Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
K ustvarjanju kantat sta skladatelja vodili izredna množina in dramatičnost vojnih dogodkov, ki sta klicali ustvarjalce k obdelovanju. V kantati je našel najprimernejšo obliko in možnost, da izkoristi arhitektonsko bogastvo in izrazno pestrost tako liričnih kot razburljivih občutij, ki so se rojevala ob najnežnejših in najokrutnejših scenah te veličastne dobe v slovenski zgodovini. S kantato Njegovo ime je legenda, ki je nastala leta 1959, je Radovan Gobec hotel zapustiti prispevek k največji epopeji slovenskega naroda.
K ustvarjanju kantat sta skladatelja vodili izredna množina in dramatičnost vojnih dogodkov, ki sta klicali ustvarjalce k obdelovanju. V kantati je našel najprimernejšo obliko in možnost, da izkoristi arhitektonsko bogastvo in izrazno pestrost tako liričnih kot razburljivih občutij, ki so se rojevala ob najnežnejših in najokrutnejših scenah te veličastne dobe v slovenski zgodovini. S kantato Njegovo ime je legenda, ki je nastala leta 1959, je Radovan Gobec hotel zapustiti prispevek k največji epopeji slovenskega naroda.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.