Opis epizode

Dogajanje je postavljeno v obalno vasico na severu Francije, kjer ima lokalni ribič Jony deljeno skrbništvo nad svojim sinčkom Freddyjem. Ta z nadnaravnimi močmi sproži boj med nasprotujočima si vesoljskima silama, hkrati pa je glasnik te vojne, ki se bo odvijala na zemlji. Bitka med dobrim in zlim je hkrati tudi boj za telesa in duše vaščanov oziroma za prihodnost, v kateri lahko zavladajo ene ali druge sile.
Imperij je trinajsti celovečerni film francoskega art šampiona Bruna Dumonta. Označujejo ga za medgalaktično komedijo, v kateri se srečata naturalizem in znanstvenofantastična uspešnica. Če zveni zasnova do neke mere vznemirljivo, pa je izvedba docela duhamorna – kot da bi scenarij in režijo generirala umetna inteligenca, z vsemi napakami in nerodnostmi vred. Bodimo iskreni: če bi kak filmski študent tole prijavil za temo svojega diplomskega dela, bi se mu komisija posmehovala, ker pa gre za renomiranega režiserja, je prejel celovečerec srebrnega medveda na lanskem Berlinalu.
Film Imperij deluje na trenutke kot obupan poskus starejšega avtorja, da bi ostal relevanten, idejno drzen in provokativen, a je v nameri parodiranja vesoljskih sag in obrazcev preprosto plitev in dolgočasen, česar ne preseže niti s poskusi reinterpretacije Tarkovskega v določenih prizorih. Kakšna parodija hollywoodske uspešnice je to, če sam v glavne vloge postaviš kup mladih, privlačnih ljudi? In če nimaš omejitev pri proračunu za posebne učinke? Določeni prizori, podprti s temi, so sicer resnično vizualno impresivni in ostanejo v spominu z načinom uporabe prostora in kostumografije, okolja ter gotske in renesančne arhitekture. Pa tudi z nekim novim pogledom na planet Zemlja; na trenutke se zdi, da film na ljudi ter živo in neživo naravo pogleda s stališča vesoljskega prišleka in ta čudaški, avtsajderski pogled je pravzaprav največji kompliment, ki ga lahko zapišem v zvezi z Imperijem. Podobno zapomnljiva je uporaba glasbene podlage klasičnih skladb Bacha in Purcella, vendar je takih prizorov, posejanih po filmu, premalo, da bi rešili preprosto fabulativno izhodišče manihejskega boja med dobrim in zlim, izpeljano na nekoherenten način skozi slabi dve uri trajanja.
Težko bi rekli, da Bruno Dumont izstopa iz svojih avtorskih okvirjev, znotraj katerih ga udobno sledenje zgodbi – resnici na ljubo – nikoli ni posebej zanimalo. V splošnem je tudi Imperij spoj zemeljsko banalnega in duhovno presežnega, človeške telesnosti in seksualnosti s svetom idej in nadčutnega, vulgarnega in subtilnega. A prevlada predvsem občutek praznine.

Recenzijo je napisal Gorazd Trušnovec, bere Lidija Hartman.

Ars