Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V oddaji Glasba 20. stoletja spoznavamo bogastvo glasbenih smeri, ki so oblikovale glasbeno podobo preteklega stoletja.
Avtor: Marko Šetinc
Mistično navdahnjeni in nad Nitschejevo filozofijo navdušeni Aleksander Skrjabin je v prvih letih 20. stoletja sledil okultnim naukom utemeljiteljice teozofskega gibanja, Helene Petrovne Blavatski, pri njegovem glasbeno-mističnem delu pa ga je podpirala tudi oboževalka in sopotnica Tatjana Schloezer. Skladatelj je v sebi začutil tok božanske resnice ter je s svojim delom želel ljudi pripraviti na vnovično in globlje združenje človeškega in mističnega sveta. Iz tega zanosa je ustvaril simfonično trilogijo, ki jo dopolnjujeta simfonični pesnitvi Pesnitev ekstaze in Prometej, pesnitev ognja, Skrjabinovo zadnje orkestrsko delo.
Mistično navdahnjeni in nad Nitschejevo filozofijo navdušeni Aleksander Skrjabin je v prvih letih 20. stoletja sledil okultnim naukom utemeljiteljice teozofskega gibanja, Helene Petrovne Blavatski, pri njegovem glasbeno-mističnem delu pa ga je podpirala tudi oboževalka in sopotnica Tatjana Schloezer. Skladatelj je v sebi začutil tok božanske resnice ter je s svojim delom želel ljudi pripraviti na vnovično in globlje združenje človeškega in mističnega sveta. Iz tega zanosa je ustvaril simfonično trilogijo, ki jo dopolnjujeta simfonični pesnitvi Pesnitev ekstaze in Prometej, pesnitev ognja, Skrjabinovo zadnje orkestrsko delo.
Alberto Ginastera sodi med najpomembnejše skladatelje Latinske Amerike 20. stoletja in je s svojim slovesom nasledil Heitorja Villo - Lobosa. V njegovem skladateljskem opusu najdemo vse zvrsti: od opere, baletov, kantat in skladb za klavir do komornih skladb, koncertov in simfoničnih del. Ginastera je na začetku svoje skladateljske poti ustvarjal v tesni povezavi z ljudsko glasbo, po drugi svetovni vojni pa je njegov izraz začel dobivati poteze poglobljene, subjektivne izpovedi. V svojem zadnjem neoekspresionističnem obdobju je ohranil le značilna argentinska ozračja: močne, obsesivne ritme in meditativnost počasnih stavkov.
Alberto Ginastera sodi med najpomembnejše skladatelje Latinske Amerike 20. stoletja in je s svojim slovesom nasledil Heitorja Villo - Lobosa. V njegovem skladateljskem opusu najdemo vse zvrsti: od opere, baletov, kantat in skladb za klavir do komornih skladb, koncertov in simfoničnih del. Ginastera je na začetku svoje skladateljske poti ustvarjal v tesni povezavi z ljudsko glasbo, po drugi svetovni vojni pa je njegov izraz začel dobivati poteze poglobljene, subjektivne izpovedi. V svojem zadnjem neoekspresionističnem obdobju je ohranil le značilna argentinska ozračja: močne, obsesivne ritme in meditativnost počasnih stavkov.
Ferde Grofé je bil ameriški skladatelj in aranžer, ki je med drugim orkestriral Rapsodijo v modrem Georgea Gershwina. V zgodnji mladosti se je priučil igranja klavirja, violine in številnih trobil; to mu je pomagalo, da so številni skladatelji pri njem naročali orkestracije svojih del. Najbolj je znan po svoji orkestralni suiti Veliki kanjon iz leta 1931.
Ferde Grofé je bil ameriški skladatelj in aranžer, ki je med drugim orkestriral Rapsodijo v modrem Georgea Gershwina. V zgodnji mladosti se je priučil igranja klavirja, violine in številnih trobil; to mu je pomagalo, da so številni skladatelji pri njem naročali orkestracije svojih del. Najbolj je znan po svoji orkestralni suiti Veliki kanjon iz leta 1931.
Predvajamo glasbo Olivierja Messiaena in Igorja Stravinskega, v kateri sta skladatelja združila njima lastno glasbeno govorico in religiozne konotacije: Himno svetemu zakramentu Olivierja Messiaena in Simfonijo psalmov Igorja Stravinskega.
Predvajamo glasbo Olivierja Messiaena in Igorja Stravinskega, v kateri sta skladatelja združila njima lastno glasbeno govorico in religiozne konotacije: Himno svetemu zakramentu Olivierja Messiaena in Simfonijo psalmov Igorja Stravinskega.
Na začetku dvajsetega stoletja sta Ferruccio Busoni in Hans Pfitzner uprizorila pravcati boj med naprednimi in konservativnejšimi glasbenimi zamislimi. Ferruccia Busonija pogosto povezujemo s transkripcijami Bachovih del, še bolj pa je začetek dvajsetega stoletja zaznamoval z zagovarjanjem novih skladateljskih usmeritev. Med skladateljsko srenjo je vzbudil precejšnjo pozornost zaradi odmevne polemike s Hansom Pfitznerjem. Busoni je kot zagovornik duha nove glasbe leta 1907 predstavil svoja stališča v vplivni razpravi Osnutek estetike nove glasbe, Hans Pfitzner, zastopnik retrospektivno uglašene estetike iztekajočega se 19. stoletja, pa je odgovoril z oglušujočim napadom v dveh spisih: Futuristična nevarnost iz leta 1917 in Nova estetika glasbene impotence, ki je nastal dve leti pozneje.
Na začetku dvajsetega stoletja sta Ferruccio Busoni in Hans Pfitzner uprizorila pravcati boj med naprednimi in konservativnejšimi glasbenimi zamislimi. Ferruccia Busonija pogosto povezujemo s transkripcijami Bachovih del, še bolj pa je začetek dvajsetega stoletja zaznamoval z zagovarjanjem novih skladateljskih usmeritev. Med skladateljsko srenjo je vzbudil precejšnjo pozornost zaradi odmevne polemike s Hansom Pfitznerjem. Busoni je kot zagovornik duha nove glasbe leta 1907 predstavil svoja stališča v vplivni razpravi Osnutek estetike nove glasbe, Hans Pfitzner, zastopnik retrospektivno uglašene estetike iztekajočega se 19. stoletja, pa je odgovoril z oglušujočim napadom v dveh spisih: Futuristična nevarnost iz leta 1917 in Nova estetika glasbene impotence, ki je nastal dve leti pozneje.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
