Opis epizode

Uspelo ji je tudi v tretje! Čarobnost umirjene milenijske zvezdnice, Londončanke Arlo Parks, je bila sprva vezana na pretočen in navdušujoče subtilen, a vendar analogen indie-pop in neo-soul izraz. Več produkcije drznosti s premikom k bolj elektronski metriki vključuje njen prejšnji album (My Soft Machine, 2023). Sonika dela Ambiguous Desire tako pristaja pri definiciji: meditativni electo-pop z veliko soul esence. Zanimivo je tudi to, da se Arlo Parks glasovno ne razvija. Pevkin vokal ostaja sanjav in mističen hkrati. Dinamika novega albuma je tudi tokrat brezpogojno prepuščena Arlinim glasbenim producentom. Njeni verzi pewpolni urbanega romantiziranja so kot hrepenjenje na tisoč in en način. Vse našteto, zanimivo, velja tudi za Harryja Styles, le da je opus najbolj priljubljenega angleškega pop pevca kompozicijsko občutno bolj raznolik. Medtem ko bi Arlo Parks lahko ocenili celo kot Stylesov antidot z alternativnega oz. indie-soul oblaka. Namenoma pa dodam še kratek razmislek o tem, da tudi zgodovina popularne glasbe ne beži od pevce, ki kot vokalisti nikoli niso bili posebej prodorni, kaj šele veličastni. Ob tem spomnim na legendarno brazilsko pevko Astrud Gilberto, ki je s svojo anemičnostjo in enoznačnim glasom prostala in ostala simbol glasbe celotnega kontinenta in po svetu dosegla nesluten uspeh, tudi s prodajo desetin milijonov izvodov svojih del. Arlo Parks tako zveličane diskografske zmage v prihodnje bržčas ne čakajo. Vseeno pa se zdijo nalezljivi čarobnosti, sanjava tipa, milini in neizprosna občutka sproščenega ugodja, ki ga oddajata obe pevki, zlahka primerljivi.

Matjaž Ambrožič