Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Človek je od nekdaj povezan z drevesi, ki rastejo v njegovi bližini. S tisočerimi vezmi. Očaran bodisi z njihovo starostjo, trdoživostjo, lepoto ali častitljivostjo se vedno vrača k njim. Uživa v njihovih plodovih ali se le ohladi v senci njihove krošnje. Ob njih za trenutek postane, se umiri in gre naprej. Drevesa so nemi sopotniki človekovega vsakdana. Od nekdaj. In kot taki glasniki preteklosti, nosilci kulturnega spomina in močnega simbolnega pomena. Zato jim je vredno tudi »prisluhniti«
Drevesa so skozi čas postala prave zakladnice zgodb. V seriji Drevesa pripovedujejo smo skozi spomine številnih ljudi po vsej Sloveniji, obogatenimi tudi z zgodbami in legendami njihovih prababic in pradedov, odstranjevali prah z nekaterih že pozabljenih zgodb. Predvsem pa smo skozi njihove bogate pripovedi spoznali, da vrednost nekega drevesa ni le v njegovi starosti in velikosti. Pri odkrivanju bolj osebne vezi med človekom in drevesom skozi zgodovino in simbolnega pomena dreves so nam pomagali tudi strokovnjaki s področja etnologije dr. Zmago Šmitek, dr. Katja Hrobat, mag. Mateja Šmid Hribar in zbirateljica ljudskega izročila Dušica Kunaver.
Zgodbo bele lepotice Breze so nam pripovedovali Belokranjci iz Adlešičev in okolice. Skozi njihov odnos do breze in krajine, v kateri že stoletja živijo in delajo, smo spoznali, zakaj se ljudje vedno znova radi vračajo v te kraje in k njihovim belim brezam. Breza simbolizira nedolžnost, zareze na njenem belem lubju naj bi predstavljale lestev v onostranstvo, breza s svojim sokom in listjem zdravi in pomirja, varuje pred zlomi in privablja ljubezen v naše življenje. Breza je bila v Beli krajini navdih za otroške igre, pesmi in glasbo. S svojimi zelenimi listi je nepogrešljiva spremljevalka Zelenega Jurija, njene veje in liste so ljudje spreminjali v različne domače pripomočke ali pa si z njimi lajšali zdravstvene težave. Zato so “Beli Kranjci”, kot jih je že davno tega poimenoval Valvazor, ponosni na ta lepa drevesa. V objemu belih brez pa se tudi naključnemu obiskovalcu zazdi, da se v Beli krajini čas ustavi. Scenaristka in urednica dokumentarne serije Neva Novljan, režiserka Siena Krušič.
Zgodbo bele lepotice Breze so nam pripovedovali Belokranjci iz Adlešičev in okolice. Skozi njihov odnos do breze in krajine, v kateri že stoletja živijo in delajo, smo spoznali, zakaj se ljudje vedno znova radi vračajo v te kraje in k njihovim belim brezam. Breza simbolizira nedolžnost, zareze na njenem belem lubju naj bi predstavljale lestev v onostranstvo, breza s svojim sokom in listjem zdravi in pomirja, varuje pred zlomi in privablja ljubezen v naše življenje. Breza je bila v Beli krajini navdih za otroške igre, pesmi in glasbo. S svojimi zelenimi listi je nepogrešljiva spremljevalka Zelenega Jurija, njene veje in liste so ljudje spreminjali v različne domače pripomočke ali pa si z njimi lajšali zdravstvene težave. Zato so “Beli Kranjci”, kot jih je že davno tega poimenoval Valvazor, ponosni na ta lepa drevesa. V objemu belih brez pa se tudi naključnemu obiskovalcu zazdi, da se v Beli krajini čas ustavi. Scenaristka in urednica dokumentarne serije Neva Novljan, režiserka Siena Krušič.
Včasih so ljudje verjeli, da je oreh čarovno drevo in da naj bi imel vsakdo, ki je pod njim zaspal na kresno noč, jasnovidne sanje. Oreh, kot drevo obilja in plodnosti, je opeval že Valvasor, ki je zapisal, da ljudje na Kranjskem sušijo orehova jedrca in potem iz njih pečejo slasten kruh, ki mu pravijo potica. Tudi Pehta oziroma prastara poganka Pehtra baba ni bila le strah in trepet otrok, saj je na svoj praznik Pernahti na predvečer praznika svetih treh kraljev vaškim otrokom v košu prinesla slastnih orehov in jim s tem zaželela blagostanje. Poznala pa je tudi vse zdravilne učinkovine oreha, ki se jih radi poslužujemo še danes. In zakaj še danes rečemu nekomu, da se krohota, kot bi orehe stresal? Odgovor na to vprašanje ne sme biti pretrd oreh! Avtorica serije: Neva Novljan Režiserka: Siena Krušič
Včasih so ljudje verjeli, da je oreh čarovno drevo in da naj bi imel vsakdo, ki je pod njim zaspal na kresno noč, jasnovidne sanje. Oreh, kot drevo obilja in plodnosti, je opeval že Valvasor, ki je zapisal, da ljudje na Kranjskem sušijo orehova jedrca in potem iz njih pečejo slasten kruh, ki mu pravijo potica. Tudi Pehta oziroma prastara poganka Pehtra baba ni bila le strah in trepet otrok, saj je na svoj praznik Pernahti na predvečer praznika svetih treh kraljev vaškim otrokom v košu prinesla slastnih orehov in jim s tem zaželela blagostanje. Poznala pa je tudi vse zdravilne učinkovine oreha, ki se jih radi poslužujemo še danes. In zakaj še danes rečemu nekomu, da se krohota, kot bi orehe stresal? Odgovor na to vprašanje ne sme biti pretrd oreh! Avtorica serije: Neva Novljan Režiserka: Siena Krušič
Bukev…mati gozda oziroma kraljica gozda. Prva spomladi ozeleni in obudi speči gozd. Samozavestno se razpreda od vzhoda do zahoda Slovenije, sicer jo najdemo tudi v družbi drugih dreves, vendar tudi med njimi ohrani svojo posebnost in samostojnost in predvsem izraža moč, trdnost in odpornost. V njeni senci druga drevesa le težko uspevajo. Lubje bukve je sivo, gladko, včasih jo poraščajo mahovi, večinoma pa ostane gladka do pozne starosti. In prav iz tega lubja so bile narejene tudi prve knjižne platnice in od tod izvira tudi starinsko ime za knjigo – bukva. Slovenija je dežela bukve in kot taka je idealna domovina polhov. Polhi so namreč v svojem življenju tesno vezani na hranjenje z žirom in menda že spomladi zaznajo ali bo leto bukovo oz žirovo ali ne. Tudi sicer naj bi bilo na bukove gozdove vezano življenje več tisoč različnih živih bitij. Na žirovo pašo so včasih kmetje gnali tudi svoje prašiče, žir pa je bil tudi hrana ljudi - iz njega so pripravljali moko, stiskali olje, v potici je nadomestil orehe, na žerjavici pa pečen kostanj pa tudi suhorobarji bi nas brez bukovega lesa pustili brez žlic in krožnikov. Včasih so bukove gozdove tudi požigali in lesni pepel v glažutah uporabljali za pridobivanje stekla. Nenadomestljive so bile tudi njene drevesne gobe, ki so jih uporabljali kot kresilo in seveda oglje. Bukev je ob svojem kralju hrastu nedvomno kraljica gozda. Sveta naj bi bila že bogu Zevsu. Zato marsikdo pravi, da dokler bo bukev nosilka življenja v gozdu, toliko časa gozd ne bo umrl.
Bukev…mati gozda oziroma kraljica gozda. Prva spomladi ozeleni in obudi speči gozd. Samozavestno se razpreda od vzhoda do zahoda Slovenije, sicer jo najdemo tudi v družbi drugih dreves, vendar tudi med njimi ohrani svojo posebnost in samostojnost in predvsem izraža moč, trdnost in odpornost. V njeni senci druga drevesa le težko uspevajo. Lubje bukve je sivo, gladko, včasih jo poraščajo mahovi, večinoma pa ostane gladka do pozne starosti. In prav iz tega lubja so bile narejene tudi prve knjižne platnice in od tod izvira tudi starinsko ime za knjigo – bukva. Slovenija je dežela bukve in kot taka je idealna domovina polhov. Polhi so namreč v svojem življenju tesno vezani na hranjenje z žirom in menda že spomladi zaznajo ali bo leto bukovo oz žirovo ali ne. Tudi sicer naj bi bilo na bukove gozdove vezano življenje več tisoč različnih živih bitij. Na žirovo pašo so včasih kmetje gnali tudi svoje prašiče, žir pa je bil tudi hrana ljudi - iz njega so pripravljali moko, stiskali olje, v potici je nadomestil orehe, na žerjavici pa pečen kostanj pa tudi suhorobarji bi nas brez bukovega lesa pustili brez žlic in krožnikov. Včasih so bukove gozdove tudi požigali in lesni pepel v glažutah uporabljali za pridobivanje stekla. Nenadomestljive so bile tudi njene drevesne gobe, ki so jih uporabljali kot kresilo in seveda oglje. Bukev je ob svojem kralju hrastu nedvomno kraljica gozda. Sveta naj bi bila že bogu Zevsu. Zato marsikdo pravi, da dokler bo bukev nosilka življenja v gozdu, toliko časa gozd ne bo umrl.
Zavod za gozdove Slovenije je za drevo leta 2012 razglasil gorski javor . Nekaterim izmed nas morda pomeni pomemben kamenček v mozaiku gozda ali pa opazen del domačega dvorišča, saj je na podeželju nekdaj imela vsaka kmetija ponavadi veliko javorjevo mizo. V Topli na Koroškem hranijo javorjevo mizo iz leta 1880, mizo, v katero je tedanji hišni upodobil letni koledar. Marsikateri dedek se tudi spominja, kako je kot otrok s prijatelji tekal v trdih, a priročnih javorjevih coklih, ki so se pozimi spremenile kar v drsalke. Morda pa nekdo še ne ve, da naš, slovenski javorjev les, v Evropi na licitacijah dosega rekordne vrednosti. Dragocen je predvsem v pohištveni industriji, kakovosten javorjev les pa je tudi nenadomestljiv v izdelovanju glasbil…predvsem violin, pa tudi kitare ne bi tako zvenele, če jih ne bi izdelovali iz 25 let sušenega javorjevega lesa. Jesenska krajina brez rumeno-oržno-rdečih javorjevih krošenj najbrž ne bi bila tako osupljivo lepa. In če se Kanadčani dičijo s svojim prvovrstnim javorjevim sirupom, pa znamo Slovenci še kako ceniti značilno temnorjav javorjev sirup, s katerim se radi sladkamo, z njim pa si pozdravimo tudi marsikatero težavo z dihali. Da je drevo javor globoko vtisnjen v življenje Slovencev pa dokazujejo tudi številna imena rek, krajev in osebnih imen, ki smo jih izpeljali iz besede javor, nenazadnje pa je bil prav javor tudi Marijino sveto drevo.
Zavod za gozdove Slovenije je za drevo leta 2012 razglasil gorski javor . Nekaterim izmed nas morda pomeni pomemben kamenček v mozaiku gozda ali pa opazen del domačega dvorišča, saj je na podeželju nekdaj imela vsaka kmetija ponavadi veliko javorjevo mizo. V Topli na Koroškem hranijo javorjevo mizo iz leta 1880, mizo, v katero je tedanji hišni upodobil letni koledar. Marsikateri dedek se tudi spominja, kako je kot otrok s prijatelji tekal v trdih, a priročnih javorjevih coklih, ki so se pozimi spremenile kar v drsalke. Morda pa nekdo še ne ve, da naš, slovenski javorjev les, v Evropi na licitacijah dosega rekordne vrednosti. Dragocen je predvsem v pohištveni industriji, kakovosten javorjev les pa je tudi nenadomestljiv v izdelovanju glasbil…predvsem violin, pa tudi kitare ne bi tako zvenele, če jih ne bi izdelovali iz 25 let sušenega javorjevega lesa. Jesenska krajina brez rumeno-oržno-rdečih javorjevih krošenj najbrž ne bi bila tako osupljivo lepa. In če se Kanadčani dičijo s svojim prvovrstnim javorjevim sirupom, pa znamo Slovenci še kako ceniti značilno temnorjav javorjev sirup, s katerim se radi sladkamo, z njim pa si pozdravimo tudi marsikatero težavo z dihali. Da je drevo javor globoko vtisnjen v življenje Slovencev pa dokazujejo tudi številna imena rek, krajev in osebnih imen, ki smo jih izpeljali iz besede javor, nenazadnje pa je bil prav javor tudi Marijino sveto drevo.