Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
V zbirnem podkastu različna radijska uredništva obeležujemo 80. obletnico konca 2. svetovne vojne in se oziramo na dogodke, ki so zaznamovali naše kraje ter svet.
Avtor: Matej Praprotnik
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Na programu Ars vas v nov dan vedno povabimo z glasbo. Izbor glasbene literature od zgodnje renesanse do zmernih glasbenih tokov 20. stoletja pripravljajo uredniki in sodelavci uredništva za resno glasbo.
Literarni večer posvečamo 80. obletnici uradnega konca druge svetovne vojne. Ob tej priložnosti smo iz našega arhiva izbrali oddajo iz leta 1985, namenjeno literarnim besedilom, nastalih v petdesetih, šestdesetih in vse do osemdesetih let 20. stoletja, vsem pa je skupno to, da opisujejo izkušnjo druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil literarni zgodovinar Marjan Dolgan, vanjo je vključil odlomke iz del Črna orhideja Edvarda Kocbeka, Zarjavele medalje Saše Vuge, Menuet za kitaro na petindvajset strelov Vitomila Zupana, Gavžen hrib Jožeta Snoja in Ljubezen Marjana Rožanca. Interpretirajo dramski igralci Boris Kralj, Jurij Souček in Aleš Valič, vezno besedilo bere Vera Žnidaršič, glasbena oprema Marko Stopar, mojster zvoka Staš Janež, asistent zvoka Zmago Frece, režija Aleš Jan, redakcija ponovitve Tesa Drev Juh. Produkcija 1985.
Literarni večer posvečamo 80. obletnici uradnega konca druge svetovne vojne. Ob tej priložnosti smo iz našega arhiva izbrali oddajo iz leta 1985, namenjeno literarnim besedilom, nastalih v petdesetih, šestdesetih in vse do osemdesetih let 20. stoletja, vsem pa je skupno to, da opisujejo izkušnjo druge svetovne vojne. Oddajo je pripravil literarni zgodovinar Marjan Dolgan, vanjo je vključil odlomke iz del Črna orhideja Edvarda Kocbeka, Zarjavele medalje Saše Vuge, Menuet za kitaro na petindvajset strelov Vitomila Zupana, Gavžen hrib Jožeta Snoja in Ljubezen Marjana Rožanca. Interpretirajo dramski igralci Boris Kralj, Jurij Souček in Aleš Valič, vezno besedilo bere Vera Žnidaršič, glasbena oprema Marko Stopar, mojster zvoka Staš Janež, asistent zvoka Zmago Frece, režija Aleš Jan, redakcija ponovitve Tesa Drev Juh. Produkcija 1985.
Kljub vsemu rečem življenju da
Kljub vsemu rečem življenju da
V kraških vaseh so od nekdaj živeli zavedni Slovenci. Upirali so se fašizmu, ko je želel izbrisati slovensko identiteto in upirali so se nacizmu. Za upor so plačali visoko ceno. Februarja 1944 so Nemci iz maščevanja požgali več vasi, med temi tudi Branik. Vaščane so izgnali v nemška taborišča. Nekaj se jih ni nikoli vrnilo domov. Izjemno srečo pa je imela skupina vaščanov, ki jo je s tovornjaka, namenjenega v taborišče v Nemčiji, rešil pogumen in srčen voznik. Med srečnimi je bil tudi Jože Jogan, manj sreče pa je imela Klara Mihelj.
V kraških vaseh so od nekdaj živeli zavedni Slovenci. Upirali so se fašizmu, ko je želel izbrisati slovensko identiteto in upirali so se nacizmu. Za upor so plačali visoko ceno. Februarja 1944 so Nemci iz maščevanja požgali več vasi, med temi tudi Branik. Vaščane so izgnali v nemška taborišča. Nekaj se jih ni nikoli vrnilo domov. Izjemno srečo pa je imela skupina vaščanov, ki jo je s tovornjaka, namenjenega v taborišče v Nemčiji, rešil pogumen in srčen voznik. Med srečnimi je bil tudi Jože Jogan, manj sreče pa je imela Klara Mihelj.
27. januar je mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Morija druge svetovne vojne je za seboj pustila šest milijonov judovskih žrtev. A če upoštevamo statistične podatke, predvsem kako velik oziroma številčno majhen narod smo Slovenci, je bil slovenski narod še bolj obsojen na uničenje, trdi predsednik taboriščnega odbora Ravensbruck pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB in član stane delegacije Republike Slovenije v Mednarodni zvezi za spomin na holokavst, Matjaž Špat. Slovenci smo bili bistveno dlje izpostavljeni asimilacijskim in uničevalnim težnjam, pravi. Preko 60 tisoč Slovencev je bilo poslanih v uničevalna taborišča, preko 80 tisoč v delovna. 12.346 Slovencev je za vedno ostalo v dimnikih krematorijev, v taboriščih kot so bila Auschwitz, Ravensbruck,… To so neizbrislijve brazgotine slovenskega naroda, poudarja Matjaž Špat, ki pripoveduje o taboriščni izkušnji svoje mame in o tem, zakaj ostaja zvest ohranjevalec spominov.
27. januar je mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta. Morija druge svetovne vojne je za seboj pustila šest milijonov judovskih žrtev. A če upoštevamo statistične podatke, predvsem kako velik oziroma številčno majhen narod smo Slovenci, je bil slovenski narod še bolj obsojen na uničenje, trdi predsednik taboriščnega odbora Ravensbruck pri Zvezi združenj borcev za vrednote NOB in član stane delegacije Republike Slovenije v Mednarodni zvezi za spomin na holokavst, Matjaž Špat. Slovenci smo bili bistveno dlje izpostavljeni asimilacijskim in uničevalnim težnjam, pravi. Preko 60 tisoč Slovencev je bilo poslanih v uničevalna taborišča, preko 80 tisoč v delovna. 12.346 Slovencev je za vedno ostalo v dimnikih krematorijev, v taboriščih kot so bila Auschwitz, Ravensbruck,… To so neizbrislijve brazgotine slovenskega naroda, poudarja Matjaž Špat, ki pripoveduje o taboriščni izkušnji svoje mame in o tem, zakaj ostaja zvest ohranjevalec spominov.
Med žrtvami vojnega nasilja so bili tudi otroci. Veliko let zamolčana zgodba iz obdobja druge svetovne vojne, je usoda ukradenih otrok. Preko 600 so jih Nemci nasilno odvzeli slovenskim staršem. Tistim zavednim, aktivistom, partizanom. Bilo je avgusta 1942, ko so udejanjili načrt, po katerem so očete zaprli in ustrelili v taboriščih, materam pa iz objemov iztrgali otroke in jih nasilno ločili v prostorih celjske šole. Matere so poslali v Auschwith, otroke pa naselili na ozemlju tretjega rajha. Tiste najmlajše so dali v posvojitev nemškim družinam, starejše so v taboriščih vzgajali za delavce ali nemške vojake. V Celju sta bila tistega avgustovskega dne od mame za vedno ločena tudi Jožica Jug in njen brat Vlado. Jožica je štela rosna tri leta, ko so ji nacisti za vedno odvzeli otroštvo, mladost in korenine.
Med žrtvami vojnega nasilja so bili tudi otroci. Veliko let zamolčana zgodba iz obdobja druge svetovne vojne, je usoda ukradenih otrok. Preko 600 so jih Nemci nasilno odvzeli slovenskim staršem. Tistim zavednim, aktivistom, partizanom. Bilo je avgusta 1942, ko so udejanjili načrt, po katerem so očete zaprli in ustrelili v taboriščih, materam pa iz objemov iztrgali otroke in jih nasilno ločili v prostorih celjske šole. Matere so poslali v Auschwith, otroke pa naselili na ozemlju tretjega rajha. Tiste najmlajše so dali v posvojitev nemškim družinam, starejše so v taboriščih vzgajali za delavce ali nemške vojake. V Celju sta bila tistega avgustovskega dne od mame za vedno ločena tudi Jožica Jug in njen brat Vlado. Jožica je štela rosna tri leta, ko so ji nacisti za vedno odvzeli otroštvo, mladost in korenine.
Upokojena učiteljica, prostovoljka, častna občanka občine Piran je izjemna pripovedovalka. Tudi o najtemnejšem času, o izgnanstvu med drugo svetovno vojno, Tončka Senčar, ki bo letos dopolnila 90 let, pripoveduje z mehkobo. Čeprav ničesar ne olepšuje. Besede rišejo živo sliko, tako zelo, da z malo, šestletno deklico s strahom pogleduješ proti stari hruški sredi vasi, s katere bereš razglas o prislini izselitvi, potem skupaj s to deklico, njeno družino in skoraj vsemi vaščani, sedeš na tovornjak, s tesnobo še zadnjič s pogledom pobožaš domači kraj, strah te je neznanega, surovega. Štiri leta v štirih delovnih taboriščih. To je zgodba o ukradenih sanjah, o ukradenem otroštvu.
Upokojena učiteljica, prostovoljka, častna občanka občine Piran je izjemna pripovedovalka. Tudi o najtemnejšem času, o izgnanstvu med drugo svetovno vojno, Tončka Senčar, ki bo letos dopolnila 90 let, pripoveduje z mehkobo. Čeprav ničesar ne olepšuje. Besede rišejo živo sliko, tako zelo, da z malo, šestletno deklico s strahom pogleduješ proti stari hruški sredi vasi, s katere bereš razglas o prislini izselitvi, potem skupaj s to deklico, njeno družino in skoraj vsemi vaščani, sedeš na tovornjak, s tesnobo še zadnjič s pogledom pobožaš domači kraj, strah te je neznanega, surovega. Štiri leta v štirih delovnih taboriščih. To je zgodba o ukradenih sanjah, o ukradenem otroštvu.
Malo je še tistih, ki nam lahko iz prve roke pripovedujejo o grozotah druge svetovne vojne, o trpljenju v zaporih, delovnih taboriščih, o strahu, o smrti in sanjah o svobodi. O brazdah poteptane mladosti. Prvo zgodbo nam je odstrla Mira Lipičar. Rosnih šestnajst let ji je bilo, ko se je morala na silo posloviti od mladosti, družine in svobode. Zapor, delovno taborišče, strah, trpljenje.
Malo je še tistih, ki nam lahko iz prve roke pripovedujejo o grozotah druge svetovne vojne, o trpljenju v zaporih, delovnih taboriščih, o strahu, o smrti in sanjah o svobodi. O brazdah poteptane mladosti. Prvo zgodbo nam je odstrla Mira Lipičar. Rosnih šestnajst let ji je bilo, ko se je morala na silo posloviti od mladosti, družine in svobode. Zapor, delovno taborišče, strah, trpljenje.