Opis epizode

Franja, Jelendol, Pavla, Zgornji Hrastnik, Krvavice in druge partizanske bolnice, ki so delovale v skrajno zahtevnih okoliščinah, ki jih je ustvarila okupacija, niso bile pri zdravljenju pacientov nič manj uspešne od bistveno bolje opremljenih bolnic največjih zavezniških armad

Točnega podatka najbrž ne bomo mogli ugotoviti nikoli, a ocene zgodovinarjev kažejo, da je druga svetovna vojna vzela skoraj 100 tisoč slovenskih življenj. Mirne duše pa lahko rečemo, da bi bila ta strašljiva številka najbrž še precej višja, če bi partizani v štirih letih vojne ne organizirali široko razvejane mreže sanitetnih postaj oziroma bolnic. Vse seveda niso delovale istočasno – nekatere so pač ugasnile, še preden so druge sploh odprle svoja vrata –, a raziskovalci ugotavljajo, da je bilo na naših tleh navsezadnje ustanovljenih okoli 240 takih ustanov.

In prav njim smo se posvetili v tokratnih Sledeh časa, ko smo se spraševali, kaj vse je bilo pravzaprav potrebno za delovanje partizanskih bolnišnic, kako so jih skrili pred okupatorji, koliko ljudi se je v njih zdravilo in kako uspešni so bili člani partizanskega zdravstvenega osebja pri skrbi za svoje pacientke in paciente. Odgovore na ta in druga sorodna vprašanja so nam pomagali iskati štirje zgodovinarji: dr. Miha Kosmač, direktor Mestnega muzeja Idrija, pa Milojka Magajne, ki za idrijski muzej vodi njegovo dislocirano enoto Oddelek Cerkno, ter dva kustosa v novomeškem Dolenjskem muzeju, Matej Rifelj in Blaž Štangelj.

Foto: Slovenska vojna partizanska bolnica Franja (SI-Ziga / Wikipedija)

Goran Dekleva