Opis epizode

Osrednji del oddaje smo namenili pogovoru z Gojkom Božovićem, srbskim pesnikom in avtorjem letošnjega Odprtega pisma Evropi. Pisal ga je, kot pravi, z njenega roba in opozarja, da sta nezadovoljstvo in zaskrbljenost povprečnega Evropejca posledica odsotnosti smisla. Pismo je javno prebral sinoči na slavnostni otvoritvi festivala Dnevi poezije in vina, opozorili pa smo tudi na zadnje dneve mariborske razstave "Poglej morje, kako vibrira" ilustratorke Nee Likar. (Foto: Marko Pigac)

Prilagamo tudi celotno Odprto pismo Evropi Gojka Božovića, v prevodu Đurđe Strsoglavec.

Nekako je obveljalo prepričanje, da je Evropa utrujena. Tudi sama Evropa je sprejela zgodbo o utrujenosti kot svoje izkustvo. Utrujenost je odlika zahajajočih civilizacij, tistih, ki ne verjamejo več vase in v svoje moči, temveč trajajo iz navade in pričakujejo, največkrat brez dosti upanja, pomoč od drugih.
Ali Evropa resnično potrebuje pomoč ali pomoči ni brez Evrope, ki bo obnovila svoj vitalizem – na podlagi zgodovinskih izkušenj, ki jih je prebrodila in v njih storila veliko škode tako drugim kakor tudi sami sebi?
Evropa si še ni opomogla od zgodovine v kratkem 20. stoletju. Izkustvo Evrope je v kataklizmi prve svetovne vojne zgrmelo v »včerajšnji svet«. Med svetovnima vojnama se je to izkustvo raztezalo od vojnih odmevov do paravojaških »mirnodobnih vojn«, ki se niso umirile do začetka nove vojne, do vzpona dveh totalitarizmov, do vrtinca kriz, ki so se končale v tragediji druge svetovne vojne. Vojne spopade so zamenjale desetletne fronte hladne vojne. Od španske državljanske vojne do balkanskih vojn za jugoslovansko nasledstvo v devetdesetih letih so se nizale hunte in diktature vzporedno z državami blagostanja in privlačnim vsakdanom, institucionalno urejenostjo, medijskimi in umetniškimi svobodami.
To je veliko preveč zgodovine, da ne bi bilo posledic in da se politični in družbeni, gospodarski in tehnološki tokovi moči, ki so tako dolgo domovali v Evropi, ne bi prestavili kam drugam.
Govorim z roba Evrope, z roba, ki ga je Evropa tako različno poimenovala: Balkan, Vzhodna Evropa, Jugovzhodna Evropa, Zahodni Balkan. Ta prostor se ni premaknil z mesta, sodeč po imenih pa se zdi, da je bil na vseh straneh neba. Geografija je bila vedno odvisna od politike, politika na Balkanu pa je še bolj odvisna od geografije, od dejstva, da je to geografski del Evrope, vendar politično še vedno ni. Posledica tega odnosa geografije in politike je stabilokracija na Zahodnem Balkanu, vzpon avtoritarizma, ki ima desetletno podporo evropskega političnega razreda, valovi populizma, ki divjajo z nezmanjšano močjo. Stabilokracija, ki se je začela kazati v drugem desetletju 21. stoletja na Zahodnem Balkanu, kjer je našla tudi nekaj plodnih tal, je, vendarle, proizvod nepremišljene evropske politike, ki ni pripravljena na nadaljnje evropske integracije in ki ni sposobna drugače ohraniti vpliva v tem zadnjem neintegriranem delu politične Evrope.
Ravno tu, v Srbiji, že do novembra 2024 traja edino antipopulistično in antiavtoritarno gibanje v sodobni Evropi. To gibanje vodi nova generacija, ki ne sprejema ne avtoritarizma srbskega režima, ne nevprašljivih avtoritet, ne hinavščine evropske birokracije. Tega ni nihče pričakoval od generacije, o kateri se je, očitno brez razloga, verjelo, da je družbeno ravnodušna, politično nezainteresirana in usmerjena samo k neskončni zabavi in himeram zasebnih fascinacij. Toda tega množičnega in vztrajnega študentskega gibanja, ki je ena najlepših podob sodobne Evrope, ni podprl evropski politični razred, tudi večina evropskih političnih institucij ga ni. Kakor se je, ne da bi se oziral na evropske vrednote v Srbiji in na Balkanu, v nasprotju z množičnimi zahtevami državljanov Srbije, pa tudi številnih evropskih ekoloških organizacij, opredelil za interese nemške avtomobilske industrije in rudnik litija na naseljenem kmetijskem območju Jadar, najbogatejšem bazenu pitne vode v tem delu Evrope.
Evropa ne more biti skrčena na Evropo A in Evropo B, na Evropo več hitrosti, na Evropo skupkov, na Evropo birokracije in inercije. Evropa tudi ne more biti skrčena samo na Evropsko unijo. Dokler ne bo ves evropski prostor izraz istega družbenega izkustva, Evropa ne bo imuna na krize, ne bo obnovila pomena, ki ga že dolgo išče, in ne bo našla smisla, glede katerega omahuje, ali naj začne verjeti vanj.
Ne slepimo se: Evropa je tako na Balkanu kakor v Zahodni Evropi. Ne slepimo se: populizem ni od nekod prispel v Evropo, v njej je nastal. Ne slepimo se: Evropa mora artikulirati svoje interese in pri tem imeti v mislih interese vseh svojih delov. Ne slepimo se: avtoritarizem ima v Evropi dolgo tradicijo. Ne slepimo se: številne avtoritarizme je Evropa sama podprla. Ne slepimo se: to počne tudi danes.
Evropa je celota, sestavljena iz razlik, ne pa katerikoli njen ekskluzivni del, ki se razglaša za celoto. Evropa lahko živi s temi razlikami, ne more pa živeti brez njih. Vsak del Evrope ima svojo, v nečem posebno zgodovino, in vsak del Evrope ima svoj imperij, evropski ali zunajevropski, ki povzroča dolgotrajen strah. Ti strahovi, neprimerljivi in zoperstavljeni, oblikujejo enega od mogočih zemljevidov Evrope. S temi strahovi lahko živimo, le da potem ne moremo živeti v Evropi razlik, kot dediči enotne evropske kulture, ki je bila vedno večja od vsake evropske politike.
Milan Kundera je v eseju Ugrabljeni Zahod zapisal, da je Cioran »eden redkih mislecev, ki še zastavlja staromodno vprašanje Evrope v njeni polni dimenziji«. To vprašanje pa ni staromodno, temveč eksistencialno.
Evropa mora znova postati subjekt svoje zgodovine, saj se očitno ne znajde v vlogi objekta zgodovine. Da bi ji to uspelo, mora bolj upoštevati svojo geografijo kakor svojo inercijsko politiko. Evropa mora uvideti svoj zemljevid, da bi lahko oblikovala svoje interese. Vse dokler je kakšen del Evrope izključen iz njenih političnih tokov, Evropa ne bo celovita: imela bo notranjo krizo, ob kateri ne bo nikoli obnovila svoje moči.
Če na evropskih mejah nenehno besnijo vojne, je nekaj narobe z mejami Evrope. Če Evropo uničujejo notranji spori, je nekaj narobe z njenim samorazumevanjem. Če Evropa pričakuje rešitev z neke druge strani, je nekaj narobe z njeno samozavestjo.
Evropa ne potrebuje več zgodovine, temveč več zgodovinske imaginacije. Zgodovina ni končana. Zadnjega Evropejca še ni. Zgodovina še posebej ne more biti končana v Evropi, kjer so zgodovinski spomini tako živi, da sodelujejo v vsakdanu slehernega Evropejca – od imena kraja, v katerem živi, prek imen rek, ki jih nenehno prečka, do spomenika, v senci katerega bere novice na spletu. Četudi evropske družbe pretresa drama demografskega upada, ni nujno, da je usoda Evrope zadnji Evropejec, ne kot zadnji človek, rojen v Evropi, ne kot zadnji človek, zainteresiran za Evropo kot celoto. Povprečni Evropejec najbrž ni nikoli živel bolje kot danes, toda evropskega človeka danes mučijo bojazni in nezadovoljstva, strah pred končnim izidom in dvom o lastnih močeh. Vzroki za nezadovoljstvo so različni, toda nezadovoljstvo danes povezuje Evropejce bolj kot katerakoli druga velika zgodba.
Evropa potrebuje velike zgodbe, ne pa majhnih ali velikih interesov. Svojo vlogo je oblikovala na podlagi velikih zgodb, od antike do renesanse, od demokracije do razsvetljenstva, od civilne družbe do države blagostanja in evropskih integracij.
Evropa svoje prihodnosti ne more iskati ne v poceni delovni sili, ne v politiki trdne roke, ne v politiki vizumskih trdnjav, ne v upravljanju sosednih kriz, ne v fascinacijah z zabavo in hedonizmom. Prihodnost lahko najde le v Evropi kulture, demokracije, inovacij, solidarnosti, v skupnosti blagostanja. V nasprotnem primeru bo Evropa samo manjši odmor med Vzhodom in Zahodom, senca nekdanjega subjekta zgodovine, ki je postal objekt velikih interesov.
Evropa se bo z vrnitvijo k velikim zgodbam znebila predsodkov do evropskega obrobja in zunajevropske resničnosti. Velike zgodbe lahko Evropi pomagajo razumeti lastne meje in oblikovati svojo pluralistično identiteto. Evropski vsakdan je boljši od evropske zgodovine 20. stoletja in od evropske zgodovine prve četrtine 21. stoletja. Evropa se bo z vrnitvijo k velikim zgodbam iz dekadentnih skrajnosti in ritualov potrošniške civilizacije razumneje opredeljevala med vrednotami in interesi. Včasih interesi niso zgolj nasprotni vrednoti, na dolgi rok postanejo nasprotje tudi samim sebi. Iskanje smisla ni nikoli tako zelo potrebno kakor v časih velikih kriz. Četudi pred tem spoznanjem pogosto bežimo – krize so le izraz izrabljenega smisla. Nezadovoljstva sodobnega evropskega človeka ne bo ublažila ne večja potrošnja ne dražja in popolnejša varnost. Bi pa to lahko storile velike zgodbe, v katerih bo našel smisel svojega vsakdana in solidarnost svoje skupnosti.
Ena takšna izbira lebdi nad sodobno Evropo. To je izbira med geopolitiko in demokracijo. Če se je Evropa v 20. stoletju gibala med presežkom zgodovine in države blagostanja, v 21. stoletju nenehno izbira med geopolitiko in demokracijo. Od te izbire je odvisno, ali bo Evropa našla veliko zgodbo naše sodobnosti ali se bo znašla v navadnosti politične realnosti. Za geopolitiko bo vedno dovolj zainteresiranih. Vprašanje demokracije pa je lahko zavrženo, če se z njim ne bo ukvarjala Evropa. Evropa, ki je vzela demokracijo kot svojo ključno izbiro, bo imela več moči, da bo v negotovem in nespravljivem svetu zastopala svoje interese. Evropa je kot demokracija: ni popolna, vendar je nezamenljiva.
Pred štiridesetimi leti je nastalo nekaj konceptov Srednje Evrope. Niso nastali v politični praksi in politični imaginaciji: nastali so v književnosti. Na vrhuncih hladne vojne je ideja Srednje Evrope postala privlačna kot medprostor sprtih ideoloških sil, ki sta rožljali z orožjem. Za ene je bila Srednja Evropa odrešilna cona posredovanja. Za druge je bila meteorološki pojem.
Za številne je tudi danes celotna Evropa zgolj meteorološki pojem. To ni nujno slabo. Poglejmo s te plati. Če si delimo vremenske okoliščine, ni mogoče, da si ne bi delili nič drugega. Če nas bičajo isti vetrovi in nas zaliva isti dež, se vprašajmo tudi o vetrovih in udarcih zgodovine, ki si jo delimo in skozi katero bomo v vsakem primeru šli skupaj, ne glede na to, kakšne meje bodo postavili med nas. Vendarle ni vseeno, ali bo ista zgodovina oblikovala usodo množice evropskih narodov ali bo Evropa našla notranjo moč in oživila malce dremavo zgodovinsko imaginacijo, ko bo osmišljala odgovor zgodovini, pred katero stojimo: zgodovini vojn, zgodovini slabitve, zgodovini demografskega upada, zgodovini metežev.
Evropa danes izbira, ali bo od nje ostal spomin ali bo izbrala trajanje, ko bo živela s svojimi razlikami in dovzetna za svoja najboljša izkustva.

Irena Kodrič Cizerl