Opis epizode

Maša v h-molu, BWV 232 Johanna Sebastiana Bacha, ki so jo stoletja opisovali kot “katedralo baročne glasbe”, “spomenik božanskosti”, “zenit skladateljske umetnosti za vse čase”, je brez dvoma ena najveličastnejših partitur 18. stoletja. Založnik Simrock jo je skoraj stoletje po njenem nastanku, leta 1845, zaradi monumentalnosti in izjemne dolžine izdal pod naslovom Velika maša v h-molu. To je Bachova popolna sinteza skoraj vseh skladateljskih tehnik in kompozicijskih postopkov njegovega časa in tudi preteklih dob. Kot taka upravičeno sodi med največja dela glasbene zgodovine, ki glasbenike in poslušalce očara že vse od nastanka. Njena končna oblika je nastala ob izteku Bachovega mandata na mestu kantorja Tomaževe cerkve v Leipzigu. Bach jo je torej dokončal v zadnjih dveh letih pred smrtjo kot oltar svojega življenjskega dela in čeprav jo danes izvajajo v koncertnih dvoranah in cerkvah po vsem svetu, je njen avtor ni nikdar slišal v celoti.
Na posnetku, ki je nastal 24. januarja letos v Dvořákovi dvorani Rudolfinuma v Pragi, so izvajalci naslednji: štirje vokalni solisti so sopranistka Miriam Kutrowatz, mezzosopranistka oziroma kontaaltistka Catriona Morison, tenorist Patrick Grahl in basist Christian Immler. Peli so še člani zbora Collegium Vocale 1704, ki jih je pripravil Václav Luks, igral je Češki filharmonični orkester. Obsežen izvajalski korpus je vodil britanski dirigent Nicholas Kraemer.

Mihael Kozjek