Opis epizode

Dr. Mark Pleško, prvi človek 20 let starega podjetja Cosylab, ki med drugim izdeluje krmilne sisteme za jedrske pospeševalnike in razvija rešitve za protonsko terapijo, je gost druge epizode podkasta Srce bije za posel.
Številke podjetja Cosylab se spreminjajo dnevno. V »covid letu« so zaposlili blizu 70 novih sodelavcev. Zdaj jih je blizu 300, velika večina v Sloveniji, prisotni so tudi v drugih delih sveta. Širijo se tako hitro, da razmišljajo o svojem kampusu. Vsake toliko časa jih želi prevzeti kakšen sklad zasebnega kapitala.
Soustanovitelj in prvi človek podjetja, jedrski fizik dr. Mark Pleško je 2001 s študenti na Inštitutu Jožef Štefan razvil programsko opremo za pospeševalnike jedrskih delcev in ustanovil podjetje.
Danes v Cosylabu delajo za velike znanstvene projekte, kot je integracijski sistem za ITER (fuzijski reaktor na jugu Francije), specializirani so za softver za krmiljenje jedrskih pospeševalnikov. Drugi večji del njihove dejavnosti pa predstavlja softver za protonsko terapijo, ta mora biti napisan v skladu s predpisi, ki veljajo za medicinske naprave, kar pomeni, da razvoj takšne programske opreme terja štirikrat več dela in časa. Pleško prostodušno spregovori o tehnologiji, podjetju, družbenih vprašanjih, cepljenju, davkih in marsičem.

Dr. Mark Pleško, prvi človek podjetja Cosylab, ki med drugim izdeluje krmilne sisteme za jedrske pospeševalnike in razvija rešitve za protonsko terapijo, je gost druge epizode podkasta Srce bije za posel.

Številke podjetja Cosylab se spreminjajo dnevno. V »covid letu« so zaposlili blizu 70 novih sodelavcev. Zdaj jih je blizu 300, velika večina v Sloveniji, prisotni so tudi v drugih delih sveta. Širijo se tako hitro, da razmišljajo o svojem kampusu. Vsake toliko časa jih želi prevzeti kakšen sklad zasebnega kapitala.
Soustanovitelj in prvi človek podjetja, jedrski fizik dr. Mark Pleško je 2001 s študenti na Inštitutu Jožef Štefan razvil programsko opremo za pospeševalnike jedrskih delcev in ustanovil podjetje. Danes v Cosylabu delajo za velike znanstvene projekte, kot je integracijski sistem za ITER (fuzijski reaktor na jugu Francije), specializirani so za softver za krmiljenje jedrskih pospeševalnikov. Drugi večji del njihove dejavnosti pa predstavlja softver za protonsko terapijo, ta mora biti napisan v skladu s predpisi, ki veljajo za medicinske naprave, kar pomeni, da razvoj takšne programske opreme terja štirikrat več dela in časa. Medicinska dokumentacija nosi s sabo visoke zahteve in sprotno preverjanje delovanja sistema. »Delamo softver za veliko protonskih centrov, tudi pomagamo ga nameščati po celem svetu.«
Protonska terapija, ki je natančnejša, manj invazivna in primernejša za zdravljenje otrok in zapletenih oblik raka, je v porastu in kaže velik potencial za rast. Zna biti tudi dobičkonosna. Na svetu je okrog 100 protonskih središč za zdravljenje raka, Cosylab pa sodeluje v pobudi za izgradnjo tovrstnega centra v Sloveniji, ki bi po Pleškovih besedah stal med 50 in 70 milijoni evrov. Lahko tudi 200 milijonov, »vprašanje je podobno temu, koliko stane en klinični center«, odvisno. Pravi, da imamo v državi kritično maso znanja (Cosylab, Onkološki inštitut, programska skupina Medicinska fizika), da bi lahko tak center postavili. Slovenija trenutno v enem letu v tujino pošlje 10-20 ljudi na zdravljenje raka, posebej otroke. Če bi imeli napravo v Sloveniji (obsevanja bi bilo deležno 500 bolnikov na leto), bi bilo lažje za vse. Študijo zmogljivosti in financiranja še vedno delajo na Ministrstvu za zdravje. »Sem optimist.« Napravo za protonsko obsevanje bi sicer kupili od enega od uveljavljenih treh ali štirih svetovnih dobaviteljev.
»Obenem pa Cosylab razvija novo tehnologijo, ki bo mogoče delovala čez 4, 5 let, pa mogoče bo prišla v klinično uporabo čez 10 let. Naša vizija je, da pocenimo protonsko terapijo do te mere, da postane tudi cenovno dostopna ali pa konkurenčna radioterapiji – to je klasični terapiji. Tudi pri razvoju te terapije so še rezerve, treba jo je razviti tako, da naprave dosegajo fizikalne meje, ki jo terapija obljublja. In za to si prizadevamo – s pomočjo softvera in kakšnih novih tehnologij…da bi bila ciljna cena take naprave nižja… Kot so nam rekli Kitajci, če bi ta stvar stala 15 milijonov, bi jo pa vsi hoteli imeti. Mimogrede, cena 50 do 70 milijonov vključuje tudi izgradnjo stavbe.«
Prisluhnite podkastu Srce bije za posel.

Maja Derčar, Urška Jereb