Opis epizode

ELES je v lasti države. Prenosni operater skrbi, da električna energija od proizvajalcev pride do porabnikov, vpet je v omrežja sosednjih držav in evropski energetski sistem. Od leta 2013 je na njegovem čelu Aleksander Mervar, ki pojasnjuje, zakaj bomo šele po počitnicah deležni visokih zneskov na položnicah: »Če ste imeli danes mesečno 100 evrov položnice za elektriko, boste imeli po mojih izračunih 2023 nekje 350-400 evrov.« Pove tudi, zakaj so cene nevzdržne in kako se bodo po njegovem umirile, nikdar pa ne več na ravneh, ki smo jih bili vajeni še pred letom dni.

Gost desete epizode podkasta Srce bije za posel je Aleksander Mervar, direktor podjetja ELES, ki je sistemski operater prenosnega električnega omrežja v Sloveniji.

»Mi sploh še nismo doživeli nobene električne draginje. Slovenski trgovci z elektriko so to pravočasno zakupili po nizkih cenah. Danes imamo v povprečju v Sloveniji še kar na položnicah znesek za elektriko okrog 55 evrov na megavatno uro.« Vendar se hitro približuje draginja. Trenutne cene niso vzdržne. Aleksander Mervar razloži, kako in v odvisnosti od česa se bodo gibale.

Tržne cene elektrike so določene na borzah. Velika večina naših trgovcev je elektriko zakupila pravočasno in za naprej, torej po prejšnjih nižjih cenah. Vendar se obdobje zakupa zdaj izteka. »Moja ocena je, da se te pogodbe za nazaj iztečejo (pa bom malo podaljšal) konec tretjega kvartala letošnjega leta. In potem bodo morali zakupiti na novo. Tu bi rad še nekaj povedal, ker se v javnosti napačno govori… Da imamo v Sloveniji tako nizke cene elektrike, je je večina iz slovenskih elektrarn. Zato HSE in GEN nista do danes ustvarjala ekstra profitov. Prodajala sta po zelo nizkih cenah, recimo lani maja,« razlaga Mervar, ki ELES vodi od 2013 in celo kariero posveča energetiki.

Vprašanje je seveda, kakšne bodo končne cene za gospodinjstva po izteku zakupov poceni elektrike. »Če ste imeli danes mesečno 100 evrov položnice za elektriko, boste imeli po mojih izračunih leta 2023 nekje 350-400 evrov. Če pa upoštevamo stroškovne cene slovenske proizvodnje, ki vključuje zamortizirane elektrarne (cenovno odskakuje TEŠ), bi prišli za gospodinjstva (ne za industrijo) na 30-50% cene. Ponderirana stroškovna cena slovenskih elektrarn je nekje med 80 in 85 evrov/MWh.« Nekaj je sicer gledati letno bilanco, toda v elektroenergetiki so pomembne urne pozicije – in tu smo uvozno odvisni. Ne zagotavljamo namreč dovolj elektrike za vse potrebe vse ure v vseh dneh v letu. Zato bo vpliv borznih cen kupljene elektrike vedno »kvaril stroškovno ceno slovenskih elektrarn, ki je relativno nizka.« Mervar pove, da so se v zadnjem času podražili tudi vsi materiali in storitve. Dvakratno so poskočile cene tujih serviserjev za naprave v omrežju in vse to bo vplivalo tudi na stroškovne cene slovenskih elektrarn.

Evropska unija je zadnjih več kot 20 let gradila enotni energetski trg. Vojna v Ukrajini je cene energentov enormno podražila, a dvigi cen so se dogajali že mesece prej. »Stroški proizvodnje elektrike se pa niso podražili. Rad bi poudaril tole: veliko se je govorilo, da v Evropi obstaja neka formula za določanje cene. Te formule ni. Obstaja pa nekaj drugega – da se oblikujejo borzne cene po marginalnem proizvajalcu. Marginalni proizvajalec pa je tisti z najvišjimi stroški. Ker so cene plina in kuponov CO2 skočile, smo imeli najprej skok cen energentov lani od jeseni dalje. Težava je v tem, da določene države v EU niso vlagale v novo proizvodnjo, poraba se je pa v pokoronskem obdobju povečala. In potem so morali Nemci, pa tudi vsi ostali (tudi v Sloveniji smo nekaj ur več od povprečja obratovali s turbinami v Brestanici), zagnati plinske turbine. Na letnem nivoju sicer ni bilo groznega povečanja porabe plina. Problem je, da se je na urnih nivojih to podrlo. In prišlo je do visokega povpraševanja, na drugi strani pa ni bilo ponudbe. To je povzročilo prvi skok… Zraven pa stampedo rasti cene kuponov CO2 na, recimo, terminski borzi EEX v Leipzigu. Oboje skupaj je privedlo do 230 in še nekaj evrov/MWh – govorim o sami elektriki, ne o končni ceni. Zaznan je bil torej negativen trend. Potem je prišla še Ukrajina!«

Mervar sicer meni, da trenutnega stanja ne moremo predvidevati v neskončnosti. Konec vojne v Ukrajini bi povzročil padec trenutnih ravni cen. In to se po njegovem lahko zgodi 2024. Do takrat bo imela vlada kup težkih izzivov, najtežje pa bo industriji. Če industrija ne bi delala normalno, bi sledila odpuščanja in množica ranljivih odjemalcev bi se le povečevala. Kako blažiti stisko, je veliko vprašanje. Nekateri menijo, da lahko denar za blaženje posledic vzamemo kar energetskemu sektorju. Mervar pravi, da se moti, kdor meni, da je v naši energetiki veliko denarja in kaže na HSE, ki ima velike izgube s TEŠem.

Vlada je v treh letošnjih mesecih distributerjem, tudi ELESu, vzela prihodek iz omrežnine in tudi tako znižala zneske na položnicah. Eles je bil oškodovan za - takšna je ocena - 23,4 milijona evrov. V času covida 2020 je izgubil 34 milijonov in to so sredstva, ki se sicer namenjajo investicijam. Ena od njih pa je praktično končana. Slovenija s 150-milijonskim 400-kilovoltnim daljnovodom Cirkovce – Pince, zahtevnim energetskim objektom, dobiva povezavo z Madžarsko. ELES sodeluje tudi pri drugih, pogosto nagrajenih investicijah izgradnje pametnega omrežja, med projekti sta SINCRO.GRID in NEDO.

Znova, današnje cene elektrike niso vzdržne, vendar se bodo po Mervarjevih besedah dolgoročne vzdržne cene oblikovale pri 100, 110 evrih/MWh. Prišlo bo do množičnega dodatnega priklapljanja obnovljivih virov v sisteme, kar pomeni, da (dragih) plinskih elektrarn ne bo treba pogosto zaganjati. Nove jedrske elektrarne s svojimi stroškovnimi cenami bodo marginalne elektrarne. Nuklearna energija bo torej narekovala cene.

Slovenija je na prehodu v zelene, obnovljive vire energije. Trenutno na ELESovo omrežje v prej kot 10 letih ni mogoče priklopiti polja vetrnih ali polja sončnih elektrarn, postopki umeščanja v prostor so največja ovira za počasen prehod. Politika je odločila tudi, da bo treba zapreti TEŠ in izstopiti iz premoga, nekje okrog 2033. Kako nadomestiti dobro tretjino proizvodnje? »Najbolj kritično obdobje za Slovenijo je že od letos do dneva nove nuklearke ali do dneva, ko bo možno na tehnološko sprejemljiv in relativno ekonomičen način pretvarjati viške električne energije v zelen vodik, ga hraniti, transportirati in ponovno uporabljati.« Mervar ne zavida odločevalcem, ki zaenkrat načrtujejo izjemno velik 1100-megavatni drugi blok krške nuklearke. Sam jo podpira, ker so druge rešitve trenutno manj optimalne. Tehnologije elektrolize (pretvorbe viškov elektrike iz sonca ali vetra v zeleni vodik) so »pošastno drage«. Boji pa se tako močne nuklearke, raje bi videl, da bi Slovenija imela manjše, bolj obvladljive 500-megavatne modularne jedrske elektrarne, a te proizvajajo Rusi, Kitajci in Korejci. Podpira tudi, da se državljani glede drugega bloka JE Krško izrečejo na referendumu, pred tem pa se mu zdi nujno izobraževanje ljudi in zavedanje, da bo zeleni prehod, ki ga nekateri vidijo brez jedrske energije, dolgoročno zahteval svojo ceno. Ocenjuje, da je realno pričakovati izgradnjo drugega bloka šele okrog 2037, pred tem bo TEŠ nehal obratovati, tudi zaradi pomanjkanja lignita. V vmesnem času bi si lahko pomagali s postavitvijo plinskih turbin - takšnih, ki bi lahko v prihodnosti uporabljale zeleni vodik - na lokacijah Trbovlje, Velenje oziroma tam, kjer so visokonapetostni daljnovodi in je prenosno omrežje dovolj močno.

Direktor ELESa v podkastu Srce bije za posel izrazi tudi strahove in razloži posledice ob morebitnem embargu ali odklopu Evrope od ruskih energentov. O zdajšnjih razmerah reševanja rebusa zelenega prehoda in plačevanju visokih cen energije pravi: »Smo v situaciji, ko znanje ne bo dovolj. Bo sreča bolj pomembna.«

Mag. Aleksander Mervar je v karieri dobil štiri vabila za ministra v vladi, dve sta prišli v času vlade Janeza Drnovška. Ni ga mikalo. Če si enkrat minister, si težko zaposljiv. Poleg tega je plača nizka glede na odgovorno delo. Z Robertom Golobom, ki bo vodil prihodnjo vlado, sta bila tri leta sodelavca, skupaj sta naredila GEN-I. Nazadnje (od 2019) sta oblikovala konzorcij za pospešitev zelene preobrazbe slovenske energetike s pomočjo pametnih omrežij. O zdajšnji vladi nima pripomb, z njo je dobro sodeloval. V javnosti velja prepričanje, da je človek, ki dela z vsemi političnimi barvami: »Zato, ker sem za vsako vlado nekaj izračunal in naredil.« Pravi, da je služba pustila posledice na zdravju. Vendar prizna, da rad dela. Malo spi in zgodaj vstaja. Je član nekaj nadzornih svetov. Ne vozi še električnega avtomobila. Tesla mu ni pri srcu – zaradi dizajna.

Prisluhnite celotnemu pogovoru.

Maja Derčar, Urška Jereb