Iskanje
Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Ni najdenih zadetkov.
Rdeča nit desetih oddaj v slovenskem in italijanskem jeziku Kuhinja naših non – dediščina solin je dragocena kulturna in naravna dediščina zavarovanega območja slovenskih solin. Del tega pomembnega izročila so tudi tradicionalne jedi, ki jih domačini še vedno pripravljajo, saj se recepti, ki vključujejo lokalne sestavine, niso izgubili, ampak se prenašajo iz roda v rod. Voditelja oddaje sta Branko Vrabec in Nina Klaut.
Kuhinja naših non – dediščina solin
Kruh je tista jed, ki najbolj ponazarja domačnost. Tako je bilo tudi v solinah, kjer so gospodinje zamesile testo in spekle kruh za vse dni v tednu. Testu so vselej dodale oljčno olje, kvas pa so vzgajale same. Ker je bila krušna peč skupna, so solinarji našli domiselno rešitev, da so ločili en hlebec od drugega. Na sveže testo so vtisnili žig, na katerem so bile običajno inicialke družinskega imena. V solinarskem muzeju na območju Fontanigge tako še danes hranijo žig v izvirni obliki, na katerem sta dobro vidni prvi črki družinskega imena. Kruha seveda gospodinje niso mogle zamesiti brez vode, ki pa je bila v solinah prava dragocenost, saj je bilo treba ponjo na precej oddaljen kraj Fontanelle. Vodo so natočile v vrče in si ga poveznile na glavo, kamor so si namestile poseben obroč iz blaga. Kruh so postregli skoraj k vsem jedem, včasih ga je kot priloga nadomestila polenta, krompir pa v solinah ni bil prav pogosto na krožnikih.
Kruh je tista jed, ki najbolj ponazarja domačnost. Tako je bilo tudi v solinah, kjer so gospodinje zamesile testo in spekle kruh za vse dni v tednu. Testu so vselej dodale oljčno olje, kvas pa so vzgajale same. Ker je bila krušna peč skupna, so solinarji našli domiselno rešitev, da so ločili en hlebec od drugega. Na sveže testo so vtisnili žig, na katerem so bile običajno inicialke družinskega imena. V solinarskem muzeju na območju Fontanigge tako še danes hranijo žig v izvirni obliki, na katerem sta dobro vidni prvi črki družinskega imena. Kruha seveda gospodinje niso mogle zamesiti brez vode, ki pa je bila v solinah prava dragocenost, saj je bilo treba ponjo na precej oddaljen kraj Fontanelle. Vodo so natočile v vrče in si ga poveznile na glavo, kamor so si namestile poseben obroč iz blaga. Kruh so postregli skoraj k vsem jedem, včasih ga je kot priloga nadomestila polenta, krompir pa v solinah ni bil prav pogosto na krožnikih.
Kuhinja naših non – dediščina solin
Enako dobre so vroče kot ohlajene – ocvrte sardele. So hitro pripravljene in izjemno okusne, zato so bile ena najljubših jedi solinarjev. Ko se v ribiške mreže niso ujele sardele, so v olju končale druge manjše ribe. Vse kar je bilo potrebno narediti za okusen obrok, je bilo na dosegu roke: očiščene in pomokane ribe, ocvrte v vročem olju. Ob cvrtju se je vsem članom solinarske družine najbolj prilegla solata, včasih zelena, največkrat pa kar zabeljen paradižnik, ki je dobro uspeval na majhnih vrtovih ob solinarskih hišicah. Pritličja teh kamnitih hiš niso bila namenjena le skladiščenju soli, ampak so v njih spravljali tudi tradicionalna orodja, ki so jih potrebovali pri nabiranju in spravilu soli. Ta so ostala stoletja enaka, saj se je tudi delo na solinskih poljih le malo spremenilo. Ker so pri nabiranju soli pomagali tudi otroci, so zanje izdelali posebej prilagojene manjše pripomočke. Tako se je znanje prenašalo iz roda v rod.
Enako dobre so vroče kot ohlajene – ocvrte sardele. So hitro pripravljene in izjemno okusne, zato so bile ena najljubših jedi solinarjev. Ko se v ribiške mreže niso ujele sardele, so v olju končale druge manjše ribe. Vse kar je bilo potrebno narediti za okusen obrok, je bilo na dosegu roke: očiščene in pomokane ribe, ocvrte v vročem olju. Ob cvrtju se je vsem članom solinarske družine najbolj prilegla solata, včasih zelena, največkrat pa kar zabeljen paradižnik, ki je dobro uspeval na majhnih vrtovih ob solinarskih hišicah. Pritličja teh kamnitih hiš niso bila namenjena le skladiščenju soli, ampak so v njih spravljali tudi tradicionalna orodja, ki so jih potrebovali pri nabiranju in spravilu soli. Ta so ostala stoletja enaka, saj se je tudi delo na solinskih poljih le malo spremenilo. Ker so pri nabiranju soli pomagali tudi otroci, so zanje izdelali posebej prilagojene manjše pripomočke. Tako se je znanje prenašalo iz roda v rod.
Kuhinja naših non – dediščina solin
Solinarske hiše so bile izjemno premišljeno grajene. Od izbire materialov, do načina gradnje in razporeditve prostorov – vse je bilo v funkciji prilagoditve okolju solin in delovnemu življenju solinarjev. Solinarska hiša je imela v pritličnih prostorih skladišče soli, pregradne sten sob niso segale do stropa, saj je to omogočalo boljše zračenje, okna pa so bila postavljena na vsaj dve nasprotni strani neba, saj so tako solinarji ves čas neovirano spremljali vremenske spremembe, tudi ko so se zadrževali v notranjih prostorih. Ob začetku solinarske sezone se je iz Pirana v soline preselila vsa družina. Otroci so se učili solinarskih opravil, v prostem času pa so lovili ribe v bližnjih kanalih in v morju. Marsikdaj jim je bila ribiška sreča naklonjena in so na trnek ujeli toliko morskih dobrot, da je lahko gospodinja pripravila okusen brodet. V njem so končale različne ribe, pa tudi mehkužci. Vsaka družina je imela svoj recept, vse pa je družil dodatek dobre domače paradižnikove omake – šalše.
Solinarske hiše so bile izjemno premišljeno grajene. Od izbire materialov, do načina gradnje in razporeditve prostorov – vse je bilo v funkciji prilagoditve okolju solin in delovnemu življenju solinarjev. Solinarska hiša je imela v pritličnih prostorih skladišče soli, pregradne sten sob niso segale do stropa, saj je to omogočalo boljše zračenje, okna pa so bila postavljena na vsaj dve nasprotni strani neba, saj so tako solinarji ves čas neovirano spremljali vremenske spremembe, tudi ko so se zadrževali v notranjih prostorih. Ob začetku solinarske sezone se je iz Pirana v soline preselila vsa družina. Otroci so se učili solinarskih opravil, v prostem času pa so lovili ribe v bližnjih kanalih in v morju. Marsikdaj jim je bila ribiška sreča naklonjena in so na trnek ujeli toliko morskih dobrot, da je lahko gospodinja pripravila okusen brodet. V njem so končale različne ribe, pa tudi mehkužci. Vsaka družina je imela svoj recept, vse pa je družil dodatek dobre domače paradižnikove omake – šalše.
Kuhinja naših non – dediščina solin
Soline niso samo prostor, kjer človek morju iztrga beli zaklad, ampak tudi izjemno pester ekosistem, kjer uspevajo rastline, ki jih ne najdemo nikjer drugje. Slanoljubne rastline so že v preteklih stoletjih našle pot na krožnike, saj s svojim prijetno slanim okusom popestrijo marsikatero jed. Posebej okusne so z umešanimi jajci, jedjo, ki so si jo solinarji večkrat privoščili v senci svojih domov. Danes je nabiranje rastlin v solinah strogo prepovedano, saj lahko le s primerno zaščito ohranimo naravo za prihodnje rodove.
Soline niso samo prostor, kjer človek morju iztrga beli zaklad, ampak tudi izjemno pester ekosistem, kjer uspevajo rastline, ki jih ne najdemo nikjer drugje. Slanoljubne rastline so že v preteklih stoletjih našle pot na krožnike, saj s svojim prijetno slanim okusom popestrijo marsikatero jed. Posebej okusne so z umešanimi jajci, jedjo, ki so si jo solinarji večkrat privoščili v senci svojih domov. Danes je nabiranje rastlin v solinah strogo prepovedano, saj lahko le s primerno zaščito ohranimo naravo za prihodnje rodove.
Kuhinja naših non – dediščina solin
V solinah je pri delu sodelovala vsa družina. Solinarske hišice so bile njihov dom vse do jeseni. Oče solinar je opravljal najtežja dela, pri tem mu je pomagala žena, ki je hkrati skrbela za gospodinjstvo in prinašala pitno vodo, ki je v solinah ni bilo. Tudi otroci so postorili, kar je bilo v njihovi moči, pri tem so uporabljali solinarske pripomočke otroške velikosti. Še vedno pa so se večino časa igrali. Domov so prinašali morske polžke in rakovice, ki so jih našli v kanalih in so nato končali na krožnikih v okusnih jedeh. Danes je lovljenje rakovic in nabiranje polžkov v solinah strogo prepovedano, lahko pa jih kupimo v ribarnicah. Polžke lahko pripravimo v morski solati, rakovice pa v odlični omaki s testeninami ali polento.
V solinah je pri delu sodelovala vsa družina. Solinarske hišice so bile njihov dom vse do jeseni. Oče solinar je opravljal najtežja dela, pri tem mu je pomagala žena, ki je hkrati skrbela za gospodinjstvo in prinašala pitno vodo, ki je v solinah ni bilo. Tudi otroci so postorili, kar je bilo v njihovi moči, pri tem so uporabljali solinarske pripomočke otroške velikosti. Še vedno pa so se večino časa igrali. Domov so prinašali morske polžke in rakovice, ki so jih našli v kanalih in so nato končali na krožnikih v okusnih jedeh. Danes je lovljenje rakovic in nabiranje polžkov v solinah strogo prepovedano, lahko pa jih kupimo v ribarnicah. Polžke lahko pripravimo v morski solati, rakovice pa v odlični omaki s testeninami ali polento.
Kuhinja naših non – dediščina solin
Ste že slišali za bigole? Danes jih lahko poiščete na prodajnih policah trgovin, včasih pa so jih družine v Istri pripravljale doma s posebnim pripomočkom, ki je zahteval par močnih rok. Postregli so jih z različnimi omakami, odvisno od letnega časa. Posebej so teknili bigoli s sipami in divjimi šparglji; recept zanje vam zaupamo v tokratni oddaji. Izveste pa tudi, kako izurjeni opazovalci narave so bili solinarji, saj so znali napovedati vreme po obliki oblakov, barvi neba in vetru.
Ste že slišali za bigole? Danes jih lahko poiščete na prodajnih policah trgovin, včasih pa so jih družine v Istri pripravljale doma s posebnim pripomočkom, ki je zahteval par močnih rok. Postregli so jih z različnimi omakami, odvisno od letnega časa. Posebej so teknili bigoli s sipami in divjimi šparglji; recept zanje vam zaupamo v tokratni oddaji. Izveste pa tudi, kako izurjeni opazovalci narave so bili solinarji, saj so znali napovedati vreme po obliki oblakov, barvi neba in vetru.
Kuhinja naših non – dediščina solin
Solinarstvo je ena redkih dejavnosti, ki se je v stoletjih zelo malo spreminjala. Način proizvodnje, kot se je uveljavil v času Beneške republike, je ostal enak do današnjih dni. Benetkam se pripisuje tudi izvor recepta za ribe na savor, še danes v Istri izjemno priljubljene in razširjene jedi. Z marinado, ki poveča obstojnost jedi, če jo hranimo na hladnem, lahko prelijemo različne majhne ribe, ki jih je bilo zlasti včasih na pretek. V Krajinskem parku Sečoveljske soline na območju Fotanigge je tokrat zadišalo po jedi, ki so jo solinarji večkrat jedli, saj so jo lahko pripravili za več dni, pa tudi sestavine so imeli ves čas na dosegu roke.
Solinarstvo je ena redkih dejavnosti, ki se je v stoletjih zelo malo spreminjala. Način proizvodnje, kot se je uveljavil v času Beneške republike, je ostal enak do današnjih dni. Benetkam se pripisuje tudi izvor recepta za ribe na savor, še danes v Istri izjemno priljubljene in razširjene jedi. Z marinado, ki poveča obstojnost jedi, če jo hranimo na hladnem, lahko prelijemo različne majhne ribe, ki jih je bilo zlasti včasih na pretek. V Krajinskem parku Sečoveljske soline na območju Fotanigge je tokrat zadišalo po jedi, ki so jo solinarji večkrat jedli, saj so jo lahko pripravili za več dni, pa tudi sestavine so imeli ves čas na dosegu roke.
Kuhinja naših non – dediščina solin
V oddaji »Kuhinja naših non – dediščina solin« je zajeto bogastvo obmorskega kulinaričnega izročila, hkrati pa poudarjen pomen ohranjanja tradicionalne pridelave soli. Rdeča nit oddaj je dragocena kulturna in naravna dediščina zavarovanega območja slovenskih solin. Del tega pomembnega izročila so tudi tradicionalne jedi, ki jih domačini še vedno pripravljajo, saj se recepti, ki vključujejo lokalne sestavine, niso izgubili, ampak se prenašajo iz roda v rod. Pred kamero so tako stopili domačini, katerih življenja so na različne načine povezana s solinami in solinarstvom ter prikazali pripravo jedi, ki so jih jedli tudi njihovi predniki. Neprecenljiv zaklad znanja, narave in kulture, ki nam je bil zaupan, pa opisujejo tudi strokovnjaki, ki skrbijo za varovanje dediščine. Snemanje je potekalo na območju Fontaniggie, Strunjana in Parecaga. Oddaje so nastale v sodelovanju s Samoupravno skupnostjo italijanske narodnosti Piran, Skupnostjo Italijanov Piran Giuseppe Tartini, Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Pomorskim muzejem Sergej Mašera Piran.
V oddaji »Kuhinja naših non – dediščina solin« je zajeto bogastvo obmorskega kulinaričnega izročila, hkrati pa poudarjen pomen ohranjanja tradicionalne pridelave soli. Rdeča nit oddaj je dragocena kulturna in naravna dediščina zavarovanega območja slovenskih solin. Del tega pomembnega izročila so tudi tradicionalne jedi, ki jih domačini še vedno pripravljajo, saj se recepti, ki vključujejo lokalne sestavine, niso izgubili, ampak se prenašajo iz roda v rod. Pred kamero so tako stopili domačini, katerih življenja so na različne načine povezana s solinami in solinarstvom ter prikazali pripravo jedi, ki so jih jedli tudi njihovi predniki. Neprecenljiv zaklad znanja, narave in kulture, ki nam je bil zaupan, pa opisujejo tudi strokovnjaki, ki skrbijo za varovanje dediščine. Snemanje je potekalo na območju Fontaniggie, Strunjana in Parecaga. Oddaje so nastale v sodelovanju s Samoupravno skupnostjo italijanske narodnosti Piran, Skupnostjo Italijanov Piran Giuseppe Tartini, Zavodom za varstvo kulturne dediščine Slovenije in Pomorskim muzejem Sergej Mašera Piran.
Kuhinja naših non – dediščina solin
Jedi solinarjev so bile skromne, a zelo okusne. Med priljubljene sodijo jedi na žlico, kjer posebno mesto zaseda fižolova mineštra. Tej jedi so glede na letne čase dodajali različne sestavine. Naša kuharica Bianca Zudič je vanjo zamešala mladi divji koromač, ki ima številne zdravilne učinke in daje jedi prav poseben okus. Veliko sestavin za enolončnice pa tudi druge za jedi so solinarji pridelali kar doma. Številni so namreč na delo v solinska polja prihajali z bližnjih kmetij, kjer so imeli raznolik zelenjavni vrt, pa tudi kakšno domačo žival.
Jedi solinarjev so bile skromne, a zelo okusne. Med priljubljene sodijo jedi na žlico, kjer posebno mesto zaseda fižolova mineštra. Tej jedi so glede na letne čase dodajali različne sestavine. Naša kuharica Bianca Zudič je vanjo zamešala mladi divji koromač, ki ima številne zdravilne učinke in daje jedi prav poseben okus. Veliko sestavin za enolončnice pa tudi druge za jedi so solinarji pridelali kar doma. Številni so namreč na delo v solinska polja prihajali z bližnjih kmetij, kjer so imeli raznolik zelenjavni vrt, pa tudi kakšno domačo žival.
Kuhinja naših non – dediščina solin
Glavna zvezda oddaje je sipa, po krivici zapostavljena morska kulinarična dobrota. Zelo priljubljena je le med domačini v Slovenski Istri; v ribarnici pa je redko na voljo. Sipe teknejo v omaki na belo, posebej dobre so pripravljene po domačem receptu Pirančana Sergia Vuka. Razkril nam ga je v Sečoveljskih solinah, zaščitenem območju, ki ga je človek v preteklosti preoblikoval, vendar ob upoštevanju narave in njenih zakonitosti.
Glavna zvezda oddaje je sipa, po krivici zapostavljena morska kulinarična dobrota. Zelo priljubljena je le med domačini v Slovenski Istri; v ribarnici pa je redko na voljo. Sipe teknejo v omaki na belo, posebej dobre so pripravljene po domačem receptu Pirančana Sergia Vuka. Razkril nam ga je v Sečoveljskih solinah, zaščitenem območju, ki ga je človek v preteklosti preoblikoval, vendar ob upoštevanju narave in njenih zakonitosti.
