Opis epizode

O delu režiserja Bojana Stupice, ki je bil najprej in potem ves čas tudi scenograf, reformator in graditelj uprizoritvenih prostorov, pa tudi igralec, smo besedilo akademika Dušana Moravca, ki je Stupičevo delo v slovenskih gledališčih od zgodnjih 30. do sredine 60. let prejšnjega stoletja teatrološko in zgodovinsko obdelal, poslušali že v prejšnji oddaji; v njej spoznamo Stupičeve začetke v mariborski Drami, po krajši odsotnosti in angažmaju v Skopju, se je v mariborsko Dramo vrnil, kmalu po začetnem uspehu, pa so mu angažma ponudili v ljubljanski Drami. Drugi del besedila, ki ga je Moravec objavil v Dokumentih Slovenskega gledališkega muzeja, v 17. zvezku zbirke leta 1971, se še osredotoča na to obdobje, na sezoni 1935/36 in 1936/37, pred Stupičevim ponovnim odhodom iz Ljubljane, tokrat v Beograd. Če na hitro osvežimo ugotovitve iz prvega dela, ponovimo besede, objavljene v Akademskem glasu: »Kot inscenator je napovedal Stupica našemu teatru radikalno lekcijo, pometal je z odra vse zaprašeno platno, ki naj bi predstavljalo les, kamen in še dišeče rože po vrhu in je za desko dal na oder desko, za brezo brezo.« Poleg scenskih novosti, ki jih je v slovensko gledališče in posebej v ljubljansko Dramo prinesel Bojan Stupica, je njegovo ljubljansko obdobje pomembno tudi zaradi uprizoritev komedij ruskih avtorjev, ki so bile večinsko zastopane v njegovem režijskem delu in, z besedami Dušana Moravca: »nov Stupičev do skrajne mere poenostavljen način igranja ali igriva teatralika«. Vabimo vas k poslušanju!

Petra Tanko