Opis epizode

Pet filmov z osrednjo temo človekovih pravic tekmuje za nagrado Amnesty International Slovenije

Tekmovalni sklop Festivala dokumentarnega filma v okviru festivala zastopa posebno mesto – prav zato, ker filmi, ki jih najdemo tu, poudarjeno obravnavajo različne vidike človekovih pravic, in potemtakem vemo, da gre za okvirno temo, ki bo aktualna, dokler bo obstajalo človeštvo.

Filmi v letošnjem tekmovalnem sklopu izpričujejo, da gre praviloma za težave, ki izvirajo iz družbe kot celote, vendar obenem vedno za zgodbe posameznikov – od žrtev do tistih, ki se borijo za pravice drugih.

Nasmeh Helen Keller je izrazito poučen film. Seznani nas ne samo z življenjsko zgodbo gluhe in slepe ameriške aktivistke, zagovornice socialističnih idej ter borke za pravice žensk in delavcev, Helen Keller, z njenimi govori in izjemnim vplivom, ki ga je imela v svoji domovini, temveč prek njene zgodbe širše zajame zgodovino socialističnega gibanja v ZDA, ki je vedno znova izgubljalo tla pod nogami. Neverjetno pri njeni zgodbi pa je samo dejstvo, da je, čeprav je bila rojena gluha in slepa leta 1880 v Alabami, že v mladih letih postala pozorna na raznorazne krivice, ki so se godile ljudem po svetu v njenih časih, med katerimi pa večina žal opredeljuje tudi današnji svet.

Vizualno najbolj osupljiv in obenem najmanj primeren za ogled na majhnem ekranu je film Nemesis Švicarja Thomasa Imbacha, ki je kar sedem let snemal spreminjanje prostora pred svojim oknom v Zürichu. Sto let staro železniško postajo so podrli in namesto nje zgradili zapor s policijsko postajo. Simbolično? Vsekakor. Izjemni so raznorazni vizualni in zvočni prijemi, ki jih je režiser uporabil v filmu, in s katerimi je proces rušenja in izgradnje dobil vse od komičnih do tragičnih konotacij. Imbach je v film vključil tudi pričevanja nelegalnih pribežnikov o težkih izkušnjah v državah, iz katerih so zbežali, in vendar bodo večidel prav oni tista skupina ljudi, ki bo napolnila zapor na prostoru, kjer je nekoč stala železnica – simbol premikanja.

Tudi Rome, podobno kot ubežnike okolja, v katerih živijo, pogosto ne sprejemajo odprtih rok. Acasa, moj dom nas popelje v močvirnati predel pri Bukarešti, kjer v baraki že 18 let živi romska družina. Ko ta predel razglasijo za urbani park, je jasno, da se bodo morali Romi odseliti – priskrbijo jim stanovanje, otroke pošljejo v šolo, družina pa odslej seveda ne more več živeti po svojih šegah in navadah, temveč se mora ukloniti zapovedim drugače urejenega sveta. Pri tem režiser Radu Ciorniciuc pokaže tudi notranje razpoke in razkole, ki nastanejo v družini, ko njeni člani ne morejo več živeti po svoje, saj jim zaradi pravil državne ureditve grozi, da jim bodo odvzeli otroke, če se ne bodo prilagodili. Režiserju je res uspelo ujeti intimne trenutke družine v razpadu. Žalostno je, ko vidimo, da družba brez sramu obravnava vse tiste z drugačnimi vrednotami in načini življenj, kot drugorazredne državljane.

Na izključenost zaradi drugačnosti opozori tudi francoski film Punčka, ganljiv portret osemletnega fantka, ki je v resnici punčka. Kljub temu, da ima starša, ki brezpogojno podpirata njeno pravo identiteto, film razločno pokaže, da je boj za pravico biti drugačen nekaj trajnega. Tudi ko družina premaga eno oviro, se na poti takoj pokaže naslednja. Punčka nas opozarja, da so že otroci, ki izstopajo iz klasičnega okvirja spolnih identitet, zlahka postanejo žrtve zatiranja in nasilja. Obenem nas bo film s svojo izpovedjo nemara presenetil s sporočilom, da je transspolnost še vedno tako slabo sprejeta v zahodni družbi.

Eden od najbolj pričakovanih in tudi res posebnih filmov na letošnjem festivalu, ki je prav tako uvrščen v tekmovalni sklop, pa je Primer spolne zlorabe mlade nemške režiserke Alison Kuhn. Tematizira zlorabe v igralskem okolju. Predstavi nam pet mladih igralk, ki so – prav tako kot režiserka filma – med avdicijo za film, ki naj bi tematiziral spolno zlorabo, to tudi zares doživele. Dogajanje je postavljeno na gledališki oder, kjer dekleta poskušajo podoživeti in rekonstruirati to težko izkušnjo in jo tako premostiti. Film je dragocen tudi zato, ker se sprašuje o različnih oblikah spolnega nasilja, ki so vse nesprejemljive, torej o vseh tistih oblikah zlorab, ki niso eksplicitno posilstvo, pri katerih pa gre vedno za prestop takšne ali drugačne meje. Poleg tega seveda tematizira specifično okolje – igralsko in v tem okviru avdicije, na katerih zloraba kandidatk oziroma kandidatov ni nikakršna izjema.

Tesa Drev Juh