Opis epizode

Umetnici Joana Serra Forasté in Urša Sekirnik sta čakanje v vrsti osmislili v predstavi, ki aktivno vključuje gledalke in gledalce

Participatorna umetnost, kot že ime namiguje, briše mejo med ustvarjalno akcijo in njeno gledalko, gledalcem. Taki načini so vse aktualnejši ne le v umetnosti, ampak tudi v izobraževanju na primer. Nekdo, ki je bil včasih le pasiven opazovalec, prejemnik informacije – ex cathedra, lahko postane soustvarjalec procesa. Danes se bomo posvetili participatorni predstavi Fent cua/Medtem ko smo čakali, ki jo navdihujejo različni pojavi čakanja v vrsti, v središče raziskave pa postavlja izkušnjo občinstva. Premiera se začne ob 18. uri v Stari mestni elektrarni v Ljubljani.

Vsepovsod ponižne vrste. Čakamo za vstop v trgovino, čakamo na uradnih. Tudi dolge kače ljudi, ki se prestopajo na mestu, čakajoč na testiranje na koronavirus, so naša resničnost. Čakanje kot nekaj samoumevnega je zato v številnih priklicalo razmislek. In prav stanje v vrsti je samo po sebi lahko čas za premišljevanje, če ga tako izkoristimo. Kot poudarijo ob predstavi Fent cua/Medtem ko smo čakali, sta avtorici Joana Serra Forasté in Urša Sekirnik s projektom začeli že leta 2019, in tako raziskava v osnovi ni odziv na sedanje razmere. V svoj fokus postavi dvojnost, da se čakanje v vrsti zdi kot nadležno vsakodnevno dejanje, ki pa je hkrati precej kompleksno. In za številne čakanje ni prav nič banalno, poudari Urša Sekirnik.

Ustvarjalkama se je zastavilo vprašanje, kako to izkušnjo osmisliti v predstavi – v gledališkem, performativnem kontekstu. In kako značilnosti vrste preslikati v odnos z obiskovalci – jih postaviti v različne situacije, ko se morajo soočiti s čakanjem in pričakovanjem, kaj se zgodi v naslednjem prostoru, v naslednji akciji.

V procesu nastajanja predstave sta avtorici Joana Serra Forasté in Urša Sekirnik razvili še podprojekt Preživetveni paket za čakanje v vrsti – neke vrste predstavo za s sabo. V paketku so različni audiopredlogi, dnevnik čakanja in majhno presenečenje, da si olajšamo te za večino dolgočasne trenutke.

Žiga Bratoš