Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Bogastvo glasbenih tokov, ki so oblikovali glasbeno podobo preteklega stoletja.
Avtor: Marko Šetinc
Estetski kredo Arthurja Honeggerja se glasi: »Veliko pomena pripisujem glasbeni arhitekturi, ki je bi nikoli želel žrtvovati na račun literarne ali slikovne razporeditve. Moj zgled je Bach … Ne iščem vrnitve k harmonični preprostosti, kot delajo nekateri nasprotniki impresionizma. Nasprotno: zdi se mi, da bi morali uporabljati harmonične materiale, ki jih je ustvarila šola, ki je naša predhodnica, vendar jih uporabljati drugače – kot osnovo linij in ritmov.«
Estetski kredo Arthurja Honeggerja se glasi: »Veliko pomena pripisujem glasbeni arhitekturi, ki je bi nikoli želel žrtvovati na račun literarne ali slikovne razporeditve. Moj zgled je Bach … Ne iščem vrnitve k harmonični preprostosti, kot delajo nekateri nasprotniki impresionizma. Nasprotno: zdi se mi, da bi morali uporabljati harmonične materiale, ki jih je ustvarila šola, ki je naša predhodnica, vendar jih uporabljati drugače – kot osnovo linij in ritmov.«
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.