Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Bogastvo glasbenih tokov, ki so oblikovali glasbeno podobo preteklega stoletja.
Avtor: Marko Šetinc
Leta 1989 je Philip Glass izdaj svoj album Solo Piano. Na njem je sedem skladb, prvih pet, ki jih bomo slišali v nocojšnji oddaji, pa nosi isti naslov: Metamorfoza. Glass je te posebne skladbe napisal za uprizoritev istoimenske novele nemškega pisatelja Franza Kafke. Ta kratka zgodba, objavljena leta 1915, pripoveduje o prodajalcu, ki se nekega jutra prebudi, spremenjen v ogromno žuželko.
Leta 1989 je Philip Glass izdaj svoj album Solo Piano. Na njem je sedem skladb, prvih pet, ki jih bomo slišali v nocojšnji oddaji, pa nosi isti naslov: Metamorfoza. Glass je te posebne skladbe napisal za uprizoritev istoimenske novele nemškega pisatelja Franza Kafke. Ta kratka zgodba, objavljena leta 1915, pripoveduje o prodajalcu, ki se nekega jutra prebudi, spremenjen v ogromno žuželko.
Skladatelj Charles Martin Loeffler se je rodil leta 1861 v Nemčiji. Študiral je v Berlinu in Parizu, leta 1881 pa se je odselil v Ameriko in postal član orkestra Leopolda Damroscha. Ko so tisto leto ustanovili Bostonski simfonični orkester, je bil njegov koncertni mojster in ta ansambel je prvič izvedel njegova pomembna dela. Leta 1905 je Loeffler nehal igrati v orkestru in se je posvetil skladanju. Umrl je leta 1935. V bistvu je bil Loeffler učenec postimpresionistične šole. Vse življenje se je vztrajno držal visokega ideala, želje, da bi z gladko tekočo glasbo izražal lepoto. Lahko rečemo, da je nadaljeval tam, kjer je Debussy nehal. Umetnost glasbenega impresionizma je pripeljal do neizogibnega – morda dokončnega – cilja.
Skladatelj Charles Martin Loeffler se je rodil leta 1861 v Nemčiji. Študiral je v Berlinu in Parizu, leta 1881 pa se je odselil v Ameriko in postal član orkestra Leopolda Damroscha. Ko so tisto leto ustanovili Bostonski simfonični orkester, je bil njegov koncertni mojster in ta ansambel je prvič izvedel njegova pomembna dela. Leta 1905 je Loeffler nehal igrati v orkestru in se je posvetil skladanju. Umrl je leta 1935. V bistvu je bil Loeffler učenec postimpresionistične šole. Vse življenje se je vztrajno držal visokega ideala, želje, da bi z gladko tekočo glasbo izražal lepoto. Lahko rečemo, da je nadaljeval tam, kjer je Debussy nehal. Umetnost glasbenega impresionizma je pripeljal do neizogibnega – morda dokončnega – cilja.
Čeprav so Griffesova dela maloštevilna, so dovolj pomembna, da se je uvrstil med vodilne ameriške skladatelje svojega obdobja. Bil je čuteč pesnik z izrednim opisnim darom in odličnim občutkom za barve in odtenke. Zaradi pogoste uporabe starodavnih tonovskih načinov in orientalskih lestvic je njegova glasba taka, kot da bi prihajala z nekega drugega sveta.
Čeprav so Griffesova dela maloštevilna, so dovolj pomembna, da se je uvrstil med vodilne ameriške skladatelje svojega obdobja. Bil je čuteč pesnik z izrednim opisnim darom in odličnim občutkom za barve in odtenke. Zaradi pogoste uporabe starodavnih tonovskih načinov in orientalskih lestvic je njegova glasba taka, kot da bi prihajala z nekega drugega sveta.
Svojo Četrto simfonijo je Ralph Vaughan Williams napisal leta 1935 in se od prejšnjih tako zelo razlikuje, da bi lahko bila delo kakšnega drugega skladatelja. Skladatelj je uporabljal politonalnost in tokrat je napisal kristalizirano glasbo s trdimi ploskvami; ta glasba je po duhu moderna.
Svojo Četrto simfonijo je Ralph Vaughan Williams napisal leta 1935 in se od prejšnjih tako zelo razlikuje, da bi lahko bila delo kakšnega drugega skladatelja. Skladatelj je uporabljal politonalnost in tokrat je napisal kristalizirano glasbo s trdimi ploskvami; ta glasba je po duhu moderna.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.