Opis epizode

Little Charlie and the Nightcats so pionirji preroda jump bluesa in swinga z Zahodne obale ZDA. Skupina odličnih glasbenikov že skoraj petdeset let z izvirnimi melodijami, priredbami obskurnih bluesovskih skladb in zabavnimi nastopi navdušuje tako kritike kot občinstvo po vsem svetu. Združenje British Blues Connection in revija Blue Print sta skupino že večkrat izbrala za najboljšo ameriško koncertno bluesovsko zasedbo.
Ploščo That's Big, ki je za razumevanje te glasbe bistvena, sta za založbo Alligator producirala ustanovna člana skupine Little Charlie Baty in Rick Estrin. Štirinajst pesmi - v glavnem gre za Estrinove avtorske skladbe - bolje kot katera koli plošča doslej predstavlja glasbeno vsestranskost skupine. Estrinova občutena vokalna tehnika in mojstrsko igranje orglic se ves čas dopolnjujeta z Batyjevimi kitarskimi mojstrovinami, za celovito podobo pa poskrbi ena izpovedno najmočnejših bluesovskih ritmičnih sekcij. Baty je z bil s ploščo zelo zadovoljen: »To je naš najbolj življenjski in zato tudi najbolj dovršen studijski izdelek. Zanj smo si vzeli dovolj časa in ob snemanju smo resnično uživali,« je Baty povedal v intervuju z Janetom Webrom za Radio Slovenija. Zvok plošče so obogatili tudi številni gostujoči glasbeniki: klaviaturist Chris Siebert, tenorski saksofonist John Firmin, kitarist Rusty Zinn in drugi. Z vsako novo ploščo skupine Little Charlie and the Nightcats postaja bolj jasno, da Rick Estrin s svojo neposredno energijo in občutenim zvokom ne sodi le med vrhunske bluesovske orgličarje, pač pa tudi med spretne pisce besedil. Leta 1993 je dobil prestižno priznanje W.C. Handy Award za skladbo My Next Ex-Wife s plošče Night Vision kot najboljšo bluesovsko pesem leta. Estrinov talent spoštujejo tudi glasbeniki. Kraljica bluesa Koko Taylor je posnela njegovo pesem o družinskem nasilju Don’t Put Your Hands On Me, dolgoletni oboževalec skupine Robert Cray je z Estrinom napisal skladbo I’m Just Lucky That Way, v repertoarju Johna Hammonda, mojstra akustičnega bluesa, ki smo ga pri nas že slišali, pa zasledimo pesem Homely Girl. Vse tri omenjene Estrinove skladbe so na ploščah, ki so bile nominirane za prestižno nagrado grammy.
Za Estrina je pisanje pesmi umetniško početje: »Rad imam pesmi z zgodbo. Zame so dobre pesmi tiste, ki so spretno napisane in imajo globoko sporočilo.« Med vzorniki omenja predvsem Sonnyja Boya Williamsona, Willieja Dixona in Percyja Mayfielda. Kot orgličar, pravi sam, nadaljuje tradicijo bluesovskih orgličarjev, kot so Little Walter, Sonny Boy Williamson, Big Walter Horton, James Cotton, Howlin’ Wolf in Jimmy Reed. Zaščitni znak skupine je poleg Estrinovih orglic od samega začetka tudi Batyjev samosvoj kitarski slog, v katerem se prepletajo jazz Charlieja Christiana, čikaški blues, swing in rockabilly z Zahodne obale, slišati pa je tudi vplive surfa. In prav takšna je tudi omenjena plošča. Polna je majhnih presenečenj, nepredvidljiva že kar se tiče glasbenih slogov, kaj šele, kar zadeva razpoloženja posameznih skladb. Zasedba Little Charlie and the Nightcats je prvi album All The Way Crazy posnela leta 1987 za založbo Alligator, nastopati pa je začela že leta 1976. Prvenec je dobil odlične ocene in skupini omogočil, da je klubske odre Sacramenta hitro zamenjala s koncertnimi prizorišči po vsej Ameriki in širom po svetu, in tako smo jo slišali tudi pri nas. Slišali boste enega boljših koncertov bluesa, kar smo jih posneli za Radio Slovenija. In teh ni bilo malo. Želimo vam veliko glasbenih užitkov. Igra vam skupina Little Charlie and the Nightcats. Takšno glasbo lahko slišite samo na Prvem.

Zoran Crnkovič in Jane Weber