Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Bogastvo glasbenih tokov, ki so oblikovali glasbeno podobo preteklega stoletja.
Avtor: Marko Šetinc
George Gershwin je očitneje kot kateri koli posameznik med skladatelji dokazal, da je džez mogoče uporabljati z resnim namenom tudi v večjih skladbah. S tem je h glasbi veliko prispeval in zato bo njegovo ime živelo. Kot skladatelj je sicer imel občutne pomanjkljivosti, predvsem zaradi neustrezne tehnične veščine. Zgradba njegovih skladb je po navadi nenačrtna; misli je znal bolj malo izpeljevati; njegova harmonična govorica pogosto ne sega dlje od šolskih osnov. Toda brez dvoma je bil zelo nadarjen. Predvsem mu je bila dana melodija; napevi v njegovih pesmih in tematične misli v večjih delih so lirično sveže, privlačne, očarljive. Kot človek in kot skladatelj je bil poln življenjske moči; danes je njegova glasba ravno tako bleščeče živa in močna kot tistega dne, ko jo je napisal. Ponekod je njegov nezmotljivi instinkt premagal vse pomanjkljivosti in ustvaril nesmrtno lepe in prepričljive učinke, tako da velik del njegove glasbe pomeni trajen prispevek k ameriški kulturi.
George Gershwin je očitneje kot kateri koli posameznik med skladatelji dokazal, da je džez mogoče uporabljati z resnim namenom tudi v večjih skladbah. S tem je h glasbi veliko prispeval in zato bo njegovo ime živelo. Kot skladatelj je sicer imel občutne pomanjkljivosti, predvsem zaradi neustrezne tehnične veščine. Zgradba njegovih skladb je po navadi nenačrtna; misli je znal bolj malo izpeljevati; njegova harmonična govorica pogosto ne sega dlje od šolskih osnov. Toda brez dvoma je bil zelo nadarjen. Predvsem mu je bila dana melodija; napevi v njegovih pesmih in tematične misli v večjih delih so lirično sveže, privlačne, očarljive. Kot človek in kot skladatelj je bil poln življenjske moči; danes je njegova glasba ravno tako bleščeče živa in močna kot tistega dne, ko jo je napisal. Ponekod je njegov nezmotljivi instinkt premagal vse pomanjkljivosti in ustvaril nesmrtno lepe in prepričljive učinke, tako da velik del njegove glasbe pomeni trajen prispevek k ameriški kulturi.
George Gershwin se je rodil leta 1898 v Brooklynu v New Yorku. Študiral je pri Charlesu Hambitzerju in pozneje pri Rubinu Goldmarku. Delal je pri Remicku kot reklamni agent za prodajo pesmi. Leta 1919 je napisal prvo uspelo pesem in prvo glasbeno komedijo. Leta 1924 mu je Rapsodija v modrem, ki jo je predstavil Paul Whiteman, prinesla svetovno slavo. Naslednje desetletje se je posvečal tako lahki kot resni glasbi in dosegal velike uspehe na obeh področjih. V zadnjih letih življenja je delal za Hollywood. Tam je leta 1937 tudi umrl.
George Gershwin se je rodil leta 1898 v Brooklynu v New Yorku. Študiral je pri Charlesu Hambitzerju in pozneje pri Rubinu Goldmarku. Delal je pri Remicku kot reklamni agent za prodajo pesmi. Leta 1919 je napisal prvo uspelo pesem in prvo glasbeno komedijo. Leta 1924 mu je Rapsodija v modrem, ki jo je predstavil Paul Whiteman, prinesla svetovno slavo. Naslednje desetletje se je posvečal tako lahki kot resni glasbi in dosegal velike uspehe na obeh področjih. V zadnjih letih življenja je delal za Hollywood. Tam je leta 1937 tudi umrl.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.