Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del. Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten. Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede. Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.
Dokumentarno-igrani film Cankar nam v igranih prizorih približa zasebno življenje največjega slovenskega pisatelja. Filmska pripoved se začne novembra 1899, ko Ivan Cankar najame kabinet pri družini Löffler v dunajskem predmestju Ottakring. Sprva se približa gospodinji, pozneje pa njeni odraščajoči hčeri Steffi. Pri njih se ustali za skoraj deset let in tam ustvari večino svojih del. Ob obisku brata Karla v Sarajevu je gost nadškofa Josipa Stadlerja. Tam napiše Hlapce in se odloči, da se ne bo vrnil k zaročenki na Dunaj. Naslednja leta živi na ljubljanskem Rožniku. Tudi tam se zapleta s tamkajšnjimi dekleti; je pozoren ljubimec, družaben in izjemno inteligenten. Opazuje bedo obubožanega delavskega razreda okoli sebe in se navduši za socialdemokracijo. Upor proti krivičnemu družbenemu redu preveva celoten Cankarjev opus. Z rekonstrukcijami nekaterih javnih nastopov v filmu je poudarjena moč in aktualnost njegove politične besede. Pozorno branje Cankarjevih del nam razkriva podrobnosti iz pisateljevega življenja. V njegovih skoraj filmskih opisih prepoznavamo prostore, portrete najbližjih in sodobnikov. Marsikaj, kar je opisal v literaturi, je nekaj let pozneje tudi sam doživel. V premišljenih prepletih igranega, animiranega in dokumentarnega so rokopisi in pisma iz njegove zapuščine vtkani v igrane prizore. Junaki v filmu spregovorijo z besedami iz Cankarjeve proze. Film odpira vprašanje, kako se je v dobrem stoletju izoblikoval mit o Ivanu Cankarju. Veličasten opus romanov, povesti, črtic, pesmi, esejev, političnih govorov, člankov in pisem ponuja široko polje interpretacij. Cankarja so si prisvajali tako na levici kot na desnici. V dokumentarnem delu filma se srečujemo s poznavalci, ki strastno razkrivajo prezrte plati pisateljevega dela. Prepričani smo, da smo o Cankarju v dobrem stoletju izvedeli vse, vendar njegovo delo v resnici le površno poznamo.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Portretno osvetljene poteze ustvarjalca, ki je več desetletij oblikoval slovenski in evropski gledališki prostor ter čas - Tomaža Pandurja. Dokumentarni film je zastavljen kot portret gledališkega ustvarjalca na eni in razmišljujočega, občutljivega človeka na drugi strani. Že kot mlad režiser je Pandur s strastnim prepričanjem v ritualno moč gledališča kot svetišča umetnosti zaznamoval domači gledališki prostor, zadnjih nekaj let pa se uspešno uveljavlja v tujini. Gledališka pot ga je vodila od gimnazijske gledališke skupine Tespisov voz v rodnem Mariboru do njegove prve, danes kultne predstave Šeherezada v Mladinskem gledališču Ljubljana, nato pa prek uspešnega mariborskega obdobja, ko je vodil gledališče tudi kot umetniški direktor, do prestopa v evropski gledališki prostor. Osrednji del dokumentarne pripovedi temelji na predstavi Barocco, ki jo je premierno predstavil madridskemu občinstvu.
Portretno osvetljene poteze ustvarjalca, ki je več desetletij oblikoval slovenski in evropski gledališki prostor ter čas - Tomaža Pandurja. Dokumentarni film je zastavljen kot portret gledališkega ustvarjalca na eni in razmišljujočega, občutljivega človeka na drugi strani. Že kot mlad režiser je Pandur s strastnim prepričanjem v ritualno moč gledališča kot svetišča umetnosti zaznamoval domači gledališki prostor, zadnjih nekaj let pa se uspešno uveljavlja v tujini. Gledališka pot ga je vodila od gimnazijske gledališke skupine Tespisov voz v rodnem Mariboru do njegove prve, danes kultne predstave Šeherezada v Mladinskem gledališču Ljubljana, nato pa prek uspešnega mariborskega obdobja, ko je vodil gledališče tudi kot umetniški direktor, do prestopa v evropski gledališki prostor. Osrednji del dokumentarne pripovedi temelji na predstavi Barocco, ki jo je premierno predstavil madridskemu občinstvu.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Ivan Vurnik je ob Fabianiju in Plečniku eden od velike trojice arhitektov, ki so postavili temelj sodobne slovenske arhitekture. Ti trije veliki arhitekti so zaznamovali svoj in naš historični čas in življenjski prostor. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Scenarij in režija sta delo Alme Lapajne.
Ivan Vurnik je ob Fabianiju in Plečniku eden od velike trojice arhitektov, ki so postavili temelj sodobne slovenske arhitekture. Ti trije veliki arhitekti so zaznamovali svoj in naš historični čas in življenjski prostor. Zametek vsega modernega v arhitekturi je k nam z Dunaja prinesel Maks Fabiani. Jože Plečnik, najznamenitejši predstavnik historične arhitekture in začetnik moderne stavbarske arhitekture pri nas, je objekte obogatil z regionalnimi izraznimi elementi. Ivan Vurnik pa je v dvajsetih letih 20. stoletja iskal slovensko nacionalno umetnost. Po tem romantičnem poskusu je v tridesetih letih 20. stoletja postal vnet zagovornik funkcionalizma in je naredil prve načrte socialne arhitekture pri nas. V nečem pa je bil Ivan Vurnik povsem drugačen od svojih dveh poklicnih kolegov. Fabiani in Plečnik sta živela večji del samsko, asketsko življenje. Vurnikovo življenje pa je bilo burno, zaznamovano tudi z družinsko tragedijo. Njegova žena in tovarišica v umetnosti je bila slikarka Helena Kottler. Sobivanje slikarke in arhitekta se jasno kaže v njunih skupnih delih. Tako imenovani Gesamtkunst v zgodovini umetnosti ni nekaj posebnega, redkost pa je umetniško sodelovanje dveh zakoncev, ki sta zavezana različnima vrstama umetnosti. Ob skupnem delu Ivana in Helene se porajata dve vprašanji: kako je intimni partnerski odnos vplival na njuno strokovno in umetniško sodelovanje ter kako so tragični in usodni dogodki zarezali v delo obeh? Dokumentarno igrani film ISKALCA skuša prikazati vsaj del tega zanimivega intimnega in umetniškega sobivanja, ki ne more biti nikoli v celoti pojasnjeno. Scenarij in režija sta delo Alme Lapajne.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Ruanda je s 14 milijoni prebivalcev najgosteje poseljena afriška država. Misijon v kraju Musangu, v hribih na zahodu Ruande, je zadnjih devet let dom Novomeščanke, usmiljenke sestre Anke Burger. Po njeni zaslugi in po zaslugi sester usmiljenk je pred 20 leti z deželo tisočerih gričev začela graditi most solidarnosti Slovenska karitas. Dobrodelne akcije Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja in Kupim kozo ter sodelovanje z lokalno Karitas, so za najrevnejše prebivalce znamenja upanja na boljšo prihodnost.
Ruanda je s 14 milijoni prebivalcev najgosteje poseljena afriška država. Misijon v kraju Musangu, v hribih na zahodu Ruande, je zadnjih devet let dom Novomeščanke, usmiljenke sestre Anke Burger. Po njeni zaslugi in po zaslugi sester usmiljenk je pred 20 leti z deželo tisočerih gričev začela graditi most solidarnosti Slovenska karitas. Dobrodelne akcije Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja in Kupim kozo ter sodelovanje z lokalno Karitas, so za najrevnejše prebivalce znamenja upanja na boljšo prihodnost.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.
Dokumentarni film »Zven stoletij« predstavlja bogato dediščino zvonov na Slovenskem. Zvonjenje namreč pomeni zvočno identiteto naše kulturne krajine, zvonovi pa so pomembno povezani z etnološkim izročilom, umetnostno ustvarjalnostjo in mojstrsko livarsko obrtjo. Zvonovi niso samo cerkvena glasbila, ampak so družbeni povezovalci in usmerjevalci človeških življenj. Zvonjenje se je oglasilo tudi ob osvoboditvi Ljubljane leta 1945 in ob osamosvojitvi Slovenije leta 1991. Poudariti je treba, da je bila simbolna in praktična vloga zvonov v starih časih nepogrešljiva, danes pa je pomen zvonov manjši in zvonjenje za nekatere moteče. V filmu so predstavljene raznovrstne teme v povezavi z zvonovi, med drugim ulivanje v edini slovenski livarni zvonov v Žalcu in dvig novega zvona v Šturjah, zvonjenje na Šmarni gori in pritrkavanje v Šentvidu pri Stični, snemanje zvonjenja v Crngrobu za objavo na družbenih omrežjih in raziskovanje pritrkavanja na ZRC SAZU, praznovanje velike noči v Polhovem Gradcu, zvončarska obrt v Gorjah, zborovska glasba v povezavi z zvonjenjem in koncert za zvonove, ki je leta 1997 odprl Evropski mesec kulture v Ljubljani. Pri nastajanju filma so sodelovale številne ustanove in posamezniki, ki niso zgolj strokovnjaki, ampak tudi veliki navdušenci nad zvonovi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Vokalno skupino Plamen sestavljajo dekleta, ki so bila rojena in živijo v Kanadi, njihovi predniki pa prihajajo iz Slovenije. Pred več kot 30 leti je prvo generacijo pevk v Torontu zbrala in začela voditi slovenska izseljenka, glasbenica Marija Ahačič Pollak. V Sloveniji je njeno ime dobro znano ljubiteljem narodnozabavne glasbe, saj je v 50. letih 20. stoletja zaslovela kot pevka Ansambla bratov Avsenik. Pod njenim dolgoletnim in vztrajnim vodstvom dekleta v Kanadi ohranjajo ljubezen do slovenskega jezika in glasbe. S koncerti in koncertnimi turnejami pa predstavljajo slovensko glasbo po svetu.
Vokalno skupino Plamen sestavljajo dekleta, ki so bila rojena in živijo v Kanadi, njihovi predniki pa prihajajo iz Slovenije. Pred več kot 30 leti je prvo generacijo pevk v Torontu zbrala in začela voditi slovenska izseljenka, glasbenica Marija Ahačič Pollak. V Sloveniji je njeno ime dobro znano ljubiteljem narodnozabavne glasbe, saj je v 50. letih 20. stoletja zaslovela kot pevka Ansambla bratov Avsenik. Pod njenim dolgoletnim in vztrajnim vodstvom dekleta v Kanadi ohranjajo ljubezen do slovenskega jezika in glasbe. S koncerti in koncertnimi turnejami pa predstavljajo slovensko glasbo po svetu.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
V peklenskih razmerah so ljudje z družbenega roba gradili boljši svet. Čeprav je življenje zdaj lažje, bi rudarji spet šli v rudniške rove. Industrijska revolucija je temeljila na težkem fizičnem delu, katerega glavni predstavniki so bili rudarji. Zdrav, fizično močan delavec, ki je s svojim fizičnim delom preživljal družino, je bil simbol pravega moškega. Rudniki so bili gibalo razvoja, okrog njih so rasla mesta, rudarstvo je omogočalo splošni družbeni napredek. Garaško delo pod zemljo in razmere kot v peklu so za preživetje zahtevale močne posameznike in še močnejšo skupnost. Ljudje z družbenega in socialnega roba, ki v življenju niso imeli veliko možnosti izbire, so zase in za druge zgradili lepši in boljši svet. Z razvojem tehnologije pa pride do zapiranja rudnikov, razpada skupnosti in izgube identitete. Na primeru rudnika Kanižarica spoznamo vse značilnosti rudarskega življenja, zgodba pa je še začinjena z osebnimi zgodbami in lokalnimi posebnostmi. Rudnik je preživel svetovno gospodarsko krizo, menjave lastnikov, med vojno je deloval kot prvi partizanski rudnik, zaradi vdora vode je bil več kot leto dni zaprt, nato pa je desetletja omogočal boljše življenje rudarskim družinam in celemu naselju. Kmalu po osamosvojitvi so ga zaprli, kar je pred celoten kraj postavilo zahtevo po ustvarjanju novih delovnih mest in novega načina življenja. Posledica je bila tudi razpad skupnosti in izguba identitete. Kljub kasnejšemu lažjemu in lepšemu življenju na bolje plačanih in udobnih delovnih mestih pa bi se nekdanji rudarji raje vrnili v nevarne jame. Scenarij in režija Zvezdan Martič.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
»Pavliho«, satirični list, je ustanovil pisatelj Fran Levstik, daljnega leta 1870 na Dunaju. Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih. To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja, in ene satire. Vsi so se smejali istim stvarem. Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji. Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade. Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala. Mladina in Nova revija in sta prišli kasneje. V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov. Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno. Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije. Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo.
»Pavliho«, satirični list, je ustanovil pisatelj Fran Levstik, daljnega leta 1870 na Dunaju. Po drugi svetovni vojni je bil, kot vrsta satiričnih časopisov v socialističnih državah Vzhodne Evrope, to režimski projekt, ki je bil sprva ustanovljen kot protiutež in ventil ostrim protirežimskim vicem, ki so si jih ljudje pripovedovali na ulicah in v bifejih. To so bili še zlati časi humorja. Časi ene resnice, enega humorja, in ene satire. Vsi so se smejali istim stvarem. Do šestdesetih let je Pavlihov humor postal vrhunsko artikuliran, dosegal je tedensko naklado 63.000 izvodov, kar je bila najvišja naklada kateregakoli tednika v Jugoslaviji. Socialistična oblast je budno spremljala vsebine, ki so nastajale v Pavlihi. Urednike so večkrat odstavljali, oblast pa je v najmanj enem primeru izdala ukaz o zaplembi celotne naklade. Pavliha je bil prva javna opozicija režimu, ki pa ga je oblast nekako tolerirala. Mladina in Nova revija in sta prišli kasneje. V osamosvojitvenem letu 1991 je bila naklada Pavlihe le še žalostnih 2.600 izvodov. Enotne resnice ni bilo več, kar je bilo smešno enim, ni bilo drugim. In obratno. Meja med humorjem in resničnostjo je v demokraciji počasi izginjala, demokracija pa postajala bizarnejša od vsakršnega humorja ali satirikove domišljije. Ljudje so se smejali čedalje manj. Humor se je preselil v druge medije: na televizijo in radio, v gledališče, film in stand-up komedijo.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.
Folklorno društvo Kres je pomemben predstavnik folklornega izročila na Slovenskem in prepoznaven ambasador Novega mesta in države, ki jima pripada. Leta 2021 je društvo, ki predstavlja središče folklorne ustvarjalnosti na Dolenjskem, praznovalo 45-letnico svojega delovanja in ustvarilo vizualno razgiban dokumentarni plesni film. Film pripoveduje o zgodovini društva, udeleževanjih na mednarodnih folklornih festivalih, o zanimivih družinskih zgodbah, ki so se spletle med člani društva, predvsem pa o prispevku društva k ohranjanju slovenske ljudske dediščine. V filmu so uporabljeni tudi redko videni arhivski posnetki filma Pomlad v Beli Krajini, ki ga je leta 1952 posnel Metod Badjura. Dokumentarni film bogatijo pripovedi članov in članic in številne zgodbe, ki so zaznamovale društveno dejavnost in razmah folklore na Dolenjskem. O pomenu društva spregovorijo tudi vodja skupine Branka Moškon, etnologinja Marija Makarovič, etnokoreolog Mirko Ramovš in etnolog Bojan Knific. Režiserja Anuša Gaši in Jurij Moškon, scenaristi Erika Blažič, Klara Golić, Branka Moškon, Andrej Kovačič in Anuša Gaši.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film o štirih desetletjih mednarodnega festivala Druga godba, ki je v naš prostor pripeljal večkulturnost. Ibrahim Nouhoum, dolgoletni obiskovalec festivala, je v 80. letih prišel k nam kot študent iz Malija. Spominja se, da v tistem času v Jugoslaviji ni bilo slišati afriške glasbe. Zato je bila Druga godba zanj praznik. Z Ibrahimom se sprehodimo skozi izbrane koncertne posnetke ter spomine ključnih protagonistov mednarodnega festivala Druga godba, ki že štirideset let širi obzorja v našem prostoru ter nas z glasbo različnih zvrsti, izrazov in kultur nagovarja k sprejemanju drugačnosti v vseh pojavnih oblikah. To je festival, ki nas uči uglašenega sobivanja. Scenarij in režija Maja Pavlin
Dokumentarni film o štirih desetletjih mednarodnega festivala Druga godba, ki je v naš prostor pripeljal večkulturnost. Ibrahim Nouhoum, dolgoletni obiskovalec festivala, je v 80. letih prišel k nam kot študent iz Malija. Spominja se, da v tistem času v Jugoslaviji ni bilo slišati afriške glasbe. Zato je bila Druga godba zanj praznik. Z Ibrahimom se sprehodimo skozi izbrane koncertne posnetke ter spomine ključnih protagonistov mednarodnega festivala Druga godba, ki že štirideset let širi obzorja v našem prostoru ter nas z glasbo različnih zvrsti, izrazov in kultur nagovarja k sprejemanju drugačnosti v vseh pojavnih oblikah. To je festival, ki nas uči uglašenega sobivanja. Scenarij in režija Maja Pavlin
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Navezanost na blagovno znamko piva mnogi primerjajo s pripadnostjo nogometnemu klubu ali celo veri. Piva se ne zamenja! Tudi zato je bila Slovenija dolgo razdeljena na pol, na pivce piva z rdečo in pivce piva z zeleno nalepko, Union in Laško. Delitev je presegla običajno navijaštvo in tekmovanje, oviranje, nagajanje, poskusi prevzema so prerasli v vojno. Prevzemna vojna dveh pivovarn pa je s podporo politike odprla vrata tajkunizaciji Slovenije, ki se je končala z več milijardno bančno luknjo. Med najbolj zlorabljenimi žrtvami vojne je bil nacionalni interes. Od dela, znanja in denarja številnih generacij, ni ostalo nič. Usoda naroda, karakter posameznikov, vse, kar je značilno za sistem in državo, v eni zgodbi. Pivovarska vojna. Scenarij in režija Zvezdan Martić.
Navezanost na blagovno znamko piva mnogi primerjajo s pripadnostjo nogometnemu klubu ali celo veri. Piva se ne zamenja! Tudi zato je bila Slovenija dolgo razdeljena na pol, na pivce piva z rdečo in pivce piva z zeleno nalepko, Union in Laško. Delitev je presegla običajno navijaštvo in tekmovanje, oviranje, nagajanje, poskusi prevzema so prerasli v vojno. Prevzemna vojna dveh pivovarn pa je s podporo politike odprla vrata tajkunizaciji Slovenije, ki se je končala z več milijardno bančno luknjo. Med najbolj zlorabljenimi žrtvami vojne je bil nacionalni interes. Od dela, znanja in denarja številnih generacij, ni ostalo nič. Usoda naroda, karakter posameznikov, vse, kar je značilno za sistem in državo, v eni zgodbi. Pivovarska vojna. Scenarij in režija Zvezdan Martić.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Jeklene ptice nad Idrijo osvetljuje nepojasnjene letalske napade na Idrijo leta 1945. V zadnjih mesecih 2. svetovne vojne je bilo na to mesto izvršenih več letalskih napadov, porušen je bil dobršen del mesta, napadi pa so terjali tudi človeške žrtve. Več deset let so ti dogodki ostali nepojasnjeni in zaviti v tančico skrivnosti: kdo natančno in čemu je napadal Idrijo? Do razkritja je po čistem naključju prišlo šele leta 2012, filmsko pripoved o teh dogodkih pa zaključujejo avtentični in šokantni posnetki napada, ki jih je beležila filmska kamera na letalu. Film je nastal v okviru Dokumentarnega programa RTV Slovenija po scenariju Monike Rijavec in v režiji Dušana Moravca.
Dokumentarni film Jeklene ptice nad Idrijo osvetljuje nepojasnjene letalske napade na Idrijo leta 1945. V zadnjih mesecih 2. svetovne vojne je bilo na to mesto izvršenih več letalskih napadov, porušen je bil dobršen del mesta, napadi pa so terjali tudi človeške žrtve. Več deset let so ti dogodki ostali nepojasnjeni in zaviti v tančico skrivnosti: kdo natančno in čemu je napadal Idrijo? Do razkritja je po čistem naključju prišlo šele leta 2012, filmsko pripoved o teh dogodkih pa zaključujejo avtentični in šokantni posnetki napada, ki jih je beležila filmska kamera na letalu. Film je nastal v okviru Dokumentarnega programa RTV Slovenija po scenariju Monike Rijavec in v režiji Dušana Moravca.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Duhovnica je film o evangeličanski duhovnici Jani, ki je na pomembnem razpotju, soočena z življenjsko dilemo, ali zapustiti duhovniški poklic in s tem prekiniti dolgo družinsko duhovniško tradicijo, saj sta oče in mama prav tako duhovnika. Jana s svojimi svobodomiselnimi in humornimi nazori ruši cerkvene okvirje. Njene dolgo zakopane rane iz otroštva se prav tako odpirajo, vedno bolj pa se kažejo tudi razpoke v družinskih odnosih. DUHOVNICA / WOMAN OF GOD / Slovenija / 2023 / Režija: Maja Prettner
Duhovnica je film o evangeličanski duhovnici Jani, ki je na pomembnem razpotju, soočena z življenjsko dilemo, ali zapustiti duhovniški poklic in s tem prekiniti dolgo družinsko duhovniško tradicijo, saj sta oče in mama prav tako duhovnika. Jana s svojimi svobodomiselnimi in humornimi nazori ruši cerkvene okvirje. Njene dolgo zakopane rane iz otroštva se prav tako odpirajo, vedno bolj pa se kažejo tudi razpoke v družinskih odnosih. DUHOVNICA / WOMAN OF GOD / Slovenija / 2023 / Režija: Maja Prettner
Dokumentarci – kulturno-umetniški
"Polmesec na planikami" je dokumentarni film o prvi džamiji v Alpah, ki je bila leta 1916 zgrajena v slovenskem Logu pod Mangartom. Džamijo so zgradili bošnjaški vojaki na Soški fronti, ki so se borili na strani Avstro Ogrske in predstavlja edinstven primer islamske arhitekture v alpskem prostoru. Film vleče paralele in refleksije s sedanjim časom, z Bošnjaki, ki so se preselili v Slovenijo iz ekonomskih razlogov in njihovimi 30 letnimi napori, da bi zgradili džamijo v Ljubljani, kar se je 2019 končno tudi realiziralo. Film sooča različne strani - slovensko, bošnjaško in italijansko ter nas vodi od Bosne in Hercegovine preko Jesenic do vrhov Julijskih Alp nad Sočo.
"Polmesec na planikami" je dokumentarni film o prvi džamiji v Alpah, ki je bila leta 1916 zgrajena v slovenskem Logu pod Mangartom. Džamijo so zgradili bošnjaški vojaki na Soški fronti, ki so se borili na strani Avstro Ogrske in predstavlja edinstven primer islamske arhitekture v alpskem prostoru. Film vleče paralele in refleksije s sedanjim časom, z Bošnjaki, ki so se preselili v Slovenijo iz ekonomskih razlogov in njihovimi 30 letnimi napori, da bi zgradili džamijo v Ljubljani, kar se je 2019 končno tudi realiziralo. Film sooča različne strani - slovensko, bošnjaško in italijansko ter nas vodi od Bosne in Hercegovine preko Jesenic do vrhov Julijskih Alp nad Sočo.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Kino Šiška, nekdaj kino z največjim platnom na Balkanu, danes center urbane kulture, je septembra 2019 beležil 10-letnico nove namenskosti. Vso kompleksnost njegovega delovanja predstavlja dokumentarni film Maje Pavlin. Popelje nas v čas, ko je stavba še služila imenu – v čas kroničnega pomanjkanja ustreznih prostorov za sodobno glasbeno, vizualno in uprizoritveno umetnost, prek negotovosti četrtne skupnosti ob zaprtju kinematografa do odprtja in vzpostavitve osrednje slovenske institucije za urbano ustvarjalnost z najbolje opremljeno koncertno dvorano v tem delu Evrope ... in z ekipo, ki je 10 let gradila prepoznaven karakter tega netipičnega javnega zavoda. Produkcija, ki sodi v kategorijo urbana – od glasbe, plesa do vizualne umetnosti, je pestra. Da pa je tovrstna ustvarjalnost tudi v luči širše slovenske javnosti dobila enakovredno veljavo “ugledni”, z javnimi sredstvi podprti umetnosti, je poskrbel prav Center urbane kulture Kino Šiška. Ta kljub formi javne ustanove ne ubija živosti, spontanosti in nepredvidljivosti urbane scene in v tem pogledu zaseda posebno mesto med javnimi zavodi. Velik izziv pri ustvarjanju filma je bilo vprašanje, kako goro materiala – arhivskega in aktualnega – povezati v smiselno in gledljivo celoto. Kako specifično in kompleksno področje približat gledalcu, ki morda širine in pestrosti urbane ustvarjalnosti ne pozna? Avtorico je pri tem vprašanju rešil gospod Lojze, nabriti 90-letni sosed Kina Šiška, ki z zanimanjem spremlja vse, kar se s centrom urbane kulture in okoli njega dogaja ter ob naraščajoči izključujoči družbeni klimi riše rdečo nit dokumentarca – ta je odprtost in povezovanje. Medgeneracijsko, multikulturno, žanrsko, subkulturno … Filmska naracija pa združuje tudi različne misleče akterje urbane scene v konstruktiven dialog s skupno željo po še boljšem in produktivnejšem (so)delovanju.
Kino Šiška, nekdaj kino z največjim platnom na Balkanu, danes center urbane kulture, je septembra 2019 beležil 10-letnico nove namenskosti. Vso kompleksnost njegovega delovanja predstavlja dokumentarni film Maje Pavlin. Popelje nas v čas, ko je stavba še služila imenu – v čas kroničnega pomanjkanja ustreznih prostorov za sodobno glasbeno, vizualno in uprizoritveno umetnost, prek negotovosti četrtne skupnosti ob zaprtju kinematografa do odprtja in vzpostavitve osrednje slovenske institucije za urbano ustvarjalnost z najbolje opremljeno koncertno dvorano v tem delu Evrope ... in z ekipo, ki je 10 let gradila prepoznaven karakter tega netipičnega javnega zavoda. Produkcija, ki sodi v kategorijo urbana – od glasbe, plesa do vizualne umetnosti, je pestra. Da pa je tovrstna ustvarjalnost tudi v luči širše slovenske javnosti dobila enakovredno veljavo “ugledni”, z javnimi sredstvi podprti umetnosti, je poskrbel prav Center urbane kulture Kino Šiška. Ta kljub formi javne ustanove ne ubija živosti, spontanosti in nepredvidljivosti urbane scene in v tem pogledu zaseda posebno mesto med javnimi zavodi. Velik izziv pri ustvarjanju filma je bilo vprašanje, kako goro materiala – arhivskega in aktualnega – povezati v smiselno in gledljivo celoto. Kako specifično in kompleksno področje približat gledalcu, ki morda širine in pestrosti urbane ustvarjalnosti ne pozna? Avtorico je pri tem vprašanju rešil gospod Lojze, nabriti 90-letni sosed Kina Šiška, ki z zanimanjem spremlja vse, kar se s centrom urbane kulture in okoli njega dogaja ter ob naraščajoči izključujoči družbeni klimi riše rdečo nit dokumentarca – ta je odprtost in povezovanje. Medgeneracijsko, multikulturno, žanrsko, subkulturno … Filmska naracija pa združuje tudi različne misleče akterje urbane scene v konstruktiven dialog s skupno željo po še boljšem in produktivnejšem (so)delovanju.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Leta 1987 je en sam plakat razjezil takratni jugoslovanski režim, sprožil plakatno afero in povzročil ukinitev ritualne štafete mladosti. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne elemente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je bil eden največjih uspehov beneškega bienala, skupina Laibach je z razprodanimi koncerti nastopala po svetu, v Severni Koreji je predrla eno najbolj monolitnih meja.
Leta 1987 je en sam plakat razjezil takratni jugoslovanski režim, sprožil plakatno afero in povzročil ukinitev ritualne štafete mladosti. Manj znano je, da je plakat skupine Novi kolektivizem, ki v osrednjem motivu citira nacistično sliko alegorije tretjega rajha iz leta 1936, oblastne organe razhudil predvsem zato, ker je uradni komisiji in celo predstavnikom vojske v njej najprej ugajal. Prav tako je malo znano, da je bil plakat sprva zamišljen kot plakat, ki naj spremlja velikopotezno predstavo Gledališča sester Scipion Nasice, s katerim bi kasneje gledališče skupaj z vojsko hodilo celo na gostovanja. Plakatna afera je potrdila realno moč umetnosti in ostrino skupin kolektiva Neue Slowenische Kunst. Dokumentarni film Od Kapitala do kapitala – Države v času NSK je nastajal vzporedno z razstavo Moderne galerije o skupinah, ki so se leta 1984 povezale pod imenom Neue Sloweniche Kunst, leta 1992 pa z vzpostavitvijo ambasade NSK v Moskvi napovedale ustanovitev globalne umetniške države NSK v času. Že prepoved prvega javnega dejanja skupine Laibach je napovedala umetniški fenomen, ki je oblast motil, ker je pokazal njen resnični obraz. Skozi projekte in anekdote film beleži ključne elemente zgodbe o NSK vse do Moskve. Iz ruskih sopotnikov kolektiva izzove priznanje, da se je prav v ambasadi NSK v Moskvi rodila sodobna ruska umetniška scena. Skozi dokumentarec se tako razkriva geneza sedanjega uspeha tedanjih akterjev. Paviljon države NSK v času je bil eden največjih uspehov beneškega bienala, skupina Laibach je z razprodanimi koncerti nastopala po svetu, v Severni Koreji je predrla eno najbolj monolitnih meja.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Oddaja Skrivnostni grad Miramar je mladinska dokumentarna pustolovščina, v kateri voditelj Ilija štiri najstnike popelje na raziskovalni lov za sedmimi skrivnostmi gradu Miramar. Skozi uganke, zgodovinske namige in terensko raziskovanje gradu, vrtov in obale mladi raziskovalci postopoma odkrivajo manj znano plat Miramara ter spoznajo, da so imeli Slovenci od njegovega nastanka naprej ključno vlogo pri življenju in upravljanju gradu.
Oddaja Skrivnostni grad Miramar je mladinska dokumentarna pustolovščina, v kateri voditelj Ilija štiri najstnike popelje na raziskovalni lov za sedmimi skrivnostmi gradu Miramar. Skozi uganke, zgodovinske namige in terensko raziskovanje gradu, vrtov in obale mladi raziskovalci postopoma odkrivajo manj znano plat Miramara ter spoznajo, da so imeli Slovenci od njegovega nastanka naprej ključno vlogo pri življenju in upravljanju gradu.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Skladatelj Josip Ipavec (1873–1921) izhaja iz znamenite družine skladateljev in zdravnikov iz Šentjurja pri Celju. Javnosti je manj poznan kot njegov oče (Gustav) ali stric (Benjamin). Josip Ipavec velja za pomembnega skladatelja samospevov in zborov, v njegovem opusu pa izstopata prvi slovenski balet Možiček in opera Princesa Vrtoglavka. V svojih zborovskih skladbah je jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika v času, ko se je na Slovenskem govorilo in pisalo nemško. Njegova dela so pustila neizbrisen pečat, v času življenja pa je bil doma manj poznan in cenjen kot v tujini. V filmu Ipavčevo življenjsko in glasbeno pot predstavijo Igor Grdina, Konrad Rado Frece, Matej Romih, Pavel Mihelčič, Franci Plohl, Tomaž Faganel, Darja Koter, Vojko Vidmar in Lojze Arlič, film pa bogatijo igrani prizori ter televizijske upodobitve Ipavčeve glasbe v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov Občine Šentjur ter učencev Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar. Povezovalec Saša Tabaković – Josip Ipavec, scenarij Jernej Kastelec, strokovni sodelavec ddr. Igor Grdina, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografinja Greta Godnič, kostumografinja Jerneja Jambrek, montažer Andrej Modic. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Vojko Boštjančič.
Skladatelj Josip Ipavec (1873–1921) izhaja iz znamenite družine skladateljev in zdravnikov iz Šentjurja pri Celju. Javnosti je manj poznan kot njegov oče (Gustav) ali stric (Benjamin). Josip Ipavec velja za pomembnega skladatelja samospevov in zborov, v njegovem opusu pa izstopata prvi slovenski balet Možiček in opera Princesa Vrtoglavka. V svojih zborovskih skladbah je jasno izpovedal svojo ljubezen do domovine in slovenskega jezika v času, ko se je na Slovenskem govorilo in pisalo nemško. Njegova dela so pustila neizbrisen pečat, v času življenja pa je bil doma manj poznan in cenjen kot v tujini. V filmu Ipavčevo življenjsko in glasbeno pot predstavijo Igor Grdina, Konrad Rado Frece, Matej Romih, Pavel Mihelčič, Franci Plohl, Tomaž Faganel, Darja Koter, Vojko Vidmar in Lojze Arlič, film pa bogatijo igrani prizori ter televizijske upodobitve Ipavčeve glasbe v izvedbi Marcosa Finka, Urške Arlič Gololičič in Marka Hribernika, Združenih moških pevskih zborov Občine Šentjur ter učencev Glasbene šole Šentjur Nuše in Tjaše Štrajhar. Povezovalec Saša Tabaković – Josip Ipavec, scenarij Jernej Kastelec, strokovni sodelavec ddr. Igor Grdina, direktor fotografije Uroš Hočevar, scenografinja Greta Godnič, kostumografinja Jerneja Jambrek, montažer Andrej Modic. Urednik oddaje Daniel Celarec, režiser Vojko Boštjančič.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film s preprostim naslovom Miki Muster s pričevanji strokovnjakov, prijateljev in družine predstavi izjemen opus Mikija Mustra – avtorja, ki je s trmo in vztrajnostjo zapisal strip in animacijo v kolektivni spomin več generacij. Zvitorepec, sprva skoraj naključen projekt, je več kot dvajset let prinašal izvirne zgodbe, polne humorja, pustolovščin in subtilnega družbenega komentarja. Mustrova največja strast je bila animacija: od legendarnih televizijskih oglasov in nepozabnih Zajčkov Cik cak do mednarodno uspešnih kratkih filmov, ustvarjenih v Nemčiji. Po vrnitvi domov se je preizkusil tudi v politični karikaturi in presenetil z uspehi v tekmovalnem plavanju. Film je poklon izjemnemu ustvarjalcu, obenem pa njegovo delo postavlja v dialog s sodobnim časom in prinaša tudi kritičen pogled na nekatere vidike njegove zapuščine.
Dokumentarni film s preprostim naslovom Miki Muster s pričevanji strokovnjakov, prijateljev in družine predstavi izjemen opus Mikija Mustra – avtorja, ki je s trmo in vztrajnostjo zapisal strip in animacijo v kolektivni spomin več generacij. Zvitorepec, sprva skoraj naključen projekt, je več kot dvajset let prinašal izvirne zgodbe, polne humorja, pustolovščin in subtilnega družbenega komentarja. Mustrova največja strast je bila animacija: od legendarnih televizijskih oglasov in nepozabnih Zajčkov Cik cak do mednarodno uspešnih kratkih filmov, ustvarjenih v Nemčiji. Po vrnitvi domov se je preizkusil tudi v politični karikaturi in presenetil z uspehi v tekmovalnem plavanju. Film je poklon izjemnemu ustvarjalcu, obenem pa njegovo delo postavlja v dialog s sodobnim časom in prinaša tudi kritičen pogled na nekatere vidike njegove zapuščine.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.
To je zgodba o dveh sinovih burje, kraškem ovčarju Krasu, pastirskem psu in slovenskem volku, znamenitem Slavcu, začetniku volčjega tropa. V Sloveniji živi skoraj 300.000 psov, od tega le še 900 kraških ovčarjev. Kraški ovčar ali kraševec je zadnja slovenska avtohtona pasma. Film spremlja Krasa od skotitve in pastirske male šole v psarni Pižmohtova v Cerkljanskem hribovju do kmetije Kržič nad Podpečjo, kjer pri enem letu postane pastirski pes in dobi svojo čredo. Film pa pripoveduje o še enem sinu burje – slovenskem volku. Vzporedna zgodba predstavi znamenitega Slavca, ki se je leta 2012 podal na 1000 kilometrov dolgo pot do Verone v Italiji, kjer se je po 130 letih spet oblikoval volčji trop. V filmu Krasa po starodavni pastirski metodi najprej vzgaja Emil Pižmoht, pravi šepetalec psom, na kmetiji Kržič pa ga prevzame mladi in nadarjeni Jožef Kržič, ki ga z očetom pripelje do konca pastirskega uka. V svet volka in po Slavčevi sledi vse do Verone gledalce popelje biolog dr. Miha Krofel, ki velja za enega največjih slovenskih in evropskih poznavalcev velikih zveri. V slovenskih gozdovih danes živi le še okrog 100 volkov. Dokumentarni film Sinovi burje je nastal v produkciji Astral film v koprodukciji z RTVSLO in s podporo SFC. Scenarist in režiser je bil Miha Čelar, koscenarist Blaž Vehovar, direktor fotografije pa Rožle Breg.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.
Glasbeno-dokumentarni film o skupini petih gimnazijcev iz Kopra, ki so v poznih 60. letih kot Kameleoni obnoreli Jugoslavijo. Kljub peščici lastnih avtorskih skladb, so polnili dvorane in nogometne stadione z več 10.000 obiskovalci. V Ljubljani so otvorili Gospodarsko razstavišče in Halo Tivoli. Postavili so temelje jugoslovanski glasbeni industriji. Imeli so celostno podobo, čevljarje, krojače, klube oboževalk, na koncertih pa jih je spremljala menedžerka in koncertna ekipa. Leta 1968 so nastopili v največji evropski diskoteki Piper Club v Milanu, kjer so igrali ob Jimiju Hendrixu in Joan Baez. Njihovi posnetki so takrat prišli celo do Beatlesov. Konec leta 1969 so dopolnili 18 let, z Boštjanom Hladnikom so posneli kultni film Sončni krik, nato pa so jih vpoklicali k vojakom in skupina je razpadla. Kameleoni so priprli jugoslovansko železno zaveso in se celotni generaciji pomagali osvoboditi spon idejnega in kulturnega povojnega monumentalizma.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Kako se vstane se poskuša približati izkušnji poslušanja govorca v živo tako kot nekoč, ko so bili pripovedovalci nepogrešljivi in so njihove zgodbe burile domišljijo ljudi. V filmu gledalec gleda predvsem obraz in se osredotoča na samo zgodbo. Zvrstijo se štirje različni govorci. Renata Lapanja in Nataša Kramberger sta z zgodbami že stali na odru, Tomislav Jovanović - Tokac in Goran Završnik pa navadno nastopata v glasbenih in gledaliških okvirih. Pripovedovalci se spopadejo z različnimi nalogami: kako zgraditi svet po vesoljnem potopu? Kam je odpotoval odrezan prst iz kamniške smodnišnice? Kako se nadaljuje življenje po izkušnji vojne? Kako vstati iz postelje, če te telo ne uboga?
Dokumentarni film Kako se vstane se poskuša približati izkušnji poslušanja govorca v živo tako kot nekoč, ko so bili pripovedovalci nepogrešljivi in so njihove zgodbe burile domišljijo ljudi. V filmu gledalec gleda predvsem obraz in se osredotoča na samo zgodbo. Zvrstijo se štirje različni govorci. Renata Lapanja in Nataša Kramberger sta z zgodbami že stali na odru, Tomislav Jovanović - Tokac in Goran Završnik pa navadno nastopata v glasbenih in gledaliških okvirih. Pripovedovalci se spopadejo z različnimi nalogami: kako zgraditi svet po vesoljnem potopu? Kam je odpotoval odrezan prst iz kamniške smodnišnice? Kako se nadaljuje življenje po izkušnji vojne? Kako vstati iz postelje, če te telo ne uboga?
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Namen produkcije dokumentarnega filma in intervjujev, povezanih s 14. kongresom ZKJ-ja in razpadom Jugoslavije, je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bili priča usodnemu dogajanju na kongresu v Beogradu. Odhod slovenske delegacije ZKS-ja s 14. kongresa je pomenil začetek dogodkov, po katerih ni bilo več možnosti za obstanek Jugoslavije. Začela so se prizadevanja za samostojnost. Proces osamosvojitve Slovenije pa se je začel že veliko prej, preden je prišlo do vojaškega spopada – z delovanjem v intelektualnih krogih, na glasbenem področju, v študentskih organizacijah itd. V ospredju dokumentarnega filma so slovenski udeleženi 14. kongresa ZKJ-ja in ter udeleženci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Dokumentarni film bogatijo zanimivi arhivski posnetki dogodkov, ki se prepletajo z današnjimi posnetki krajev in ljudi.
Namen produkcije dokumentarnega filma in intervjujev, povezanih s 14. kongresom ZKJ-ja in razpadom Jugoslavije, je ohraniti spomin na prelomne čase in akterje, ki so bili priča usodnemu dogajanju na kongresu v Beogradu. Odhod slovenske delegacije ZKS-ja s 14. kongresa je pomenil začetek dogodkov, po katerih ni bilo več možnosti za obstanek Jugoslavije. Začela so se prizadevanja za samostojnost. Proces osamosvojitve Slovenije pa se je začel že veliko prej, preden je prišlo do vojaškega spopada – z delovanjem v intelektualnih krogih, na glasbenem področju, v študentskih organizacijah itd. V ospredju dokumentarnega filma so slovenski udeleženi 14. kongresa ZKJ-ja in ter udeleženci iz drugih republik nekdanje Jugoslavije. Dokumentarni film bogatijo zanimivi arhivski posnetki dogodkov, ki se prepletajo z današnjimi posnetki krajev in ljudi.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Za srce Afrike išče odgovore na vprašanje, kaj povezuje prebivalce Slovenija in eno manjših afriških držav Burundi. Že več kot petdeset let so vez med državama slovenski misijonarji, ki delujejo v osrčju črne celine. Preko njih se je pred 20 leti začel plesti most solidarnosti Slovenska karitas. Sprva skromni darovi pa puščajo med Burundijci vidne sledi in mnogim omogočajo dostojnejše življenje. V sodelovanju z domačini oddaja razkriva učinke dobrodelnih akcij Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja in Kupim kozo. Avtor filma Peter Perše, snemalec Silvo Plavec in asistent snemalca Vid Osredkar.
Dokumentarni film Za srce Afrike išče odgovore na vprašanje, kaj povezuje prebivalce Slovenija in eno manjših afriških držav Burundi. Že več kot petdeset let so vez med državama slovenski misijonarji, ki delujejo v osrčju črne celine. Preko njih se je pred 20 leti začel plesti most solidarnosti Slovenska karitas. Sprva skromni darovi pa puščajo med Burundijci vidne sledi in mnogim omogočajo dostojnejše življenje. V sodelovanju z domačini oddaja razkriva učinke dobrodelnih akcij Za srce Afrike, Z delom do dostojnega življenja in Kupim kozo. Avtor filma Peter Perše, snemalec Silvo Plavec in asistent snemalca Vid Osredkar.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V odmevu nekega stranišča je dokumentarna zgodba o zvoku, ki ga je spomladi 1973 v stanovanju Tomaža Pengova na Prešernovi 1 v Ljubljani posnel snemalnik Aca Razbornika. Ti posnetki so postali Odpotovanja, skrivnostni in prvi neodvisni LP album v nekdanji Jugoslaviji. Vznemirljivo zgodbo razkrivajo ekskluzivni videoposnetki, najdene fotografije, predmeti, ter seveda prijateljice in prijatelji, ki so 23-letnega Pengova odvedli na razburljivo pot načrtovanja, snemanja, oblikovanja in promocije albuma, ki je takoj po izidu postal kultni in iskani diamant takratne popkulturne underground scene. Zgodba pa se z izidom albuma ne konča. Tam se plošča šele obrne.
V odmevu nekega stranišča je dokumentarna zgodba o zvoku, ki ga je spomladi 1973 v stanovanju Tomaža Pengova na Prešernovi 1 v Ljubljani posnel snemalnik Aca Razbornika. Ti posnetki so postali Odpotovanja, skrivnostni in prvi neodvisni LP album v nekdanji Jugoslaviji. Vznemirljivo zgodbo razkrivajo ekskluzivni videoposnetki, najdene fotografije, predmeti, ter seveda prijateljice in prijatelji, ki so 23-letnega Pengova odvedli na razburljivo pot načrtovanja, snemanja, oblikovanja in promocije albuma, ki je takoj po izidu postal kultni in iskani diamant takratne popkulturne underground scene. Zgodba pa se z izidom albuma ne konča. Tam se plošča šele obrne.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
Leta 1930 Cankarjeva založba napove izid vojnega romana Doberdob pisatelja Prežihovega Voranca. Roman naj bi popisal tragične zgodbe vojakov, ki so se v prvi svetovni vojni borili na Doberdobski planoti, kjer se je bojeval tudi takrat dvaindvajsetletni pisatelj. Roman v resnici izide šele leta 1940, pisatelj pa ga v desetih letih od napovedi izida napiše kar trikrat, saj rokopis vedno znova izgine v nenavadnih okoliščinah – tudi zato, ker je nastajal v obdobju, ki ga je Prežihov Voranc kot politični aktivist večinoma preživel v ilegali. Voranc namreč ni bil le pisatelj, pač pa tudi eden prvih komunistov na Slovenskem, agent Kominterne, popotnik in poliglot, osebno pa zelo skromen mož z vrednotami, ki sčasoma niso bile več v duhu vse trše partijske ideologije. Doberdob – roman upornika je igrano-dokumentarni film o trnovi poti edinega slovenskega avtobiografskega romana na temo prve svetovne vojne in portret njegovega klenega avtorja, pisatelja in političnega aktivista Lovra Kuharja – Prežihovega Voranca.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Petar Ugrin (1944-2001) velja za enega največjih slovenskih jazzovskih glasbenikov. Rojen je bil v Zagrebu, študij violine in trobente pa je pozneje zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot jazzovski trobentač je opozoril nase sredi šestdesetih let, ko je leta 1966 zmagal na natečaju za mlade jazzovske trobentače na Dunaju. Član Plesnega orkestra Radiotelevizije Ljubljana (pozneje Big Banda RTV Ljubljana/Slovenija) je postal 1972 in ostal v orkestru vse do svoje smrti. Bil je tudi član zasedb Mladi levi, September, mednarodnega Big banda EBU v Parizu ter ansamblov Ljubljana jazz selection, Greentown Jazz Band, Ljubljana Jazz selection, Kvintet Petra Ugrina in drugih. Glasbeno-dokumentarno oddajo Samo muzika so naslovili po Ugrinovem najpomembnejšem albumu, njena rdeča nit pa so najbolj značilne skladbe, ki jih je z Big bandom RTV Slovenija v svojem dolgoletnem sodelovanju s tem orkestrom igral Peter Ugrin (Nad mestom se dani, Tea for two, Moj dilbere, Indiana, Kol’k je pa ura….). Oddajo bogatijo arhivskih posnetki muziciranja Petra Ugrina na festivalih, izjave govorcev (Peter Ugrin, Ratko Divjak, Primož Grašič, France Kapus, Lojze Krajnčan, Hugo Šekoranja), posebni gost pa je Ugrinov sin Peter Ugrin (violina), ki je poustvaril nekaj skladb. Urednik oddaje je Daniel Celarec, scenarij Daniel Celarec, Jaka Šuligoj, režija Jaka Šuligoj.
Petar Ugrin (1944-2001) velja za enega največjih slovenskih jazzovskih glasbenikov. Rojen je bil v Zagrebu, študij violine in trobente pa je pozneje zaključil na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Kot jazzovski trobentač je opozoril nase sredi šestdesetih let, ko je leta 1966 zmagal na natečaju za mlade jazzovske trobentače na Dunaju. Član Plesnega orkestra Radiotelevizije Ljubljana (pozneje Big Banda RTV Ljubljana/Slovenija) je postal 1972 in ostal v orkestru vse do svoje smrti. Bil je tudi član zasedb Mladi levi, September, mednarodnega Big banda EBU v Parizu ter ansamblov Ljubljana jazz selection, Greentown Jazz Band, Ljubljana Jazz selection, Kvintet Petra Ugrina in drugih. Glasbeno-dokumentarno oddajo Samo muzika so naslovili po Ugrinovem najpomembnejšem albumu, njena rdeča nit pa so najbolj značilne skladbe, ki jih je z Big bandom RTV Slovenija v svojem dolgoletnem sodelovanju s tem orkestrom igral Peter Ugrin (Nad mestom se dani, Tea for two, Moj dilbere, Indiana, Kol’k je pa ura….). Oddajo bogatijo arhivskih posnetki muziciranja Petra Ugrina na festivalih, izjave govorcev (Peter Ugrin, Ratko Divjak, Primož Grašič, France Kapus, Lojze Krajnčan, Hugo Šekoranja), posebni gost pa je Ugrinov sin Peter Ugrin (violina), ki je poustvaril nekaj skladb. Urednik oddaje je Daniel Celarec, scenarij Daniel Celarec, Jaka Šuligoj, režija Jaka Šuligoj.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Intimna zgodba o ljubezni, umetnosti, premikanju meja, ranljivosti, zaupanju, konfliktu in odpuščanju. Vse to prinaša razstava Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović, ki so jo v ljubljanski Cukrarni odprli 30. novembra, na rojstni dan obeh umetnikov. Prvič celovito predstavlja dela enega najvplivnejših parov v zgodovini performansa. Umetnika sta svoji telesi uporabljala kot najmočnejše izrazno sredstvo in razstava ni le retrospektiva njunih najbolj ikoničnih performansov, ampak tudi raziskava odnosa, ki je bil hkrati ljubezenski, umetniški, duhoven in destruktiven, a vedno iskren. Posebno vrednost razstavi dajejo njuni osebni zapisi, pisma, skice, fotografije in zvočni posnetki, ki so več kot 30 let počivali v arhivih, zdaj pa sta jih uredili kustosinji Alenka Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein, ki sta imeli pri snovanju razstave popolno svobodo. Odnos Marine Abramović in Ulaya so zaznamovali ljubezen, sovraštvo in odpuščanje. Ob obsežnem katalogu je izšla tudi posebna knjiga s fotografijami in intervjujem med Marino in Leno Pislak, Ulayevo vdovo. Slednja je odigrala ključno vlogo v fazi odpuščanja, ki se je zgodila v Indiji, med duhovnim umikom, kjer so se vsi trije po naključju srečali. V osami, meditaciji in tišini so v pogovorih, ki jih je gradila Lena Pislak, znova našli pot drug do drugega. Prav zato je Ljubljana dobila edinstveno razstavo, ki bo še dolgo odmevala, saj omogoča vpogled v izjemno umetniško in čustveno dediščino tandema Abramović – Ulay. V oddaji Krog ljubezni: Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović Lena Pislak in Marina Abramović spregovorita o Ulayu, performansu, ljubezni, sovraštvu, odpuščanju in neustavljivi sili, ki vodi umetnike.
Intimna zgodba o ljubezni, umetnosti, premikanju meja, ranljivosti, zaupanju, konfliktu in odpuščanju. Vse to prinaša razstava Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović, ki so jo v ljubljanski Cukrarni odprli 30. novembra, na rojstni dan obeh umetnikov. Prvič celovito predstavlja dela enega najvplivnejših parov v zgodovini performansa. Umetnika sta svoji telesi uporabljala kot najmočnejše izrazno sredstvo in razstava ni le retrospektiva njunih najbolj ikoničnih performansov, ampak tudi raziskava odnosa, ki je bil hkrati ljubezenski, umetniški, duhoven in destruktiven, a vedno iskren. Posebno vrednost razstavi dajejo njuni osebni zapisi, pisma, skice, fotografije in zvočni posnetki, ki so več kot 30 let počivali v arhivih, zdaj pa sta jih uredili kustosinji Alenka Gregorič in Felicitas Thun-Hohenstein, ki sta imeli pri snovanju razstave popolno svobodo. Odnos Marine Abramović in Ulaya so zaznamovali ljubezen, sovraštvo in odpuščanje. Ob obsežnem katalogu je izšla tudi posebna knjiga s fotografijami in intervjujem med Marino in Leno Pislak, Ulayevo vdovo. Slednja je odigrala ključno vlogo v fazi odpuščanja, ki se je zgodila v Indiji, med duhovnim umikom, kjer so se vsi trije po naključju srečali. V osami, meditaciji in tišini so v pogovorih, ki jih je gradila Lena Pislak, znova našli pot drug do drugega. Prav zato je Ljubljana dobila edinstveno razstavo, ki bo še dolgo odmevala, saj omogoča vpogled v izjemno umetniško in čustveno dediščino tandema Abramović – Ulay. V oddaji Krog ljubezni: Art Vital – 12 let tandema Ulay/Marina Abramović Lena Pislak in Marina Abramović spregovorita o Ulayu, performansu, ljubezni, sovraštvu, odpuščanju in neustavljivi sili, ki vodi umetnike.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Vladimir Kavčič je pisatelj z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in največji mojster vojne proze na Slovenskem. Ko je Vladimir Kavčič, rojen 1932, leta 2014 prevzemal Prešernovo nagrado za življenjsko delo in bogat literarni opus, so ga tudi uradno oklicali za klasika slovenske literature z najobsežnejšim opusom v sodobni slovenski književnosti in zaradi njegove vztrajne brezkompromisnosti in boja proti dogmatizmom vseh vrst za največjega mojstra vojne proze na Slovenskem. Kot je v intervjujih sam večkrat izpostavil, so ga najbolj prizadevala moralna vprašanja, od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka, od kod toliko zla v človeku. Globoko in zavezujoče spoznanje: žrtve vojne so vsi, tako poraženci kot zmagovalci. Njegov govor ob podelitvi Prešernove nagrade so sodobniki ocenili kot enega najboljših na teh proslavah vseh časov. Pol leta po prejemu Prešernove nagrade je Vladimir Kavčič umrl. Na njegovo željo so ga pokopali na pokopališču v rodni Poljanski dolini, ne v Ljubljani, kjer je preživel večji del življenja. Film odkriva manj znana poglavja iz Kavčičevega razgibanega življenja in predvsem njihovo neznano ozadje. Otroštvo v Poljanski dolini, z vojnimi grozotami za vse življenje zaznamovano mladost in travmatično vživljanje v urbanem okolju Ljubljane v nevarnih povojnih letih.Tudi oblikovanje družine z izbranko iz znamenite družine doktorja Breclja, cenjenega partizanskega zdravnika in v povojnem času osebnega Titovega zdravnika. Vladimir Kavčič je Prešernovo nagrado sprva po večkratnih neuspešnih kandidaturah v jeseni življenja nameraval odkloniti, pa ga je družina prepričala, naj tega ne stori. Že zaradi grenke izkušnje iz sedemdesetih let, ko mu je bila nagrada že namenjena za roman ZAPISNIK o dachavskih procesih, pa je bila po intervenciji politike zaradi »sporne tematike« preklicana, knjige zasežene, strokovna komisija pa zamenjana. Pa to ni bila edina Kavčičeva grenka izkušnja. Med prvimi je pisal o takoimenovanih prepovedanih temah: o begu in vračanju domobrancev in njihovi usodi, o povojnih pobojih, travmah vojnih zmagovalcev in moralni stiski posameznika v vojnem času. V filmu poleg članov ožje družine, soproge Barbare, hčerke Lenke, zeta Igorja in vnukov, sodelujejo nekdanji sošolci iz gimnazije, literarna zgodovinarja dr. Janko Kos in dr. Igor Grdina, sodelavci v različnih uredništvih od književne založbe Borec do revijalnih izdaj časopisov in drugi poznavalci Kavčičevega pisateljskega delovanja, Tone Partljič, dr. Marija Stanonik, Viktor Žakelj, pobudnik postavitve spominskega kotička v knjižnici Žiri in drugi. Scenarist in režiser je Slavko Hren, direktor fotografije in snemalec Marko Kočevar, montažerka Martina Bastarda.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Poleti 1945, po končani drugi svetovni vojni se je življenje počasi vračalo v normalo in 15. avgusta so za javnost znova odprli Postojnsko jamo. Na slovesnem odprtju je za glasbo, s svojim prvim javnim nastopom, poskrbel Plesni orkester pod vodstvom ustanovitelja Bojana Adamiča. Jeseni tega leta je tudi uradno postal del Radia Ljubljana in se kasneje preimenoval v Big Band RTV Slovenija. Bojan Adamič je v repertoar orkestra, ki je moral biti v začetnih letih precej socialistično naravnan, spretno vnašal kompozicije in elemente pravega jazza. Njegovo delo je nadaljeval v Ameriki šolani glasbenik Jože Privšek, ki je orkester z intenzivnim delom popeljal na najvišjo evropsko raven. Big Band RTV Slovenija ima za razvoj slovenske zabavne in jazzovske glasbe izjemen pomen in tudi danes, po 80 letih delovanja predstavlja najvidnejšo organizacijo jazzovskega ustvarjanja pri nas, v kateri delujejo vrhunski jazz glasbeniki.
Poleti 1945, po končani drugi svetovni vojni se je življenje počasi vračalo v normalo in 15. avgusta so za javnost znova odprli Postojnsko jamo. Na slovesnem odprtju je za glasbo, s svojim prvim javnim nastopom, poskrbel Plesni orkester pod vodstvom ustanovitelja Bojana Adamiča. Jeseni tega leta je tudi uradno postal del Radia Ljubljana in se kasneje preimenoval v Big Band RTV Slovenija. Bojan Adamič je v repertoar orkestra, ki je moral biti v začetnih letih precej socialistično naravnan, spretno vnašal kompozicije in elemente pravega jazza. Njegovo delo je nadaljeval v Ameriki šolani glasbenik Jože Privšek, ki je orkester z intenzivnim delom popeljal na najvišjo evropsko raven. Big Band RTV Slovenija ima za razvoj slovenske zabavne in jazzovske glasbe izjemen pomen in tudi danes, po 80 letih delovanja predstavlja najvidnejšo organizacijo jazzovskega ustvarjanja pri nas, v kateri delujejo vrhunski jazz glasbeniki.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film prikaže življenje in delo zavedne slovenske meščanske družine iz Gorice. Družina je v letih 1875-1945 aktivno soustvarjala likovno in glasbeno podobo v slovenskem prostoru. Mati Avgusta je bila slikarka in daljna sorodnica slovitega goriškega portretista Jožefa Tominca. Najstarejša hči Henrika je zaslovela kot naslednica slikarke Ivane Kobilce, mlajša Avgusta je bila odlična akvarelistka in violinistka, Saša Šantel pa je poznan kot pionir slovenske grafike, violinist in izvrsten skladatelj.
Dokumentarni film prikaže življenje in delo zavedne slovenske meščanske družine iz Gorice. Družina je v letih 1875-1945 aktivno soustvarjala likovno in glasbeno podobo v slovenskem prostoru. Mati Avgusta je bila slikarka in daljna sorodnica slovitega goriškega portretista Jožefa Tominca. Najstarejša hči Henrika je zaslovela kot naslednica slikarke Ivane Kobilce, mlajša Avgusta je bila odlična akvarelistka in violinistka, Saša Šantel pa je poznan kot pionir slovenske grafike, violinist in izvrsten skladatelj.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Slikarka Ivana Kobilca (1861–1962) je v dokumentarnem filmu predstavljena kot pogumna, samozavestna, inovativna in ustvarjalna umetnica. Skozi igro igralke Nataše Matjašec spremljamo njeno evropsko pot, ki jo vodi na Dunaj, v München, Pariz, Sarajevo in Berlin. Film poudarja težko pot umetnice v 19. stoletju, v katerem se ženske niso mogle izšolati v državnih ustanovah in si pridobiti naslova akademske slikarke, kar je pomenilo, da so obiskovale privatne šole in trpele očitek neakademskosti. Prav tako so bile diskriminirane pri razstavljanju, zato si je slikarka pri podpisovanju slik pomagala le z začetnico imena (I. Kobilca), da je tako prikrivala svoj spol, kar ji je omogočalo nemoteno razstavljanje po pomembnih evropskih galerijah tistega časa. Njena odločitev za samostojno slikarsko pot je dozorela pri šestnajstih letih, ko je z očetom obiskala Dunaj in si ogledala nekaj tamkajšnjih galerij in muzejev. Tako ji je bilo všeč, da je sanjarila samo še o Dunaju, kam
Slikarka Ivana Kobilca (1861–1962) je v dokumentarnem filmu predstavljena kot pogumna, samozavestna, inovativna in ustvarjalna umetnica. Skozi igro igralke Nataše Matjašec spremljamo njeno evropsko pot, ki jo vodi na Dunaj, v München, Pariz, Sarajevo in Berlin. Film poudarja težko pot umetnice v 19. stoletju, v katerem se ženske niso mogle izšolati v državnih ustanovah in si pridobiti naslova akademske slikarke, kar je pomenilo, da so obiskovale privatne šole in trpele očitek neakademskosti. Prav tako so bile diskriminirane pri razstavljanju, zato si je slikarka pri podpisovanju slik pomagala le z začetnico imena (I. Kobilca), da je tako prikrivala svoj spol, kar ji je omogočalo nemoteno razstavljanje po pomembnih evropskih galerijah tistega časa. Njena odločitev za samostojno slikarsko pot je dozorela pri šestnajstih letih, ko je z očetom obiskala Dunaj in si ogledala nekaj tamkajšnjih galerij in muzejev. Tako ji je bilo všeč, da je sanjarila samo še o Dunaju, kam
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V filmu se sprehodimo skozi zgodovino animiranega filma pri nas – od začetkov, ko je produkcija animiranega filma slonela na entuziazmu posameznikov, pa vse do sodobnosti. Pogoji za ustvarjanje so se od leta 1952, ko je nastal prvi slovenski animirani film Saše Dobrila v produkciji Triglav filma z naslovom 7 na en mah, bistveno spremenili. O svojem delu in ljubezni do animiranega filma pripovedujejo Špela Čadež, Zarja Menart in Kolja Saksida, spomine na nastajanje prvega slovenskega celovečernega animiranega filma »Socializacija bika?« iz leta 1998 pa obujata Zvonko Čoh in Milan Erič.
V filmu se sprehodimo skozi zgodovino animiranega filma pri nas – od začetkov, ko je produkcija animiranega filma slonela na entuziazmu posameznikov, pa vse do sodobnosti. Pogoji za ustvarjanje so se od leta 1952, ko je nastal prvi slovenski animirani film Saše Dobrila v produkciji Triglav filma z naslovom 7 na en mah, bistveno spremenili. O svojem delu in ljubezni do animiranega filma pripovedujejo Špela Čadež, Zarja Menart in Kolja Saksida, spomine na nastajanje prvega slovenskega celovečernega animiranega filma »Socializacija bika?« iz leta 1998 pa obujata Zvonko Čoh in Milan Erič.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o pogumu in silni želji po svobodi in miru. Partizansko smučarsko tekmovanje v Cerknem je bil odmeven in enkraten športni dogodek, ki se ga je 20. in 21. januarja 1945 udeležilo več kot 40 partizanov, ki so tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. Dogodek se je odvijal v osvobojenem partizanskem Cerknem, ki je bilo v času tekem, v krogu 80 kilometrov obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot, tekmovanje pa si je kljub vsemu ogledalo več kot 1.000 gledalcev. V filmu lahko spremljamo pripovedi udeležencev tekmovanja, gledalcev in strokovnjakov s področja vojskovanja na smučeh. Prav tako je v filmu prikazano bogato slikovno gradivo in nekateri do sedaj neznani dokumenti, ki pričajo, kako je potekalo samo tekmovanje. Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o dogodku, ki je bil edinstven v takratni okupirani Evropi, je film o pravi partizanski zimski olimpijadi, ki si zasluži, da se uvrsti v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o pogumu in silni želji po svobodi in miru. Partizansko smučarsko tekmovanje v Cerknem je bil odmeven in enkraten športni dogodek, ki se ga je 20. in 21. januarja 1945 udeležilo več kot 40 partizanov, ki so tekmovali v veleslalomu, patruljnem teku in skokih. Dogodek se je odvijal v osvobojenem partizanskem Cerknem, ki je bilo v času tekem, v krogu 80 kilometrov obdano s 15.000 pripadniki nemških in drugih sovražnih enot, tekmovanje pa si je kljub vsemu ogledalo več kot 1.000 gledalcev. V filmu lahko spremljamo pripovedi udeležencev tekmovanja, gledalcev in strokovnjakov s področja vojskovanja na smučeh. Prav tako je v filmu prikazano bogato slikovno gradivo in nekateri do sedaj neznani dokumenti, ki pričajo, kako je potekalo samo tekmovanje. Dokumentarni film Partizanske smučine Cerkno '45 je zgodba o dogodku, ki je bil edinstven v takratni okupirani Evropi, je film o pravi partizanski zimski olimpijadi, ki si zasluži, da se uvrsti v svetovno zgodovino smučanja in vojskovanja na smučeh. Scenarist in režiser filma je Dušan Moravec.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
V tridesetih letih 20. stoletja so bile na mariborskem okrožnem porotnem sodišču največkrat obsojene ženske, in sicer za uboje in umore svojih mož. Leta 2023 je izšla monografija Rožengrunt; o ženskem nasilju v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama. Avtorica dr. Mateja Ratej nam jasno sporoča: »V resnici ne gre za žensko-moško nasilje, to je bil zame poveden zorni kot. V resnici gre za nasilje sistema nad moškimi in ženskami z roba družbe.« Film zasleduje prepričljivo podobo nekdanjega življenja kočark, krvnic svojih mož, preden so ubijale. Izhajala sem iz dejstva, da so bile njihove življenjske razmere, tako za ženske kot za moške, obupne. Mag. Alma Lapajne, režiserka
V tridesetih letih 20. stoletja so bile na mariborskem okrožnem porotnem sodišču največkrat obsojene ženske, in sicer za uboje in umore svojih mož. Leta 2023 je izšla monografija Rožengrunt; o ženskem nasilju v štajerskih kočarskih družinah med svetovnima vojnama. Avtorica dr. Mateja Ratej nam jasno sporoča: »V resnici ne gre za žensko-moško nasilje, to je bil zame poveden zorni kot. V resnici gre za nasilje sistema nad moškimi in ženskami z roba družbe.« Film zasleduje prepričljivo podobo nekdanjega življenja kočark, krvnic svojih mož, preden so ubijale. Izhajala sem iz dejstva, da so bile njihove življenjske razmere, tako za ženske kot za moške, obupne. Mag. Alma Lapajne, režiserka
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Stane Jagodič je radoveden in iščoč umetnik, za katerega se zdi, da prihaja iz prihodnosti, a se je s svojim delom že zapisal v preteklost. Njegovo ustvarjanje je brezčasno kot polje, na katerem nastajajo risbe, slike, fotomontaže, kolaži, grafike, asemblaži, performansi, besedna umetnost ... Ne boji se izzivov časa in novih tehnik, saj te pri svojem delu pogosto uporablja. Je umetnik, ki ga zaznamuje kritičen pa tudi satiričen odnos do sveta. Njegovo umetnost določa izjemno prefinjen in natančen estetski konstrukt, za katerim se skrivajo sledovi burnega in navdihujočega popotovanja po desetletjih slovenske in evropske umetnosti. V dokumentarnem portretu so o njegovem ustvarjanju govorili Barbara Sterle Vurnik, Gregor Dražil, Lev Menaše, Jure Kirbiš, Peter Krečič, Dejan Sluga, Maja Kač in Miha Colner.
Stane Jagodič je radoveden in iščoč umetnik, za katerega se zdi, da prihaja iz prihodnosti, a se je s svojim delom že zapisal v preteklost. Njegovo ustvarjanje je brezčasno kot polje, na katerem nastajajo risbe, slike, fotomontaže, kolaži, grafike, asemblaži, performansi, besedna umetnost ... Ne boji se izzivov časa in novih tehnik, saj te pri svojem delu pogosto uporablja. Je umetnik, ki ga zaznamuje kritičen pa tudi satiričen odnos do sveta. Njegovo umetnost določa izjemno prefinjen in natančen estetski konstrukt, za katerim se skrivajo sledovi burnega in navdihujočega popotovanja po desetletjih slovenske in evropske umetnosti. V dokumentarnem portretu so o njegovem ustvarjanju govorili Barbara Sterle Vurnik, Gregor Dražil, Lev Menaše, Jure Kirbiš, Peter Krečič, Dejan Sluga, Maja Kač in Miha Colner.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
MORJEPISCI, dokumentarni film scenarista in režiserja Boštjana Vrhovca, nas skozi oči ljudi, ki morju posvečajo življenje, popelje na edinstveno potovanje po modrih prostranstvih. Režiser in scenarist Boštjan Vrhovec v filmu predstavi raznoliko skupino "morjepiscev" – jadralcev, raziskovalcev, podvodnih fotografov, pesnikov in pustolovcev. Oceani so neizmerno globoki in neskončni. Recimo, da so prav taki tudi ljudje, ki se ukvarjajo z morjem, manjšim delom oceanov. Gre za premislek o tem, kaj nam morje nudi in kakšen je naš odnos do njega. Morjepisci so svoja premišljevanja zapisali v knjigah, bodisi kot spomine, raziskovanja ali zgolj kot zabeležke. V filmu se prepletajo osebne izkušnje Milanke Lange Lipovec, ki je zaradi ljubezni zapustila kopensko življenje in odjadrala v neznano; Marina Medaka, ki je skupaj s tremi prijatelji v čolnu preveslal Atlantski ocean; Mirana Tepeša, ki obvladuje dve obliki vode – sneg in valove; Jasne Tuta in njenega bivanja na jadrnici pa Lane Zorič, ki je odraščala na jadrnici na poti v Avstralijo. Arne Hodalič razkriva skrivnosti pod gladino morja, Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek sta se udeležila jadralskih regat čez Atlantski ocean, Tilen Genov, raziskovalec morskega življenja, pa opozarja na pomen ekološke zavesti. Film je prepleten z odlomki iz knjig Mateta Dolenca in Braneta Grubarja ter s poezijo ekstremnega jadralca Karla Hmeljaka. Skozi njihove zgodbe, opremljene z bogatim arhivskim in novim slikovnim materialom, se pred nami razkrivajo fascinantne osebnosti in neskončna pomembnost morskega elementa v njihovem življenju. Odkrijte, kaj morje pomeni tem izjemnim ljudem in zakaj jih tako neustavljivo privlači.
MORJEPISCI, dokumentarni film scenarista in režiserja Boštjana Vrhovca, nas skozi oči ljudi, ki morju posvečajo življenje, popelje na edinstveno potovanje po modrih prostranstvih. Režiser in scenarist Boštjan Vrhovec v filmu predstavi raznoliko skupino "morjepiscev" – jadralcev, raziskovalcev, podvodnih fotografov, pesnikov in pustolovcev. Oceani so neizmerno globoki in neskončni. Recimo, da so prav taki tudi ljudje, ki se ukvarjajo z morjem, manjšim delom oceanov. Gre za premislek o tem, kaj nam morje nudi in kakšen je naš odnos do njega. Morjepisci so svoja premišljevanja zapisali v knjigah, bodisi kot spomine, raziskovanja ali zgolj kot zabeležke. V filmu se prepletajo osebne izkušnje Milanke Lange Lipovec, ki je zaradi ljubezni zapustila kopensko življenje in odjadrala v neznano; Marina Medaka, ki je skupaj s tremi prijatelji v čolnu preveslal Atlantski ocean; Mirana Tepeša, ki obvladuje dve obliki vode – sneg in valove; Jasne Tuta in njenega bivanja na jadrnici pa Lane Zorič, ki je odraščala na jadrnici na poti v Avstralijo. Arne Hodalič razkriva skrivnosti pod gladino morja, Andraž Mihelin in Kristian Hajnšek sta se udeležila jadralskih regat čez Atlantski ocean, Tilen Genov, raziskovalec morskega življenja, pa opozarja na pomen ekološke zavesti. Film je prepleten z odlomki iz knjig Mateta Dolenca in Braneta Grubarja ter s poezijo ekstremnega jadralca Karla Hmeljaka. Skozi njihove zgodbe, opremljene z bogatim arhivskim in novim slikovnim materialom, se pred nami razkrivajo fascinantne osebnosti in neskončna pomembnost morskega elementa v njihovem življenju. Odkrijte, kaj morje pomeni tem izjemnim ljudem in zakaj jih tako neustavljivo privlači.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarec o pesniku, pisatelju in esejistu Juretu Detelji skozi skrivnostno najdbo domnevno izgubljenih video posnetkov. Film spregovori o pesniku, ki ob izidu svoje nove zbirke pesmi prejme sporočilo o najdbi davno izgubljenih video posnetkov pokojnega pisatelja, pesnika in esejista Jureta Detele. Zgodba o izgubljenih dokumentarnih posnetkih v filmu je resnična. Po naključju najdeni posnetki so hkrati tudi redka introspekcija v samo bistvo umetniškega ustvarjanja. Jure Detela na najdenih posnetkih govori proti vsiljivim metaforam, ki zožujejo pomen izrečenega. Govori o evokaciji vzvišenega, ki ne dopušča nikakršnih prenesenih pomenov. Film Sočasje je v nasprotju s tem poln prispodob in pomenskih sklopov. Govori o našem pesniku, ki med poslušanjem Jureta s trakov zamišljeno premleva svojo življenjsko pot. Skozi zvočno pokrajino neke davno minule mladosti se pesnik sprašuje o smislu, iskrenosti in svojem uspehu in pesniški slavi. Neposredni vzrok pesnikove smrti je bila njegova zavrnitev antibiotikov z utemeljitvijo, da gre v laboratorijskih poskusih pri razvoju zdravil za mučenje živali. Pripoved govori o Juretovi doslednosti in značaju, ko se je odpovedal literaturi in nazadnje tudi svojemu življenju. Film režiserja Mihe Vipotnika je nastal v produkciji Casablanca ob podpori Slovenskega Filmskega centra in v koprodukciji z Dokumentarnim programom TVS ter Simonom Sedmakom.
Dokumentarec o pesniku, pisatelju in esejistu Juretu Detelji skozi skrivnostno najdbo domnevno izgubljenih video posnetkov. Film spregovori o pesniku, ki ob izidu svoje nove zbirke pesmi prejme sporočilo o najdbi davno izgubljenih video posnetkov pokojnega pisatelja, pesnika in esejista Jureta Detele. Zgodba o izgubljenih dokumentarnih posnetkih v filmu je resnična. Po naključju najdeni posnetki so hkrati tudi redka introspekcija v samo bistvo umetniškega ustvarjanja. Jure Detela na najdenih posnetkih govori proti vsiljivim metaforam, ki zožujejo pomen izrečenega. Govori o evokaciji vzvišenega, ki ne dopušča nikakršnih prenesenih pomenov. Film Sočasje je v nasprotju s tem poln prispodob in pomenskih sklopov. Govori o našem pesniku, ki med poslušanjem Jureta s trakov zamišljeno premleva svojo življenjsko pot. Skozi zvočno pokrajino neke davno minule mladosti se pesnik sprašuje o smislu, iskrenosti in svojem uspehu in pesniški slavi. Neposredni vzrok pesnikove smrti je bila njegova zavrnitev antibiotikov z utemeljitvijo, da gre v laboratorijskih poskusih pri razvoju zdravil za mučenje živali. Pripoved govori o Juretovi doslednosti in značaju, ko se je odpovedal literaturi in nazadnje tudi svojemu življenju. Film režiserja Mihe Vipotnika je nastal v produkciji Casablanca ob podpori Slovenskega Filmskega centra in v koprodukciji z Dokumentarnim programom TVS ter Simonom Sedmakom.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarec Tri življenja ljudske pesmi ima trojno poslanstvo: pokazati, da je ljudska pesem živa, pokazati, da je vredna (večje) pozornosti in spodbuditi gledalca, da razmišlja o svojem odnosu do nje. Ljudska pesem živi v treh okoljih: v njenem izviru, z ljudskimi pevci, z njenimi poustvarjalci (tudi etno skupine) in v znanosti, ki jo preučuje. Scenarij Bogdana Herman in Hanka Kastelic, režija Hanka Kastelic.
Dokumentarec Tri življenja ljudske pesmi ima trojno poslanstvo: pokazati, da je ljudska pesem živa, pokazati, da je vredna (večje) pozornosti in spodbuditi gledalca, da razmišlja o svojem odnosu do nje. Ljudska pesem živi v treh okoljih: v njenem izviru, z ljudskimi pevci, z njenimi poustvarjalci (tudi etno skupine) in v znanosti, ki jo preučuje. Scenarij Bogdana Herman in Hanka Kastelic, režija Hanka Kastelic.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dževan Karahasan je eden najpomembnejših sodobnih avtorjev s področja Bosne in Hercegovine. Njegovo delo in življenje odslikavata novejšo (trpko) zgodovine te države. Mostar, maj 2015. Dvajset let po končani vojni v Bosni in Hercegovini dr. Dževad Karahasan, pisatelj, dramatik in esejist, ki je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Vilenica in evropsko nagrado za esej, obišče to starodavno mesto in nagovori meščane na literarnem večeru. Potem v mestu preživi dva dni in dve noči. Podnevi obiskuje njemu ljube kraje in se pogovarja z mestom, ponoči pa v hotelski sobi piše nov roman. Tudi mesto ne molči. Pisatelju odgovarja z usodo Mostarčanke Indire Fajić, bralke Karahasanovih romanov, in zgodbo njene družine. Dokumentarna drama Po dežju je preplet pisateljevega razmišljanja o življenju, smrti, ljubezni, sovraštvu, ženski, moškem, o moči besede in spomina ter pripovedi Mostarčank iz družine Fajić o njihovem življenju zlasti v času vojne. Pisateljevo filozofsko razmišljanje in stvarne pripovedi dveh žena, ki sta vojno doživeli v vsej svoji krutosti, ustvarijo svojevrstno podobo nekega časa, ki je, kot pravi sam, gibljiva podoba večnosti, te pa ne more nič na svetu tako dobro izraziti kot jezik.
Dževan Karahasan je eden najpomembnejših sodobnih avtorjev s področja Bosne in Hercegovine. Njegovo delo in življenje odslikavata novejšo (trpko) zgodovine te države. Mostar, maj 2015. Dvajset let po končani vojni v Bosni in Hercegovini dr. Dževad Karahasan, pisatelj, dramatik in esejist, ki je prejel številne nagrade, med njimi nagrado Vilenica in evropsko nagrado za esej, obišče to starodavno mesto in nagovori meščane na literarnem večeru. Potem v mestu preživi dva dni in dve noči. Podnevi obiskuje njemu ljube kraje in se pogovarja z mestom, ponoči pa v hotelski sobi piše nov roman. Tudi mesto ne molči. Pisatelju odgovarja z usodo Mostarčanke Indire Fajić, bralke Karahasanovih romanov, in zgodbo njene družine. Dokumentarna drama Po dežju je preplet pisateljevega razmišljanja o življenju, smrti, ljubezni, sovraštvu, ženski, moškem, o moči besede in spomina ter pripovedi Mostarčank iz družine Fajić o njihovem življenju zlasti v času vojne. Pisateljevo filozofsko razmišljanje in stvarne pripovedi dveh žena, ki sta vojno doživeli v vsej svoji krutosti, ustvarijo svojevrstno podobo nekega časa, ki je, kot pravi sam, gibljiva podoba večnosti, te pa ne more nič na svetu tako dobro izraziti kot jezik.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.
Dokumentarni film, ki je nastal po scenariju Andreja Dobleharja in v režiji Boštjana Vrhovca, je bil že od samega začetka zasnovan za predvajanje ob dnevu spomina na mrtve. Film je tenkočutno posvečen posebni temi – smrti, ki je v zadnjih desetletjih postala tabu in je odrinjena iz javne zavesti in množičnih medijev. Pobuda za nastanek dokumentarnega filma so bile spremembe obsmrtnih navad in šeg v povezavi s spremenjenim odnosom do smrti, ustvarjalci pa so si v procesu nastajanja filma zastavljali vprašanja, kako doživeti, razumeti in interpretirati smrt. V filmu sodelujejo posamezniki z različnih področij, ki so s temi vprašanji neposredno ali posredno povezani oziroma jih interpretirajo v svojih umetniških delih: zdravstveno osebje, antropologi in etnologi, teologi, dramatiki, pesniki in pisatelji, gledališki režiserji, glasbeniki, ljudje, ki se ukvarjajo s pogrebno tradicijo, in posamezniki, ki imajo osebno izkušnjo smrti. Memento mori predstavlja raznolike poglede na smrt, obsmrtne tradicije in kulturo spomina na mrtve ter jih s pomočjo fotografskih, slikarskih, glasbenih in gledaliških del tudi umetniško interpretira. Vanj je vključeno tudi dokumentarno gradivo različnih strokovnih institucij. Specifična tema je zahtevala poseben pristop pri pripravi snemanja in njegovi realizaciji na terenu. Televizijska ekipa je obiskala tudi institucije, kamor sicer gledalci nimamo vstopa.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Pred več kot 500 leti je v zgodovini krščanstva prišlo do velike spremembe, ki je pretresla okostenelo in skorumpirano zgradbo katoliške cerkve. Rimsko katoliška cerkev, ki je tisočletje vladala nad znanostjo, moralo in človekom, je tonila v vse globlje brezno napuha in bogatenja. Na drugi strani se je pojavljalo vse več ljudi in duhovnikov, ki so opozarjali na odmikanje od temeljnih smernic krščanskega poslanstva. Martin Luther, nemški duhovnik, je s svojimi tezami zadel v samo bistvo krize rimsko katoliške cerkve in s tem postavil temelje gibanja, ki je spremenilo duhovno podobo Evrope. Nastal je protestantizem, ki se je vrnil k bistvu krščanstva in s tem močno vplival na družbo v celoti, zaznamoval kulturne smernice in vplival na zgodovino celotnih narodov. Srednjemetražni film, ki ga je Dokumentarni program TV Slovenija produciral v letu 2017 je nastal ob priložnosti obeleževanja 500-letnice. Scenarist in režiser je bil Aleš Nadai, snemalec Stojan Femec, montažerka Alba Korošec, avtor glasbe Tomaž Marič in igralec Vladimir Vlaškalić.
Pred več kot 500 leti je v zgodovini krščanstva prišlo do velike spremembe, ki je pretresla okostenelo in skorumpirano zgradbo katoliške cerkve. Rimsko katoliška cerkev, ki je tisočletje vladala nad znanostjo, moralo in človekom, je tonila v vse globlje brezno napuha in bogatenja. Na drugi strani se je pojavljalo vse več ljudi in duhovnikov, ki so opozarjali na odmikanje od temeljnih smernic krščanskega poslanstva. Martin Luther, nemški duhovnik, je s svojimi tezami zadel v samo bistvo krize rimsko katoliške cerkve in s tem postavil temelje gibanja, ki je spremenilo duhovno podobo Evrope. Nastal je protestantizem, ki se je vrnil k bistvu krščanstva in s tem močno vplival na družbo v celoti, zaznamoval kulturne smernice in vplival na zgodovino celotnih narodov. Srednjemetražni film, ki ga je Dokumentarni program TV Slovenija produciral v letu 2017 je nastal ob priložnosti obeleževanja 500-letnice. Scenarist in režiser je bil Aleš Nadai, snemalec Stojan Femec, montažerka Alba Korošec, avtor glasbe Tomaž Marič in igralec Vladimir Vlaškalić.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.
Šestdeseta je dokumentarni film o ljudeh, ki so bili rojeni v 60. letih prejšnjega stoletja, v tem desetletju pa so prestopili 60. leto ali se temu približujejo. Gre za dve obdobji v življenju, eno se umešča v spomine, drugo pa živi v realnem, sedanjem času. Čeprav današnja in delno bodoča generacija »šestdesetih« ni bila aktivno udeležena pri že minulih »šestdesetih« letih, je bilo to obdobje z občutkom osvobojenosti in prostosti. S sloganom »ustvarjaj ljubezen, ne vojne«, z vzpostavitvijo generacije »flower power«, z ustvarjanjem svobode za vse in vsakogar ter s spreminjanjem dojemanja sveta je pomembno oblikovala novo doživljanje in spremembe odnosov med ljudmi. Tako se na eni strani »šestdesetih« kažeta svoboda in brezmejne perspektive, v današnjem času »šestdesetih« pa ni toliko odprtih obzorij. To je izhodišče, v katerega so postavljeni posameznice in posamezniki, ki so s svojim delovanjem, prisotnostjo in vedenjem vsak na svojem področju zaznamovali in še zaznamujejo današnji čas. Polje delovanja sodelujočih je raznovrstno: znanost, umetnost, sociologija, mediji; skratka področja, v katera smo vpeti v vseh časovnih in življenjskih obdobjih.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Narodni muzej Slovenije je najstarejša neprekinjeno delujoča muzejska ustanova na Slovenskem. V 200 letih je shranil skoraj 100.000 let zgodovine. Skozi zgodovino in sedanjost muzeja bo obiskovalce vodila jubilejna razstava Zlata sled. Film spremlja pripravljanje koncepta postavitve, skrb restavratorjev in konservatorjev za predmete, postavljanje razstave in njeno končno podobo. Ob ustanovitvi takratnega Deželnega muzeja so se obrnili na 'domoljubne prijatelje znanosti'. Prve zbirke so muzeju podarili grofje Zois, Hohenwart, Hladnik, Erberg, Repežič, župan Hradecki ter škofa Wolf in Baraga. Prvi razstavni prostori v liceju so bili premajhni in lotili so se gradnje nove muzejske stavbe. V čast poroke prestolonaslednika Rudolfa so jo poimenovali Rudolfinum. Pri načrtih in notranji opremi so sodelovali domači umetniki in mojstri, avtorja poslikav v vhodni dvorani in na stopnišču sta Janez in Jurij Šubic. Vodstva muzeja so se v vseh obdobjih zavedala, da gre za nacionalni muzej, ki ohranja dediščino tisočletij. Prvotni muzej se je pozneje razdelil na več institucij. Najprej se je osamosvojil Etnografski muzej, nato Prirodoslovni muzej, ki ima še danes prostore v isti stavbi, po drugi vojni pa se je izdvojil še današnji Arhiv Republike Slovenije. Narodna galerija je veliko umetnin dobila iz Narodnega muzeja. Film izpostavlja najpomembnejše muzealije, kot so neandertalska piščal, koliščarske najdbe, nakit stiške kneginje, situla iz Vač, mumija, kip Emonca, rimski meči iz Ljubljanice, prve fotografije na steklu, Prešernova zapuščina. Avtorja so zanimale zgodbe predmetov, čemu so služili, zakaj so pomembni in predvsem, ali so skozi nova muzealska spoznanja umeščeni v času drugače, kot takrat, ko jih je muzej pridobil. Na ta način je v filmu predstavljeno tudi dragoceno znanstveno delo kustosov, restavratorjev in vseh drugih, ki skrbijo za ohranitev in varovanje muzejskih predmetov. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor in izvajalec glasbe Boštjan Gombač.
Narodni muzej Slovenije je najstarejša neprekinjeno delujoča muzejska ustanova na Slovenskem. V 200 letih je shranil skoraj 100.000 let zgodovine. Skozi zgodovino in sedanjost muzeja bo obiskovalce vodila jubilejna razstava Zlata sled. Film spremlja pripravljanje koncepta postavitve, skrb restavratorjev in konservatorjev za predmete, postavljanje razstave in njeno končno podobo. Ob ustanovitvi takratnega Deželnega muzeja so se obrnili na 'domoljubne prijatelje znanosti'. Prve zbirke so muzeju podarili grofje Zois, Hohenwart, Hladnik, Erberg, Repežič, župan Hradecki ter škofa Wolf in Baraga. Prvi razstavni prostori v liceju so bili premajhni in lotili so se gradnje nove muzejske stavbe. V čast poroke prestolonaslednika Rudolfa so jo poimenovali Rudolfinum. Pri načrtih in notranji opremi so sodelovali domači umetniki in mojstri, avtorja poslikav v vhodni dvorani in na stopnišču sta Janez in Jurij Šubic. Vodstva muzeja so se v vseh obdobjih zavedala, da gre za nacionalni muzej, ki ohranja dediščino tisočletij. Prvotni muzej se je pozneje razdelil na več institucij. Najprej se je osamosvojil Etnografski muzej, nato Prirodoslovni muzej, ki ima še danes prostore v isti stavbi, po drugi vojni pa se je izdvojil še današnji Arhiv Republike Slovenije. Narodna galerija je veliko umetnin dobila iz Narodnega muzeja. Film izpostavlja najpomembnejše muzealije, kot so neandertalska piščal, koliščarske najdbe, nakit stiške kneginje, situla iz Vač, mumija, kip Emonca, rimski meči iz Ljubljanice, prve fotografije na steklu, Prešernova zapuščina. Avtorja so zanimale zgodbe predmetov, čemu so služili, zakaj so pomembni in predvsem, ali so skozi nova muzealska spoznanja umeščeni v času drugače, kot takrat, ko jih je muzej pridobil. Na ta način je v filmu predstavljeno tudi dragoceno znanstveno delo kustosov, restavratorjev in vseh drugih, ki skrbijo za ohranitev in varovanje muzejskih predmetov. Scenarist in režiser filma je Amir Muratović, direktor fotografije in snemalec Bernard Perme, montažer Zlatjan Čučkov, avtor in izvajalec glasbe Boštjan Gombač.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Film o prvemu uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji iz leta 1985. Četudi je bilo ime skupine takrat politično prepovedano v Ljubljani, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film prikazuje prelomne trenutke prve petletke »inženirjev človeških duš«. Izpostavi ustanovne člane, tudi tragično preminulega frontmana skupine Tomaža Hostnika (1961 – 1982). Pričevanja akterjev, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami razgrinjajo strategije in taktike delovanja Laibach in Laibach Kunsta v prvi polovici 1980 let, njihovo vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope ter sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit pa je ves čas plošča oziroma komadi z nje: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama, ki so temelj opusa Laibach.
Film o prvemu uradno izdanem albumu skupine Laibach v Jugoslaviji iz leta 1985. Četudi je bilo ime skupine takrat politično prepovedano v Ljubljani, je plošča vseeno izšla – brez imena in naslova. Črni križ na ovitku je bil dovolj. LP film prikazuje prelomne trenutke prve petletke »inženirjev človeških duš«. Izpostavi ustanovne člane, tudi tragično preminulega frontmana skupine Tomaža Hostnika (1961 – 1982). Pričevanja akterjev, njihovih sodelavcev in sodobnikov v kombinaciji z arhivskimi posnetki in drugimi relikvijami razgrinjajo strategije in taktike delovanja Laibach in Laibach Kunsta v prvi polovici 1980 let, njihovo vizionarstvo, duhovitost, preboj železne zavese in okupacijo Evrope ter sežejo čez monumentalno mitskost skupine k intimnejšim, še neslišanim zgodbam. Rdeča nit pa je ves čas plošča oziroma komadi z nje: Cari Amici, Sila, Sredi bojev, Država, Dekret, Mi kujemo bodočnost, Brat moj in Panorama, ki so temelj opusa Laibach.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Koroški plebiscit v nedeljo 10. oktobra 1920, ko je bila Koroška, zibelka slovenstva, za nas izgubljena, so sodobniki občutili kot narodno katastrofo. Dokumentarna filmska pripoved se osredotoči na manj znana dejstva in politično ozadje plebiscita. Slovenski politiki so se junija 1919 sicer sestali z najmogočnejšim človekom na svetu, ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, a jim ga ni uspelo pregovoriti, da bi opustil namero o koroškem plebiscitu. Pripoved razkrije tudi manj znane podrobnosti o delovanju in vlogi generala Rudolfa Maistra v plebiscitnem času. Posebej pa se posveti delovanju medzavezniške plebiscitne komisije, zadolžene za izvedbo plebiscita v coni A, ki so jo sestavljali volilni okraji Rožek, Borovlje, Pliberk in Velikovec. Odločitve Britanca Sydneyja Capela Pecka, predsednika komisije in njenih članov, Francoza Charlesa de Chambruna ter Italijana Livia Borgheseja, so pomembno vplivale na izid plebiscita in zaznamovale usodo koroških Slovencev. V filmu, ki ga je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, so nastopili priznani domači in tuji zgodovinarji ter drugi preučevalci zgodovine, dr. Teodor Domej, dr. Andrej Rahten, dr. Wilhelm Wadl, Marjan Kos, dr. Gregor Antoličič, Avguštin Malle, dr. Tina Bahovec, mag. Hanzi Filipič in Horst Ogris.
Koroški plebiscit v nedeljo 10. oktobra 1920, ko je bila Koroška, zibelka slovenstva, za nas izgubljena, so sodobniki občutili kot narodno katastrofo. Dokumentarna filmska pripoved se osredotoči na manj znana dejstva in politično ozadje plebiscita. Slovenski politiki so se junija 1919 sicer sestali z najmogočnejšim človekom na svetu, ameriškim predsednikom Woodrowom Wilsonom, a jim ga ni uspelo pregovoriti, da bi opustil namero o koroškem plebiscitu. Pripoved razkrije tudi manj znane podrobnosti o delovanju in vlogi generala Rudolfa Maistra v plebiscitnem času. Posebej pa se posveti delovanju medzavezniške plebiscitne komisije, zadolžene za izvedbo plebiscita v coni A, ki so jo sestavljali volilni okraji Rožek, Borovlje, Pliberk in Velikovec. Odločitve Britanca Sydneyja Capela Pecka, predsednika komisije in njenih članov, Francoza Charlesa de Chambruna ter Italijana Livia Borgheseja, so pomembno vplivale na izid plebiscita in zaznamovale usodo koroških Slovencev. V filmu, ki ga je podpisal režiser in scenarist Valentin Pečenko, so nastopili priznani domači in tuji zgodovinarji ter drugi preučevalci zgodovine, dr. Teodor Domej, dr. Andrej Rahten, dr. Wilhelm Wadl, Marjan Kos, dr. Gregor Antoličič, Avguštin Malle, dr. Tina Bahovec, mag. Hanzi Filipič in Horst Ogris.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Reportaža s prizorišča premiere nove slovenske nadaljevanke Takšno je življenje, ki na spored Televizije Slovenija prihaja v petek, 10. oktobra ob 20. uri. Gostiteljica Sandra Antić na rdeči preprogi gosti ustvarjalce nove nadaljevanke, številne prepoznavne obraze RTV Slovenija in druge povabljence.
Reportaža s prizorišča premiere nove slovenske nadaljevanke Takšno je življenje, ki na spored Televizije Slovenija prihaja v petek, 10. oktobra ob 20. uri. Gostiteljica Sandra Antić na rdeči preprogi gosti ustvarjalce nove nadaljevanke, številne prepoznavne obraze RTV Slovenija in druge povabljence.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Sprehod skozi razgibano zgodovino in razvoj Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Orkester že 70 let dopolnjuje programa Radia in Televizije Slovenija s kakovostno in aktualno glasbeno vsebino, ter bogati nacionalni zvočni in notni arhiv. V svojih koncertnih ciklih predstavlja in ohranja vrhunskost s sodelovanji z gostujočimi glasbeniki in dirigenti iz vsega sveta ter podpira mlade glasbenike in skladatelje na njihovi poti. Stremi k raznovrstnosti in svoj zvok mojstrsko prilagaja izvedbam različnih orkestralnih stilov in obdobij, vse od starodavnih glasbenih zvrsti, preko popularnih, filmskih in klasičnih glasbenih del, do sodobnih avantgardnih vsebin. Del zgodbe o orkestru pripovedujejo nekdanji in sedanji člani orkestra in Glasbene produkcije RTV Slovenija, dolgoletna dirigenta Samo Hubad in Anton Nanut, sedanji šef dirigent Lio Kuokman, skladatelja Ivo Petrić in Aldo Kumar ter pevka Raiven.
Sprehod skozi razgibano zgodovino in razvoj Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Orkester že 70 let dopolnjuje programa Radia in Televizije Slovenija s kakovostno in aktualno glasbeno vsebino, ter bogati nacionalni zvočni in notni arhiv. V svojih koncertnih ciklih predstavlja in ohranja vrhunskost s sodelovanji z gostujočimi glasbeniki in dirigenti iz vsega sveta ter podpira mlade glasbenike in skladatelje na njihovi poti. Stremi k raznovrstnosti in svoj zvok mojstrsko prilagaja izvedbam različnih orkestralnih stilov in obdobij, vse od starodavnih glasbenih zvrsti, preko popularnih, filmskih in klasičnih glasbenih del, do sodobnih avantgardnih vsebin. Del zgodbe o orkestru pripovedujejo nekdanji in sedanji člani orkestra in Glasbene produkcije RTV Slovenija, dolgoletna dirigenta Samo Hubad in Anton Nanut, sedanji šef dirigent Lio Kuokman, skladatelja Ivo Petrić in Aldo Kumar ter pevka Raiven.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
Igrano-dokumentarni film Ivan in Karla odpira pogled na razmerje med pisateljem Ivanom Mrakom in njegovo ženo kiparko Karlo Bulovec. Predstaviti Mraka ni mogoče, ne da bi predstavili njegove zavezanosti Bulovčevi, ki je svoje ozkosrčne sodobnike razburjala tako s popolnim umetniškim talentom kot tudi s tem, da je več kot polovico svojega življenja prehodila z Mrakom. Seveda velja tudi obratno. Tudi Karlino življenje se nam odkrije kot celota samo, če si vzamemo pravico pogledati skozi Mrakova očala. Njuno sobivanje je bilo hkrati tudi medsebojno umetniško oplajanje skozi najbolj liričen medij: ljubezen. Kje so presečišča, kjer se dotikata drug drugega? Kje so odtujenosti in hladni dnevi samote? Zakaj bežita in se vedno znova vrneta? Ustvarjalci filma smo iskali odgovore na ta vprašanja in se znašli na produ hudournika, ki vztrajno odplavlja: smeh in jok, moč in šibkost, goloto in zakritost. Karla Bulovec: »Je to hudič v meni. Bog mi pomagaj! Razrvana in divja, da prav nikjer in v ničemer ne najdem miru, niti za trenutek, pa si ga tako želim. Vsak moment moram imeti spremembe.« Ivan Mrak: »Moški princip je prevladujoč pri Karli tako kot pri meni, zato se nikakor ne znajdeva v vsakdanjosti. V naju se nista iskali dve polovici, presenetljiva celost se je zgroženo prepoznala v nedoumljivi celosti. Tako sva postala brat in sestra – a tako, kot v pradobi, ko incest še ni bil bogoskrunstvo.« Na koncu zgodbe se nismo vprašali, kako je Ivan Mrak prenesel samoto po Karlini smrti. Če si dva človeka pomenita toliko kot sta si pomenila ona, je odhod enega izmed njiju preostalemu nezasuta jama. Bila sta drugačna in predvsem svoja. Filmsko pripoved je režirala Alma Lapajne.
Dokumentarci – kulturno-umetniški
Na ”terenu - koncertih” najbrž v tem trenutku najatraktivnejša in koncertno obiskana rock skupina v Sloveniji. Skupina Mi2. Kdo so možje, ki izhajajo iz majhnega mesteca Rogatec ob Sotli, da jih večina Slovencev sploh ne pozna? Zakaj se Mi2 tako skrbno izmikajo trivialnim medijem in neukim novinarjem novodobnih ”IN” oddaj in revij? Kako so lahko tako drugačni, da jih glasbeni kritiki ne znajo umestiti v slovensko rock sceno drugače kot nekaj med Lačnimi Franzi in Buldožeri? Kako lahko privabijo na tisoče mladih in starih na koncerte, na katerih družno pojejo od prvega do zadnjega komada? In nenazadnje, kako uspejo tako enostavno skozi tekste nagovarjati zelo širok krog poslušalcev, v času ko se zdi da besedila izgubljajo pomen? Celovečerni glasbeni dokumentarni film Kdo = Mi2?, poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Še več. Skozi improviziran ”vroči stol”, Miha Šalehar spretno odpira intelektualno plat benda preko sogovornika Tonča in Dimeka. Sicer pa film skrbno beleži zadnji dve leti ustvarjanja benda. To rezultira (v samo devetih tednih prodaje), najbolj prodajan album leta 2014 – ČISTA JEBA.
Na ”terenu - koncertih” najbrž v tem trenutku najatraktivnejša in koncertno obiskana rock skupina v Sloveniji. Skupina Mi2. Kdo so možje, ki izhajajo iz majhnega mesteca Rogatec ob Sotli, da jih večina Slovencev sploh ne pozna? Zakaj se Mi2 tako skrbno izmikajo trivialnim medijem in neukim novinarjem novodobnih ”IN” oddaj in revij? Kako so lahko tako drugačni, da jih glasbeni kritiki ne znajo umestiti v slovensko rock sceno drugače kot nekaj med Lačnimi Franzi in Buldožeri? Kako lahko privabijo na tisoče mladih in starih na koncerte, na katerih družno pojejo od prvega do zadnjega komada? In nenazadnje, kako uspejo tako enostavno skozi tekste nagovarjati zelo širok krog poslušalcev, v času ko se zdi da besedila izgubljajo pomen? Celovečerni glasbeni dokumentarni film Kdo = Mi2?, poskuša odgovoriti na ta vprašanja. Še več. Skozi improviziran ”vroči stol”, Miha Šalehar spretno odpira intelektualno plat benda preko sogovornika Tonča in Dimeka. Sicer pa film skrbno beleži zadnji dve leti ustvarjanja benda. To rezultira (v samo devetih tednih prodaje), najbolj prodajan album leta 2014 – ČISTA JEBA.