Opis epizode

Na spletu spremljamo vsebine, ki so blizu našim prepričanjem. Po mnenju politične psihologinje z Univerze v Pensilvaniji Cory Clark poznamo dve ravni politične pristranskosti. Na eni strani podpiramo prepričanja tistih, ki so del naše skupine, po drugi pa se izogibamo tistim, ki bi lahko izzvali naše prepričanje.

Na spletu spremljamo vsebine, ki so blizu našim prepričanjem

Po mnenju politične psihologinje z Univerze v Pensilvaniji Cory Clark poznamo dve ravni politične pristranskosti. Na eni strani podpiramo prepričanja tistih, ki so del naše skupine, po drugi pa se izogibamo tistim, ki bi lahko izzvali naše prepričanje.

"Ko so ljudje soočeni z informacijami, ki niso blizu njihovim prepričanjem, so do njih zelo skeptični. Verjetneje je, da jih bodo označili za nekakovostne informacije, ki prihajajo od nezanesljivega vira. V nasprotju z informacijami, ki jim ne zaupajo, teh ne prevprašujejo, so do njih nekritični, sprejmejo jih brez presoje."

Podobno se dogaja na družbenih omrežij, kjer prejemamo informacije, ki so blizu našim prepričanjem.

"Twitter, Facebook in podobne organizacije, preko katerih mnogo ljudi prejema novice, skrbi zgolj, kako dobiti največ klikov. Ljudje pa seveda klikajo na to, kar je v skladu z njihovimi prepričanji."

Ker so bolj deljive vsebine tudi bolj viralne in posledično nagrajene, akterjem na družbenih omrežjih takšen diskurz po mnenju Tadeja Štroka z inštituta Danes je nov dan ustreza.

"Njim je v interesu, da se dogaja kontroverzen diskurz, ker to pomeni, da bomo mi bolj prilepljeni pred zaslone."

Dejan Verčič s katedre za odnose z javnostmi ljubljanske Fakultete za družbene vede na primeru nekdanjega ameriškega predsednika Donalda Trumpa pojasnjuje, da je njegov diskurz seveda zrcalo njegove osebnosti, poleg tega pa tudi strategija širše politične skupine.

"Tukaj vidimo neko celo prelivanje sloga, ki je šel iz radijskih postaj, katerih namen je bil mobilizirati volivce, do družbenih omrežij na drugi strani, kjer se je poskušalo enostavno s čim bolj čustveno nabitimi izrazi, ki so pogosto bile žaljivke, svojo stran mobilizirati in jo čim bolj naščuvati proti tistemu, ki je v danem trenutku viden kot nasprotnik. Ker za politike ni nič lepšega kot dober zunanji sovražnik."

Clark še poudarja, da je ostro komuniciranje dvosmerna pot, ki je razpeta med tem, kaj si ljudje želijo in kako se politiki posledično obnašajo. Diskurz na družbenih omrežjih bi se lahko torej spremenil zgolj v primeru, ko bi institucije izkazale večjo mero osebne odgovornosti.

Rene Markič