Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

Rezultati iskanja

Ni najdenih zadetkov.

RTV 365 Programi Oddaje Podkasti Moj 365 Menu
Domov
Raziskujte
Programi
Dokumentarci
Filmi in serije
Oddaje
Podkasti
Filmoteka
Zgodovina
Shranjeno
Naročnine
Več
Domov Raziskujte Programi Dokumentarci Filmi in serije Oddaje Podkasti
Plačljivo
Filmoteka
Moj 365
Zgodovina
Naročnine
Shranjeno
Kulturni fokus
Kulturni fokus

Človek je najhujša zver

Prvi

49 min 23.02.2024

Človek je najhujša zver

Prvi

49 min 23.02.2024

Zakaj upodobitve volkov, lisic, medvedov in drugih živali v ljudskem slovstvu niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled?

V ljudskih pregovorih, pravljicah in pesmih vsepovsod srečujemo živali. Saj veste, volka, ki je zloben, lisico, ki je zvita, zajca, ki je plašen, pa dobrodušnega medveda in tako naprej in naprej. Vse te podobe so humanistične vede že dolgo nazaj precej temeljito popisale ter interpretirale in vsaj na prvi pogled se zdi, da tu ni več česa raziskovati. No, v zadnjih nekaj desetletjih, ko smo se ljudje naposled začeli vsaj malo zavedati, da homo sapiens ni nujno krona stvarstva in da naši posegi v naravo pravzaprav predstavljajo katastrofo za večino vrst in ekosistemov na Zemlji, pa se je vendarle oblikovala nova znanstveno-raziskovalna usmeritev oziroma disciplina, zoofolkloristika, ki skuša podobe volkov, lisic, medvedov in drugih živali, ki naseljujejo ljudsko slovstvo, premisliti na novo in tako po svojih močeh prispevati k daljnosežni spremembi našega temeljnega odnosa do živali, odnosa, v katerem ljudje druga živa bitja večidel obravnavamo le kot samoumeven vir hrane, obleke, delovne sile in zabave.

 

Natanko v ta, zoofolkloristični kontekst sodi tudi intrigantna monografija Človek je najhujša zver : živali v folklori, literaturi in kulturi, pod katero se podpisuje dr. Marjetka Golež Kaučič, redna profesorica na Podiplomski šoli ZRC SAZU ter raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu. V razpravi, ki je ob koncu lanskega leta izšla pod okriljem Založbe ZRC, dr. Golež Kaučič namreč skuša upodobitve živali v ljudskem pa tudi v umetnem slovstvu premisliti takó, da bi v volku, lisici, zajcu ali medvedu zdaj ne videli več le priročnih metafor, se pravi simbolnih upodobitev različnih človeških lastnosti oziroma stremljenj. A kakšen naj bi potem bil ustreznejši pogled na živali? Kako bi kazalo – ne le v kontekstu ljudskega slovstva, marveč širše, v literarni ali celo kar splošni kulturni krajini – misliti in reprezentirati druga bitja, s katerimi si delimo planet? – Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Golež Kaučič.

 

foto: poslikana panjska končnica iz leta 1891, ki prikazuje lovčev pogreb (Wikipedia, javna last)

Goran Dekleva

Prikaži več
Prikaži manj

Kulturni fokus

Opis epizode

Zakaj upodobitve volkov, lisic, medvedov in drugih živali v ljudskem slovstvu niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled?

V ljudskih pregovorih, pravljicah in pesmih vsepovsod srečujemo živali. Saj veste, volka, ki je zloben, lisico, ki je zvita, zajca, ki je plašen, pa dobrodušnega medveda in tako naprej in naprej. Vse te podobe so humanistične vede že dolgo nazaj precej temeljito popisale ter interpretirale in vsaj na prvi pogled se zdi, da tu ni več česa raziskovati. No, v zadnjih nekaj desetletjih, ko smo se ljudje naposled začeli vsaj malo zavedati, da homo sapiens ni nujno krona stvarstva in da naši posegi v naravo pravzaprav predstavljajo katastrofo za večino vrst in ekosistemov na Zemlji, pa se je vendarle oblikovala nova znanstveno-raziskovalna usmeritev oziroma disciplina, zoofolkloristika, ki skuša podobe volkov, lisic, medvedov in drugih živali, ki naseljujejo ljudsko slovstvo, premisliti na novo in tako po svojih močeh prispevati k daljnosežni spremembi našega temeljnega odnosa do živali, odnosa, v katerem ljudje druga živa bitja večidel obravnavamo le kot samoumeven vir hrane, obleke, delovne sile in zabave.

 

Natanko v ta, zoofolkloristični kontekst sodi tudi intrigantna monografija Človek je najhujša zver : živali v folklori, literaturi in kulturi, pod katero se podpisuje dr. Marjetka Golež Kaučič, redna profesorica na Podiplomski šoli ZRC SAZU ter raziskovalka na Glasbenonarodopisnem inštitutu. V razpravi, ki je ob koncu lanskega leta izšla pod okriljem Založbe ZRC, dr. Golež Kaučič namreč skuša upodobitve živali v ljudskem pa tudi v umetnem slovstvu premisliti takó, da bi v volku, lisici, zajcu ali medvedu zdaj ne videli več le priročnih metafor, se pravi simbolnih upodobitev različnih človeških lastnosti oziroma stremljenj. A kakšen naj bi potem bil ustreznejši pogled na živali? Kako bi kazalo – ne le v kontekstu ljudskega slovstva, marveč širše, v literarni ali celo kar splošni kulturni krajini – misliti in reprezentirati druga bitja, s katerimi si delimo planet? – Natanko to je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili prav dr. Golež Kaučič.

 

foto: poslikana panjska končnica iz leta 1891, ki prikazuje lovčev pogreb (Wikipedia, javna last)

Goran Dekleva

Vse epizode

496. epizod

RTV 365
Mobilna aplikacija
Prenesite iz Trgovine