Opis epizode

Zakaj je bil odnos slovenske duhovščine do okupatorjev in odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno tako različen v različnih predelih slovenskega etničnega ozemlja

Uveljavljena zgodba o dogajanju med drugo svetovno vojno na Slovenskem gre nekako takole: narod, ki je bil v tistem času nedvomno večinsko katoliški, se je hitro v velikem delu postavil na stran ideološko mešanega odporniškega gibanja, ki so ga v pomembni meri organizirali komunisti, krščanski socialisti in levi sokoli, katoliška cerkev pa je ne le simpatizirala z okupatorjem, ampak kmalu začela spodbujati tudi oboroževanje enot, ki so nastopile proti partizanskemu odporu, v katerem je sicer res vedno močnejšo vlogo prevzemala komunistična partija. In vendar ta mnogokrat povedana zgodba, ko pogledamo celotno slovensko duhovščino po vseh delih slovenskega etničnega ozemlja, nikakor ni več tako enoznačna. V tokratnih Sledeh časa bomo skušali zarisati veliko bolj kompleksno sliko odnosa slovenske duhovščine do okupatorja in Osvobodilne fronte ter se spomnili tudi tistih, včasih pozabljenih duhovnikov, ki v nasprotju z odločitvijo vodstva ljubljanske škofije niso nastopili proti partizanskemu odporu, ampak so ga bolj ali manj aktivno podpirali ali pa vsaj ostajali nevtralni in skušali preprečiti bratomorni spopad. Pri tem nam bodo pomagali teolog in pisatelj Peter Kovačič Peršin ter zgodovinarja, dr. Božo Repe z Oddelka za zgodovino Ljubljanske filozofske fakultete in dr. Egon Pelikan z Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča Koper. Oddajo je pripravila Alja Zore.

foto: Po partizanskem mitingu v Prezidu septembra 1943, v ospredju verski referent XIV. divizije Jože Lampret, drugi duhovnik pa je domači župnik iz Prezida, Wikipedija, javna last

Alja Zore