Opis epizode

Prvi koncert cikla Kromatika 2025/26
Simfonični orkester RTV Slovenija
Stefan Milenković (violina)
dirigent: Lio Kuokman

Lucijan Marija Škerjanc: Slavnostna uvertura
Max Bruch: Koncert za violino št. 1 v g-molu op. 26
(dodatek) Johann Sebastian Bach: Sonata za violino št. 2 v a-molu, BWV 1003 (Andante)
Antonín Dvořák: Simfonija št. 4 v d-molu op. 13

Lucijan Marija Škerjanc (1900–1973) je bil med slovenskimi skladatelji eden prvih avtorjev celovitega simfoničnega opusa ter eden prvih, ki so se izobraževali v pomembnih glasbenih središčih v tujini. Med letoma 1920 in 1927 je študiral kompozicijo v Pragi, nato še pri Josephu Marxu na Dunaju, kjer je študiral tudi klavir, skladateljsko izpopolnjevanje pa je nadaljeval še pri Vincentu d'Indyju v Parizu. Izpopolnjeval se je tudi v dirigiranju, pri čemer je bil pomemben poletni mojstrski tečaj v Baslu pri Felixu Weingartnu, po katerem so Škerjancu ponudili tudi mesto v razredu dirigiranja na Dunaju, a tega študija ni mogel uresničiti, saj je bil že tesno vpet v tukajšnje glasbeno življenje. Leta 1925 je postal dirigent Orkestralnega društva in orkester uspešno vodil vse do konca druge svetovne vojne. Od leta 1931 je poučeval kompozicijo na Konservatoriju Glasbene matice, od leta 1940 naprej pa na novoustanovljeni Akademiji za glasbo. V tridesetih letih je Škerjanc s svojo glasbo doživljal priznanja doma in v tujini. V tem času so začela nastajati njegova zrela simfonična dela, saj je leta 1931 napisal Prvo simfonijo, ki so ji v dvanajstih letih sledile še štiri. Med letoma 1928 in 1941 je ustvaril tudi neuradno »trilogijo karakterističnih uvertur rahlo programske vsebine« z naslovi Lirična, Slavnostna in Dramatična, pozneje pa je zložil še Svečano uverturo (1961).

Slavnostna uvertura iz leta 1932 je značilno Škerjančevo orkestrsko delo, saj druži barvitost velikega orkestra, impresionistično navdahnjene harmonije in lirično melodiko. To Škerjanc napove že v podnaslovu uverture: na motive koroške narodne pesmi »Čej so tiste stezice«. Zaslišimo jo že takoj na začetku, v Maestosu, ki skrivnostno obarva začetek napeva, brez prekinitve sledita odseka Allegro agitato, ki v ospredje postavi ritmičen motiv, melodijo pa mimobežno vplete v dinamično ritmično izmenjavo, ter Largo, v katerem se melodija vrne v celoti, v toplih barvah orkestra.

V času svojega življenja je bil Max Bruch (1838–1920) priljubljen skladatelj zborovske glasbe, uspeh je požel s tremi operami in tremi simfonijami, vendar pa se je na sporedih simfoničnih orkestrov zasidral predvsem z nekaj koncertantnimi deli: Kol Nidrei za violončelo in orkester, Škotsko fantazijo za violino in orkester ter Koncertom za violino št. 1 (1866/67). Bruch se je pri skladanju pogosto opiral na ljudske teme in nasploh dajal velik pomen melodiji, v kateri je videl »dušo glasbe«. O tem govori tudi Koncert za violino št. 1, ki ga uvede stavek z naslovom Predigra. Stavek po uvodu, v katerem se veličastni orkestrski akordi izmenjujejo s kratkimi virtuoznimi vložki solista, predstavi prvo temo, navdahnjeno z ljudsko melodiko, in kontrastno drugo temo, a gradiva ne vpelje v dramatično izpeljevanje, kakršno bi pričakovali v romantičnem koncertu. Razmeroma kratek stavek – zaradi česar je Bruch omahoval, ali naj delo sploh imenuje koncert – se brez prekinitev nadaljuje v čudovit in strasten Adagio, Finale pa prinese plesne poudarke, značilne za veliko koncertantnih del 19. stoletja.
Prvi je koncert leta 1866 izvedel violinist Otto von Königslow, nato pa ga je Bruch predstavil takrat najslavnejšemu violinistu Josephu Joachimu. Ta je predlagal spremembe v prvem in tretjem stavku, koncert pa sam izvedel dve leti po prvi izvedbi. Bruchov Prvi violinski koncert je postal skladateljeva najslavnejša skladba, čeprav je nato ustvaril še dva violinska koncerta. Pogosto se je pritoževal, zakaj vsi violinisti igrajo le prvi koncert, čeprav sta njegova preostala dva vsaj tako dobra, če ne še boljša. Razlog za Bruchovo nejevoljo bi lahko bil tudi v tem, da je že zgodaj prodal pravice za partituro založniku in mu številne izvedbe niso prinesle finančne koristi. Vendar pa je koncert očaral glasbenike in poslušalce, ki so v resnici zaslužni za uspeh določene skladbe. Tokratni interpret o Bruchovem Koncertu za violino št. 1 razmišlja: »Gre za enega tistih koncertov, ki se jih violinisti naučimo že v mladosti, čeprav v nobenem pogledu ni ne lahek ne enostaven. V resnici si z zgodnjim učenjem tega dela postavimo temelje, na katerih s skladbo skozi vse življenje zorimo kot umetniki. Dolgoživost in izrazita prisotnost Bruchovega koncerta v repertoarju vsakega violinista – pa tudi številne in stalne izvedbe koncerta po vsem svetu – že same po sebi pričajo o njegovi trajni vrednosti. Vedno, kadar sam igram to sijajno delo, občutim močno vez tako s preteklostjo kot s prihodnostjo.«

Dvořákova zgodnja simfonična glasba izhaja iz Beethovnovega in Schubertovega zgleda, v ta ustvarjalni model pa je prinašal idejo oblikovanja češke nacionalne dediščine, ki jo je poosebljal Smetana. Prvi stavek Simfonije št. 4 kaže predvsem klasično zasnovo skladbe. Po zelo kratkem uvodu, ki postopno napove čvrsto, ritmično odrezavo prvo temo, sledi jasen kontrast s spevnostjo druge teme. Temi sta dovolj kratki in razpoznavni, da ju skladatelj v izpeljavi hitro izmenjuje in jima dodaja različne značaje – enkrat poudarja koračniški značaj prve teme, izkoristi plesni značaj tričetrtinskega takta ali pa skrivnostnost molovske tonalitete. Nadaljevanje simfonije pa vendarle razkriva drugačne vplive, ki so občasno prav tako zaznamovali Dvořákovo najzgodnejše ustvarjalno obdobje. Leta 1863 je Dvořák kot član orkestra igral na treh koncertih, ki jih je dirigiral Richard Wagner, na sporedih pa so bili tudi uverture in odlomki Wagnerjevih oper oziroma glasbenih dram. Dvořák se je spominjal, da ga je slavni skladatelj popolnoma obnorel: »Sledil sem mu po ulicah mesta, da bi vsaj občasno videl obraz tega velikega, čeprav nizkega človeka.« Wagnerjeva in tudi Lisztova glasba sta zaznamovali dela iz naslednjih let, spomin na občudovanega skladatelja pa se vrne v drugem stavku Dvořákove Četrte simfonije, počasnem stavku v obliki teme in petih variacij na koralni napev, ki nenavadno močno spominja na Zbor romarjev iz Wagnerjevega Tannhäuserja. Manj očitno sklicevanje na Wagnerja srečamo v tretjem stavku, v sredinskem delu Scherza, ki nekoliko spomni na uverturo Mojstrov pevcev nürnberških. Del stavka je skladatelj pozneje uporabil v eni od skladb iz zbirke klavirskih duetov Iz čeških gozdov. Ob koncu simfonije, posebej v Finalu, se v Dvořákovih simfonijah pojavijo prvi namigi na češko ljudsko glasbo, ki so postali očitnejši od Šeste simfonije.

Tretji stavek simfonije je maja leta 1974 dirigiral Bedřich Smetana, vendar pa je Dvořák partituro pozneje temeljito popravljal in sam vodil izvedbo končne različice šele leta 1892 na enem od »poslovilnih« koncertov pred odhodom v Združene države. Dvořákova Simfonija št. 4 v d-molu op. 13 pa je zazvenela tudi na prvem koncertu našega orkestra pred 70 leti, 28. oktobra leta 1955 v Domu kulture v Kamniku.

Primož Trdan