Opis epizode

Pisec, pesnik, prevajalec in neverjetno plodoviti kantavtor Matej Krajnc letos praznuje trideset let glasbenega dela. Ob tej priložnosti je kanček obsežnega repertoarja odigral v Izštekanih. Družbo so mu delali izbrani gosti in najbolj zvesti sopotniki Bojan Jurjevčič Jurki, Leon Posedel, mini zasedba Sužnji sendvičev in Oto Pestner. Program je vil od prve skladbe, ki jo je napisal, do zadnjega albuma, ki ga je objavil te dni, zajel nekaj mejnikov, zašel pa tudi v nepredvidljive okljuke.

Štiri desetletja minevajo, odkar je v Celju vzgojeni kasnejši Ljubljančan in novopečeni Mariborčan Matej Krajnc začel z literarnim ustvarjanjem. Bilo je le vprašanje časa, kdaj bo iz pesniških zbirk, pa kasneje romanov, esejev, kritik, monografij in prevodov vzniknila glasba. Pri takem zbiratelju, ljubitelju in poznavalcu rokenrola ni moglo biti drugače. “Spomnim se leta 1992, bil sem na kavču v dnevni sobi, takrat me je preveval zelo pengovovski duh... A mol, G dur, nisem še znal veliko akordov, ravno sem se začel učiti kitaro... in sem bil kar zadovoljen, nastala je pesem!” pripoveduje. “Obležala je v predalu, vmes se je dogajalo tisoč drugih stvari. Do leta 2016, ko sem jo prvič posnel, šele leta 2019 pa prvič javno izvedel.” Zgodba o pesmi Ljudje, ki smo jo slišali tudi v Izštekanih, lepo ilustrira pot, ki je iz Krajnca naredila gotovo najbolj plodovitega kantavtorja, kar jih je rodila naša gruda. Pa tudi v svetovnem merilu se verjetno uvršča med kandidate za knjigo rekordov. Število albumov se bliža 400 (!!). Veliko jih je izdal sam, nekaj pri večjih založbah, največ pa v zadnjem desetletju pri zagrebški založbi Slušaj najglasnije.

“Vpijam vse okoli sebe in potem to skozi neko notranjo mašino prihaja ven. Nisem še dognal, kakšen je mehanizem. Ne pravim, da skozi mojo pišočo roko govorijo nekakšni angelski glasovi, a neka sila je. Ne vem še, zakaj, čemu, a lepo mi je, da je. To je način življenja, navadil sem se in nimam nič proti,” smeje komentira. Da bi bila pot poslušalcev skozi nepregledni opus manj trnova, je letos izdal Spačene anekdote, "izbrane šansone ob 30-letnici samospevskega dela". Anekdote so bile okostje programa Izštekanih. Dodal je pesmi s še nekaj ključnih albumov, kot so Popotnice (2021), Vse pesmi so tihe (2002) in Od Studencev do Nove vasi (2020), ki spremlja istoimenski roman, kar je njegova pogosta praksa. Da o spiritualih, klasikah rokenrola, uglasbitvah slovenskih pesnikov, kot so Kette, Vodnik, Prešeren ali Menart, ter prevodih kanoniziranih rokovskih poetov, kot so Dylan, Cohen ali Waits, niti ne govorimo. “V resnici veliko manj objavljam kot napišem. Marsikdo bi se čudil, kako je to mogoče, ampak je. V predalu je ta hip gradiva še za kakih dvajset let,” se muza Matej. V Izštekanih se bomo marsičesa dotaknili, marsikaj le ošvrknili. “Hitro se naveličam, potrebujem vedno nov izziv. Pesmi ne morem dvakrat zaigrati na enak način, zato v zadnjih letih večina nastaja v improvizaciji. Tudi v Izštekanih bom kdaj ravnal tako, spontano. No, po eni strani, z bendom se bomo tudi kaj vnaprej zmenili,” še dodaja v smehu.

Izštekani kot uvod v Mateja Krajnca in njegovih trideset noro plodnih let.

--

Izbrane komade Izštekanih dodajamo na YouTube kanal>>

Longyka Jure