Opis epizode

V pogovoru z umetnico, ki za svojo četrto zbirko prejema eno izmed letošnjih nagrad Prešernovega sklada, preverjamo, kako ji je polet navzgor, k duhovnemu vendarle uspelo zasidrati v stvarnem, vsakdanjem svetu?

Lani je bila Miljana Cunta slavnostna govorka ob otvoritvi knjižnega sejma v Franfurtu, svoj čas pa je vodila tudi morda največja, mednarodno najbolj prepoznavna literarna festivala pri nas – Vilenico in Fabulo. To so gotovo zelo lepi uspehi, a če si jo je najširša slovenska kulturna javnost zapomnila samo po teh dosežkih, si je slej ko prej naredila medvedjo uslugo. Cunta je namreč tudi vešča prevajalka iz angleškega in italijanskega jezika, predvsem pa je seveda izvrstna pesnica, ki že vse od leta 2010, ko je luč sveta ugledal njen prvenec Za pol neba, vztrajno hodi po, zdi se, manj obljudenih stezah na pobočjih našega sodobnega pesniškega Parnasa.

Njeno pisanje – prvi zbirki so sledile še Pesmi dneva (2014) pa Svetloba od zunaj (2019) ter Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo (2023) – namreč nespregledljivo zaznamuje prav posebna poetika, ki raje kakor na burno, kričavo emocionalnost in teatralične, predimenzionirane retorične geste stavi na izjavljalsko obvladanost, pretehtanost, malodane zadržanost. V táko govorico pa se – in tudi v tem smislu se zdi Miljana Cunta pesniška samohodka na današnji slovenski sceni – razmeroma pogosto pustijo uloviti bolj duhovne, nemara že kar metafizične razsežnosti človeške bivanjske izkušnje. Kot je v imenu Prešernovega odbora, ki je za zbirko Nekajkrat smo zašli, zdaj se vračamo sklenil pesnici podeliti eno izmed letošnjih nagrad Prešernovega sklada, med drugim zapisala Nada Šumi: »Poezija Miljane Cunta nosi v sebi eterično lepoto artikulirano zadrževane eksplozije občutij, ki z milino odpira bralčevo duhovno srce, da v njej potone do samega izvora.«

Pa vendar to še ne pomeni, da je nagrajena knjiga, ki je izšla pri Slovenski matici, scela odvezana od stvarnega, izkustveno preverljivega sveta ali da pesmi v njej plavajo v čistem etru abstraktnih idej. Prav nasprotno; pesniški polet navzgor, k duhovnemu je tu vseskozi zasidran v konkretnem, celo vsakdanjem. Kako ji je to združevanje nasprotij uspelo, smo v pogovoru z umetnico preverjali v tokratnem Sobotnem branju.

foto: Goran Dekleva

Goran Dekleva