Opis epizode

Na “radijskem listu” so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster ter diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni?

"Mislim, da res lahko rečemo, da je vsaka družba tako razvita, kot je razvita njena kultura," pravi študentka igre Tara Kuster. Kako razvita je naša?

To je oddaja z vpisno številko 17-05-2020. Tema je umetnost in kultura, na “radijskem listu” pa so se znašli od Beethovna do Netflixa. O kulturi razmišljajo saksofonist in študent medicine Andrej Omejc, študent ilustracije Žiga Roš, bodoča igralka Tara Kuster in diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij Sara Stiplovšek. Je kultura parazit ali zdravilo družbe? Zakaj je prav kultura tista, ki v krizi omogoča refleksijo? Zakaj moramo vlagati v kulturo in omogočati njeno rast? Kakšen ugled uživajo umetniki in kako se uveljaviti na naši kulturni sceni? 

Sogovorniki so: 

Andrej Omejc, študent 3. letnika medicine in 3. letnika saksofona na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Medicino je izbral, ker želi pomagati ljudem in ni rezervni načrt za glasbeno udejstvovanje, si pa brez saksofona ne zna predstavljati svojega življenja. Igra ga od osmega leta in pravi, da je prijeten odmor med branjem medicinskih učbenikov. Sodeloval je tudi v orkestru EUYO (European Union youth orchestra), v katerem igrajo glasbeniki iz vseh držav članic Evropske unije. 

Pozitivno pri študiju kakršne koli vrste umetnosti je, da se odločiš, da bo to, kar je bil prej morda samo tvoj konjiček, postalo poklic. Je pa problem po koncu študija, ko se srečuješ z odnosom: zakaj bi te nagradili za tvoje delo. Nastane problem pojmovanja, ali je umetnost delo ali ne, kako to razumeti in nagraditi. To je precej drugače kot v medicini, kjer se izučiš za medicinsko delo in ni dvoma, ali je to delo. Obstaja zaupanje, da imaš za sabo ogromno strokovnega dela. Umetniki, četudi imajo za sabo leta in leta študija, takega odnosa in zaupanja ne uživajo. Kultura je vir ponosa. Je temelj narodne zavesti, zato je v njo treba stalno vlagati, čeprav je pogosto na udaru tega, da je parazitizem, pobiranje denarja. Ustroj sveta je tak, da boš po koncu službe raje poslušal neko skladbo s tremi akordi in zraven zaspal, kot pa enourno Beethovnovo simfonijo. Z novimi tehnologijami pa k nam, na voljo širšemu občinstvu, tudi vrhunska umetnost. Recimo zdaj so najboljši svetovni orkestri odprli svoje digitalne knjižnice. Upam, da bo vrhunska umetnost dostopna vsem in bo širša družba prepoznala razliko med slabim in kakovostnim delom.

Sara Stiplovšek, diplomirana oblikovalka vizualnih komunikacij, ljubiteljica umetnosti, čaja in dobrih debat. Živi v Ljubljani in se prijavlja na magistrski študij v tujini, ob tem pa se ukvarja z vlogo in pomenom oblikovanja v svetu.

Mislim, da je zmotno mišljenje, da lahko najdemo uspešne umetnike pri petih, šestih letih. Zakaj ne bi vseh spodbujali k ustvarjanju. Ne moreš ustvarjati samo za denar, mislim, da vsi umetniki želimo ustvarjati zaradi srca in duše. Vsi, ki smo se znašli na kreativnih študijih, na je na neki način uspelo obdržati kanček otroškega veselja do ustvarjanja. To je bistvenejše kot spuščanje ljudi skozi sito in iskanje najboljšega. Preprosto bi morali vse otroke spodbujati in jim dati možnosti za ustvarjanje. Tudi moji starši so umetniki, tako da sem imela to podporo. V učnem sistemu za osnovnošolce pa bi lahko marsikaj naredili drugače, več bi lahko bilo učenja skozi igro in ustvarjanje. Mlade oblikovalce bi morali spodbujati in učiti, da je v nas moralni kompas, ki bi mu morali slediti in se zavzemati za pomembne družbene spremembe. Na tem je premalo poudarka. Ethics for The Starving Designer je mini manifest, s katerim se lahko oblikovalci zavzamejo, da bodo, ko je to le mogoče, ravnali moralno in družbeno odgovorno. Je pravi umetnik vedno trpeči? Ne. Tudi srečni ljudje lahko zelo uspešno in dobro ustvarjajo. To je nevarna misel: da moraš trpeti, da boš dober. Ni pa nujno umetniški poklic najbolj prijazen za denarnico. 

Tara Kuster, 20-letna študentka igre na MGA Academy of Performing Arts v Edinburghu na Škotskem. Zanimajo jo kultura, umetnost, psihologija in medosebni odnosi.

V tem času, ko je vse potihnilo, so ljudje začeli gledati filme. Kultura in umetnost polnita ljudi, jih navdihujeta, poleg vsakdana jim dajeta voljo, motivacijo za naprej. Denar se porablja za kulturo, a se porablja z razlogom: od ljudi za ljudi. Dajemo, nismo paraziti. Ne vem, zakaj bi kulturo krčili. Mogoče še nismo tako daleč, da bi razumeli, da so knjiga, pesem, film tisto, kar dajejo ljudem upanje za naprej. Si pa umetnosti ne zberemo, ker se tu pretaka ne vem koliko denarja, temveč zato, da izrazimo svoja občutja, mišljenje. Noben poklic ni garancija za finančno lagodno življenje. Tudi z umetnostjo se da dobro živeti, če se naučiš jadrati. Sem pa opazila, da veliko znancev več ne gleda serij in filmov, temveč jih ima za zvočno kuliso. To se mi zdi žalostno. Na ta način film izgublja svoj čar. Tudi sama kdaj pogledam kako serijo prehitro, ne morem niti razmisliti o zgodbi. Netflix ustvarja manj kakovostne vsebine, bolj si prizadevajo za kvantiteto. Popularna kultura tako izgublja umetniško noto.

Žiga Roš, študent ilustracije na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Zanimajo ga različni žanri ilustracije, saj ta zajema veliko področij. V sklopu akademije je tako ustvarjal na področju znanstvene ilustracije (botanična ilustracija, tehnično navodilo ipd.) ter na področju domišljijske ilustracije. Zanima ga tudi umetniška grafika.

Vedno sem rad risal in se zato odločil za to študijsko smer. To je bil najprej prosti čas, zabava, pozneje sem začel o tem razmišljati kot o karierni poti. Pravzaprav v četrtem letniku, ko sem listal po katalogu različnih fakultet in študijskih smeri. Že v otroštvu in najstništvu se začneš usmerjati, dobiš neke potrditve iz okolja. Nazadnje pa si ti sam tisti, ki se odločiš. Pomembno se mi zdi tudi povezovanje med različnimi sferami umetnosti. So soodvisne. Igra potrebuje gledališki plakat, glasbenik potrebuje vizualno podobo, mi pa potrebujemo njih. Mogoče sem imel celo občutek, da je bilo zaradi krize več razpisov, tudi razpisov na temo krize: oblikovanja plakatov, ki ozaveščajo družbo o hipnem stanju. Kultura pomaga pri samorefleksiji. Oblikovanje je delo za ljudi, tako lahko nekaj prodajaš ali sporočaš ideje, ozaveščaš ljudi. Do neke mere bi moral biti vsak umetnik družbeno odgovoren oziroma razmišljati, kako lahko sporočilo vpliva na ljudi.

Uršula Zaletelj