Opis epizode

Albert Camus: »Usoda in mogoče tudi veličina Kafkovega dela je v tem, da pušča odprte vse možnosti in nobene ne potrjuje.«

V romanih in kratkih zgodbah Franza Kafke, ki pogosto tematizirajo zapleteno, skrivnostno, celo nedoumljivo delovanje birokracije, se tako mojstrsko prepletajo in vzajemno dopolnjujejo občutki tesnobe, krivde, odtujenosti, jalovosti in nesmisla, da je – v pridevniški obliki »kafkovski« – njegov priimek navsezadnje postal nekakšen sinonim za moderno dojemanje sveta. Je torej Kafka, od čigar smrti je 3. junija minilo natanko sto let, pravzaprav osrednji avtor svetovne literature 20. stoletja? In če to drži, zakaj proza tega pisatelja, ki se je julija leta 1883 rodil v Pragi nemško govorečim staršem judovskega rodu, nagovarja bralke in bralce celo danes, ko pa smo vendar že globoko zakorakali v 21. stoletje? Kaj nam, drugače rečeno, sporočajo Kafkovi romani, kot so Amerika, Proces in Grad, pa kratke zgodbe, kot so Preobrazba, Sodba, Gladovalec in V kazenski koloniji, da se jih ne naveličamo brati? – To so vprašanja, ki so nas zaposlovala v tokratni Intelekti, ko smo pred mikrofonom gostili filozofa dr. Mladena Dolarja ter dr. Vaneso Matajc in dr. Vida Snoja, komparativista, ki predavata na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo ljubljanske Filozofske fakultete.

Foto: skice, ki jih je narisal Franz Kafka (Wikipedia, javna last)

Goran Dekleva