Iskanje podcastPlayer
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Slovenija brez nacionalnega prevoznika postaja zaprta vasica, pravi Anton Barbo.
Ko se pogovarjamo o kabinskem osebju Adrie Airways, večkrat slišimo, kako so v letalski družbi pripravljali razpise za nove stevardese, opisujejo nam izobraževanje stevardes, spoznavamo poklic stevardese, pri tem pa naši sogovornice in sogovorniki mislijo na stevardese in stevarde. Stevardese so sicer še vedno v večini, a najprej so se v letalstvu pojavili stevardi.
Nekaj zanimivih drobcev iz zgodovine. Prvi je bil stevard Heinrich Kubis. Delal je v nemškem letalskem podjetju DELAG, ki ga je leta 1909 ustanovil von Zeppelin. Od marca 1912 je Kubis skrbel za dobro počutje potnikov na zračnih ladjah, cepelinih. Prva stevardesa se je na letalu pojavila 15. maja 1930. To je bila Ellen Church, ki je bila sicer pilotka in medicinska sestra.
Anton Barbo je zaščitni znak in legenda kabinskega osebja Adrie. Kako so se stevardi počutili v žlahtni družbi stevardes? ”Odlično,” odgovori Anton Barbo.
”Nobenih razlik ni bilo med nami. Hierarhija v posadki je bila strogo določena, delali smo kot tim, vsak je bil odgovoren za svoje delo, končni rezultat je bil odličen.”
Opis svoje kariere začne z besedami:
”Letel sem dobrih 40 let, kar je za kabinsko osebje v Sloveniji kar precej. V ZDA letijo še dlje, tudi 50 ali 60 let.”
Leta 1979 se je prijavil na razpis Adrie za nove stevardese in stevarde, 33 let je bil inštruktor, 12 let je vodil kabinsko osebje, zadnja leta pa je bil svetovalec za varnost v potniški kabini.
Bilo je kot v filmu Top Gun
Anton Barbo se spominja leta 1991, ko so v Adrii načrtovali rekorden promet, saj na začetku leta niso slutili, da se bodo napetosti v Jugoslaviji končale s krvavim razpletom. Aprila 1991 so na primer izračunali, da bodo potrebovali 297 članic in članov kabinskega osebja, imeli so 13 letal po 115 ali 167 sedežev. Pripravljali so se na bogato sezono, razlaga Barbo. Po bombardiranju brniškega letališča konec junija je Adria do zaprtja zračnega prostora še vedno letela, saj je imela sezono prodano:
”Tisto poletje sem imel pripravljen kovček za sedem dni letenja in nahrbtnik, če bo treba v zaklonišče.”
”Takoj je bilo treba ukrepati. Ljudem, ki so bili na odločilnih mestih, smo zaupali.”
Po zaprtju letališča so potnike izkrcali iz letala, ki je bilo namenjeno v Nemčijo. Čakali so uro ali dve, potem pa jih je kapitan Žnidaršič obvestil, da bodo poleteli v Celovec. Sledi srhljiva pripoved:
”Vzlet je bil zelo strm, tega se še živo spominjam. Nagnili smo se na desno, videl sem, da se nam bliža vojaško letalo. Kot v Top Gunu. Bili smo tiho, čakali smo, kaj bo. Takrat se je govorilo, da so imeli navodilo za sestrelitev našega letala. Videli smo silhueto vojaškega pilota. Tudi naš kapitan je prišel iz vojske, pozneje je povedal, da sta se z vojaškim pilotom prepoznala. Verjetno tudi zaradi tega ni prišlo do akcije.”
Ko je njihovo letalo doseglo rob Karavank, so jim z Brnika sledila še ostala letala.
”Ko smo preleteli Karavanke, smo nekaj časa lebdeli v zraku. Začutili smo olajšanje.”
Na celovškem letališču so jih toplo in gostoljubno sprejeli, kar jim je v tistem hipu veliko pomenilo.
Kakšen potnik je bil papež?
Leta 1996 je Slovenijo obiskal papež, ki je takrat potoval z Adrio Airways.
”To je bil za Adrio eden najzahtevnejših letov, nanj smo se pripravljali več kot eno leto. Sodelovali smo z različnimi službami, to je bil prvi papežev obisk, nihče ni vedel, kako to poteka v letalu. Še največ informacij sem dobil od sodelavca, prijatelja z Air Malte, ki mi je na roko napisal šest strani o tem, kako potuje papež. Dobro smo bili pripravljeni na ta obisk, na koncu je bilo res tako, kot je bilo napisano na teh šestih straneh.”
Kakšen potnik je bil papež? Anton Barbo je povedal, da je bil papež nezahteven in zelo prijeten, prijazen potnik.
”Bil je kot eden izmed nas.”
Anton Barbo o koncu Adrie
”Čutim razočaranje nad odločitvami vseh, ki so bili odgovorni za rešitev tega problema v korist ljudi, države.”
Zadnje mesece so slutili, da se bliža konec, saj v Adrii nikoli ni bilo tako slabo.
”Ni bilo rezervnih delov, na primer. Dobro, da smo zaupali tehnikom, pilotom. Oni pa so zaupali nam. Tu ni bilo dvoma, tako smo bili vzgojeni. Ko pomislim na združevanja, odpovedi letov … Hvala za tako letalsko družbo. Vemo, kdo je dovolil, da se je to zgodilo. Jeza na te ljudi nič ne pomaga. Jim pa očitamo, da so to dovolili.”
Naš sogovornik poudarja, da mu je zelo žal, ker Slovenija nima svojega letalskega prevoznika.
”Slovenija brez nacionalnega prevoznika postaja zaprta vasica.”
Nekdanji zaposleni Adrie so še vedno zelo povezani, je še povedal Anton Barbo, ki se zaveda, da je treba iti naprej.
”V državi so nekaj let vedeli, kaj se dogaja z Adrio. Morda bodo nekoč spoznali, kaj so zavrgli.”
Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala … val202.si/adria4ever
Tatjana Pirc
Slovenija brez nacionalnega prevoznika postaja zaprta vasica, pravi Anton Barbo.
Ko se pogovarjamo o kabinskem osebju Adrie Airways, večkrat slišimo, kako so v letalski družbi pripravljali razpise za nove stevardese, opisujejo nam izobraževanje stevardes, spoznavamo poklic stevardese, pri tem pa naši sogovornice in sogovorniki mislijo na stevardese in stevarde. Stevardese so sicer še vedno v večini, a najprej so se v letalstvu pojavili stevardi.
Nekaj zanimivih drobcev iz zgodovine. Prvi je bil stevard Heinrich Kubis. Delal je v nemškem letalskem podjetju DELAG, ki ga je leta 1909 ustanovil von Zeppelin. Od marca 1912 je Kubis skrbel za dobro počutje potnikov na zračnih ladjah, cepelinih. Prva stevardesa se je na letalu pojavila 15. maja 1930. To je bila Ellen Church, ki je bila sicer pilotka in medicinska sestra.
Anton Barbo je zaščitni znak in legenda kabinskega osebja Adrie. Kako so se stevardi počutili v žlahtni družbi stevardes? ”Odlično,” odgovori Anton Barbo.
”Nobenih razlik ni bilo med nami. Hierarhija v posadki je bila strogo določena, delali smo kot tim, vsak je bil odgovoren za svoje delo, končni rezultat je bil odličen.”
Opis svoje kariere začne z besedami:
”Letel sem dobrih 40 let, kar je za kabinsko osebje v Sloveniji kar precej. V ZDA letijo še dlje, tudi 50 ali 60 let.”
Leta 1979 se je prijavil na razpis Adrie za nove stevardese in stevarde, 33 let je bil inštruktor, 12 let je vodil kabinsko osebje, zadnja leta pa je bil svetovalec za varnost v potniški kabini.
Bilo je kot v filmu Top Gun
Anton Barbo se spominja leta 1991, ko so v Adrii načrtovali rekorden promet, saj na začetku leta niso slutili, da se bodo napetosti v Jugoslaviji končale s krvavim razpletom. Aprila 1991 so na primer izračunali, da bodo potrebovali 297 članic in članov kabinskega osebja, imeli so 13 letal po 115 ali 167 sedežev. Pripravljali so se na bogato sezono, razlaga Barbo. Po bombardiranju brniškega letališča konec junija je Adria do zaprtja zračnega prostora še vedno letela, saj je imela sezono prodano:
”Tisto poletje sem imel pripravljen kovček za sedem dni letenja in nahrbtnik, če bo treba v zaklonišče.”
”Takoj je bilo treba ukrepati. Ljudem, ki so bili na odločilnih mestih, smo zaupali.”
Po zaprtju letališča so potnike izkrcali iz letala, ki je bilo namenjeno v Nemčijo. Čakali so uro ali dve, potem pa jih je kapitan Žnidaršič obvestil, da bodo poleteli v Celovec. Sledi srhljiva pripoved:
”Vzlet je bil zelo strm, tega se še živo spominjam. Nagnili smo se na desno, videl sem, da se nam bliža vojaško letalo. Kot v Top Gunu. Bili smo tiho, čakali smo, kaj bo. Takrat se je govorilo, da so imeli navodilo za sestrelitev našega letala. Videli smo silhueto vojaškega pilota. Tudi naš kapitan je prišel iz vojske, pozneje je povedal, da sta se z vojaškim pilotom prepoznala. Verjetno tudi zaradi tega ni prišlo do akcije.”
Ko je njihovo letalo doseglo rob Karavank, so jim z Brnika sledila še ostala letala.
”Ko smo preleteli Karavanke, smo nekaj časa lebdeli v zraku. Začutili smo olajšanje.”
Na celovškem letališču so jih toplo in gostoljubno sprejeli, kar jim je v tistem hipu veliko pomenilo.
Kakšen potnik je bil papež?
Leta 1996 je Slovenijo obiskal papež, ki je takrat potoval z Adrio Airways.
”To je bil za Adrio eden najzahtevnejših letov, nanj smo se pripravljali več kot eno leto. Sodelovali smo z različnimi službami, to je bil prvi papežev obisk, nihče ni vedel, kako to poteka v letalu. Še največ informacij sem dobil od sodelavca, prijatelja z Air Malte, ki mi je na roko napisal šest strani o tem, kako potuje papež. Dobro smo bili pripravljeni na ta obisk, na koncu je bilo res tako, kot je bilo napisano na teh šestih straneh.”
Kakšen potnik je bil papež? Anton Barbo je povedal, da je bil papež nezahteven in zelo prijeten, prijazen potnik.
”Bil je kot eden izmed nas.”
Anton Barbo o koncu Adrie
”Čutim razočaranje nad odločitvami vseh, ki so bili odgovorni za rešitev tega problema v korist ljudi, države.”
Zadnje mesece so slutili, da se bliža konec, saj v Adrii nikoli ni bilo tako slabo.
”Ni bilo rezervnih delov, na primer. Dobro, da smo zaupali tehnikom, pilotom. Oni pa so zaupali nam. Tu ni bilo dvoma, tako smo bili vzgojeni. Ko pomislim na združevanja, odpovedi letov … Hvala za tako letalsko družbo. Vemo, kdo je dovolil, da se je to zgodilo. Jeza na te ljudi nič ne pomaga. Jim pa očitamo, da so to dovolili.”
Naš sogovornik poudarja, da mu je zelo žal, ker Slovenija nima svojega letalskega prevoznika.
”Slovenija brez nacionalnega prevoznika postaja zaprta vasica.”
Nekdanji zaposleni Adrie so še vedno zelo povezani, je še povedal Anton Barbo, ki se zaveda, da je treba iti naprej.
”V državi so nekaj let vedeli, kaj se dogaja z Adrio. Morda bodo nekoč spoznali, kaj so zavrgli.”
Tatjana Pirc s sogovornicami in sogovorniki, s katerimi se je srečevala več mesecev, predstavlja zgodbo o tem, kako je Adria vzletela, letela in trdo pristala … val202.si/adria4ever
Tatjana Pirc
Vse epizode