Iskanje oddaja
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Leposlovje, teorija, humanistika. Novosti slovenskih in prevodi tujih avtoric in avtorjev odpirajo nova vprašanja in teme, ki jih z različnimi sogovorniki iz domačega družbenega življenja obravnavamo brez tabujev in stereotipov, brez končne definicije in zadnje interpretacije.
Igralci: Voditelji: Irena Duša, Katja Šulc, Dražen Dragojevič ter Boštjan Narat,
Christian Gailly: Večer v klubu (prevedel Aleš Berger, Cankarjeva založba) Simon Nardis je jazzovski pianist, ki preneha igrati in postane inženir. Po desetletni abstinenci od glasbe pa se nekega večera v tujem mestu po naključju znajde v lokalu, ki v kleti skriva jazzovski klub. Pianist se povrne k svoji nekdanji strasti, in spet se zanj odpreta pekel in nebo. Večer v klubu bosta odpirala Tina Lešničar, novinarka in avtorica glasbenega dokumentarca Čas za improvizacijo, in jazzovski trobentač Igor Matkovi
Christian Gailly: Večer v klubu (prevedel Aleš Berger, Cankarjeva založba) Simon Nardis je jazzovski pianist, ki preneha igrati in postane inženir. Po desetletni abstinenci od glasbe pa se nekega večera v tujem mestu po naključju znajde v lokalu, ki v kleti skriva jazzovski klub. Pianist se povrne k svoji nekdanji strasti, in spet se zanj odpreta pekel in nebo. Večer v klubu bosta odpirala Tina Lešničar, novinarka in avtorica glasbenega dokumentarca Čas za improvizacijo, in jazzovski trobentač Igor Matkovi
Eoin Colfer: Pa še tole »O fredlene grumblajde poscajne zame bele / kot plurdne globčnike iz grumaste črebele. / Grombeč brodim te tu / na moje bruntke pogrevone. / Už da željabno me zajdaš z grubastimi drobulki / al da vte skrehnem truhno vuč, kar bo! S ščemulki.« Če ste frudi in veste, kje imate brisačo, te verze seveda poznate in ste takoj vedeli, da so iz Štoparskega vodnika po galaksiji. Če vam je prebrana poezije neznana, pa naj vas obvestim, da gre za Štoparski vodnik po galaksiji in da bo o njem – oziroma, natančneje, o šestem delu te kultne trilogije v štirih delih, ki ji je Douglas Adams že pred leti dodal peti del, Eoin Colfer pa leta 2009 dopisal še šestega z naslovom Pa še tole – tekla beseda v tokratni Odprti knjigi. O šestem delu, ki smo ga letos prvič dobili v slovenskem prevodu, prevodu Alojza Kodreta, kakopak. Pogovarjali se bomo s cenjenima sogovornikoma Aljošo Harlamovim in Matjažem Ličerjem.
Eoin Colfer: Pa še tole »O fredlene grumblajde poscajne zame bele / kot plurdne globčnike iz grumaste črebele. / Grombeč brodim te tu / na moje bruntke pogrevone. / Už da željabno me zajdaš z grubastimi drobulki / al da vte skrehnem truhno vuč, kar bo! S ščemulki.« Če ste frudi in veste, kje imate brisačo, te verze seveda poznate in ste takoj vedeli, da so iz Štoparskega vodnika po galaksiji. Če vam je prebrana poezije neznana, pa naj vas obvestim, da gre za Štoparski vodnik po galaksiji in da bo o njem – oziroma, natančneje, o šestem delu te kultne trilogije v štirih delih, ki ji je Douglas Adams že pred leti dodal peti del, Eoin Colfer pa leta 2009 dopisal še šestega z naslovom Pa še tole – tekla beseda v tokratni Odprti knjigi. O šestem delu, ki smo ga letos prvič dobili v slovenskem prevodu, prevodu Alojza Kodreta, kakopak. Pogovarjali se bomo s cenjenima sogovornikoma Aljošo Harlamovim in Matjažem Ličerjem.
Ilija Trojanow: Odvečni človek (prevedla Ana Jasmina Oseban, Mohorjeva Celovec) Kdor ničesar ne producira in ničesar ne konzumira, je odveč ? to je morilska logika poznega kapitalizma. Največji problem je prenaseljenost našega planeta, trdijo mednarodne elite. A če naj se število ljudi zmanjša, kdo je tisti, ki naj izgine? Tako se sprašuje Ilija Trojanow v eseju Odvečni človek. Boštjan Videmšek delo označuje kot družbeno-politično-antropološko-tehnološko analizo uničujoče in popolnoma nereflektirane rušilne sile kapitalizma, ki se v imenu dobička sistematizirano odreka tako človeku kot človeštvu. Ali kot je nekoč dejal Josip Visarjonovič Stalin, zločinec z druge strani meseca: Ni človeka, ni problema. O vprašanjih iz knjige bo govorila tokratna Odprta knjiga.
Ilija Trojanow: Odvečni človek (prevedla Ana Jasmina Oseban, Mohorjeva Celovec) Kdor ničesar ne producira in ničesar ne konzumira, je odveč ? to je morilska logika poznega kapitalizma. Največji problem je prenaseljenost našega planeta, trdijo mednarodne elite. A če naj se število ljudi zmanjša, kdo je tisti, ki naj izgine? Tako se sprašuje Ilija Trojanow v eseju Odvečni človek. Boštjan Videmšek delo označuje kot družbeno-politično-antropološko-tehnološko analizo uničujoče in popolnoma nereflektirane rušilne sile kapitalizma, ki se v imenu dobička sistematizirano odreka tako človeku kot človeštvu. Ali kot je nekoč dejal Josip Visarjonovič Stalin, zločinec z druge strani meseca: Ni človeka, ni problema. O vprašanjih iz knjige bo govorila tokratna Odprta knjiga.
Boris Buden: Cona prehoda, O koncu postkomunizma (prevedel Samo Krušič, Založba Krtina) Iz spremne besede Gala Kirna: »V knjigi Cona prehoda. O koncu postkomunizma najdemo enega najboljših obračunov s celotno ideologijo tranzitologije, ki nas je več kot 20 let prepričevala v konec zgodovine in nujnost liberalno-demokratskega okvirja ter kapitalističnega sistema. Je obračun z antitotalitarističnimi in revizionističnimi branji, ki so sodelovala v kulturno-ideološkem izgrajevanju nacionalizmov, ti pa so še kako odgovorni za krvave vojne včeraj v Jugoslaviji, danes v Ukrajini. Buden tudi poravna račune z liberalnimi zagovorniki demokracije. Knjiga je razdeljena na 3 dele: prvi obravnava teoretsko kritiko tranzitološkega diskurza in ideološke ločnice na Vzhod–Zahod; drugi obravnava fenomen »razpada Družbe« in konca solidarnosti prek kulturnega prevajanja in religije; tretji performativni del pa naslavlja politično upanje v retroutopijo in umetnost.« O večni tranziciji kot načinu vzgoje otrok komunizma za kapitalizem in demokracijo, o demokraciji brez družbe, o družbi onkraj sekularnega in o prevajanju iz ene kulture v drugo kot zagati ali rešitvi. V oddaji Odprta knjiga, ko bo Dražen Dragojević v družbi antropologinje Svetlane Slapšak in filozofinje Alenke Zupančič Žerdin odpiral knjigo Cona prehoda Borisa Budna.
Boris Buden: Cona prehoda, O koncu postkomunizma (prevedel Samo Krušič, Založba Krtina) Iz spremne besede Gala Kirna: »V knjigi Cona prehoda. O koncu postkomunizma najdemo enega najboljših obračunov s celotno ideologijo tranzitologije, ki nas je več kot 20 let prepričevala v konec zgodovine in nujnost liberalno-demokratskega okvirja ter kapitalističnega sistema. Je obračun z antitotalitarističnimi in revizionističnimi branji, ki so sodelovala v kulturno-ideološkem izgrajevanju nacionalizmov, ti pa so še kako odgovorni za krvave vojne včeraj v Jugoslaviji, danes v Ukrajini. Buden tudi poravna račune z liberalnimi zagovorniki demokracije. Knjiga je razdeljena na 3 dele: prvi obravnava teoretsko kritiko tranzitološkega diskurza in ideološke ločnice na Vzhod–Zahod; drugi obravnava fenomen »razpada Družbe« in konca solidarnosti prek kulturnega prevajanja in religije; tretji performativni del pa naslavlja politično upanje v retroutopijo in umetnost.« O večni tranziciji kot načinu vzgoje otrok komunizma za kapitalizem in demokracijo, o demokraciji brez družbe, o družbi onkraj sekularnega in o prevajanju iz ene kulture v drugo kot zagati ali rešitvi. V oddaji Odprta knjiga, ko bo Dražen Dragojević v družbi antropologinje Svetlane Slapšak in filozofinje Alenke Zupančič Žerdin odpiral knjigo Cona prehoda Borisa Budna.
Michelangelo: Stihi (prevedel Srečko Fišer, Cankarjeva založba) Okrog leta 1503 se je še sorazmerno mlad, a že daleč naokrog poznan umetnik za nekaj časa skoraj popolnoma prenehal ukvarjati s kiparstvom in slikarstvom, se posvetil prebiranju pesmi in pripovedk v ljudskem jeziku ter začel za lastno veselje zlagati sonete. Videti je, kot da je takrat začutil željo, ali pa nujo, da se poskusi izraziti tudi v drugačnem materialu. Pesnik Michelangelo izstopa izmed sodobnikov s silovitostjo izraza, ki ga žene tako daleč, da mu nemalokrat razbije pesniško formo; nič manj pa z nenehno navzočo zavestjo, da je pri vsej svoji umetniški veličini, silni notranji napetosti, ustvarjalni dilemi in ljubezenski muki tudi smešen. Tu se zdi, da je s svojo poezijo nekakšen predgovor k literarni in nasploh umetniški izkušnji, ki so jo nedolgo zatem z vso vehemenco uveljavili nekateri največji evropski pisatelji in misleci (Shakespeare, Cervantes …): izkušnji sveta Janusovega obraza, v katerem lahko drugo ob drugem sobivajo najbolj nepomirljiva nasprotja nepopravljivo razcepljenega novoveškega sveta. O umetniku in njegovi umetnosti se bosta z voditeljico Ireno Duša pogovarjala pesnik Dejan Koban in slikar Sašo Vrabič.
Michelangelo: Stihi (prevedel Srečko Fišer, Cankarjeva založba) Okrog leta 1503 se je še sorazmerno mlad, a že daleč naokrog poznan umetnik za nekaj časa skoraj popolnoma prenehal ukvarjati s kiparstvom in slikarstvom, se posvetil prebiranju pesmi in pripovedk v ljudskem jeziku ter začel za lastno veselje zlagati sonete. Videti je, kot da je takrat začutil željo, ali pa nujo, da se poskusi izraziti tudi v drugačnem materialu. Pesnik Michelangelo izstopa izmed sodobnikov s silovitostjo izraza, ki ga žene tako daleč, da mu nemalokrat razbije pesniško formo; nič manj pa z nenehno navzočo zavestjo, da je pri vsej svoji umetniški veličini, silni notranji napetosti, ustvarjalni dilemi in ljubezenski muki tudi smešen. Tu se zdi, da je s svojo poezijo nekakšen predgovor k literarni in nasploh umetniški izkušnji, ki so jo nedolgo zatem z vso vehemenco uveljavili nekateri največji evropski pisatelji in misleci (Shakespeare, Cervantes …): izkušnji sveta Janusovega obraza, v katerem lahko drugo ob drugem sobivajo najbolj nepomirljiva nasprotja nepopravljivo razcepljenega novoveškega sveta. O umetniku in njegovi umetnosti se bosta z voditeljico Ireno Duša pogovarjala pesnik Dejan Koban in slikar Sašo Vrabič.
Albert Einstein: Teorija relativnosti (prevedla Matjaž Liker in Vojislav Likar, Založba ZRC) Ko je Albert Einstein objavil svoje delo Teorija relativnosti, je bil njegov cilj posredovati svoja znanstvena spoznanja tistim bralcem in bralkam, ki se za njegovo relativnostno teorijo »zanimajo z znanstvenega in filozofskega stališča, pa ne obvladajo matematičnega aparata teoretične fizike,« z eno besedo: laikom. Slovenska laična javnost je bila Einsteinovih razlag deležna šele lani, ko je to znamenito besedilo izšlo tudi v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbel Matjaž Ličer; skoraj sto let po objavi originala torej. Kaj vse smo v tem času, ko Teorija relativnosti ni bila prevedena v slovenščino, izgubili, in kaj z njenim prevodom pridobivamo, bosta v tokratni Odprti knjigi pojasnila Andrej Čadež in Sašo Dolenc.
Albert Einstein: Teorija relativnosti (prevedla Matjaž Liker in Vojislav Likar, Založba ZRC) Ko je Albert Einstein objavil svoje delo Teorija relativnosti, je bil njegov cilj posredovati svoja znanstvena spoznanja tistim bralcem in bralkam, ki se za njegovo relativnostno teorijo »zanimajo z znanstvenega in filozofskega stališča, pa ne obvladajo matematičnega aparata teoretične fizike,« z eno besedo: laikom. Slovenska laična javnost je bila Einsteinovih razlag deležna šele lani, ko je to znamenito besedilo izšlo tudi v slovenskem prevodu, za katerega je poskrbel Matjaž Ličer; skoraj sto let po objavi originala torej. Kaj vse smo v tem času, ko Teorija relativnosti ni bila prevedena v slovenščino, izgubili, in kaj z njenim prevodom pridobivamo, bosta v tokratni Odprti knjigi pojasnila Andrej Čadež in Sašo Dolenc.