dolgoživi so. Zato nas bo v današnji oddaji zanimalo, kaj je tisto, zaradi česar nekatere živalske in rastlinske vrste doživijo metuzalemsko starost. Z nami so gostje, strokovnjaki: dr. Janko Božič, izredni profesor za področje etologije na Univerzi v Ljubljani, Biotehniški fakulteti, oddelku za biologijo, dr. Robert Brus, dendrolog, redni profesor na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, na oddelku za gozdove in Petra Hrovatin, biologinja, tudi pedagoginja in vodnica iz ljubljanskega ZOO-ja.
Glasovi svetov
Že vso letošnjo jesen spremljamo novice o zaostrenih razmerah med Srbijo in Kosovom. Nazadnje, na primer, smo slišali o odločitvi uradne Prištine, da uvozne carinske dajatve na izdelke iz Srbije poveča za desetkrat. In če k temu prištejemo še raznovrstna poročila o policijskih racijah, političnih umorih in načrtih za vzpostavitev kosovske vojske, o čemer vse smo lahko brali samo v zadnjih nekaj mesecih, tedaj je jasno, da na Balkanu še vedno tli, da je stari srbsko-albanski spor še kako pri močeh, njegove razrešitve pa ni, kot se zdi, nikjer na obzorju. In vendar ne smemo misliti, da so napetosti v trikotniku med Beogradom, Prištino in Tirano edino naravno ali docela neizbežno stanje stvari. V tem smislu velja opozoriti, kakor v svoji monografiji Boj za Albanijo to stori tudi zgodovinar dr. Jurij Hadalin, raziskovalec na ljubljanskem Inštitutu za novejšo zgodovino in predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije, da so bili v zadnjem stoletju srbsko-albanski odnosi, odnosi med belim in črnim orlom torej, večino časa sicer res ledeni – a še zdaleč ne vselej tako. Med drugo svetovno vojno in v letih nemudoma po njej, denimo, so bili malodane prisrčni. Kakšna je torej kompleksna zgodovina, iz katere brsti grdi cvet današnjih napetosti med obema narodoma? – To vprašanje nas je zaposlovalo tudi v tokratnih Glasovih svetov, v katerih smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jurija Hadalina. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: etnični zemljevid Balkana okoli 1880 (Wikipedia)
Že vso letošnjo jesen spremljamo novice o zaostrenih razmerah med Srbijo in Kosovom. Nazadnje, na primer, smo slišali o odločitvi uradne Prištine, da uvozne carinske dajatve na izdelke iz Srbije poveča za desetkrat. In če k temu prištejemo še raznovrstna poročila o policijskih racijah, političnih umorih in načrtih za vzpostavitev kosovske vojske, o čemer vse smo lahko brali samo v zadnjih nekaj mesecih, tedaj je jasno, da na Balkanu še vedno tli, da je stari srbsko-albanski spor še kako pri močeh, njegove razrešitve pa ni, kot se zdi, nikjer na obzorju. In vendar ne smemo misliti, da so napetosti v trikotniku med Beogradom, Prištino in Tirano edino naravno ali docela neizbežno stanje stvari. V tem smislu velja opozoriti, kakor v svoji monografiji Boj za Albanijo to stori tudi zgodovinar dr. Jurij Hadalin, raziskovalec na ljubljanskem Inštitutu za novejšo zgodovino in predavatelj na koprski Fakulteti za humanistične študije, da so bili v zadnjem stoletju srbsko-albanski odnosi, odnosi med belim in črnim orlom torej, večino časa sicer res ledeni – a še zdaleč ne vselej tako. Med drugo svetovno vojno in v letih nemudoma po njej, denimo, so bili malodane prisrčni. Kakšna je torej kompleksna zgodovina, iz katere brsti grdi cvet današnjih napetosti med obema narodoma? – To vprašanje nas je zaposlovalo tudi v tokratnih Glasovih svetov, v katerih smo pred mikrofonom gostili prav dr. Jurija Hadalina. Z njim se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: etnični zemljevid Balkana okoli 1880 (Wikipedia)
Glasovi svetov
»Pri Plečniku se sveto ne navezuje zgolj na arhitektovo religioznost, ampak tudi na njegovo umetnost, na njegova osebna prepričanja, življenjske nazore in moralo. Ta področja so pri Plečniku vseskozi tesno prepletena, meja med njimi pa je pogosto težko določljiva. V luči pogostih razprav o potrebi po ločitvi Plečnikove vere in umetnosti velja torej najprej poudariti, da je našega velikega arhitekta težko razumeti, če omenjeni sferi obravnavamo ločeno. Tako vera kot umetnost sta za Plečnika sveti in mu pomenita iskanje najvišjega dobrega, moralno neoporečnega, nedotakljivega, lepega in ljubljenega," je o Plečnikovem pojmovanju svetega zapisal avtor razstave dr. Tomaž Jurca, ki bo s kustosinjo Plečnikove hiše Ano Porok, tokratni gost oddaje Glasovi svetov. Avtorica oddaje je Liana Buršič
»Pri Plečniku se sveto ne navezuje zgolj na arhitektovo religioznost, ampak tudi na njegovo umetnost, na njegova osebna prepričanja, življenjske nazore in moralo. Ta področja so pri Plečniku vseskozi tesno prepletena, meja med njimi pa je pogosto težko določljiva. V luči pogostih razprav o potrebi po ločitvi Plečnikove vere in umetnosti velja torej najprej poudariti, da je našega velikega arhitekta težko razumeti, če omenjeni sferi obravnavamo ločeno. Tako vera kot umetnost sta za Plečnika sveti in mu pomenita iskanje najvišjega dobrega, moralno neoporečnega, nedotakljivega, lepega in ljubljenega," je o Plečnikovem pojmovanju svetega zapisal avtor razstave dr. Tomaž Jurca, ki bo s kustosinjo Plečnikove hiše Ano Porok, tokratni gost oddaje Glasovi svetov. Avtorica oddaje je Liana Buršič
Glasovi svetov
Če so pesniki in pisatelji pred stoletji pisali z gosjim peresom pa nato z nalivnikom in, še pozneje, s pisalnim strojem, danes slej ko prej pišejo na računalnik. Seveda teh sprememb ne gre razumeti zgolj kot razvoj pisalnih pripomočkov, ampak raje v smislu tehnološke revolucije, ki v jedru spreminja načine pisanja, širjenja, branja in ne nazadnje razumevanja literature same. Email, blog in tvit odpirajo nove možnosti, kako se izraziti, kako oblikovati besedilo in kako poiskati bralsko občinstvo. In kolikor izkušnja vsakodnevnega življenja z novimi spletnimi tehnologijami spreminja samo strukturo našega občutenja sveta in dojemanja našega mesta v njem, toliko internet današnjim avtoricam in avtorjem ponuja tudi čisto novo snov, nove motive, nove teme, nove sporočilne poudarke. Kako se torej pod vplivom spletne revolucije spreminjajo tisočletne literarne prakse? - To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ki so potekali v neposrednem prenosu s 34. Slovenskega knjižnega sejma v ljubljanskem cankarjevem domu. Gostje oddaje so bili: kritik in urednik Aljoša Harlamov, pisatelj in urednik Robert Titan Felix in dramaturginja in spletna publicistka Eva Mahkovic. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)
Če so pesniki in pisatelji pred stoletji pisali z gosjim peresom pa nato z nalivnikom in, še pozneje, s pisalnim strojem, danes slej ko prej pišejo na računalnik. Seveda teh sprememb ne gre razumeti zgolj kot razvoj pisalnih pripomočkov, ampak raje v smislu tehnološke revolucije, ki v jedru spreminja načine pisanja, širjenja, branja in ne nazadnje razumevanja literature same. Email, blog in tvit odpirajo nove možnosti, kako se izraziti, kako oblikovati besedilo in kako poiskati bralsko občinstvo. In kolikor izkušnja vsakodnevnega življenja z novimi spletnimi tehnologijami spreminja samo strukturo našega občutenja sveta in dojemanja našega mesta v njem, toliko internet današnjim avtoricam in avtorjem ponuja tudi čisto novo snov, nove motive, nove teme, nove sporočilne poudarke. Kako se torej pod vplivom spletne revolucije spreminjajo tisočletne literarne prakse? - To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov, ki so potekali v neposrednem prenosu s 34. Slovenskega knjižnega sejma v ljubljanskem cankarjevem domu. Gostje oddaje so bili: kritik in urednik Aljoša Harlamov, pisatelj in urednik Robert Titan Felix in dramaturginja in spletna publicistka Eva Mahkovic. Z njimi se je pogovarjal Goran Dekleva. foto: geralt (Pixabay)
Glasovi svetov
V Glasovih svetov smo se podali po sledeh najdbe, ki kaže, da se je nemara naša ljubezen do kruha, ene v svetu najbolj razširjenih in priljubljenih jedi, rodila še mnogo prej, preden smo žitarice začeli tudi sami gojiti. Poleti so namreč znanstveniki sporočili, da so v jordanski puščavi odkrili ostanke najstarejšega znanega kruha, starega več kot 14 000 let. Pogovarjali smo se z arheologinjo dr. Amaio Arranz Otaegui s Kobenhavenske univerze, ki je ta kruh odkrila; pri biologu prof. dr. Nejcu Joganu z Biotehniške univerze smo se pozanimali, kaj so najverjetneje bili skrivnostni gomolji, ki so jih poleg žitaric zamesili v ta starodavni kruh; širše pa nam je področje arheobotanike in stanje raziskav pri nas predstavila naša edina arheobotaničarka dr. Tjaša Tolar z Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Foto: Sheila Brown, PublicDomainPictures
V Glasovih svetov smo se podali po sledeh najdbe, ki kaže, da se je nemara naša ljubezen do kruha, ene v svetu najbolj razširjenih in priljubljenih jedi, rodila še mnogo prej, preden smo žitarice začeli tudi sami gojiti. Poleti so namreč znanstveniki sporočili, da so v jordanski puščavi odkrili ostanke najstarejšega znanega kruha, starega več kot 14 000 let. Pogovarjali smo se z arheologinjo dr. Amaio Arranz Otaegui s Kobenhavenske univerze, ki je ta kruh odkrila; pri biologu prof. dr. Nejcu Joganu z Biotehniške univerze smo se pozanimali, kaj so najverjetneje bili skrivnostni gomolji, ki so jih poleg žitaric zamesili v ta starodavni kruh; širše pa nam je področje arheobotanike in stanje raziskav pri nas predstavila naša edina arheobotaničarka dr. Tjaša Tolar z Inštituta za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Foto: Sheila Brown, PublicDomainPictures
Glasovi svetov
Utopijo, deželo, ki je ni, si je Thomas More zamislil leta 1515 in ideje, ki jih je umestil v svojo izmišljeno deželo, so bile za njegov čas povsem revolucionarne. Tako v Utopiji denimo zagovarja odpravo smrtne kazni, odpravo denarja, skupno lastništvo zemlje, demokratično izbiranje voditeljev, versko toleranco, evtanazijo, možnost, da ženske postanejo duhovnice. V marsikaterem pogledu je njegova utopična vizija močno vplivala na kasnejši razvoj evropske misli. A po drugi strani se zdi, da današnji čas bolj kot utopije nagovarjajo distopije, vizije možnih mračnih družbenih alternativ. Toda kljub temu, ali nemara prav zaradi tega je Morova Utopija še kako vredna pozornosti tudi v današnjem trenutku. O tem, kako s kombinacijo fantazije, potopisa, družbene kritike in satire nagovarja bralce tudi v 21. stoletju, smo ob 500-letnici nastanka Utopije spregovorili s filozofinjo prof. dr. Cvetko Hedžet Tóth in filozofom prof. dr. Levom Kreftom. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Utopijo, deželo, ki je ni, si je Thomas More zamislil leta 1515 in ideje, ki jih je umestil v svojo izmišljeno deželo, so bile za njegov čas povsem revolucionarne. Tako v Utopiji denimo zagovarja odpravo smrtne kazni, odpravo denarja, skupno lastništvo zemlje, demokratično izbiranje voditeljev, versko toleranco, evtanazijo, možnost, da ženske postanejo duhovnice. V marsikaterem pogledu je njegova utopična vizija močno vplivala na kasnejši razvoj evropske misli. A po drugi strani se zdi, da današnji čas bolj kot utopije nagovarjajo distopije, vizije možnih mračnih družbenih alternativ. Toda kljub temu, ali nemara prav zaradi tega je Morova Utopija še kako vredna pozornosti tudi v današnjem trenutku. O tem, kako s kombinacijo fantazije, potopisa, družbene kritike in satire nagovarja bralce tudi v 21. stoletju, smo ob 500-letnici nastanka Utopije spregovorili s filozofinjo prof. dr. Cvetko Hedžet Tóth in filozofom prof. dr. Levom Kreftom. Oddajo je pripravila Nina Slaček.
Glasovi svetov
Pri Založbi FDV je izšla knjiga Mirjane Ule, Tanje Kamin in Alenke Švab z naslovom Zasebno je politično - kritične teorije vsakdanjega življenja. Knjiga prikazuje, kako so sociologija, pa tudi druge družbene vede, pripoznale raziskovanje vsakdanjega življenja kot pomembno in pomenljivo raziskovalno dejavnost. Odpira in predstavi teme ter probleme, ki so bili v družboslovju dolgo časa teoretsko in družbeno politično marginalizirani, saj gre za študije družine, spolov, mladine, zdravja, hrane, spolnih orientacij. Avtorice pokažejo, kako se s pomočjo tematizacij teh odrinjenih in na videz trivialnih tem odpirajo temeljna družbena vprašanja. O angažiranem sociološkem raziskovanju vsakdanjega življenja v tokratni oddaji Glasovi svetov. Avtorice je v studio povabila Urška Henigman. foto: igorovsyannykov/pixabay
Pri Založbi FDV je izšla knjiga Mirjane Ule, Tanje Kamin in Alenke Švab z naslovom Zasebno je politično - kritične teorije vsakdanjega življenja. Knjiga prikazuje, kako so sociologija, pa tudi druge družbene vede, pripoznale raziskovanje vsakdanjega življenja kot pomembno in pomenljivo raziskovalno dejavnost. Odpira in predstavi teme ter probleme, ki so bili v družboslovju dolgo časa teoretsko in družbeno politično marginalizirani, saj gre za študije družine, spolov, mladine, zdravja, hrane, spolnih orientacij. Avtorice pokažejo, kako se s pomočjo tematizacij teh odrinjenih in na videz trivialnih tem odpirajo temeljna družbena vprašanja. O angažiranem sociološkem raziskovanju vsakdanjega življenja v tokratni oddaji Glasovi svetov. Avtorice je v studio povabila Urška Henigman. foto: igorovsyannykov/pixabay
Glasovi svetov
Čeprav živimo v kompleksnem, notranje protislovnem, heterogenem svetu, se večina medijev pretvarja, da svojim odjemalcem lahko ponudi popreproščene podobe sodobnosti skupaj z enostavnimi življenjskimi recepti, plitkimi odgovori in vrednostnimi sodbami, izrečenimi z neznosno lahkostjo. Posledično se je javni prostor za znanost, filozofijo in umetnost precej skrčil. Ni pa, kakor bi hoteli položaj predstaviti najhujši alarmantisti, kar preprosto izginil. Predvsem radio – od ameriškega NPR-ja in četrtega radijskega programa BBC do Radio France Culture in, predvsem po zaslugi programa Ars, tudi našega radia, ki prav te dni obeležuje 90. obletnico oddajanja – se zdi, da še vedno potrpežljivo razpira javni prostor in skrbi, da je kulturno-umetniška zakladnica človeške civilizacije še naprej odprta za vse in vsakogar. Pa bo radio zmogel v tem naporu vztrajati tudi v naslednjih letih in desetletjih? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Odgovor nanj smo iskali s pomočjo naših gostov v studiu; to so bili dr. Igor Vobič, predavatelj na katedri za novinarstvo ljubljanske Fakultete za družbene vede, ter trije soustvarjalci našega programa Ars – njegov odgovorni urednik, mag. Matej Venier, potem Ingrid Kovač Brus, urednica Uredništva za kulturo, ter Gregor Pirš, urednik Uredništva za resno glasbo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: tianya1223; Pixabay
Čeprav živimo v kompleksnem, notranje protislovnem, heterogenem svetu, se večina medijev pretvarja, da svojim odjemalcem lahko ponudi popreproščene podobe sodobnosti skupaj z enostavnimi življenjskimi recepti, plitkimi odgovori in vrednostnimi sodbami, izrečenimi z neznosno lahkostjo. Posledično se je javni prostor za znanost, filozofijo in umetnost precej skrčil. Ni pa, kakor bi hoteli položaj predstaviti najhujši alarmantisti, kar preprosto izginil. Predvsem radio – od ameriškega NPR-ja in četrtega radijskega programa BBC do Radio France Culture in, predvsem po zaslugi programa Ars, tudi našega radia, ki prav te dni obeležuje 90. obletnico oddajanja – se zdi, da še vedno potrpežljivo razpira javni prostor in skrbi, da je kulturno-umetniška zakladnica človeške civilizacije še naprej odprta za vse in vsakogar. Pa bo radio zmogel v tem naporu vztrajati tudi v naslednjih letih in desetletjih? – To vprašanje nas je zaposlovalo v tokratnih Glasovih svetov. Odgovor nanj smo iskali s pomočjo naših gostov v studiu; to so bili dr. Igor Vobič, predavatelj na katedri za novinarstvo ljubljanske Fakultete za družbene vede, ter trije soustvarjalci našega programa Ars – njegov odgovorni urednik, mag. Matej Venier, potem Ingrid Kovač Brus, urednica Uredništva za kulturo, ter Gregor Pirš, urednik Uredništva za resno glasbo. Oddajo je pripravil Goran Dekleva. foto: tianya1223; Pixabay
Glasovi svetov
Ob premieri mladinskega filma Gajin svet je Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnost s partnerji in ambasadorji zagnalo ozaveščevalno kampanjo Odklikni proti spletnemu nasilju nad ženskami in dekleti. V okviru projekta Odklikni, ki ga financira Evropska unija, so opravili raziskavo med mladimi, ki je po