Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Bogastvo glasbenih tokov, ki so oblikovali glasbeno podobo preteklega stoletja.
Avtor: Marko Šetinc
K ustvarjanju kantat sta skladatelja vodili izredna množina in dramatičnost vojnih dogodkov, ki sta klicali ustvarjalce k obdelovanju. V kantati je našel najprimernejšo obliko in možnost, da izkoristi arhitektonsko bogastvo in izrazno pestrost tako liričnih kot razburljivih občutij, ki so se rojevala ob najnežnejših in najokrutnejših scenah te veličastne dobe v slovenski zgodovini. S kantato Njegovo ime je legenda, ki je nastala leta 1959, je Radovan Gobec hotel zapustiti prispevek k največji epopeji slovenskega naroda.
K ustvarjanju kantat sta skladatelja vodili izredna množina in dramatičnost vojnih dogodkov, ki sta klicali ustvarjalce k obdelovanju. V kantati je našel najprimernejšo obliko in možnost, da izkoristi arhitektonsko bogastvo in izrazno pestrost tako liričnih kot razburljivih občutij, ki so se rojevala ob najnežnejših in najokrutnejših scenah te veličastne dobe v slovenski zgodovini. S kantato Njegovo ime je legenda, ki je nastala leta 1959, je Radovan Gobec hotel zapustiti prispevek k največji epopeji slovenskega naroda.
Hrvaški skladatelj Stjepan Šulek velja za enega najvidnejših simfonikov nekdanje Jugoslavije. V klasično oblikovanih delih je povezal baročno polifonijo in romantično izraznost ter ustvaril svojevrsten, lasten slog, s katerim je obogatil hrvaško glasbeno literaturo. Koncert za violino, ki ga je Šulek sam izvedel 17. oktobra 1951 v Zagrebu, kaže vse glavne značilnosti njegovega ustvarjanja, virtuozno obravnavani solistični part pa priča tudi o njegovih instrumentalnih zmožnostih. Vendar je treba poudariti, da ne zvočne ne tehnične izrazne možnosti violine nikjer ne postanejo same sebi namen, temveč jih Šulek uporablja samo z namenom, da bi čim bolj plastično oblikoval glasbeno vsebino.
Hrvaški skladatelj Stjepan Šulek velja za enega najvidnejših simfonikov nekdanje Jugoslavije. V klasično oblikovanih delih je povezal baročno polifonijo in romantično izraznost ter ustvaril svojevrsten, lasten slog, s katerim je obogatil hrvaško glasbeno literaturo. Koncert za violino, ki ga je Šulek sam izvedel 17. oktobra 1951 v Zagrebu, kaže vse glavne značilnosti njegovega ustvarjanja, virtuozno obravnavani solistični part pa priča tudi o njegovih instrumentalnih zmožnostih. Vendar je treba poudariti, da ne zvočne ne tehnične izrazne možnosti violine nikjer ne postanejo same sebi namen, temveč jih Šulek uporablja samo z namenom, da bi čim bolj plastično oblikoval glasbeno vsebino.
Šostakovičeva tretja simfonija ponazarja težnje te prehodne faze v ruski glasbi, napredne tehnike, ki obstajajo vzporedno s preprostimi zborovskimi postavitvami revolucionarnih besedil. V tem delu je Šostakovič opustil tradicionalne koncepte simfonične oblike in tematskega razvoja. Ima en sam razpon, ki se konča z velikim zborom.
Šostakovičeva tretja simfonija ponazarja težnje te prehodne faze v ruski glasbi, napredne tehnike, ki obstajajo vzporedno s preprostimi zborovskimi postavitvami revolucionarnih besedil. V tem delu je Šostakovič opustil tradicionalne koncepte simfonične oblike in tematskega razvoja. Ima en sam razpon, ki se konča z velikim zborom.
Leta 1989 je Philip Glass izdaj svoj album Solo Piano. Na njem je sedem skladb, prvih pet, ki jih bomo slišali v nocojšnji oddaji, pa nosi isti naslov: Metamorfoza. Glass je te posebne skladbe napisal za uprizoritev istoimenske novele nemškega pisatelja Franza Kafke. Ta kratka zgodba, objavljena leta 1915, pripoveduje o prodajalcu, ki se nekega jutra prebudi, spremenjen v ogromno žuželko.
Leta 1989 je Philip Glass izdaj svoj album Solo Piano. Na njem je sedem skladb, prvih pet, ki jih bomo slišali v nocojšnji oddaji, pa nosi isti naslov: Metamorfoza. Glass je te posebne skladbe napisal za uprizoritev istoimenske novele nemškega pisatelja Franza Kafke. Ta kratka zgodba, objavljena leta 1915, pripoveduje o prodajalcu, ki se nekega jutra prebudi, spremenjen v ogromno žuželko.
Skladatelj Charles Martin Loeffler se je rodil leta 1861 v Nemčiji. Študiral je v Berlinu in Parizu, leta 1881 pa se je odselil v Ameriko in postal član orkestra Leopolda Damroscha. Ko so tisto leto ustanovili Bostonski simfonični orkester, je bil njegov koncertni mojster in ta ansambel je prvič izvedel njegova pomembna dela. Leta 1905 je Loeffler nehal igrati v orkestru in se je posvetil skladanju. Umrl je leta 1935. V bistvu je bil Loeffler učenec postimpresionistične šole. Vse življenje se je vztrajno držal visokega ideala, želje, da bi z gladko tekočo glasbo izražal lepoto. Lahko rečemo, da je nadaljeval tam, kjer je Debussy nehal. Umetnost glasbenega impresionizma je pripeljal do neizogibnega – morda dokončnega – cilja.
Skladatelj Charles Martin Loeffler se je rodil leta 1861 v Nemčiji. Študiral je v Berlinu in Parizu, leta 1881 pa se je odselil v Ameriko in postal član orkestra Leopolda Damroscha. Ko so tisto leto ustanovili Bostonski simfonični orkester, je bil njegov koncertni mojster in ta ansambel je prvič izvedel njegova pomembna dela. Leta 1905 je Loeffler nehal igrati v orkestru in se je posvetil skladanju. Umrl je leta 1935. V bistvu je bil Loeffler učenec postimpresionistične šole. Vse življenje se je vztrajno držal visokega ideala, želje, da bi z gladko tekočo glasbo izražal lepoto. Lahko rečemo, da je nadaljeval tam, kjer je Debussy nehal. Umetnost glasbenega impresionizma je pripeljal do neizogibnega – morda dokončnega – cilja.
Čeprav so Griffesova dela maloštevilna, so dovolj pomembna, da se je uvrstil med vodilne ameriške skladatelje svojega obdobja. Bil je čuteč pesnik z izrednim opisnim darom in odličnim občutkom za barve in odtenke. Zaradi pogoste uporabe starodavnih tonovskih načinov in orientalskih lestvic je njegova glasba taka, kot da bi prihajala z nekega drugega sveta.
Čeprav so Griffesova dela maloštevilna, so dovolj pomembna, da se je uvrstil med vodilne ameriške skladatelje svojega obdobja. Bil je čuteč pesnik z izrednim opisnim darom in odličnim občutkom za barve in odtenke. Zaradi pogoste uporabe starodavnih tonovskih načinov in orientalskih lestvic je njegova glasba taka, kot da bi prihajala z nekega drugega sveta.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.
Henze je leta 1971 ustvaril drugi violinski koncert. V prvem je raziskoval združitev neoklasicizma in prvih stikov z dvanajsttonsko kompozicijsko tehniko, v drugem pa je segel veliko dlje pri ponovnem izpraševanju o zvrsti solističnega koncerta. Henze se je v tem koncertu odmaknil od modernistične rigoroznosti in v duhu postmodernizma postavljal staro ob novo, tako da v nekem trenutku zaslišimo tudi skladbo angleškega renesančnega lutnjista Johna Dowlanda z naslovom Flow my tears. Poleg solistične violine se v koncertu pojavlja tudi vokal, ki recitira pesem Hansa Magnusa Enzensbergerja Hommage à Gödel, orkester pa dopolnjujejo zvoki elektronike.