Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Oddaja predstavlja humanistične teme, od filozofije in literature do jezikoslovja in zgodovine. Oddajo oblikujemo predvsem na podlagi pogovorov s priznanimi strokovnjaki iz določenega področja, največkrat gre za vrhunske profesorje, filozofe ali znanstvenike. Namen oddaje je dvojen: poglobljeno razmišljanje o temah s področja humanistike in njena popularizacija.
Odkar se je v drugi polovici 19. stoletja v zahodnem svetu široko uveljavil politični sistem parlamentarne demokracije, si je vsaj v teoriji težko razlagati, zakaj bi državljani – ki imajo vsakih nekaj let priložnost svojo voljo izraziti na volitvah – na svoje predstavniško telo protestno metali granitne kocke, pred njim zažigali avtomobile ali celo poskušali zavzeti parlament, še težje pa je morda razumeti, zakaj bi poslanci v parlamentu drug z drugim obračunavali s pestmi, noži ali kar pravim strelnim orožjem. In vendar smo bili v približno 150 letih parlamentarne zgodovine priča vsemu temu. Ne samo v preteklosti - tako kot recimo na našem prostoru, kjer so bili v času prve Jugoslavije hudi fizični obračuni med poslanci tako rekoč del vsakdana, priča pa smo bili celo parlamentarnemu uboju - ampak tudi danes: samo v zadnjih nekaj letih smo nenazadnje lahko spremljali napada na kongres v Združenih državah in v Braziliji, da o pretepih, ki občasno vznikajo v sicer vsaj formalno razmeroma delujočih parlamentarnih demokracijah po svetu, sploh ne govorimo, nasilni protesti pa so, vsaj v državah, kot je denimo Francija, tako rekoč del kulture. Zakaj se torej politično nasilje vztrajno pojavlja tudi znotraj parlamentarnega sistema, ki naj bi v teoriji omogočal ravno mirno odločanje s pomočjo dogovorov med različnimi političnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev? Kakšne oblike je skozi zgodovino to nasilje privzemalo in v kakšnih okoliščinah se najpogosteje pojavlja? O pretepaških poslancih in besnih množicah z zgodovinarjem dr. Juretom Gašparičem. Foto: politična karikatura iz leta 1798, ki uprizarja pretep v ameriškem kongresu, Wikipedija, javna last
Odkar se je v drugi polovici 19. stoletja v zahodnem svetu široko uveljavil politični sistem parlamentarne demokracije, si je vsaj v teoriji težko razlagati, zakaj bi državljani – ki imajo vsakih nekaj let priložnost svojo voljo izraziti na volitvah – na svoje predstavniško telo protestno metali granitne kocke, pred njim zažigali avtomobile ali celo poskušali zavzeti parlament, še težje pa je morda razumeti, zakaj bi poslanci v parlamentu drug z drugim obračunavali s pestmi, noži ali kar pravim strelnim orožjem. In vendar smo bili v približno 150 letih parlamentarne zgodovine priča vsemu temu. Ne samo v preteklosti - tako kot recimo na našem prostoru, kjer so bili v času prve Jugoslavije hudi fizični obračuni med poslanci tako rekoč del vsakdana, priča pa smo bili celo parlamentarnemu uboju - ampak tudi danes: samo v zadnjih nekaj letih smo nenazadnje lahko spremljali napada na kongres v Združenih državah in v Braziliji, da o pretepih, ki občasno vznikajo v sicer vsaj formalno razmeroma delujočih parlamentarnih demokracijah po svetu, sploh ne govorimo, nasilni protesti pa so, vsaj v državah, kot je denimo Francija, tako rekoč del kulture. Zakaj se torej politično nasilje vztrajno pojavlja tudi znotraj parlamentarnega sistema, ki naj bi v teoriji omogočal ravno mirno odločanje s pomočjo dogovorov med različnimi političnimi silami, ki reprezentirajo voljo volivcev? Kakšne oblike je skozi zgodovino to nasilje privzemalo in v kakšnih okoliščinah se najpogosteje pojavlja? O pretepaških poslancih in besnih množicah z zgodovinarjem dr. Juretom Gašparičem. Foto: politična karikatura iz leta 1798, ki uprizarja pretep v ameriškem kongresu, Wikipedija, javna last
''Tuji založniki nam kdaj očitajo, da so besedila v naših knjigah za otroke preveč zapletena, ilustracije pa preveč umetniške. A mi smo navajeni na kakovost in jo znamo ceniti,'' pravi direktorica Javne agencije za knjigo Katja Stergar. ''Naši posebnosti sta prav večplastnost in raznolikost – s tem se želimo predstaviti v Bologni,'' pa poudarja Tanja Komadina, sicer ilustratorka, ustvarjalka stripov in likovna urednica pri založbi Mladinska knjiga. Maja Kastelic, ena od dvanajstih izpostavljenih avtorjev in avtoric na razstavi slovenske ilustracije na bolonjskem sejmu, meni, da ilustracija, ki samo ponavlja za besedilom, nima smisla. Njen pomen je namreč to, da doda čarobnost in humor ali kdaj, hudomušno, celo nasprotuje besedilnemu sporočilu. Dr. Tina Bilban, urednica, literarna kritičarka in predsednica Slovenske sekcije IBBY, pa izpostavi še otroško zvedavost – ''radovednost otrok moramo jemati resno''. ''Svet slovenske ilustracije smo ovili v baldahin, ki v živahnem sejemskem okolju ustvarja intimno zavetje,'' so zapisali ob začetku našega častnega gostovanja na 61. sejmu otroških knjig v Bologni. Ta je namenjen le strokovni javnosti, a kljub temu ga po navadi obišče približno 30.000 ljudi. Ob tej priložnosti z gostjami v pogovoru med drugim o sodobnih smereh v ilustraciji, njeni družbenokritični vlogi, digitalizaciji in založništvu. In ker ima v Bologni vse pomembnejše mesto strip, beseda teče tudi o njem. 3D grafika (izrez): Zunanjost slovenskega razstavnega prostora na 61. bolonjskem sejmu otroških knjig, avtorici Sara&Sara
''Tuji založniki nam kdaj očitajo, da so besedila v naših knjigah za otroke preveč zapletena, ilustracije pa preveč umetniške. A mi smo navajeni na kakovost in jo znamo ceniti,'' pravi direktorica Javne agencije za knjigo Katja Stergar. ''Naši posebnosti sta prav večplastnost in raznolikost – s tem se želimo predstaviti v Bologni,'' pa poudarja Tanja Komadina, sicer ilustratorka, ustvarjalka stripov in likovna urednica pri založbi Mladinska knjiga. Maja Kastelic, ena od dvanajstih izpostavljenih avtorjev in avtoric na razstavi slovenske ilustracije na bolonjskem sejmu, meni, da ilustracija, ki samo ponavlja za besedilom, nima smisla. Njen pomen je namreč to, da doda čarobnost in humor ali kdaj, hudomušno, celo nasprotuje besedilnemu sporočilu. Dr. Tina Bilban, urednica, literarna kritičarka in predsednica Slovenske sekcije IBBY, pa izpostavi še otroško zvedavost – ''radovednost otrok moramo jemati resno''. ''Svet slovenske ilustracije smo ovili v baldahin, ki v živahnem sejemskem okolju ustvarja intimno zavetje,'' so zapisali ob začetku našega častnega gostovanja na 61. sejmu otroških knjig v Bologni. Ta je namenjen le strokovni javnosti, a kljub temu ga po navadi obišče približno 30.000 ljudi. Ob tej priložnosti z gostjami v pogovoru med drugim o sodobnih smereh v ilustraciji, njeni družbenokritični vlogi, digitalizaciji in založništvu. In ker ima v Bologni vse pomembnejše mesto strip, beseda teče tudi o njem. 3D grafika (izrez): Zunanjost slovenskega razstavnega prostora na 61. bolonjskem sejmu otroških knjig, avtorici Sara&Sara
Človek v svoji najgloblji notranjosti ni sam, ampak je naseljen z božjo navzočnostjo, je bil prepričan francoski pesnik in filozof Jean-Louis Chrétien. Nekdanji predavatelj na pariški Sorboni v knjigi Notranji prostor, ki je izšla pri založbi KUD Logos, prikaže različne opise notranjega življenja od antike do novega veka in prelome, ki so povzročili, da se je človek v svoji notranjosti začel srečevati le s samim seboj. O njegovem delu smo se pogovarjali z doc. dr. Alenom Širco z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter teologom Jernejem Levo (foto: Pixabay).
Človek v svoji najgloblji notranjosti ni sam, ampak je naseljen z božjo navzočnostjo, je bil prepričan francoski pesnik in filozof Jean-Louis Chrétien. Nekdanji predavatelj na pariški Sorboni v knjigi Notranji prostor, ki je izšla pri založbi KUD Logos, prikaže različne opise notranjega življenja od antike do novega veka in prelome, ki so povzročili, da se je človek v svoji notranjosti začel srečevati le s samim seboj. O njegovem delu smo se pogovarjali z doc. dr. Alenom Širco z Oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani ter teologom Jernejem Levo (foto: Pixabay).
Verjetno ne bi bilo pregrobo reči, da danes le malo časa in energije posvečamo pojmu duha. Ta kratka in enigmatična beseda, ki je skozi zgodovino obsedala generacije in generacije filozofov in mislecev, je že več ko stoletje umaknjena bolj ali manj le v religijske razprave ali pa si jo prisvajajo kakšna instantna »new age« oziroma novodobna gibanja. In če filozofsko razmišljanje o duhu v tem hitrem in materialnih skrbi polnem svetu kdaj še uspe zaiti v javnost, potem večinoma nismo priča burnim razpravam o naravi duha, kjer bi se kresala temeljito izdelana mnenja in teorije, ampak se prejkone pogovarjamo predvsem, kako so ta pojem razumeli kakšni od mnogih velikih mislecev v preteklosti. No, čeprav se bomo tudi v današnji Ars humani dotaknili nekaj zgodovine filozofskih pojmovanj duha, pa se bomo naslednjo uro osredotočali na nekaj še boj zanimivega: in sicer na vprašanje, kako o duhu razmišljati danes, ko vendarle živimo v neki zelo specifični družbi, zaznamovani s hitrim znanstvenim razvojem, kapitalistično ekonomsko ureditvijo in vedno bolj individualiziranimi odnosi - ravno tej družbi torej, ki je spraševanje o duhu potisnila na samo obrobje. Kako v današnjem svetu misliti duha in zakaj je to sploh potrebno, bomo ob njegovi najnovejši knjigi govorili s filozofom dr. Andrejem Uletom, ki je do upokojitve predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, nedavno pa je pri Slovenski Matici izdal knjigo z naslovom O naravi duha. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Verjetno ne bi bilo pregrobo reči, da danes le malo časa in energije posvečamo pojmu duha. Ta kratka in enigmatična beseda, ki je skozi zgodovino obsedala generacije in generacije filozofov in mislecev, je že več ko stoletje umaknjena bolj ali manj le v religijske razprave ali pa si jo prisvajajo kakšna instantna »new age« oziroma novodobna gibanja. In če filozofsko razmišljanje o duhu v tem hitrem in materialnih skrbi polnem svetu kdaj še uspe zaiti v javnost, potem večinoma nismo priča burnim razpravam o naravi duha, kjer bi se kresala temeljito izdelana mnenja in teorije, ampak se prejkone pogovarjamo predvsem, kako so ta pojem razumeli kakšni od mnogih velikih mislecev v preteklosti. No, čeprav se bomo tudi v današnji Ars humani dotaknili nekaj zgodovine filozofskih pojmovanj duha, pa se bomo naslednjo uro osredotočali na nekaj še boj zanimivega: in sicer na vprašanje, kako o duhu razmišljati danes, ko vendarle živimo v neki zelo specifični družbi, zaznamovani s hitrim znanstvenim razvojem, kapitalistično ekonomsko ureditvijo in vedno bolj individualiziranimi odnosi - ravno tej družbi torej, ki je spraševanje o duhu potisnila na samo obrobje. Kako v današnjem svetu misliti duha in zakaj je to sploh potrebno, bomo ob njegovi najnovejši knjigi govorili s filozofom dr. Andrejem Uletom, ki je do upokojitve predaval logiko, teorijo znanosti in analitično filozofijo na ljubljanski Filozofski fakulteti, nedavno pa je pri Slovenski Matici izdal knjigo z naslovom O naravi duha. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Pomen in smisel razstavljanja materialnih in nematerialnih umetniških del v fizičnem prostoru galerije v današnjem času, vključevanje galerije kot fizičnega prostora v razširjeno polje sodobne umetnosti, novih medijev in družbe ter možnosti umetnikov, galeristov in kustosov, da vzpostavijo učinkovit odnos s krajevnim občinstvom – to so bile iztočnice novogoriškega posveta, ki so podlaga pogovora, nastalega v sodelovanju Programa Ars, slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst A. Sodelujeta likovni umetnik, teoretik in umetnostni zgodovinar Ivan Žerjal in akademska slikarka, urednica ter predsednica Društva likovnih umetnikov Ljubljana, Mojca Zlokarnik. Foto: Gregor Podlogar
Pomen in smisel razstavljanja materialnih in nematerialnih umetniških del v fizičnem prostoru galerije v današnjem času, vključevanje galerije kot fizičnega prostora v razširjeno polje sodobne umetnosti, novih medijev in družbe ter možnosti umetnikov, galeristov in kustosov, da vzpostavijo učinkovit odnos s krajevnim občinstvom – to so bile iztočnice novogoriškega posveta, ki so podlaga pogovora, nastalega v sodelovanju Programa Ars, slovenskega sporeda ORF iz Celovca in Radia Trst A. Sodelujeta likovni umetnik, teoretik in umetnostni zgodovinar Ivan Žerjal in akademska slikarka, urednica ter predsednica Društva likovnih umetnikov Ljubljana, Mojca Zlokarnik. Foto: Gregor Podlogar
V gledališču Dolby v Los Angelesu so podelili že 96. oskarje. Po napovedih je oskarje za najboljši film, režijo in še pet drugih dobil Oppenheimer, film o znanstveniku J. Robertu Oppenheimerju, ki je odigral ključno vlogo pri razvoju atomske bombe. Dobro so se odrezala Nesrečna bitja Jorgosa Lantimosa s štirimi oskarji, slavilo je tudi Interesno območje, film, umeščen v »običajno življenje nacistov« in pa japonski animirani film, Mijazakijev Fant in čaplja. Po prečuti oskarjevski noči smo pred mikrofon povabili predsednico društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI in Dnevnikovo publicistko Veroniko Zakonjšek, filmsko kritičarko Nevo Mužič in programskega selektorja in sodelavca Slovenske kinoteke, Matevža Jermana. Foto: Reuters
V gledališču Dolby v Los Angelesu so podelili že 96. oskarje. Po napovedih je oskarje za najboljši film, režijo in še pet drugih dobil Oppenheimer, film o znanstveniku J. Robertu Oppenheimerju, ki je odigral ključno vlogo pri razvoju atomske bombe. Dobro so se odrezala Nesrečna bitja Jorgosa Lantimosa s štirimi oskarji, slavilo je tudi Interesno območje, film, umeščen v »običajno življenje nacistov« in pa japonski animirani film, Mijazakijev Fant in čaplja. Po prečuti oskarjevski noči smo pred mikrofon povabili predsednico društva slovenskih filmskih publicistov FIPRESCI in Dnevnikovo publicistko Veroniko Zakonjšek, filmsko kritičarko Nevo Mužič in programskega selektorja in sodelavca Slovenske kinoteke, Matevža Jermana. Foto: Reuters
V študijskem letu 2023/2024 mineva sto let, odkar so na ljubljanski Univerzi vpeljali študij arheologije. Začetki študija arheologije v Sloveniji so povezani z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani in Filozofske fakultete leta 1919. Stoletnico študija te silno pomembne vede zaznamujemo tudi na našem programu. Gostimo dr. Predraga Novakovića, profesorja za arheološko metodologijo, teoretsko arheologijo ter arheološki teorijo in zgodovino na Oddelku za arheologijo Univerze v Ljubljani, pa tudi avtorja izčrpnega prikaza o zgodovini arheologije na Univerzi v Ljubljani. Foto: Oddelek za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete
V študijskem letu 2023/2024 mineva sto let, odkar so na ljubljanski Univerzi vpeljali študij arheologije. Začetki študija arheologije v Sloveniji so povezani z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani in Filozofske fakultete leta 1919. Stoletnico študija te silno pomembne vede zaznamujemo tudi na našem programu. Gostimo dr. Predraga Novakovića, profesorja za arheološko metodologijo, teoretsko arheologijo ter arheološki teorijo in zgodovino na Oddelku za arheologijo Univerze v Ljubljani, pa tudi avtorja izčrpnega prikaza o zgodovini arheologije na Univerzi v Ljubljani. Foto: Oddelek za arheologijo ljubljanske Filozofske fakultete
Kam gre svet? V kakšni družbi živimo? Prihodnost je nejasna in jo bomo morali na novo izumiti. V času, ko živimo v permanentni krizi, je filozofija pred velikimi izzivi, kako misliti nastalo situacijo in družbeno-politično dogajanje tudi v luči tehnološkega napredka, vojn, pa globalnih podnebnih sprememb, izčrpavanj surovin in družbene neenakosti. O tem s filozofom prof. dr. Deanom Komelom. Foto: Gregor Podlogar
Kam gre svet? V kakšni družbi živimo? Prihodnost je nejasna in jo bomo morali na novo izumiti. V času, ko živimo v permanentni krizi, je filozofija pred velikimi izzivi, kako misliti nastalo situacijo in družbeno-politično dogajanje tudi v luči tehnološkega napredka, vojn, pa globalnih podnebnih sprememb, izčrpavanj surovin in družbene neenakosti. O tem s filozofom prof. dr. Deanom Komelom. Foto: Gregor Podlogar
Z dr. Alojzom Ihanom o kulturni zgodovini kužnih bolezni
Z dr. Alojzom Ihanom o kulturni zgodovini kužnih bolezni
Najzgodnejši pisni viri, ki omenjajo Gutewerd, postavlja to naselbino v 13. stoletje. Arheološke najdbe z Otoka pri Dobravi, ki so v veliki večini le odlomki ali deli predmetov, nakazujejo na zelo raznovrstno podobo življenja v tej naselbini. Kakšno zgodbo nam pripoveduje ta naselbina ob reki Krki, ki so jo slovenski arheologi ponovno začeli raziskovati ter jo obširneje predstavili na razstavi Nekoč je bil Gutenwerd v Narodnem muzeju Slovenije? O tem v pogovoru, v katerem sodelujejo dr. Tomaž Nabergoj, dr. Eva Menart in Katja Špec. Foto: Narodni muzej Slovenije/Tomaž Lauko
Najzgodnejši pisni viri, ki omenjajo Gutewerd, postavlja to naselbino v 13. stoletje. Arheološke najdbe z Otoka pri Dobravi, ki so v veliki večini le odlomki ali deli predmetov, nakazujejo na zelo raznovrstno podobo življenja v tej naselbini. Kakšno zgodbo nam pripoveduje ta naselbina ob reki Krki, ki so jo slovenski arheologi ponovno začeli raziskovati ter jo obširneje predstavili na razstavi Nekoč je bil Gutenwerd v Narodnem muzeju Slovenije? O tem v pogovoru, v katerem sodelujejo dr. Tomaž Nabergoj, dr. Eva Menart in Katja Špec. Foto: Narodni muzej Slovenije/Tomaž Lauko
Pozornost namenjamo letošnjima prejemnikoma Prešernove nagrade za življenjsko delo – to sta baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog dr. Henrik Neubauer ter pesnica in prevajalka Erika Vouk. Predstavljamo tudi šest nagrajencev Prešernovega sklada za ustvarjalne dosežke zadnjih treh let: pesnico Miljano Cunta, mezzosopranistko Nuško Drašček, ustvarjalca stripov Cirila Horjaka, filmsko scenaristko in režiserko Saro Kern, oblikovalca vidnih sporočil Tomata Koširja in igralko Jano Zupančič. Avtorji prispevkov so Anamarija Štukelj Cusma, Irena Kodrič Cizerl, Vlado Motnikar, Alma Kužel, Marko Golja, Tina Poglajen, Žiga Bratoš in Staša Grahek. Foto: RTVSLO
Pozornost namenjamo letošnjima prejemnikoma Prešernove nagrade za življenjsko delo – to sta baletni plesalec, koreograf, režiser, publicist in pedagog dr. Henrik Neubauer ter pesnica in prevajalka Erika Vouk. Predstavljamo tudi šest nagrajencev Prešernovega sklada za ustvarjalne dosežke zadnjih treh let: pesnico Miljano Cunta, mezzosopranistko Nuško Drašček, ustvarjalca stripov Cirila Horjaka, filmsko scenaristko in režiserko Saro Kern, oblikovalca vidnih sporočil Tomata Koširja in igralko Jano Zupančič. Avtorji prispevkov so Anamarija Štukelj Cusma, Irena Kodrič Cizerl, Vlado Motnikar, Alma Kužel, Marko Golja, Tina Poglajen, Žiga Bratoš in Staša Grahek. Foto: RTVSLO
"Slike morajo prikazovati žive ljudi, ki dihajo in čutijo, trpijo in ljubijo. Ljudje bodo razumeli svetost, moč teh prizorov in sneli klobuk kot bi bili v cerkvi." Tako je bil prepričan Edvard Munch, avtor slavnega Krika, podobe tesnobe, ki jo poznamo skoraj vsi in se je tudi znašla skoraj vsepovsod – na majicah, magnetih, skodelicah, v karikaturah, reklamah in nanizankah. Zakaj se zdi, da je naše doživljanje tega bitja v tihem kriku, ujetega v rdečih vijugah neba, skorajda univerzalno? Tudi o tem ob 80. obletnici umetnikove smrti razmišlja Goran Milovanovič, vodja Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, slišite pa lahko tudi kako Munchov Krik doživljajo laiki in pa nekaj umetnikovih misli ter literariziran zapis o Kriku v približnem prevodu. Foto: Krik (1893), olje, tempera in pastel na kartonu, Narodna galerija Norveške; vir: wikimedia, izrez fotografije
"Slike morajo prikazovati žive ljudi, ki dihajo in čutijo, trpijo in ljubijo. Ljudje bodo razumeli svetost, moč teh prizorov in sneli klobuk kot bi bili v cerkvi." Tako je bil prepričan Edvard Munch, avtor slavnega Krika, podobe tesnobe, ki jo poznamo skoraj vsi in se je tudi znašla skoraj vsepovsod – na majicah, magnetih, skodelicah, v karikaturah, reklamah in nanizankah. Zakaj se zdi, da je naše doživljanje tega bitja v tihem kriku, ujetega v rdečih vijugah neba, skorajda univerzalno? Tudi o tem ob 80. obletnici umetnikove smrti razmišlja Goran Milovanovič, vodja Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, slišite pa lahko tudi kako Munchov Krik doživljajo laiki in pa nekaj umetnikovih misli ter literariziran zapis o Kriku v približnem prevodu. Foto: Krik (1893), olje, tempera in pastel na kartonu, Narodna galerija Norveške; vir: wikimedia, izrez fotografije
Vsakodnevno se srečujemo z različnimi mejami, tako vidnimi kot tudi nevidnimi. Pravzaprav pa je meja nekaj, kar človeka spremlja skozi vso zgodovino. V pogovoru, ki je nastal v rednem mesečnem sodelovanju 3. programa Radia Slovenija – programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat razmišljamo, kakšen vpliv so imele meje na ljudi v slovenskem in evropskem prostoru, kako danes meje vplivajo nanje v krajih, ki so z njo neločljivo povezani, in ali se bodo v prihodnje še spreminjale. V pogovoru sodelujejo red. prof. dr. Marta Verginella, zgodovinarka, zaposlena na ljubljanski Filozofski fakulteti, izr. prof. dr. Peter Mikša, zgodovinar, zaposlen na ljubljanski Filozofski fakulteti, mag. Roman Roblek, pravnik, strokovni svetovalec pri Slovenskem informacijskem centru v Celovcu. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta. Foto: RTV SLO
Vsakodnevno se srečujemo z različnimi mejami, tako vidnimi kot tudi nevidnimi. Pravzaprav pa je meja nekaj, kar človeka spremlja skozi vso zgodovino. V pogovoru, ki je nastal v rednem mesečnem sodelovanju 3. programa Radia Slovenija – programa Ars, Radia Trst A in slovenskega programa ORF Celovec, tokrat razmišljamo, kakšen vpliv so imele meje na ljudi v slovenskem in evropskem prostoru, kako danes meje vplivajo nanje v krajih, ki so z njo neločljivo povezani, in ali se bodo v prihodnje še spreminjale. V pogovoru sodelujejo red. prof. dr. Marta Verginella, zgodovinarka, zaposlena na ljubljanski Filozofski fakulteti, izr. prof. dr. Peter Mikša, zgodovinar, zaposlen na ljubljanski Filozofski fakulteti, mag. Roman Roblek, pravnik, strokovni svetovalec pri Slovenskem informacijskem centru v Celovcu. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta. Foto: RTV SLO
Vse odkar so postale vodilna geopolitična sila, skušamo po vsem svetu razumeti ne le zunanjo politiko, ampak tudi notranje dogajanje v Združenih državah. Če nam pri tem lahko pomagajo sociologi in politologi današnjega časa, pa je toliko bolj nenavadno, da nam odličen vpogled v notranja protislovja ameriške družbe lahko ponudi tudi pisanje pisatelja, ki se je pred več kot 100 leti v Združene države preselil iz naših krajev. V tokratni Ars humani se bomo zato Združenim državam približali prav skozi heterogeno zbirko avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj Louisa Adamiča, naslovljeno Moja Amerika: 1928-1938, ki je v dveh zvezkih nedavno izšla pri založbi Sophia. Kako je Adamič videl ameriško družbo v 30-ih letih preteklega stoletja - ko so se spričo velike ekonomske krize vse tamkajšnje rasne, razredne in politične napetosti izrisale še močneje kot prej - bomo govorili s prevajalko Moje Amerike, novinarko Kristino Božič ter piscema spremnih besed k Adamičevemu delu, asistentom na Oddelku za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko Univerze v Novi Gorici dr. Milanom Mrđenovićem ter literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Vse odkar so postale vodilna geopolitična sila, skušamo po vsem svetu razumeti ne le zunanjo politiko, ampak tudi notranje dogajanje v Združenih državah. Če nam pri tem lahko pomagajo sociologi in politologi današnjega časa, pa je toliko bolj nenavadno, da nam odličen vpogled v notranja protislovja ameriške družbe lahko ponudi tudi pisanje pisatelja, ki se je pred več kot 100 leti v Združene države preselil iz naših krajev. V tokratni Ars humani se bomo zato Združenim državam približali prav skozi heterogeno zbirko avtobiografskih utrinkov, misli, esejev in opazovanj Louisa Adamiča, naslovljeno Moja Amerika: 1928-1938, ki je v dveh zvezkih nedavno izšla pri založbi Sophia. Kako je Adamič videl ameriško družbo v 30-ih letih preteklega stoletja - ko so se spričo velike ekonomske krize vse tamkajšnje rasne, razredne in politične napetosti izrisale še močneje kot prej - bomo govorili s prevajalko Moje Amerike, novinarko Kristino Božič ter piscema spremnih besed k Adamičevemu delu, asistentom na Oddelku za kulturno zgodovino Fakultete na humanistiko Univerze v Novi Gorici dr. Milanom Mrđenovićem ter literarnim zgodovinarjem Blažem Gselmanom. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Delo Endimionove sanje (2013) dr. Igorja Škamperleta obravnava področje imaginacije in nekatere simbolne oblike v zgodovini človeštva. V pogovoru z avtorjem, ki je nastal leta 2013, razmišljamo o vprašanjih, kot so kaj je simbol, kako je nastala kultura in kakšna je pot mitoloških junakov. Foto: RTV SLO
Delo Endimionove sanje (2013) dr. Igorja Škamperleta obravnava področje imaginacije in nekatere simbolne oblike v zgodovini človeštva. V pogovoru z avtorjem, ki je nastal leta 2013, razmišljamo o vprašanjih, kot so kaj je simbol, kako je nastala kultura in kakšna je pot mitoloških junakov. Foto: RTV SLO
Trikraljevsko koledovanje poteka pred praznikom svetih treh kraljev, ko ljudje v kostumih svetih treh kraljev obiskujejo domove, pojejo kolednice, uprizarjajo kratke dramske prizore, voščijo za novo leto in prejemajo darove. Trikraljevski koledniki ohranjajo spomin na prihod svetih treh kraljev, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezusu. Po drugi svetovni vojni je bilo koledovanje pri nas prepovedano, zato je začelo zamirati, spet pa je oživelo konec osemdesetih let 20. stoletja, razcvet koledovanja pa je bil v devetdesetih letih, tudi z uvedbo Trikraljevske akcije. Pogovor o trikraljevskem koledovanju je nastal v sodelovanju slovenskega programa ORF Celovec, Radia Trst A in Programa Ars. V njem sodelujejo Ivan Boškin, mag. Martina Piko-Rustia, Osvald Errath in Jokej Logar. Pogovor vodil Miha Pasterk. Foto: Valvasorjeva upodobitev kolednikov v Ljubljani (1689), vir: Wikipedija
Trikraljevsko koledovanje poteka pred praznikom svetih treh kraljev, ko ljudje v kostumih svetih treh kraljev obiskujejo domove, pojejo kolednice, uprizarjajo kratke dramske prizore, voščijo za novo leto in prejemajo darove. Trikraljevski koledniki ohranjajo spomin na prihod svetih treh kraljev, ki so se prišli poklonit novorojenemu Jezusu. Po drugi svetovni vojni je bilo koledovanje pri nas prepovedano, zato je začelo zamirati, spet pa je oživelo konec osemdesetih let 20. stoletja, razcvet koledovanja pa je bil v devetdesetih letih, tudi z uvedbo Trikraljevske akcije. Pogovor o trikraljevskem koledovanju je nastal v sodelovanju slovenskega programa ORF Celovec, Radia Trst A in Programa Ars. V njem sodelujejo Ivan Boškin, mag. Martina Piko-Rustia, Osvald Errath in Jokej Logar. Pogovor vodil Miha Pasterk. Foto: Valvasorjeva upodobitev kolednikov v Ljubljani (1689), vir: Wikipedija
Plotinove Eneade skupaj s Platonovimi dialogi in Aristotelovimi spisi predstavljajo eno najbolj pomembnih filozofskih del antike. Ta utemeljitelj novoplatonizma iz 3. stoletja, ki je svojo modrost zasnoval predvsem na Platonovi misli, je vplival tudi na mnoge krščanske mislece. Gre za filozofa, ki je tudi s pomočjo podob mislil mistiko Enega – Eno kot sonce, absolutno v svoji presežnosti in vseprisotnosti. Plotin na podlagi teh razmišljanj razvije svoj osrednji nauk – nauk o treh hipostazah, ki vključuje Eno, Um in Dušo. Več o tem poznoantičnem filozofu in njegovi misli pa v pogovoru s filologinjo dr. Sonjo Weiss, ki je prevedla Plotinove Zbrane spise I, II in III (Slovenska matica) in o njegovi filozofiji napisala tudi knjigo Zrcalo resnice (KUD Logos). Foto: Wikipedija
Plotinove Eneade skupaj s Platonovimi dialogi in Aristotelovimi spisi predstavljajo eno najbolj pomembnih filozofskih del antike. Ta utemeljitelj novoplatonizma iz 3. stoletja, ki je svojo modrost zasnoval predvsem na Platonovi misli, je vplival tudi na mnoge krščanske mislece. Gre za filozofa, ki je tudi s pomočjo podob mislil mistiko Enega – Eno kot sonce, absolutno v svoji presežnosti in vseprisotnosti. Plotin na podlagi teh razmišljanj razvije svoj osrednji nauk – nauk o treh hipostazah, ki vključuje Eno, Um in Dušo. Več o tem poznoantičnem filozofu in njegovi misli pa v pogovoru s filologinjo dr. Sonjo Weiss, ki je prevedla Plotinove Zbrane spise I, II in III (Slovenska matica) in o njegovi filozofiji napisala tudi knjigo Zrcalo resnice (KUD Logos). Foto: Wikipedija
Potem ko so uspešno izvedli enega od največjih kulturnih dogodkov na mednarodnem odru od osamosvojitve, častno gostovanje na knjižnem sejmu v Frankfurtu, je pred našimi avtorji in avtoricami nova pomembna mednarodna priložnost: prav tako častno gostovanje na aprilskem sejmu v Bologni. Ali je prodaja slovenskih avtorskih pravic tujim založnikom še vedno neizkoriščeno področje, ki je v fazi razvoja? Ali še naprej grizemo v kolena, se približujemo razgledni točki ali že sestopamo z gore? O tem v Ars humani z literarnima agentkama Petro Kavčič (Beletrina) in Senjo Požar (Mladinska knjiga in Cankarjeva založba) ter Katjo Urbanija, razvijalko mednarodne knjižne dejavnosti na Javni agenciji za knjigo. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta.
Potem ko so uspešno izvedli enega od največjih kulturnih dogodkov na mednarodnem odru od osamosvojitve, častno gostovanje na knjižnem sejmu v Frankfurtu, je pred našimi avtorji in avtoricami nova pomembna mednarodna priložnost: prav tako častno gostovanje na aprilskem sejmu v Bologni. Ali je prodaja slovenskih avtorskih pravic tujim založnikom še vedno neizkoriščeno področje, ki je v fazi razvoja? Ali še naprej grizemo v kolena, se približujemo razgledni točki ali že sestopamo z gore? O tem v Ars humani z literarnima agentkama Petro Kavčič (Beletrina) in Senjo Požar (Mladinska knjiga in Cankarjeva založba) ter Katjo Urbanija, razvijalko mednarodne knjižne dejavnosti na Javni agenciji za knjigo. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta.
Svetovni dan človekovih pravic obeležujemo vsako leto 10. decembra. Ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar v pogovoru z Markom Goljo pove marsikaj o človekovih pravicah, med drugim pa odgovori tudi na vprašanje, ali je njihov nabor dokončen ali se bo razvijal tudi v prihodnje. S kratkima pogovoroma sodelujeta še varuh človekovih pravic Peter Svetina in Metka Naglič iz Amnesty International Slovenija. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta.
Svetovni dan človekovih pravic obeležujemo vsako leto 10. decembra. Ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar v pogovoru z Markom Goljo pove marsikaj o človekovih pravicah, med drugim pa odgovori tudi na vprašanje, ali je njihov nabor dokončen ali se bo razvijal tudi v prihodnje. S kratkima pogovoroma sodelujeta še varuh človekovih pravic Peter Svetina in Metka Naglič iz Amnesty International Slovenija. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta.
Konec 70-ih let je osrednji kitajski časopis zapisal sledeče: »Zveza komunistov Jugoslavije je univerzalno resnico marksizma v Jugoslaviji udejanjila v konkretno prakso ter ustanovila in razvila socialistični sistem samoupravljanja, primeren za tamkajšnje razmere. Kitajsko ljudstvo čuti iskreno veselje in globok navdih ob vsakem dosežku revolucije in izgradnje jugoslovanskega ljudstva.« Če so v tem času tudi jugoslovansko vodstvo označevali za enotno, inteligentno in celo herojsko, pa so bile denimo dve desetletji prej njihove oznake skorajda povsem nasprotne: jugoslovanski voditelji so bili izdajalci, ki so se odrekli revoluciji, agenti imperializma, sovražniki in huligani. Te vse prej kot enoznačne jugoslovansko-kitajske odnose, ki so tekom hladne vojne večkrat zanihali iz ene skrajnosti v drugo, obravnava zbornik v angleškem jeziku z naslovom China, Yugoslavia, and Socialist Worldmaking - torej: Kitajska, Jugoslavija in socialistično ustvarjanje sveta - ki je nedavno nastal pod okriljem raziskav jugoslovanske neuvrščenosti v primerjalni perspektivi na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Prav ob tej knjigi se bomo v tokratni Ars humani spraševali, zakaj so odnosi med Jugoslavijo in Kitajsko doživljali tolikšna nihanja; kaj nam ta povedo o notranje- in zunanje-političnem razvoju obeh držav, ki sta imeli kljub radikalni razliki v moči in velikosti tudi precejšen globalni vpliv; ter kako nam ta zgodba dveh stranskih akterjev hladne vojne lahko razkrije nekatere plasti tega konflikta, ki jih ob nenehnem osredotočanju na velesile ponavadi spregledamo? V ARS humani gostimo tri zgodovinarje, ki so sodelovali pri omenjenem zborniku, akademika dr. Jožeta Pirjevca in dr. Jureta Ramšaka z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, kitajsko perspektivo pa nam bo pomagal osvetliti gost iz tujine, Zhou Yuguang, doktorski študent na Univerzi v Münchnu. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Josip Broz Tito in Hua Guofeng, izsek iz naslovnice zbornika China, Yugoslavia, and Socialist Worldmaking
Konec 70-ih let je osrednji kitajski časopis zapisal sledeče: »Zveza komunistov Jugoslavije je univerzalno resnico marksizma v Jugoslaviji udejanjila v konkretno prakso ter ustanovila in razvila socialistični sistem samoupravljanja, primeren za tamkajšnje razmere. Kitajsko ljudstvo čuti iskreno veselje in globok navdih ob vsakem dosežku revolucije in izgradnje jugoslovanskega ljudstva.« Če so v tem času tudi jugoslovansko vodstvo označevali za enotno, inteligentno in celo herojsko, pa so bile denimo dve desetletji prej njihove oznake skorajda povsem nasprotne: jugoslovanski voditelji so bili izdajalci, ki so se odrekli revoluciji, agenti imperializma, sovražniki in huligani. Te vse prej kot enoznačne jugoslovansko-kitajske odnose, ki so tekom hladne vojne večkrat zanihali iz ene skrajnosti v drugo, obravnava zbornik v angleškem jeziku z naslovom China, Yugoslavia, and Socialist Worldmaking - torej: Kitajska, Jugoslavija in socialistično ustvarjanje sveta - ki je nedavno nastal pod okriljem raziskav jugoslovanske neuvrščenosti v primerjalni perspektivi na Znanstveno-raziskovalnem središču Koper. Prav ob tej knjigi se bomo v tokratni Ars humani spraševali, zakaj so odnosi med Jugoslavijo in Kitajsko doživljali tolikšna nihanja; kaj nam ta povedo o notranje- in zunanje-političnem razvoju obeh držav, ki sta imeli kljub radikalni razliki v moči in velikosti tudi precejšen globalni vpliv; ter kako nam ta zgodba dveh stranskih akterjev hladne vojne lahko razkrije nekatere plasti tega konflikta, ki jih ob nenehnem osredotočanju na velesile ponavadi spregledamo? V ARS humani gostimo tri zgodovinarje, ki so sodelovali pri omenjenem zborniku, akademika dr. Jožeta Pirjevca in dr. Jureta Ramšaka z Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, kitajsko perspektivo pa nam bo pomagal osvetliti gost iz tujine, Zhou Yuguang, doktorski študent na Univerzi v Münchnu. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: Josip Broz Tito in Hua Guofeng, izsek iz naslovnice zbornika China, Yugoslavia, and Socialist Worldmaking
Osvetljujemo življenjsko pot in delo enega izmed pozabljenih velikanov slovenske kulturne zgodovine – evangeličanskega duhovnika Števana Küzmiča. Letos smo se nanj spomnili, ker mineva 300 let od njegovega rojstva. A ni bil samo duhovnik, ampak je bil prvi Slovenec, ki je prevedel Sveto pismo Nove zaveze iz izvirnega jezika – grščine – v prekmurščino, s tem pa vzpostavil prekmurski knjižni jezik v drugi polovici 18. stoletja. O Küzmiču premišljujeta latinistka in splošna jezikoslovka ter direktorica Zavoda Primoža Trubarja dr. Klaudija Sedar in škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji mag. Leon Novak.
Osvetljujemo življenjsko pot in delo enega izmed pozabljenih velikanov slovenske kulturne zgodovine – evangeličanskega duhovnika Števana Küzmiča. Letos smo se nanj spomnili, ker mineva 300 let od njegovega rojstva. A ni bil samo duhovnik, ampak je bil prvi Slovenec, ki je prevedel Sveto pismo Nove zaveze iz izvirnega jezika – grščine – v prekmurščino, s tem pa vzpostavil prekmurski knjižni jezik v drugi polovici 18. stoletja. O Küzmiču premišljujeta latinistka in splošna jezikoslovka ter direktorica Zavoda Primoža Trubarja dr. Klaudija Sedar in škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji mag. Leon Novak.
Pred nedavnim je minilo okroglo stoletje od izglasovanja šolske reforme Ministra za šolstvo tedanje Kraljevine Italije, filozofa Giovannija Gentileja, ki je zapečatila usodo slovenščine kot učnega jezika v šolah takratne Julijske krajine. Izbris iz učnih načrtov jo je doletel skupno s hrvaščino oziroma z nemščino na Južnem Tirolskem, ki je si jo je Italija prav tako prisvojila kot zmagovalka v prvi svetovni vojni. Ukrep, ki je odločilno pripomogel k razvoju predvojnega protifašističnega odpora na Primorskem, nam pa služi kot vzvod za primerjalno obravnavo položaja slovenskega jezika pod nemško nacionalno ter pozneje nacistično vlado na Koroškem oziroma pod italijanskimi, nemškimi in madžarskimi zasedbenimi oblastmi na slovenskem naselitvenem območju pred in med drugo svetovno vojno. Pogovor, ki ga vodi Pavel Volk, sooblikujejo arhivistka na Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici Milena, zgodovinar Teodor Domej in direktor Slovenskega šolskega muzeja Stane Okoliš. Foto: Wikimedia; na fotografiji partizanska šola na Ljubnem.
Pred nedavnim je minilo okroglo stoletje od izglasovanja šolske reforme Ministra za šolstvo tedanje Kraljevine Italije, filozofa Giovannija Gentileja, ki je zapečatila usodo slovenščine kot učnega jezika v šolah takratne Julijske krajine. Izbris iz učnih načrtov jo je doletel skupno s hrvaščino oziroma z nemščino na Južnem Tirolskem, ki je si jo je Italija prav tako prisvojila kot zmagovalka v prvi svetovni vojni. Ukrep, ki je odločilno pripomogel k razvoju predvojnega protifašističnega odpora na Primorskem, nam pa služi kot vzvod za primerjalno obravnavo položaja slovenskega jezika pod nemško nacionalno ter pozneje nacistično vlado na Koroškem oziroma pod italijanskimi, nemškimi in madžarskimi zasedbenimi oblastmi na slovenskem naselitvenem območju pred in med drugo svetovno vojno. Pogovor, ki ga vodi Pavel Volk, sooblikujejo arhivistka na Pokrajinskem arhivu v Novi Gorici Milena, zgodovinar Teodor Domej in direktor Slovenskega šolskega muzeja Stane Okoliš. Foto: Wikimedia; na fotografiji partizanska šola na Ljubnem.
Zakaj so človeški možgani najbolj kompleksen stroj v univerzumu? Kako ta približno kilogram in pol težak organ sploh deluje? Kakšen je pravzaprav njegov potencial in zakaj se nenehno spreminja? Ta in druga vprašanja, povezana z možgani, ki jih med drugimi v knjigi Živo omrežje (UMco, 2023) pretresa ameriški znanstvenik David Eagleman (1971), so v ospredju v pogovoru o delovanju možganov. Gost je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Foto: Založba UMco
Zakaj so človeški možgani najbolj kompleksen stroj v univerzumu? Kako ta približno kilogram in pol težak organ sploh deluje? Kakšen je pravzaprav njegov potencial in zakaj se nenehno spreminja? Ta in druga vprašanja, povezana z možgani, ki jih med drugimi v knjigi Živo omrežje (UMco, 2023) pretresa ameriški znanstvenik David Eagleman (1971), so v ospredju v pogovoru o delovanju možganov. Gost je nevrolog prof. dr. Zvezdan Pirtošek. Foto: Založba UMco
»V preteklosti je bil na prvem mestu človek, v prihodnosti mora biti na prvem mestu sistem.« Tako se glasi skorajda programski stavek Fredericka Winslowa Taylorja, utemeljitelja znanstvenega managementa, vede, ki je na začetku 20. stoletja sprožila široko revolucijo delovnih procesov in po eni strani močno povečala učinkovitost dela, po drugi strani pa s svojim grobim, zelo tehničnim pogledom na človeka, postala navdih za nekatere največje distopične romane preteklega stoletja. Ob njegovem delu Načela znanstvenega managementa, ki je letos izšlo pri Inštitutu Časopis za kritiko znanosti, bomo o Taylorju in njegovi dediščini govorili s prevajalci dela, ki so besedilu pripisali tudi spremne besede: filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom, znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom dr. Igorjem Bijukličem ter samostojnim raziskovalcem, političnim filozofom dr. Andrejem Markovićem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: fotografija enega od preizkusov, s katerimi je F. W. Taylor znanstveno raziskoval, kako najbolj učinkovito opravljati posamezna dela v tovarniških procesih
»V preteklosti je bil na prvem mestu človek, v prihodnosti mora biti na prvem mestu sistem.« Tako se glasi skorajda programski stavek Fredericka Winslowa Taylorja, utemeljitelja znanstvenega managementa, vede, ki je na začetku 20. stoletja sprožila široko revolucijo delovnih procesov in po eni strani močno povečala učinkovitost dela, po drugi strani pa s svojim grobim, zelo tehničnim pogledom na človeka, postala navdih za nekatere največje distopične romane preteklega stoletja. Ob njegovem delu Načela znanstvenega managementa, ki je letos izšlo pri Inštitutu Časopis za kritiko znanosti, bomo o Taylorju in njegovi dediščini govorili s prevajalci dela, ki so besedilu pripisali tudi spremne besede: filozofom, predavateljem na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, dr. Primožem Turkom, znanstvenim sodelavcem Pedagoškega inštituta, komunikologom dr. Igorjem Bijukličem ter samostojnim raziskovalcem, političnim filozofom dr. Andrejem Markovićem. Oddajo je pripravila Alja Zore. foto: fotografija enega od preizkusov, s katerimi je F. W. Taylor znanstveno raziskoval, kako najbolj učinkovito opravljati posamezna dela v tovarniških procesih
Slovensko kinoteko je septembra obiskal priznani ameriški filmski arhivist, neodvisni režiser in esejist Ross Lipman, ki je predaval o filmskem restavriranju, prikazali pa so tudi dva njegova filma. Prvi, Med dvema kinematografijama, sopostavlja dve različni filmski kulturi: klasični svetovni film in ameriško avantgardo; vsebuje tako še nikoli videno arhivsko gradivo o Stanu Brakhageu in Andreju Tarkovskem kot antologijo Lipmanovih kratkih filmov in je obenem izvirni filmski esej – ter tako presega kategorizacijo. Njegov Nefilm pa za izhodišče vzame nenavadni kratki avantgardni film, ki sta ga leta 1964 posnela Samuel Beckett in Buster Keaton. Lipman je pridobil izrezane neuporabljene prizore iz filma in še nikoli slišane zvočne posnetke produkcijskih sestankov – in nastal je eksperimentalni filmski esej o produkciji filma in njenih filozofskih implikacijah. Foto: Ross Lipman, Nefilm.
Slovensko kinoteko je septembra obiskal priznani ameriški filmski arhivist, neodvisni režiser in esejist Ross Lipman, ki je predaval o filmskem restavriranju, prikazali pa so tudi dva njegova filma. Prvi, Med dvema kinematografijama, sopostavlja dve različni filmski kulturi: klasični svetovni film in ameriško avantgardo; vsebuje tako še nikoli videno arhivsko gradivo o Stanu Brakhageu in Andreju Tarkovskem kot antologijo Lipmanovih kratkih filmov in je obenem izvirni filmski esej – ter tako presega kategorizacijo. Njegov Nefilm pa za izhodišče vzame nenavadni kratki avantgardni film, ki sta ga leta 1964 posnela Samuel Beckett in Buster Keaton. Lipman je pridobil izrezane neuporabljene prizore iz filma in še nikoli slišane zvočne posnetke produkcijskih sestankov – in nastal je eksperimentalni filmski esej o produkciji filma in njenih filozofskih implikacijah. Foto: Ross Lipman, Nefilm.
Za Evropsko unijo je značilna kulturna in jezikovna raznolikost. Jeziki, ki se uporabljajo v državah članicah, so bistveni del evropske kulturne dediščine. Zato evropske politike v svojih programih in pri delu institucij podpirajo večjezičnost. V Evropski uniji je trenutno 24 uradnih jezikov in jezikovna raznolikost ter večjezičnost sta njeni temeljni usmeritvi. Kako pa se to dejansko kaže v praksi, s kakšnimi težavami se srečujejo govorci manjšinskih jezikov in ali so ti jeziki sploh dovolj zaščiteni – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s sobivanjem jezikov v Evropski uniji, pa v pogovoru, ki je nastal v koprodukciji z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec. Sodelujejo: dr. Nataša Gliha Komac, dr. Vesna Mikolič, dr. Miha Vrbinc in dr. Daniel Wutti. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta. Foto: Pixabay
Za Evropsko unijo je značilna kulturna in jezikovna raznolikost. Jeziki, ki se uporabljajo v državah članicah, so bistveni del evropske kulturne dediščine. Zato evropske politike v svojih programih in pri delu institucij podpirajo večjezičnost. V Evropski uniji je trenutno 24 uradnih jezikov in jezikovna raznolikost ter večjezičnost sta njeni temeljni usmeritvi. Kako pa se to dejansko kaže v praksi, s kakšnimi težavami se srečujejo govorci manjšinskih jezikov in ali so ti jeziki sploh dovolj zaščiteni – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s sobivanjem jezikov v Evropski uniji, pa v pogovoru, ki je nastal v koprodukciji z Radiem Trst A in slovenskim programom ORF Celovec. Sodelujejo: dr. Nataša Gliha Komac, dr. Vesna Mikolič, dr. Miha Vrbinc in dr. Daniel Wutti. Objavljena vsebina je del projekta I KNOW EU/Tu EU 2024, ki ga je finančno podprla Evropska unija. Evropska unija ni vključena v pripravo projekta in ne odgovarja za informacije in stališča, predstavljene v okviru projekta. Foto: Pixabay
V letih igranja na odru ljubljanske Drame je Polona Juh ustvarila veliko izjemnih vlog; v oddaji Ars humana odkrito pripoveduje o tem, kako je prišla v gledališče, kaj jo v njem še vedno navdušuje in kaj moti, kakšne vloge so ji blizu in kako ocenjuje naš odnos do umetnosti in ustvarjanja – pa tudi o tem, kako doživlja začetek prenove osrednje gledališke hiše. Foto: Polona Juh v predstavi Še vedno Alice; avtor fotografije Peter Uhan.
V letih igranja na odru ljubljanske Drame je Polona Juh ustvarila veliko izjemnih vlog; v oddaji Ars humana odkrito pripoveduje o tem, kako je prišla v gledališče, kaj jo v njem še vedno navdušuje in kaj moti, kakšne vloge so ji blizu in kako ocenjuje naš odnos do umetnosti in ustvarjanja – pa tudi o tem, kako doživlja začetek prenove osrednje gledališke hiše. Foto: Polona Juh v predstavi Še vedno Alice; avtor fotografije Peter Uhan.
Nikola Tesla (1856 –1943) – ekscentrični genij in vizionar, ki je spreminjal svet, pa pionir moderne radiotehnike, telekomunikacij ter kibernetike. Njegovo ime se povezuje tudi z nekaterimi velikimi odkritji, kot sta na primer izum temeljnih komponent radia na dolge razdalje in polifazni sistem izmeničnega toka. A vendar je ob tem pomembno, da sta ga posebno dojemanje sveta in narave ter samosvoj znanstveni jezik mnogokrat vodili v preseženi prostor, v katerem med znanostjo, umetnostjo in duhovnostjo ni meja. Katera so njegova ključna odkritja, kaj je z njimi dosegel in kako na njih gledamo danes ter kakšne so bile pravzaprav njegove vizije – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s Teslo, pa v pogovoru. Gost je Tibor Hrs Pandur, prevajalec, pisec spremnih besedil in urednik njegovih knjig Problem povečevanja človeške energije (2019) in Nikola Tesla: Korespondenca z J. P. Morganom & Co.(2023). Foto: Wikipedija
Nikola Tesla (1856 –1943) – ekscentrični genij in vizionar, ki je spreminjal svet, pa pionir moderne radiotehnike, telekomunikacij ter kibernetike. Njegovo ime se povezuje tudi z nekaterimi velikimi odkritji, kot sta na primer izum temeljnih komponent radia na dolge razdalje in polifazni sistem izmeničnega toka. A vendar je ob tem pomembno, da sta ga posebno dojemanje sveta in narave ter samosvoj znanstveni jezik mnogokrat vodili v preseženi prostor, v katerem med znanostjo, umetnostjo in duhovnostjo ni meja. Katera so njegova ključna odkritja, kaj je z njimi dosegel in kako na njih gledamo danes ter kakšne so bile pravzaprav njegove vizije – o teh in drugih vprašanjih, povezanih s Teslo, pa v pogovoru. Gost je Tibor Hrs Pandur, prevajalec, pisec spremnih besedil in urednik njegovih knjig Problem povečevanja človeške energije (2019) in Nikola Tesla: Korespondenca z J. P. Morganom & Co.(2023). Foto: Wikipedija
Pojem odtujitve sugerira, da smo odtujeni od sveta, narave, ljudi, dela, dandanes pa vse bolj tudi od samih sebe, zaradi prekomerne uporabe sodobnih elektronskih naprav, predvsem mobilnih telefonov. Vendar je zgodovina pojma odtujitev dolga in ni, kot bi morda kdo pomislil, povezana samo z Maksovo filozofijo. Odtujitev ima namreč tudi svojo predmarksistično zgodovino, na primer izraženo že pri Rousseaujevem pojmovanju civilizacije kot procesa odtujitve od domnevnega naravnega stanja, pa pozneje tematizirano še pri Heglu in nekaterih drugih filozofih. Kakšna je torej zgodovina tega pojma, kakšno vlogo ima danes in kako ga sploh pravilno razumeti. O tem v pogovoru, v katerem sodelujeta dr. Gregor Moder in dr. Martin Hergouth. Foto: Gregor Podlogar
Pojem odtujitve sugerira, da smo odtujeni od sveta, narave, ljudi, dela, dandanes pa vse bolj tudi od samih sebe, zaradi prekomerne uporabe sodobnih elektronskih naprav, predvsem mobilnih telefonov. Vendar je zgodovina pojma odtujitev dolga in ni, kot bi morda kdo pomislil, povezana samo z Maksovo filozofijo. Odtujitev ima namreč tudi svojo predmarksistično zgodovino, na primer izraženo že pri Rousseaujevem pojmovanju civilizacije kot procesa odtujitve od domnevnega naravnega stanja, pa pozneje tematizirano še pri Heglu in nekaterih drugih filozofih. Kakšna je torej zgodovina tega pojma, kakšno vlogo ima danes in kako ga sploh pravilno razumeti. O tem v pogovoru, v katerem sodelujeta dr. Gregor Moder in dr. Martin Hergouth. Foto: Gregor Podlogar
Kaj vse je filozofija danes, kakšen je njen položaj v družbi, medijih in izobraževanju, predvsem pa – kako in do kakšne mere je filozofija povezana z vsakdanjim življenjem? To so vprašanja, povezana s praktično filozofijo. V pogovoru, katerega izhodišče je posebna številka Časopisa za kritiko znanosti o tej temi, premišljamo, kaj ta filozofija sploh je, kako je povezana s filozofskim svetovanjem in zakaj je sploh pomembna. Sodelujeta mag. Katarina Majerhold in dr. Primož Turk. Foto: Gregor Podlogar
Kaj vse je filozofija danes, kakšen je njen položaj v družbi, medijih in izobraževanju, predvsem pa – kako in do kakšne mere je filozofija povezana z vsakdanjim življenjem? To so vprašanja, povezana s praktično filozofijo. V pogovoru, katerega izhodišče je posebna številka Časopisa za kritiko znanosti o tej temi, premišljamo, kaj ta filozofija sploh je, kako je povezana s filozofskim svetovanjem in zakaj je sploh pomembna. Sodelujeta mag. Katarina Majerhold in dr. Primož Turk. Foto: Gregor Podlogar
Ob 60-letnici Programa Ars se pogovarjamo o njegovem pomenu, načinu dela, tehnološki razširitvi, pogledamo pa tudi v njegovo prihodnost. Sodelujejo odgovorna urednica Ingrid Kovač Brus, pisatelj, pesnik in tudi radijski režiser Vinko Möderndorfer, skladatelj Milko Lazar, urednik novih medijev in socialnih omrežji Peter Frank, novinar in urednik oddaje Jezikovni pogovori Aleksander Čobec ter doc. dr. Tina Lengar Verovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil prvič objavljen v oddaji Studio ob 17-ih.
Ob 60-letnici Programa Ars se pogovarjamo o njegovem pomenu, načinu dela, tehnološki razširitvi, pogledamo pa tudi v njegovo prihodnost. Sodelujejo odgovorna urednica Ingrid Kovač Brus, pisatelj, pesnik in tudi radijski režiser Vinko Möderndorfer, skladatelj Milko Lazar, urednik novih medijev in socialnih omrežji Peter Frank, novinar in urednik oddaje Jezikovni pogovori Aleksander Čobec ter doc. dr. Tina Lengar Verovnik s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani. Pogovor je bil prvič objavljen v oddaji Studio ob 17-ih.
V noči z 10. na 11. september leta 1993 je skupina samoorganiziranih ljudi zasedla del vojašnice na Metelkovi ulici v Ljubljani. S tem dejanjem se je širša skupnost pod vodstvom Mreže za Metelkovo uprla rušenju zgradb in začela z realizacijo pridobivanja prostorov za že delujoče kulturne organizacije. Od takrat pa vse do danes so te organizacije pomembno sooblikovale ne le Metelkove, temveč tudi celotni družbeno-kulturni prostor. Ob 30. obletnici zasedbe Metelkove razmišljamo o njeni zgodovini in vlogi. V pogovoru sodelujejo Jasna Babič, Miha Zadnikar, Andrej Pavlišič, Neven Korda ter Brane Mozetič in Boštjan Plut z izjavama. Foto: Gregor Podlogar
V noči z 10. na 11. september leta 1993 je skupina samoorganiziranih ljudi zasedla del vojašnice na Metelkovi ulici v Ljubljani. S tem dejanjem se je širša skupnost pod vodstvom Mreže za Metelkovo uprla rušenju zgradb in začela z realizacijo pridobivanja prostorov za že delujoče kulturne organizacije. Od takrat pa vse do danes so te organizacije pomembno sooblikovale ne le Metelkove, temveč tudi celotni družbeno-kulturni prostor. Ob 30. obletnici zasedbe Metelkove razmišljamo o njeni zgodovini in vlogi. V pogovoru sodelujejo Jasna Babič, Miha Zadnikar, Andrej Pavlišič, Neven Korda ter Brane Mozetič in Boštjan Plut z izjavama. Foto: Gregor Podlogar
Slovenci imamo po nedavno narejenih raziskavah med vsemi državami Evropske unije precej negativno mnenje o znanstvenikih in znanstvenicah oziroma o znanosti nasploh, a kot vemo, je znanost ključno zaznamovala človekovo dojemanje sveta, družbe in samega sebe, pa čeprav je bila povezana tudi z ekonomskimi interesi. V pogovoru, v katerem sodelujeta dr. Sašo Dolenc in dr. Tomaž Grušovnik, razmišljamo o nezaupanju oziroma zaupanju v znanost in njenem pomenu v zgodovini ter predstavljanju le-te v javnosti. Slika: Pogled v vesolje, ki jo je objavil Camille Flammarion v svoji knjigi Atmosfera: popularna meteorologija (1888), vir: Wikipedija
Slovenci imamo po nedavno narejenih raziskavah med vsemi državami Evropske unije precej negativno mnenje o znanstvenikih in znanstvenicah oziroma o znanosti nasploh, a kot vemo, je znanost ključno zaznamovala človekovo dojemanje sveta, družbe in samega sebe, pa čeprav je bila povezana tudi z ekonomskimi interesi. V pogovoru, v katerem sodelujeta dr. Sašo Dolenc in dr. Tomaž Grušovnik, razmišljamo o nezaupanju oziroma zaupanju v znanost in njenem pomenu v zgodovini ter predstavljanju le-te v javnosti. Slika: Pogled v vesolje, ki jo je objavil Camille Flammarion v svoji knjigi Atmosfera: popularna meteorologija (1888), vir: Wikipedija
Poljski pisatelj Ryszard Kapuściński (1932–2007) v svojih literarno-reportažnih besedilih največkrat ubeseduje avtobiografska doživetja ob zgodovinskih dogodkih. Kapuściński je bil tudi kot novinar priča mnogim prelomnim dogodkom in zato se mnoga njegova literarna dela nanje tudi navezujejo. V njih je posebej zanimiv njegov odnos do Drugega. S prevajalcem dr. Nikolajem Ježem, ki je prevedel njegova dela Cesar (CZ, 1999), Ebenovina (CZ, 2003) in Potovanja s Herodotom (Modrijan, 2009), predstavljamo tega zanimivega poljskega pisatelja 20. stoletja.
Poljski pisatelj Ryszard Kapuściński (1932–2007) v svojih literarno-reportažnih besedilih največkrat ubeseduje avtobiografska doživetja ob zgodovinskih dogodkih. Kapuściński je bil tudi kot novinar priča mnogim prelomnim dogodkom in zato se mnoga njegova literarna dela nanje tudi navezujejo. V njih je posebej zanimiv njegov odnos do Drugega. S prevajalcem dr. Nikolajem Ježem, ki je prevedel njegova dela Cesar (CZ, 1999), Ebenovina (CZ, 2003) in Potovanja s Herodotom (Modrijan, 2009), predstavljamo tega zanimivega poljskega pisatelja 20. stoletja.
John Dewey (1859 – 1952), eden od ustanoviteljev filozofske šole pragmatizma, je precej vplival na ameriško družbeno misel 20. stoletja. Njegova razmišljanja so segala na različna polja humanistike, od izobraževanja in teorije družbe do etike in estetike, veliko pozornost pa je posvečal demokraciji. V pogovoru z dr. Lenartom Škofom, ki je nastal leta 2009, predstavljamo tega pri nas manj poznanega ameriškega misleca. Foto: Wiki
John Dewey (1859 – 1952), eden od ustanoviteljev filozofske šole pragmatizma, je precej vplival na ameriško družbeno misel 20. stoletja. Njegova razmišljanja so segala na različna polja humanistike, od izobraževanja in teorije družbe do etike in estetike, veliko pozornost pa je posvečal demokraciji. V pogovoru z dr. Lenartom Škofom, ki je nastal leta 2009, predstavljamo tega pri nas manj poznanega ameriškega misleca. Foto: Wiki
Razmišljanja Nikolaja Kopernika, zbrana v delu O revolucijah nebesnih sfer (1543), danes ne veljajo za revolucionarna, čeprav je to delo v marsičem pionirsko. Kopernikova misel je bila še globoko zasidrana v tradicionalno epistemologijo, zato zgolj predstavlja naznanitev novega pogleda na vesolje in človeka v njem, ki sta ga pozneje, v 17. stoletju oblikovala Galileo Galilei in Johannes Kepler ter tudi nekateri drugi astronomi. Z dr. Matjažem Veselom predstavljamo, kako se je oblikovala nova astronomija in kako je z njo nastal moderni svet. Na sliki Nikolaj Kopernik, foto: Wiki
Razmišljanja Nikolaja Kopernika, zbrana v delu O revolucijah nebesnih sfer (1543), danes ne veljajo za revolucionarna, čeprav je to delo v marsičem pionirsko. Kopernikova misel je bila še globoko zasidrana v tradicionalno epistemologijo, zato zgolj predstavlja naznanitev novega pogleda na vesolje in človeka v njem, ki sta ga pozneje, v 17. stoletju oblikovala Galileo Galilei in Johannes Kepler ter tudi nekateri drugi astronomi. Z dr. Matjažem Veselom predstavljamo, kako se je oblikovala nova astronomija in kako je z njo nastal moderni svet. Na sliki Nikolaj Kopernik, foto: Wiki
Raziskovalci univerze Berkeley so odkrili, da so dejanske aktivnosti v možganih in nevronskih mrežah umetne inteligence, ko gre za učenje jezika, podobne. Raziskovalci so prvič odkrili podobnosti med nespremenjenimi meritvami možganske aktivnosti in signali nevronske mreže umetne inteligence. O tem, kaj pomeni to odkritje, katere so prednosti, katere pa nevarnosti umetne inteligence, smo se pogovarjali z vodjo te skupine doc. dr. Gašperjem Begušem, ki je na kalifornijski univerzi Berkeley ustanovil laboratorij za govor in računalništvo.
Raziskovalci univerze Berkeley so odkrili, da so dejanske aktivnosti v možganih in nevronskih mrežah umetne inteligence, ko gre za učenje jezika, podobne. Raziskovalci so prvič odkrili podobnosti med nespremenjenimi meritvami možganske aktivnosti in signali nevronske mreže umetne inteligence. O tem, kaj pomeni to odkritje, katere so prednosti, katere pa nevarnosti umetne inteligence, smo se pogovarjali z vodjo te skupine doc. dr. Gašperjem Begušem, ki je na kalifornijski univerzi Berkeley ustanovil laboratorij za govor in računalništvo.
Miha Naglič (1952), sociolog, publicist, filozof in esejist, je pred štirimi leti izdal zapis 500 besed, ki ga je poimenoval Žirovski besednjak, v katerem je obdelal vse črke od A do Ž, vse besede pa se tako ali drugače dotikajo Žirovcev. S knjigo Mihatov besednjak (2022) pa je to dopolnil s svojo osebno izkušnjo. V zapisu novih 500 besed tako srečamo opis še vrste oseb, reči, pojmov in dogodkov, ki so tako ali drugače zaznamovali sedemdeset let njegovega življenja in dela. Gost je avtor Miha Naglič. Foto: Tina Dokl
Miha Naglič (1952), sociolog, publicist, filozof in esejist, je pred štirimi leti izdal zapis 500 besed, ki ga je poimenoval Žirovski besednjak, v katerem je obdelal vse črke od A do Ž, vse besede pa se tako ali drugače dotikajo Žirovcev. S knjigo Mihatov besednjak (2022) pa je to dopolnil s svojo osebno izkušnjo. V zapisu novih 500 besed tako srečamo opis še vrste oseb, reči, pojmov in dogodkov, ki so tako ali drugače zaznamovali sedemdeset let njegovega življenja in dela. Gost je avtor Miha Naglič. Foto: Tina Dokl
Ralph Waldo Emerson (1803–1882) velja za prvega ameriškega filozofa in hkrati vodilnega predstavnika transcendentalizma. Samosvoj pesnik, esejist in filozof, ki bi letos maja praznoval 220. rojstni dan in ga je bral tudi Nietzsche, se je med drugim zavzemal za individualnost, svobodo, sobivanje človeka z naravo in moralno celovitost. S tem je postal ne le glasnik duha mlade ameriške nacije, temveč je tudi pomembno (so)oblikoval ameriško umetnost in kulturo. Več o Emersonu in njegovem delu pa v pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2008, s prevajalko njegovega dela Miriam Drev. Foto: Wikimedia Commons
Ralph Waldo Emerson (1803–1882) velja za prvega ameriškega filozofa in hkrati vodilnega predstavnika transcendentalizma. Samosvoj pesnik, esejist in filozof, ki bi letos maja praznoval 220. rojstni dan in ga je bral tudi Nietzsche, se je med drugim zavzemal za individualnost, svobodo, sobivanje človeka z naravo in moralno celovitost. S tem je postal ne le glasnik duha mlade ameriške nacije, temveč je tudi pomembno (so)oblikoval ameriško umetnost in kulturo. Več o Emersonu in njegovem delu pa v pogovoru, ki je bil prvič objavljen leta 2008, s prevajalko njegovega dela Miriam Drev. Foto: Wikimedia Commons
Kulturne in ustvarjalne dejavnosti se že nekaj časa ne želi več predstavljati le kot stroška, ki bi ga morala plačevati država, ampak tudi kot naložbo in pomembno gospodarsko panogo. Čeprav so želje po sodelovanju v zadnjem obdobju večje, pa je med področji tudi meja, ki izhaja iz različnih načinov dela, želja in pričakovanj. Kako se sploh spraševati o ekonomski vrednosti kulture in umetnosti? Na čem je mogoče graditi povezovanje med kulturo in gospodarstvom? Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z vodjo Centra za kreativnost mag. Anjo Zorko in ekonomistom prof. dr. Bogomirjem Kovačem. V oddaji so s krajšimi pogovori sodelovali tudi direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek in umetniški vodja Zavoda Kersnikova Jurij Krpan. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Foto: BoBo
Kulturne in ustvarjalne dejavnosti se že nekaj časa ne želi več predstavljati le kot stroška, ki bi ga morala plačevati država, ampak tudi kot naložbo in pomembno gospodarsko panogo. Čeprav so želje po sodelovanju v zadnjem obdobju večje, pa je med področji tudi meja, ki izhaja iz različnih načinov dela, želja in pričakovanj. Kako se sploh spraševati o ekonomski vrednosti kulture in umetnosti? Na čem je mogoče graditi povezovanje med kulturo in gospodarstvom? Odgovore na ta vprašanja smo iskali v pogovoru z vodjo Centra za kreativnost mag. Anjo Zorko in ekonomistom prof. dr. Bogomirjem Kovačem. V oddaji so s krajšimi pogovori sodelovali tudi direktorica Cankarjevega doma Uršula Cetinski, direktor Festivala Ljubljana Darko Brlek in umetniški vodja Zavoda Kersnikova Jurij Krpan. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Foto: BoBo
Francoski klasicist François de La Rochefoucauld (1613 – 1680) je eden največji moralistov v zgodovine evropske misli in je danes, ko mineva 410 let od njegovega rojstva, poznan predvsem po delu Maksime. Gre za zbirko kratkih besedil, izrekov, ki se gibljejo med poezijo in prozo. V njih je avtor na podlagi filozofije, ki ni osnovana ne terminih, razkrinkava slabosti človeške narave. Tako je njihova izhodiščna teza, kot je zapisal prevajalec Maksim (Mladinska knjiga, zbirka Kondor, 2007) in sogovornik Primož Vitez, to, "da človekove vrline navadno niso nič drugega kot slabosti, ki jih samoljubje prikriva ali kaže v lažni luči. Ali še huje: dobro je ponavadi le prikrito zlo. La Rochefoucauld je pesimist."
Francoski klasicist François de La Rochefoucauld (1613 – 1680) je eden največji moralistov v zgodovine evropske misli in je danes, ko mineva 410 let od njegovega rojstva, poznan predvsem po delu Maksime. Gre za zbirko kratkih besedil, izrekov, ki se gibljejo med poezijo in prozo. V njih je avtor na podlagi filozofije, ki ni osnovana ne terminih, razkrinkava slabosti človeške narave. Tako je njihova izhodiščna teza, kot je zapisal prevajalec Maksim (Mladinska knjiga, zbirka Kondor, 2007) in sogovornik Primož Vitez, to, "da človekove vrline navadno niso nič drugega kot slabosti, ki jih samoljubje prikriva ali kaže v lažni luči. Ali še huje: dobro je ponavadi le prikrito zlo. La Rochefoucauld je pesimist."
V poletnih mesecih zaživijo tudi nekateri literarni festivali, ki so sestavni del literarnega dogajanja tako pri nas kot po svetu. V pogovoru razmišljamo, kakšna sta njihova vloga in pomen, v čem se razlikujejo in zakaj so pomembni. Sodelujejo: dr. Andrej Blatnik, Urška P. Černe, dr. Aljoša Harlamov in dr. Kristina Kočan. Foto: Gregor Podlogar
V poletnih mesecih zaživijo tudi nekateri literarni festivali, ki so sestavni del literarnega dogajanja tako pri nas kot po svetu. V pogovoru razmišljamo, kakšna sta njihova vloga in pomen, v čem se razlikujejo in zakaj so pomembni. Sodelujejo: dr. Andrej Blatnik, Urška P. Černe, dr. Aljoša Harlamov in dr. Kristina Kočan. Foto: Gregor Podlogar
Odprtje Cukrarne je bilo na umetnostnem področju v Sloveniji verjetno osrednji dogodek leta 2021. Nov prostor naj ne bi bil namenjen le predstavljanju sodobne umetnosti, temveč različnim vsebinam, ključna pa naj bi bila tudi odprtost in povezovanje. Po skoraj dveh letih se z gosti sprašujemo, kaj so Ljubljani prinesli novi prostori, kakšno politiko razstav in delovanja lahko razberemo iz delovanja Cukrarne, pa tudi drugih prizorišč sodobne umetnosti v prestolnici. Kakšne so vsebinske specifike različnih razstavišč in kdo ciljna publika? Kako odprtje novega prostora vpliva na program preostalih? Kako se Ljubljana primerja s tujino ali drugimi slovenskimi mesti ter kaj morda v programih razstav pogrešamo? O tem razmišljajo Miha Colner, kustos v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Uroš Veber, koordinator projekta Atol in Maša Žekš, kuratorka in likovna kritičarka. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Foto: MOL/Nik Rovan
Odprtje Cukrarne je bilo na umetnostnem področju v Sloveniji verjetno osrednji dogodek leta 2021. Nov prostor naj ne bi bil namenjen le predstavljanju sodobne umetnosti, temveč različnim vsebinam, ključna pa naj bi bila tudi odprtost in povezovanje. Po skoraj dveh letih se z gosti sprašujemo, kaj so Ljubljani prinesli novi prostori, kakšno politiko razstav in delovanja lahko razberemo iz delovanja Cukrarne, pa tudi drugih prizorišč sodobne umetnosti v prestolnici. Kakšne so vsebinske specifike različnih razstavišč in kdo ciljna publika? Kako odprtje novega prostora vpliva na program preostalih? Kako se Ljubljana primerja s tujino ali drugimi slovenskimi mesti ter kaj morda v programih razstav pogrešamo? O tem razmišljajo Miha Colner, kustos v Galeriji Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, Blaž Peršin, direktor Muzeja in galerij mesta Ljubljane, Uroš Veber, koordinator projekta Atol in Maša Žekš, kuratorka in likovna kritičarka. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Foto: MOL/Nik Rovan
Prvo knjigo o zgodovini Španije pri nas, ki je v prevodu Ferdinanda Miklavca izšla pri Slovenski matici (2022), so napisali Julio Valdeon, Joseph Perez in Santos Julia. Gre za delo s preprostim naslovom Zgodovina Španije, ki pripoveduje dolgo zgodbo različnih kraljevin, muslimanske zasedbe, rekonkviste, iskanja skupne identitete in gradnje svetovnega imperija s kolonijami v Srednji in Južni Ameriki. In je tudi zgodba o upadu moči ter dolgih prizadevanjih za demokracijo, ki jih pretrga krvava državljanska vojna in diktatura generala Franca. Številna nasprotja, težnje po večji avtonomiji, celo neodvisnosti, denimo Katalonije, pa obstajajo še danes. Več o vsem tem v pogovoru s prof. dr. Petrom Vodopivcem in doc. dr. Markom Štuhecem. Slika Streljanje upornikov 3. maja 1808 Francisca de Goye, vir: Wikipedija.
Prvo knjigo o zgodovini Španije pri nas, ki je v prevodu Ferdinanda Miklavca izšla pri Slovenski matici (2022), so napisali Julio Valdeon, Joseph Perez in Santos Julia. Gre za delo s preprostim naslovom Zgodovina Španije, ki pripoveduje dolgo zgodbo različnih kraljevin, muslimanske zasedbe, rekonkviste, iskanja skupne identitete in gradnje svetovnega imperija s kolonijami v Srednji in Južni Ameriki. In je tudi zgodba o upadu moči ter dolgih prizadevanjih za demokracijo, ki jih pretrga krvava državljanska vojna in diktatura generala Franca. Številna nasprotja, težnje po večji avtonomiji, celo neodvisnosti, denimo Katalonije, pa obstajajo še danes. Več o vsem tem v pogovoru s prof. dr. Petrom Vodopivcem in doc. dr. Markom Štuhecem. Slika Streljanje upornikov 3. maja 1808 Francisca de Goye, vir: Wikipedija.
Župan Ljubljane Zoran Jankovič rad poudari, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu. Je to res? Bo Ljubljana ostala najlepše mesto ali pa morda ne? O Ljubljani danes in pojutrišnjem se (v živo) z Markom Goljo pogovarjajo kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje dr. Miloš Kosec, umetnostna zgodovinarka in raziskovalka z Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani asistentka dr. Martina Malešič ter podžupan Ljubljane Rok Žnidaršič. Nikar ne zamudite.
Župan Ljubljane Zoran Jankovič rad poudari, da je Ljubljana najlepše mesto na svetu. Je to res? Bo Ljubljana ostala najlepše mesto ali pa morda ne? O Ljubljani danes in pojutrišnjem se (v živo) z Markom Goljo pogovarjajo kustos v Muzeju za arhitekturo in oblikovanje dr. Miloš Kosec, umetnostna zgodovinarka in raziskovalka z Oddelka za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani asistentka dr. Martina Malešič ter podžupan Ljubljane Rok Žnidaršič. Nikar ne zamudite.
Perverznost v vsakdanjih pogovorih povezujemo z osebnimi načini uživanja, nekateri filozofi pa v njej prepoznavajo produktivno izhodišče za spraševanje o tem, kako deluje politična moč ali kako je v neoliberalizem vgrajen perverzen moment. Več o perverziji in njenih možnih filozofskih implikacijah pa v pogovoru, v katerem sodelujejo: dr. Aleš Bunta, dr. Boštjan Nedoh in dr. Tadej Troha. Foto: Gregor Podlogar
Perverznost v vsakdanjih pogovorih povezujemo z osebnimi načini uživanja, nekateri filozofi pa v njej prepoznavajo produktivno izhodišče za spraševanje o tem, kako deluje politična moč ali kako je v neoliberalizem vgrajen perverzen moment. Več o perverziji in njenih možnih filozofskih implikacijah pa v pogovoru, v katerem sodelujejo: dr. Aleš Bunta, dr. Boštjan Nedoh in dr. Tadej Troha. Foto: Gregor Podlogar
Društvo Asociacija je začelo delovati leta 1992 kot neformalna mreža nevladnih organizacij, 30 let pozneje pa je profesionalno koordinirana sodobna zagovorniška in servisna organizacija. Več o Asociaciji in njenem delovanju ter položaju samozaposlenih v kulturi danes pa v pogovoru, v katerem sodelujejo: predsednica Asociacije Inga Remeta, generalna direktorica Direktorata za razvoj kulturnih politik na Ministrstva za kulturo Tjaša Pureber in Miha Blažič, splošni koordinator sindikata Zasuk. Pogovor je potekal v prostorih galerije SCCA na Metelkovi v Ljubljani. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Grafika: Društvo Asociacija
Društvo Asociacija je začelo delovati leta 1992 kot neformalna mreža nevladnih organizacij, 30 let pozneje pa je profesionalno koordinirana sodobna zagovorniška in servisna organizacija. Več o Asociaciji in njenem delovanju ter položaju samozaposlenih v kulturi danes pa v pogovoru, v katerem sodelujejo: predsednica Asociacije Inga Remeta, generalna direktorica Direktorata za razvoj kulturnih politik na Ministrstva za kulturo Tjaša Pureber in Miha Blažič, splošni koordinator sindikata Zasuk. Pogovor je potekal v prostorih galerije SCCA na Metelkovi v Ljubljani. Oddaja je nastala s finančno pomočjo Evropske komisije v projektu Misija – mlada kohezija. Za vsebino je odgovorno uredništvo in ne odraža nujno stališč Unije. Grafika: Društvo Asociacija
V luči uspehov nekaterih slovenskih filmov, ki so nastali v koprodukciji, in nasploh živemu dogajanju okoli slovenskega filma v Avstriji in Italiji posvečamo pogovor, ki je nastal v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars Radia Slovenija. Z nami so Mateja Zorn, vodja programov pri goriškem Kinoateljeju, slovenska filmska ustvarjalka iz avstrijske Koroške Milena Olip ter tržaški filmski režiser, scenarist in profesor na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici Martin Turk. Foto: Freepik
V luči uspehov nekaterih slovenskih filmov, ki so nastali v koprodukciji, in nasploh živemu dogajanju okoli slovenskega filma v Avstriji in Italiji posvečamo pogovor, ki je nastal v sodelovanju Radia Trst A, slovenskega programa ORF Celovec in Programa Ars Radia Slovenija. Z nami so Mateja Zorn, vodja programov pri goriškem Kinoateljeju, slovenska filmska ustvarjalka iz avstrijske Koroške Milena Olip ter tržaški filmski režiser, scenarist in profesor na Akademiji umetnosti Univerze v Novi Gorici Martin Turk. Foto: Freepik
Blišč kronanja Karla III. nas je spomnil na pomen in vlogo monarhij v sodobnem svetu, pa tudi v preteklosti. Monarhije so zdaj ustavne, monarh je vrhovni predstavnik svoje države. O vlogi monarhij, tudi vplivu Habsburžanov in Karadžordževićev, razmišljata zgodovinar in nekdanji veleposlanik v Avstriji dr. Andrej Rahten z ZRC SAZU in Univerze v Mariboru ter diplomat, veleposlanik Iztok Mirošič. Foto: Wikipedije; cesarske insignije v zakladnici, Hofburg, Dunaj
Blišč kronanja Karla III. nas je spomnil na pomen in vlogo monarhij v sodobnem svetu, pa tudi v preteklosti. Monarhije so zdaj ustavne, monarh je vrhovni predstavnik svoje države. O vlogi monarhij, tudi vplivu Habsburžanov in Karadžordževićev, razmišljata zgodovinar in nekdanji veleposlanik v Avstriji dr. Andrej Rahten z ZRC SAZU in Univerze v Mariboru ter diplomat, veleposlanik Iztok Mirošič. Foto: Wikipedije; cesarske insignije v zakladnici, Hofburg, Dunaj
Ko je leta 1991 razpadla Sovjetska zveza, se je zdelo, da se bo ta neizmerljiv poizkus človeka preobraziti samega sebe in družbo v zgodovino zapisal predvsem po neskončnih žrtvah, ogromnih vojaških izdatkih ter v marsikaterem pogledu zgrešenih ekonomskih politikah. Vendar je sčasoma postalo jasno, da te statistike še zdaleč ne povejo vse resnice o tem, kako so sovjetski svet občutili ljudje, ki so ga dejansko živeli, in še manj o tem, kako so nanj začeli gledati po - vsaj v Rusiji - povsem neuspešnem in podivjanem prehodu v kapitalizem in demokracijo v 90-ih letih. In morda ni nenavadno, da nam tega vpogleda - ki nenazadnje ni ključen le za razumevanje zgodovine Sovjetske zveze, ampak tudi sedanjosti tega nemirnega prostora - nenazadnje ni ponudilo zgodovinopisje, ampak, sicer nekoliko neobičajna, pa vendarle: literatura. Rusko pišoča beloruska pisateljica, Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič si je namreč v svojih literarno-dokumentarnih delih zadala prav na videz nemogočo nalogo zarisati veliki sovjetski projekt z vidika bolj ali manj običajnih posameznikov, napisati kroniko sovjetskega človeka: njegovih, nazorov, občutkov, spominov vse od druge svetovne vojne pa do desetletij po njenem razpadu. O tem, kako se nam kaže ta človek in na kakšen način pisateljica sploh pristopa k njegovemu zarisovanju, bomo v tokratni Ars humani govorili ob nedavnem izidu dveh prevodov njenih del: Zadnjih prič, ki so izšle pri založbi Goga in opisujejo drugo svetovno vojno s perspektive otrok, ter Časa iz druge roke, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in v katerem so zbrana pričevanja poslednjih sovjetov v času po razpadu imperija. Pred mikrofonom gostimo prevajalko Časa iz druge roke in že pred leti izdane Černobilske molitve, rusistko in etnologinjo Veroniko Sorokin, ter rusistko in literarno kritičarko Ano Geršak, ki je uredila prevod Zadnjih prič. Oddajo je pripravila Alja Zore.
Ko je leta 1991 razpadla Sovjetska zveza, se je zdelo, da se bo ta neizmerljiv poizkus človeka preobraziti samega sebe in družbo v zgodovino zapisal predvsem po neskončnih žrtvah, ogromnih vojaških izdatkih ter v marsikaterem pogledu zgrešenih ekonomskih politikah. Vendar je sčasoma postalo jasno, da te statistike še zdaleč ne povejo vse resnice o tem, kako so sovjetski svet občutili ljudje, ki so ga dejansko živeli, in še manj o tem, kako so nanj začeli gledati po - vsaj v Rusiji - povsem neuspešnem in podivjanem prehodu v kapitalizem in demokracijo v 90-ih letih. In morda ni nenavadno, da nam tega vpogleda - ki nenazadnje ni ključen le za razumevanje zgodovine Sovjetske zveze, ampak tudi sedanjosti tega nemirnega prostora - nenazadnje ni ponudilo zgodovinopisje, ampak, sicer nekoliko neobičajna, pa vendarle: literatura. Rusko pišoča beloruska pisateljica, Nobelova nagrajenka Svetlana Aleksijevič si je namreč v svojih literarno-dokumentarnih delih zadala prav na videz nemogočo nalogo zarisati veliki sovjetski projekt z vidika bolj ali manj običajnih posameznikov, napisati kroniko sovjetskega človeka: njegovih, nazorov, občutkov, spominov vse od druge svetovne vojne pa do desetletij po njenem razpadu. O tem, kako se nam kaže ta človek in na kakšen način pisateljica sploh pristopa k njegovemu zarisovanju, bomo v tokratni Ars humani govorili ob nedavnem izidu dveh prevodov njenih del: Zadnjih prič, ki so izšle pri založbi Goga in opisujejo drugo svetovno vojno s perspektive otrok, ter Časa iz druge roke, ki je izšel pri Cankarjevi založbi in v katerem so zbrana pričevanja poslednjih sovjetov v času po razpadu imperija. Pred mikrofonom gostimo prevajalko Časa iz druge roke in že pred leti izdane Černobilske molitve, rusistko in etnologinjo Veroniko Sorokin, ter rusistko in literarno kritičarko Ano Geršak, ki je uredila prevod Zadnjih prič. Oddajo je pripravila Alja Zore.