Iskanje podcastPlayer
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ars
Rekonstruirana, "bogokletna" opera želi ujeti zgodovinskega duha – premierno na naših valovih.
Petdesetletni Jean-Philippe Rameau je skoraj takoj po premieri svojega prvenca Hipolit in Aricija (1733) začel sodelovati z Voltairom. Libreto nesrečnega Samsona, njegove druge opere, je nastal med oktobrom in decembrom 1733, skladatelj pa je do oktobra naslednjega leta napisal dovolj glasbe, da so lahko pripravili prve vaje. Vendar je bila opera, ki temelji na Svetem pismu zaradi pisatelja, znanega po svoji odkriti kritiki nad versko in politično ureditvijo v Franciji, obsojena na propad. Cenzorji so libreto označili za bogokletnega. Kljub temu se je Voltaire še enkrat lotil dela in dve leti pozneje znova poskusil svojo srečo, vendar je bila razsodba - tokrat zaradi zarote, ki so jo vodili janzenisti - spet jasna in Voltaire je spoznal, da projekt ne bo nikoli ugledal luči sveta. Tudi Rameau je izgubil zanimanje in opustil misel o operi. Ta ni bila nikoli izvedena, zato je partitura izgubljena. Danes pa vemo, predvsem zaradi Voltairovih poznejših izjav, da je Rameau odlomke glasbe iz Samsona uporabil v operah Les Indes galantes (1735), Kastor in Poluks (1737), Praznovanje Hébe (1739), Praznovanje Polimnije (1745) in Zaratustra (1749) ter v Navarski princesi (1745) in Templju slave (1745), operah, ki sta nastali na Voltairov libreto.
Rekonstruiranega Samsona sta za uprizoritev na lanskem festivalu v Aix-en-Provenceu pripravila Raphaël Pichon in Claus Guth. Dirigent in režiser sta, navdušena nad trojico Voltaire–Rameau–Samson, pustila ob strani utopično željo, da bi dobesedno obnovila opero, ampak se raje osredotočila na vnovično ujetje njenega duha: estetske in filozofske usmeritve, ki so bile neločljivo povezane z Voltairovo odločitvijo za reformo opere, predvsem pa z njegovo intuitivno željo po združitvi teme o izjemni moči z Rameaujevo edinstveno in neprekosljivo glasbo. Zato je Claus Guth pripravil izviren scenarij, ki zajema celotno potovanje nesrečnega junaka – začenši z angelovo napovedjo njegova rojstva in končal z njegovim morilskim samomorom, vmes pa vključil njegove ljubezenske nezgode in nebrzdane izbruhe nasilja ter se tako osredotočil na najbolj zapletene lastnosti njegove osebnosti. Dodal je tudi lik matere, ki je zmedena zaradi dejanj pošastnega sina. Medtem je Raphaël Pichon zasnoval glasbeno mrežo, ki se prilagaja temu scenariju, pri čemer se je opiral na različne Rameaujeve partiture, v prvi vrsti na tiste, za katere vemo, da so bile napisane za Samsona. Preprosta in močna zgodba v kombinaciji z glasbo, ki je sicer relativno, če ne celo povsem neznana, a kljub temu izjemno očarljiva, je tako oživila Voltairov ideal intenzivne in spektakularne tragedije.
"Voltaire je bil obtožen brezbožnosti, ker si je drznil vzeti toliko svobode v zvezi s svetopisemsko resnico. […] Želeli smo dokončati to radikalno in drastično reformo opere, o kateri sta sanjala Voltaire in Rameau, a je nista mogla uresničiti in pri tem izkoristiti dejstva, da se nam danes ni več treba bati cenzorskega noža. […] Tako se je začelo dolgo in naporno iskanje zaklada z nenehnim prehajanjem med besedilom in glasbo ter trenutki dvoma, ko smo vse izbrisali in začeli znova […] – vse to zato, da bi prišli do partiture, ki bi bila čim bolj organska in brezhibna, da bi dala občutek verodostojnosti in pritegnila občinstvo k tej neverjetno naelektreni zgodbi,"
Nastopili so: Jarrett Ott (Samson), Jacquelyn Stucker (Dalila), Andréa Ferréol (Samsonova mama), Nahuel di Pierro (Abimeleh), Lea Desandre (Timna), Laurence Kilsby (Elon), Julie Roset (Ange), Antonin Rondepierre (Gost) in Pascal Lifschutz (Brezdomec). Zbor in orkester ansambla Pygmalion vodi Raphaël Pichon.
Dejan Juravić
Rekonstruirana, "bogokletna" opera želi ujeti zgodovinskega duha – premierno na naših valovih.
Petdesetletni Jean-Philippe Rameau je skoraj takoj po premieri svojega prvenca Hipolit in Aricija (1733) začel sodelovati z Voltairom. Libreto nesrečnega Samsona, njegove druge opere, je nastal med oktobrom in decembrom 1733, skladatelj pa je do oktobra naslednjega leta napisal dovolj glasbe, da so lahko pripravili prve vaje. Vendar je bila opera, ki temelji na Svetem pismu zaradi pisatelja, znanega po svoji odkriti kritiki nad versko in politično ureditvijo v Franciji, obsojena na propad. Cenzorji so libreto označili za bogokletnega. Kljub temu se je Voltaire še enkrat lotil dela in dve leti pozneje znova poskusil svojo srečo, vendar je bila razsodba - tokrat zaradi zarote, ki so jo vodili janzenisti - spet jasna in Voltaire je spoznal, da projekt ne bo nikoli ugledal luči sveta. Tudi Rameau je izgubil zanimanje in opustil misel o operi. Ta ni bila nikoli izvedena, zato je partitura izgubljena. Danes pa vemo, predvsem zaradi Voltairovih poznejših izjav, da je Rameau odlomke glasbe iz Samsona uporabil v operah Les Indes galantes (1735), Kastor in Poluks (1737), Praznovanje Hébe (1739), Praznovanje Polimnije (1745) in Zaratustra (1749) ter v Navarski princesi (1745) in Templju slave (1745), operah, ki sta nastali na Voltairov libreto.
Rekonstruiranega Samsona sta za uprizoritev na lanskem festivalu v Aix-en-Provenceu pripravila Raphaël Pichon in Claus Guth. Dirigent in režiser sta, navdušena nad trojico Voltaire–Rameau–Samson, pustila ob strani utopično željo, da bi dobesedno obnovila opero, ampak se raje osredotočila na vnovično ujetje njenega duha: estetske in filozofske usmeritve, ki so bile neločljivo povezane z Voltairovo odločitvijo za reformo opere, predvsem pa z njegovo intuitivno željo po združitvi teme o izjemni moči z Rameaujevo edinstveno in neprekosljivo glasbo. Zato je Claus Guth pripravil izviren scenarij, ki zajema celotno potovanje nesrečnega junaka – začenši z angelovo napovedjo njegova rojstva in končal z njegovim morilskim samomorom, vmes pa vključil njegove ljubezenske nezgode in nebrzdane izbruhe nasilja ter se tako osredotočil na najbolj zapletene lastnosti njegove osebnosti. Dodal je tudi lik matere, ki je zmedena zaradi dejanj pošastnega sina. Medtem je Raphaël Pichon zasnoval glasbeno mrežo, ki se prilagaja temu scenariju, pri čemer se je opiral na različne Rameaujeve partiture, v prvi vrsti na tiste, za katere vemo, da so bile napisane za Samsona. Preprosta in močna zgodba v kombinaciji z glasbo, ki je sicer relativno, če ne celo povsem neznana, a kljub temu izjemno očarljiva, je tako oživila Voltairov ideal intenzivne in spektakularne tragedije.
"Voltaire je bil obtožen brezbožnosti, ker si je drznil vzeti toliko svobode v zvezi s svetopisemsko resnico. […] Želeli smo dokončati to radikalno in drastično reformo opere, o kateri sta sanjala Voltaire in Rameau, a je nista mogla uresničiti in pri tem izkoristiti dejstva, da se nam danes ni več treba bati cenzorskega noža. […] Tako se je začelo dolgo in naporno iskanje zaklada z nenehnim prehajanjem med besedilom in glasbo ter trenutki dvoma, ko smo vse izbrisali in začeli znova […] – vse to zato, da bi prišli do partiture, ki bi bila čim bolj organska in brezhibna, da bi dala občutek verodostojnosti in pritegnila občinstvo k tej neverjetno naelektreni zgodbi,"
Nastopili so: Jarrett Ott (Samson), Jacquelyn Stucker (Dalila), Andréa Ferréol (Samsonova mama), Nahuel di Pierro (Abimeleh), Lea Desandre (Timna), Laurence Kilsby (Elon), Julie Roset (Ange), Antonin Rondepierre (Gost) in Pascal Lifschutz (Brezdomec). Zbor in orkester ansambla Pygmalion vodi Raphaël Pichon.
Dejan Juravić
Vse epizode