Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Esej, ki uporablja poezijo ali prozo drugih avtorjev, da bi iz nje zgradil svet, ki bi omogočal razumevanje tistega, o čemer razpravlja.
Avtor: Andrej Rot
Pesnik in pisatelj France Papež se je rodil 20. marca pred sto leti v Kotu pri Semiču, živel in ustvarjal pa je v Argentini. Objavil je več pesniških zbirk in knjigo Zapisi iz zdomstva, v kateri opisuje težave izseljenstva in življenja emigrantov v novem okolju. Več let je bil urednik Meddobja, revije, v kateri je izšel njegov esej Popotovanja. Prvič smo ga v Eseju na radiu predvajali leta 2015. ''Rad bi šel še v svoje kraje onstran Gorjancev – v semiške, ki jih stare knjige in karte imenujejo ''in Vineis'', pa – kot vedno – ni bilo mogoče. Poslovil sem se od Dolenjske s spominom na Frana Levstika, hkrati pa z zavestjo, da sta bili na dnu ustvarjanja naših literatov vedno iskrena narodna zavzetost in skrb za usodo slovenstva – skrb, ki je čas ne odnese.'' Glasbeni vrinki so odlomki iz Belokranjske pisanice Danila Bučarja v izvedbi simfoničnega orkestra RTV Slovenija, izbral jih je Mihael Kozjek. Oblikovalec zvoka eseja Franci Moder, bralca Igor Velše in Maja Moll.
Pesnik in pisatelj France Papež se je rodil 20. marca pred sto leti v Kotu pri Semiču, živel in ustvarjal pa je v Argentini. Objavil je več pesniških zbirk in knjigo Zapisi iz zdomstva, v kateri opisuje težave izseljenstva in življenja emigrantov v novem okolju. Več let je bil urednik Meddobja, revije, v kateri je izšel njegov esej Popotovanja. Prvič smo ga v Eseju na radiu predvajali leta 2015. ''Rad bi šel še v svoje kraje onstran Gorjancev – v semiške, ki jih stare knjige in karte imenujejo ''in Vineis'', pa – kot vedno – ni bilo mogoče. Poslovil sem se od Dolenjske s spominom na Frana Levstika, hkrati pa z zavestjo, da sta bili na dnu ustvarjanja naših literatov vedno iskrena narodna zavzetost in skrb za usodo slovenstva – skrb, ki je čas ne odnese.'' Glasbeni vrinki so odlomki iz Belokranjske pisanice Danila Bučarja v izvedbi simfoničnega orkestra RTV Slovenija, izbral jih je Mihael Kozjek. Oblikovalec zvoka eseja Franci Moder, bralca Igor Velše in Maja Moll.
Helena Koder se je uveljavila kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov, danes pa navdušuje z eseji. Njen esej Od Nostalghie do nostalgije je izšel v reviji sodobnost leta 2019. ''Predvsem pa me pesti vprašanje, ali je Tarkovski sam priplezal na vrh. Da je zgradil goro, o tem ni dvoma, da radi lezemo po njej, tudi ne. Ampak ali je sam zlezel na goro? Ali je spoznal vsak kamen, kako se je sestavil z drugim in naslednjim, ustvaril posamezne predele in nazadnje celoto? Ali je imel natanko tisto gradivo, ki si ga je zamislil, ali je moral kdaj pa kdaj vzeti kaj približno takega, kot je želel? In ali ni nemara za kak del vzel nekaj, kar je našel po naključju, in opazil, da je to mnogo boljše od tistega, kar si je bil zamislil? Proces nastajanja umetniškega dela je skrivnost. Skrivnosti ni mogoče razumeti. Naj zato skrivnost ostane skrivnost. In tudi če najdemo kako čudovito razčlenitev umetniškega dela, ni nujno, da nam bo omogočila globlje doživetje umetniškega dela, kot se nam zgodi, če se mu predamo spontano in v pravem trenutku življenja. Mogoče bo razlaga potešila našo radovednost, izostrila naš posluh, zadostila intelektualnemu stremljenju, a če se sami ne bomo odprli, bo umetnina ostala zaklenjena. Kot da bi je ne bilo.'' Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz Treh fantastičnih plesov za klavir Dmitrija Šostakoviča v izvedbi Tatjane Nikolajeve. Tonski mojster eseja Miha Klemenčič, bralca Lidija Hartman in Renato Horvat.
Helena Koder se je uveljavila kot scenaristka in režiserka dokumentarnih filmov, danes pa navdušuje z eseji. Njen esej Od Nostalghie do nostalgije je izšel v reviji sodobnost leta 2019. ''Predvsem pa me pesti vprašanje, ali je Tarkovski sam priplezal na vrh. Da je zgradil goro, o tem ni dvoma, da radi lezemo po njej, tudi ne. Ampak ali je sam zlezel na goro? Ali je spoznal vsak kamen, kako se je sestavil z drugim in naslednjim, ustvaril posamezne predele in nazadnje celoto? Ali je imel natanko tisto gradivo, ki si ga je zamislil, ali je moral kdaj pa kdaj vzeti kaj približno takega, kot je želel? In ali ni nemara za kak del vzel nekaj, kar je našel po naključju, in opazil, da je to mnogo boljše od tistega, kar si je bil zamislil? Proces nastajanja umetniškega dela je skrivnost. Skrivnosti ni mogoče razumeti. Naj zato skrivnost ostane skrivnost. In tudi če najdemo kako čudovito razčlenitev umetniškega dela, ni nujno, da nam bo omogočila globlje doživetje umetniškega dela, kot se nam zgodi, če se mu predamo spontano in v pravem trenutku življenja. Mogoče bo razlaga potešila našo radovednost, izostrila naš posluh, zadostila intelektualnemu stremljenju, a če se sami ne bomo odprli, bo umetnina ostala zaklenjena. Kot da bi je ne bilo.'' Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz Treh fantastičnih plesov za klavir Dmitrija Šostakoviča v izvedbi Tatjane Nikolajeve. Tonski mojster eseja Miha Klemenčič, bralca Lidija Hartman in Renato Horvat.
Pesnica, pisateljica, esejistka in lončarka Ifigenija Simonović je kot udeleženka lanskega knjižnega sejma v Nemčiji napisala esej Iz beležke po Frankfurtu. ''Pisanje spominov naj bi zagotavljalo, da se bo svet spreminjal na bolje. Kdaj, o, kdaj se bo spomin na sužnje z vseh kontinentov, avstralske domorodce, Korejce na Japonskem, na trpljenje vojnih ujetnikov, taboriščnikov, na bombardiranje Berlina, na uničenje Iraka, Afganistana, Ukrajine, na morilski pohod Hamasa v Izrael in na izraelsko brezčutno razdejanje v Gazi toliko polegel, da bi postalo obujati spomine nepotrebno?'' Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz Tria za flavto, klarinet in fagot Črta Sójarja Voglárja. Igra pihalni trio Slovenske filharmonije. Za zvok eseja je poskrbela Nina Kač, bralca Mateja Perpar in Bernard Stramič.
Pesnica, pisateljica, esejistka in lončarka Ifigenija Simonović je kot udeleženka lanskega knjižnega sejma v Nemčiji napisala esej Iz beležke po Frankfurtu. ''Pisanje spominov naj bi zagotavljalo, da se bo svet spreminjal na bolje. Kdaj, o, kdaj se bo spomin na sužnje z vseh kontinentov, avstralske domorodce, Korejce na Japonskem, na trpljenje vojnih ujetnikov, taboriščnikov, na bombardiranje Berlina, na uničenje Iraka, Afganistana, Ukrajine, na morilski pohod Hamasa v Izrael in na izraelsko brezčutno razdejanje v Gazi toliko polegel, da bi postalo obujati spomine nepotrebno?'' Vmesni glasbeni odlomki – izbral jih je Mihael Kozjek – so iz Tria za flavto, klarinet in fagot Črta Sójarja Voglárja. Igra pihalni trio Slovenske filharmonije. Za zvok eseja je poskrbela Nina Kač, bralca Mateja Perpar in Bernard Stramič.
Prispevek pesnika, pisatelja in prevajalca Vinka Beličiča o pesniku Goriških brd Alojzu Gradniku je bil objavljen leta 1983 v reviji Meddobje, na radiu pa prvič leta 2016. ''Gradniku je bilo že štiriintrideset let, ko je izdal prvo zbirko: Padajoče zvezde. To je bilo leta 1916. V njej je čutiti otožnost in razočaranje, ki so jima poleg erotičnih in pokrajinskih motivov dajala netivo tedanja kruta leta prve svetovne vojne, saj je bila pesnikova ožja domovina Goriška eno najbolj krvavih evropskih bojišč. Vendar je zbudila največji odmev erotična lirika te knjige. ''Večkrat razbrzdano strastna'', ''filozofija brez zvezd'', tako jo je ob izidu označil mladi doktor estetike, duhovnik Izidor Cankar. Pri Gradniku se v obliki vložne pesmi ljubezensko izpoveduje ženska; take zadihane poezije Slovenci do tedaj v svojem jeziku nismo poznali.'' Glasbeni vložki, ki jih je izbral Mihael Kozjek, so odlomki iz Rapsodije za godala ali Sijaj sijaj, sončece skladatelja Pavleta Merkuja; simfoničnemu orkestru RTV Slovenija je dirigiral Uroš Lajovic. Oblikovalec zvoka eseja Vjekoslav Mikez, bralca Maja Moll in Renato Horvat.
Prispevek pesnika, pisatelja in prevajalca Vinka Beličiča o pesniku Goriških brd Alojzu Gradniku je bil objavljen leta 1983 v reviji Meddobje, na radiu pa prvič leta 2016. ''Gradniku je bilo že štiriintrideset let, ko je izdal prvo zbirko: Padajoče zvezde. To je bilo leta 1916. V njej je čutiti otožnost in razočaranje, ki so jima poleg erotičnih in pokrajinskih motivov dajala netivo tedanja kruta leta prve svetovne vojne, saj je bila pesnikova ožja domovina Goriška eno najbolj krvavih evropskih bojišč. Vendar je zbudila največji odmev erotična lirika te knjige. ''Večkrat razbrzdano strastna'', ''filozofija brez zvezd'', tako jo je ob izidu označil mladi doktor estetike, duhovnik Izidor Cankar. Pri Gradniku se v obliki vložne pesmi ljubezensko izpoveduje ženska; take zadihane poezije Slovenci do tedaj v svojem jeziku nismo poznali.'' Glasbeni vložki, ki jih je izbral Mihael Kozjek, so odlomki iz Rapsodije za godala ali Sijaj sijaj, sončece skladatelja Pavleta Merkuja; simfoničnemu orkestru RTV Slovenija je dirigiral Uroš Lajovic. Oblikovalec zvoka eseja Vjekoslav Mikez, bralca Maja Moll in Renato Horvat.
Slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, igralec in prevajalec Andrej Rozman - Roza je uprizoril številne gledališke igre in objavil vrsto knjig poezije in proze. Za oddajo Esej na radiu je leta 2015 napisal prispevek z naslovom Naš jezik in njegova melioracija. ''Leta 1826 je Fran Metelko, uradni prevajalec za Kranjsko, pisal na Dunaj, da se poštne zakonodaje ne da prevesti, ker ni besed, pa so ga zavrnili, češ da naj napiše z besedami, kot tem rečem rečejo ljudje. A to verjetno ni bilo tako lahko, kot so si na Dunaju predstavljali, ker je bil to že čas, ko se je začelo čiščenje jezika. Zaveden Slovenec ni več mogel pisati, kot ljudje govorijo, ampak je bilo treba iz jezika izločiti germanizme. Začela se je romantična doba združene slovenščine, ki traja še danes. Borba je bila huda. Prešeren se je po pričevanju hčere Ernestine z Ano Jelovšek pogovarjal v nemščini, češ da tisto, kar ona sicer govori, ni slovenščina. Lublana je postala Ljubljana. Slovenci smo dobili Kopitarjevo slovnico in vse močnejši slovanski ponos.'' Glasbeni vložki so odlomki iz Larghetta iz ''Druge suite za godala'' Marijana Lipovška; orkestru Slovenske filharmonije je dirigiral Samo Hubad. Oblikovalec zvoka eseja Vojko Frelih, bralca Maja Moll in Matjaž Romih.
Slovenski pesnik, pisatelj, dramatik, igralec in prevajalec Andrej Rozman - Roza je uprizoril številne gledališke igre in objavil vrsto knjig poezije in proze. Za oddajo Esej na radiu je leta 2015 napisal prispevek z naslovom Naš jezik in njegova melioracija. ''Leta 1826 je Fran Metelko, uradni prevajalec za Kranjsko, pisal na Dunaj, da se poštne zakonodaje ne da prevesti, ker ni besed, pa so ga zavrnili, češ da naj napiše z besedami, kot tem rečem rečejo ljudje. A to verjetno ni bilo tako lahko, kot so si na Dunaju predstavljali, ker je bil to že čas, ko se je začelo čiščenje jezika. Zaveden Slovenec ni več mogel pisati, kot ljudje govorijo, ampak je bilo treba iz jezika izločiti germanizme. Začela se je romantična doba združene slovenščine, ki traja še danes. Borba je bila huda. Prešeren se je po pričevanju hčere Ernestine z Ano Jelovšek pogovarjal v nemščini, češ da tisto, kar ona sicer govori, ni slovenščina. Lublana je postala Ljubljana. Slovenci smo dobili Kopitarjevo slovnico in vse močnejši slovanski ponos.'' Glasbeni vložki so odlomki iz Larghetta iz ''Druge suite za godala'' Marijana Lipovška; orkestru Slovenske filharmonije je dirigiral Samo Hubad. Oblikovalec zvoka eseja Vojko Frelih, bralca Maja Moll in Matjaž Romih.
