Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Prvi
Prvi
Leta 325 je na pobudo rimskega cesarja Konstantina v maloazijskem mestu potekalo srečanje škofov z vseh koncev imperija, na katerem so potrdili temeljne verske resnice, glede katerih se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo še danes
Pred mesecem dni se je novi papež, Leon XIV., odpravil na svoje prvo potovanje. Obiskal je, kot vemo, Turčijo in Libanon. V tem kontekstu je poromal tudi v Iznik, mesto na azijski strani Marmornega morja, in v družbi svojega carigrajskega kolega, pravoslavnega patriarha Bartolomeja I., molil tam, kjer je pred stoletji stala bazilika sv. Neofita. In zakaj sta najeminentnejša cerkvena dostojanstvenika zahodnega in vzhodnega krščanstva izbrala prav ta kraj za srečanje, za pogovor in molitev?
Odgovor nam, kajpak, ponuja preteklost. Iznik namreč ni bil vselej Iznik; nekoč davno se je ta kraj imenoval Niceja in prav v Niceji je pozno spomladi leta 325 – pred natanko 1700 leti, torej – na pobudo oziroma povabilo tedanjega cesarja, Konstantina Velikega, potekal prvi ekumenski koncil, srečanje več kot 200 škofov z vseh koncev rimskega imperija. Verske resnice pa, ki so jih zborujoči škofje tedaj sprejeli oziroma potrdili, resnice, ki si jih je zgodovina navsezadnje zapomnila kot nicejsko veroizpoved, še danes predstavljajo tisto točko, glede katere se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo. Drugače rečeno: čeprav sta se že leta 1054 rimski in carigrajski škof vzajemno izobčila, sta skoraj tisočletje pozneje njuna naslednika, Leon in Bartolomej, vendarle lahko skupaj molila, kajti tisto, kar ju druži, je pač pomembneje od tistega, kar ju ločuje.
In kaj ju druži? – Prav nicejska veroizpoved, jasno. A kaj natanko je to? Katere so te verske resnice, do katerih so se pred 1700 leti med svojimi deliberacijami dokopali škofje? Zakaj so za kristjane – za vse kristjane – ključnega pomena še danes? Pa tudi: kaj nam dejstvo, da je nicejski koncil potekal na pobudo in pod budnim očesom cesarja Konstantina, pove o pogosto zapletenih odnosih med državo in Cerkvijo, kakor so se oblikovali v kontekstu krščanske ekumene? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, teologa in rusista, dr. Simona Malmenvalla, sicer kustosa v Slovenskem šolskem muzeju ter predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti.
Foto: ikona, ki prikazuje cesarja Konstantina v družbi škofov, ki so se udeležili koncila v Niceji (Wikipedija, javna last)
Goran Dekleva
Leta 325 je na pobudo rimskega cesarja Konstantina v maloazijskem mestu potekalo srečanje škofov z vseh koncev imperija, na katerem so potrdili temeljne verske resnice, glede katerih se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo še danes
Pred mesecem dni se je novi papež, Leon XIV., odpravil na svoje prvo potovanje. Obiskal je, kot vemo, Turčijo in Libanon. V tem kontekstu je poromal tudi v Iznik, mesto na azijski strani Marmornega morja, in v družbi svojega carigrajskega kolega, pravoslavnega patriarha Bartolomeja I., molil tam, kjer je pred stoletji stala bazilika sv. Neofita. In zakaj sta najeminentnejša cerkvena dostojanstvenika zahodnega in vzhodnega krščanstva izbrala prav ta kraj za srečanje, za pogovor in molitev?
Odgovor nam, kajpak, ponuja preteklost. Iznik namreč ni bil vselej Iznik; nekoč davno se je ta kraj imenoval Niceja in prav v Niceji je pozno spomladi leta 325 – pred natanko 1700 leti, torej – na pobudo oziroma povabilo tedanjega cesarja, Konstantina Velikega, potekal prvi ekumenski koncil, srečanje več kot 200 škofov z vseh koncev rimskega imperija. Verske resnice pa, ki so jih zborujoči škofje tedaj sprejeli oziroma potrdili, resnice, ki si jih je zgodovina navsezadnje zapomnila kot nicejsko veroizpoved, še danes predstavljajo tisto točko, glede katere se tako kristjani z zahoda kakor kristjani z vzhoda strinjajo. Drugače rečeno: čeprav sta se že leta 1054 rimski in carigrajski škof vzajemno izobčila, sta skoraj tisočletje pozneje njuna naslednika, Leon in Bartolomej, vendarle lahko skupaj molila, kajti tisto, kar ju druži, je pač pomembneje od tistega, kar ju ločuje.
In kaj ju druži? – Prav nicejska veroizpoved, jasno. A kaj natanko je to? Katere so te verske resnice, do katerih so se pred 1700 leti med svojimi deliberacijami dokopali škofje? Zakaj so za kristjane – za vse kristjane – ključnega pomena še danes? Pa tudi: kaj nam dejstvo, da je nicejski koncil potekal na pobudo in pod budnim očesom cesarja Konstantina, pove o pogosto zapletenih odnosih med državo in Cerkvijo, kakor so se oblikovali v kontekstu krščanske ekumene? – To so le nekatera izmed vprašanj, ki so nas zaposlovala v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili zgodovinarja, teologa in rusista, dr. Simona Malmenvalla, sicer kustosa v Slovenskem šolskem muzeju ter predavatelja na ljubljanski Teološki fakulteti.
Foto: ikona, ki prikazuje cesarja Konstantina v družbi škofov, ki so se udeležili koncila v Niceji (Wikipedija, javna last)
Goran Dekleva
Vse epizode