Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Preplet glasbe, plesa, mitologije in drugih umetnosti.
Avtor: Tina Ogrin, glasbena urednica voditeljica
V drugem delu diptiha bomo spoznali še dve umetnini, ki sta navdihnili suito Med poljubom in kaosom skladatelja Tracyja Silvermana. Z Vincentom van Goghom se bomo zazrli v mistično vrenje Zvezdne noči, potem pa skozi Picassovo Guernico vstopimo v bolečino in odpor, ujeta v monumentalno črno-belo fresko 20. stoletja. Silvermanova glasba ustvarja zvočni prostor, kjer se domišljija, zgodovina in človeškost zlivajo v močne, nepozabne prizore.
V drugem delu diptiha bomo spoznali še dve umetnini, ki sta navdihnili suito Med poljubom in kaosom skladatelja Tracyja Silvermana. Z Vincentom van Goghom se bomo zazrli v mistično vrenje Zvezdne noči, potem pa skozi Picassovo Guernico vstopimo v bolečino in odpor, ujeta v monumentalno črno-belo fresko 20. stoletja. Silvermanova glasba ustvarja zvočni prostor, kjer se domišljija, zgodovina in človeškost zlivajo v močne, nepozabne prizore.
Prvi del diptiha prinaša tri glasbene prizore iz suite Tracyja Silvermana, posvečene delom slovitih umetnikov Michelangela, Henrija Matissa in Georgie O’Keeffe. Silverman iz domišljijskih trenutkov, v katerih bi se umetnine lahko rodile, ustvari glasbeni dialog med ustvarjalcem in njegovim navdihom.
Prvi del diptiha prinaša tri glasbene prizore iz suite Tracyja Silvermana, posvečene delom slovitih umetnikov Michelangela, Henrija Matissa in Georgie O’Keeffe. Silverman iz domišljijskih trenutkov, v katerih bi se umetnine lahko rodile, ustvari glasbeni dialog med ustvarjalcem in njegovim navdihom.
Henri Matisse je svojo pozno mojstrovino La tristesse du roi – Žalost kralja ustvaril kot osebno, skoraj avtobiografsko refleksijo o starosti, ustvarjanju in spominu. Kolaž iz izrezanega papirja odpira dialog s svetopisemsko zgodbo o kralju Savlu in Davidu ter združuje temo žalosti z živahnim plesom barv in oblik. Delo je navdihnilo dva sodobna britanska skladatelja: Petra Seabourna, ki motiv razširi v nemiren, skoraj baletni septet, ter Grahama Lyncha, ki ga pretvori v intimno klavirsko miniaturo. Oddaja prinaša glasbeni dvojni portret Matissovega kralja – med zunanjo razklanostjo in tiho notranjo žalostjo.
Henri Matisse je svojo pozno mojstrovino La tristesse du roi – Žalost kralja ustvaril kot osebno, skoraj avtobiografsko refleksijo o starosti, ustvarjanju in spominu. Kolaž iz izrezanega papirja odpira dialog s svetopisemsko zgodbo o kralju Savlu in Davidu ter združuje temo žalosti z živahnim plesom barv in oblik. Delo je navdihnilo dva sodobna britanska skladatelja: Petra Seabourna, ki motiv razširi v nemiren, skoraj baletni septet, ter Grahama Lyncha, ki ga pretvori v intimno klavirsko miniaturo. Oddaja prinaša glasbeni dvojni portret Matissovega kralja – med zunanjo razklanostjo in tiho notranjo žalostjo.
Suita Abstrakcije skladateljice Anne Clyne povezuje pet sodobnih abstraktnih umetnin iz zbirke Baltimorskega muzeja umetnosti. Vsak stavek predstavlja po eno umetniško delo – Clyne je izbrala tista, ki se na prvi pogled zdijo skoraj monokromatična, a ob poglobljenem pogledu razkrijejo presenetljive barve. Njena glasbena interpretacija tako postane nekakšen zvočni muzej sodobne abstrakcije.
Suita Abstrakcije skladateljice Anne Clyne povezuje pet sodobnih abstraktnih umetnin iz zbirke Baltimorskega muzeja umetnosti. Vsak stavek predstavlja po eno umetniško delo – Clyne je izbrala tista, ki se na prvi pogled zdijo skoraj monokromatična, a ob poglobljenem pogledu razkrijejo presenetljive barve. Njena glasbena interpretacija tako postane nekakšen zvočni muzej sodobne abstrakcije.
Večina si klasično glasbo predstavlja kot zelo resno. A v resnici je klasična glasba tudi nenavadna, sarkastična ali preprosto čudna. Tokrat predstavljamo dve skladbi z izjemno nenavadnim naslovom – Tri skladbe v obliki hruške Erika Satieja in Uverturo k Večnemu mornarju, kot bi jo a vista izvedla slaba zdraviliška godba pri vaškem vodnjaku ob sedmih zjutraj Paula Hindemitha.
Večina si klasično glasbo predstavlja kot zelo resno. A v resnici je klasična glasba tudi nenavadna, sarkastična ali preprosto čudna. Tokrat predstavljamo dve skladbi z izjemno nenavadnim naslovom – Tri skladbe v obliki hruške Erika Satieja in Uverturo k Večnemu mornarju, kot bi jo a vista izvedla slaba zdraviliška godba pri vaškem vodnjaku ob sedmih zjutraj Paula Hindemitha.