Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
opis Kako je, če naraščajoči rasizem, homofobija, ksenofobija in antisemitizem postanejo del vsakdanjika? Kako pomanjkanje spoštovanja človekovih pravic in multikulturnosti v Evropi vpliva na naše življenje? In kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih?
Nastopajoči iz evropskih držav pripovedujejo ganljive, pretresljive in zanimive zgodbe o strahu. Strah, ki jih hromi, strah, ki jih spodbuja, strah, ki sproži nov krog nestrpnosti. Več kot 70 let po drugi svetovni vojni se zdi, da strah pred drugimi in drugačnostjo še ni stvar preteklosti.
EBU-jevi dokumentarci Glasovi strahu v produkciji sedmih evropskih televizijskih postaj odkrito spregovorijo o vroči evropski temi: sprejemanju različnosti in življenju z njo.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Vesnin partner Mark je Senegalec in skupaj imata sina. V Sloveniji življenje tujcev in njihovih družin ni lahko, kar je občutil tudi Mark, ko so ga na ulici ozmerjali z opico, ker je črn. Na začetku februarja je šel v lokal blizu svojega doma, kjer se je sprl z dvema Slovencema. Začelo se je z verbalnim napadom, ki je prerasel v telesnega, ko je Mark enega od napadalcev z nožem zabodel v vrat, ker ga je izzival. Marka so odpeljali v pripor, kjer čaka na razsodbo sodišča. V dneh po napadu so mesto preplavili grafiti “Ven s črnci!”. Vsa sredstva obveščanja so poročala, da je Senegalec skoraj ubil Slovenca, nikjer pa niso omenili, da so Marka rasno diskriminirali. Vesna je v negotovosti. Preselila se je k staršem, ki jo zelo podpirajo in obiskuje Marka v priporu. Ne ve, kaj bo prinesla prihodnost in živi le še za sina. Skrbi jo, kako bo sin sprejel resnico o očetu, ko odraste.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Vesnin partner Mark je Senegalec in skupaj imata sina. V Sloveniji življenje tujcev in njihovih družin ni lahko, kar je občutil tudi Mark, ko so ga na ulici ozmerjali z opico, ker je črn. Na začetku februarja je šel v lokal blizu svojega doma, kjer se je sprl z dvema Slovencema. Začelo se je z verbalnim napadom, ki je prerasel v telesnega, ko je Mark enega od napadalcev z nožem zabodel v vrat, ker ga je izzival. Marka so odpeljali v pripor, kjer čaka na razsodbo sodišča. V dneh po napadu so mesto preplavili grafiti “Ven s črnci!”. Vsa sredstva obveščanja so poročala, da je Senegalec skoraj ubil Slovenca, nikjer pa niso omenili, da so Marka rasno diskriminirali. Vesna je v negotovosti. Preselila se je k staršem, ki jo zelo podpirajo in obiskuje Marka v priporu. Ne ve, kaj bo prinesla prihodnost in živi le še za sina. Skrbi jo, kako bo sin sprejel resnico o očetu, ko odraste.
Bienvenido Flores je odšel iz Ekvadorja, da bi na Švedskem odkrito živel kot homoseksualec. 15 let pozneje v Stockholmu pomaga drugim priseljencem, večinoma Romom iz Romunije. Danes na Švedsko prihaja veliko beračev, toda srečujejo se s številnimi težavami – kje spati, kako zaslužiti dovolj za preživetje, s predsodki in nasiljem s strani Švedov. Bienvenido sebe imenuje “predstavnik priseljencev iz EU-ja” in sam dela prostovoljno, brez povezave z organizacijami ali oblastmi. Zavzema se za priseljence iz EU-ja, ko zaidejo v težave ali ko potrebujejo pomoč, da bi se znašli v družbi. Srečamo ga na ulici, ko nasilni varnostniki podijo berače, na parkirišču na obrobju Stockholma, ko oblasti izganjajo skupino Romov, na sodišču skupaj z beračico Viorico in v gozdu, ko ga povabi na kosilo v svojo kolibo. Toda vloga samotnega pomočnika ga naredi ranljivega. Dejstvo, da je gej, stvari ne olajšuje. Homofobija je problem, s katerim se srečuje vsak dan.
Bienvenido Flores je odšel iz Ekvadorja, da bi na Švedskem odkrito živel kot homoseksualec. 15 let pozneje v Stockholmu pomaga drugim priseljencem, večinoma Romom iz Romunije. Danes na Švedsko prihaja veliko beračev, toda srečujejo se s številnimi težavami – kje spati, kako zaslužiti dovolj za preživetje, s predsodki in nasiljem s strani Švedov. Bienvenido sebe imenuje “predstavnik priseljencev iz EU-ja” in sam dela prostovoljno, brez povezave z organizacijami ali oblastmi. Zavzema se za priseljence iz EU-ja, ko zaidejo v težave ali ko potrebujejo pomoč, da bi se znašli v družbi. Srečamo ga na ulici, ko nasilni varnostniki podijo berače, na parkirišču na obrobju Stockholma, ko oblasti izganjajo skupino Romov, na sodišču skupaj z beračico Viorico in v gozdu, ko ga povabi na kosilo v svojo kolibo. Toda vloga samotnega pomočnika ga naredi ranljivega. Dejstvo, da je gej, stvari ne olajšuje. Homofobija je problem, s katerim se srečuje vsak dan.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Mírek Holan je Rom in s tem se v češki družbi ravno ne moreš bahati. Še več, Mírek je tudi gej in zato, po drugi strani, popolnoma nesprejemljiv za večino Romov. Mírek je poleg tega odraščal v sirotišnici oz. v mladinskem domu in tam razvil odklonilen odnos do Romov. V času neonacističnih protiromskih demonstracij je bil celo na strani neonacistov. Na kratko, Mírkovo življenje še malo ni preprosto. Za povrhu se je zapletel v neko goljufijo in se zaradi tega znašel v sodnem postopku – lahko se zgodi, da bo pristal v zaporu – tako kot tisti Romi, ki jih je zaničeval, ker so prišli navzkriž z zakonom. Na srečo pa je Mírek v veliki prednosti: ima sedem let mlajšega fanta in je z njim v čudoviti zvezi. Morata pa še urediti svoje odnose s starši in sorodniki, ki verjamejo v tradicionalen družinski model. Mírek se skoraj ni videval s svojo materjo, z brati in sestrami in je celo izjavil, da mu je vseeno, ali ga ima mati rada ali ne. Njegov fant Pepa pa, nasprotno, prihaja iz urejene družine in je njegovo razkritje, da je gej, precej težje.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Mírek Holan je Rom in s tem se v češki družbi ravno ne moreš bahati. Še več, Mírek je tudi gej in zato, po drugi strani, popolnoma nesprejemljiv za večino Romov. Mírek je poleg tega odraščal v sirotišnici oz. v mladinskem domu in tam razvil odklonilen odnos do Romov. V času neonacističnih protiromskih demonstracij je bil celo na strani neonacistov. Na kratko, Mírkovo življenje še malo ni preprosto. Za povrhu se je zapletel v neko goljufijo in se zaradi tega znašel v sodnem postopku – lahko se zgodi, da bo pristal v zaporu – tako kot tisti Romi, ki jih je zaničeval, ker so prišli navzkriž z zakonom. Na srečo pa je Mírek v veliki prednosti: ima sedem let mlajšega fanta in je z njim v čudoviti zvezi. Morata pa še urediti svoje odnose s starši in sorodniki, ki verjamejo v tradicionalen družinski model. Mírek se skoraj ni videval s svojo materjo, z brati in sestrami in je celo izjavil, da mu je vseeno, ali ga ima mati rada ali ne. Njegov fant Pepa pa, nasprotno, prihaja iz urejene družine in je njegovo razkritje, da je gej, precej težje.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Naima je Maročanka, ki je žrtev rasističnih žaljivk gostov bara v bližini bloka, v katerem živi z osemletno hčerko. Po vseh rasističnih in seksističnih opazkah le sklene vložiti uradno pritožbo s pomočjo nevladne organizacije SOS Rasizem. Storilce kaznujejo, vendar jih to ne ustavi, temveč le še bolj podžge. O njej začnejo širiti govorice, hujskajo sosede proti njej in ji grenijo življenje. Po dveh letih boja je prestrašena in potrta. Sprašuje se, ali naj sodne postopke nadaljuje, ali pa naj se preseli in dovoli, da zmagajo nadlegovalci. Njena zgodba o dnevnem psihološkem nasilju z rasističnimi in seksističnimi podtoni ni edina.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Naima je Maročanka, ki je žrtev rasističnih žaljivk gostov bara v bližini bloka, v katerem živi z osemletno hčerko. Po vseh rasističnih in seksističnih opazkah le sklene vložiti uradno pritožbo s pomočjo nevladne organizacije SOS Rasizem. Storilce kaznujejo, vendar jih to ne ustavi, temveč le še bolj podžge. O njej začnejo širiti govorice, hujskajo sosede proti njej in ji grenijo življenje. Po dveh letih boja je prestrašena in potrta. Sprašuje se, ali naj sodne postopke nadaljuje, ali pa naj se preseli in dovoli, da zmagajo nadlegovalci. Njena zgodba o dnevnem psihološkem nasilju z rasističnimi in seksističnimi podtoni ni edina.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Poseben položaj moluške skupnosti je v nizozemski družbi že 64 let nadvse občutljiva tema. Molučani so na Nizozemsko prišli na ukaz nizozemske vlade, ne po lastni izbiri, zato od oblasti tudi veliko pričakujejo. Vendar v večkulturni družbi, kot je nizozemska, ni lahko ohranjati svoje kulture, tudi če živiš v etnično enotni soseski.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Poseben položaj moluške skupnosti je v nizozemski družbi že 64 let nadvse občutljiva tema. Molučani so na Nizozemsko prišli na ukaz nizozemske vlade, ne po lastni izbiri, zato od oblasti tudi veliko pričakujejo. Vendar v večkulturni družbi, kot je nizozemska, ni lahko ohranjati svoje kulture, tudi če živiš v etnično enotni soseski.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Leta 1991 so srbski uporniki napadli novoustanovljeno Hrvaško republiko. Takrat je na Hrvaškem živela velika srbska manjšina. Hrvati in Srbi so več generacij sobivali v mestih, sedaj pa so številni srbski civilisti so postali nedolžne žrtve maščevanja Hrvatov. Uničenih je bilo na tisoče srbskih domov. V Bjelovarju, rojstnem kraju Jovice Brkića, je bilo poškodovanih okoli 600 hiš. Čeprav zakoni takšne napade označujejo kot teroristična dejanja, v primeru terorizma pa je država žrtvam dolžna dati odškodnino, hrvaška država te nikomur ni izplačala. Nobena vlada Srbom ni bila pripravljena nadomestiti škode. Zakonodajalci so spretno manipulirali z zakoni. Nevladna organizacija »Pravda (Pravica)« združuje ljudi, ki skušajo dobiti odškodnino za svoje uničeno premoženje. Številni so zaradi visokih sodnih stroškov med postopkom ostali brez vsega. Tem ljudem skuša pomagati Jovica Brkić, ki se bojuje za njihove pravice.
Ko narašča rasizem, homofobija, ksenofobija in kdaj se zavzemanje za pravice manjšin spremeni v diskriminacijo drugih? Leta 1991 so srbski uporniki napadli novoustanovljeno Hrvaško republiko. Takrat je na Hrvaškem živela velika srbska manjšina. Hrvati in Srbi so več generacij sobivali v mestih, sedaj pa so številni srbski civilisti so postali nedolžne žrtve maščevanja Hrvatov. Uničenih je bilo na tisoče srbskih domov. V Bjelovarju, rojstnem kraju Jovice Brkića, je bilo poškodovanih okoli 600 hiš. Čeprav zakoni takšne napade označujejo kot teroristična dejanja, v primeru terorizma pa je država žrtvam dolžna dati odškodnino, hrvaška država te nikomur ni izplačala. Nobena vlada Srbom ni bila pripravljena nadomestiti škode. Zakonodajalci so spretno manipulirali z zakoni. Nevladna organizacija »Pravda (Pravica)« združuje ljudi, ki skušajo dobiti odškodnino za svoje uničeno premoženje. Številni so zaradi visokih sodnih stroškov med postopkom ostali brez vsega. Tem ljudem skuša pomagati Jovica Brkić, ki se bojuje za njihove pravice.